in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Do 150

Zapisano pod: nekategorizirano Tagi: — pohajalka ob 05:34, 21.12.2012

Kako delujemo, kakšne odnose imamo med seboj, to so stvari, ki so bile vedno pomembne – že od Adama in Eve naprej. Že po naravi stvari se združujemo pri podobnih interesih, ker se potrebujemo, ker skupina ljudi ni le seštevek posameznih članov v njej, nastane nov živ organizem.

Učenjaki, sodobni in prazgodovinski so proučevali skupine ljudi. Oboji so prihajali do zelo podobnih rezultatov ob odkritju naravne omejitve družbene pretočne zmogljivosti posameznikovih možganov. Drugače povedano: proučevanja o tem, koliko folka sfolgajo naši možgani za uspešno delovanje v skupini.

Kljub grozečemu iztekanju časa do najavljene apokalipse za danes je dobro vzeti v obzir nekaj matematike zaradi predvidene epidemije demonstracij po slovenskih mestih tik pred koncem sveta. Če bodo demonstracije uspele, bomo zares doživeli konec v obliki konca države, kakršno imamo še danes. Demonstrirali bomo namreč za eno lepo pravično državo, kakršno si zaslužimo vsi državljani, z izjemo tistih, ki so to pravično državo prostodušno zafurali ob pretiranem vživljanju v lastne interese in koristi. Kazen namreč mora biti, kazen je vzgojna, je povedal Zvezdici Zaspanki že boter Meseček.

Pomembno številčno izhodišče pri vsem dogajanju konca in povzročanja novega začetka je 150. Takole so ugotovili učenjaki. Ljudje se med vsemi primati družimo v največje skupine, ker smo edine živali z dovolj velikimi možgani za obvladovanje zapletenosti te družbene ureditve. Učeni britanski antropolog je razvil enačbo, v katero vstavi razmerje neokorteksa, ki se ukvarja z zapletenimi miselnimi procesi in presojanjem, v primerjavi z velikostjo možganov. Za vrsto Homo sapiensa dobimo število 147,8 ali na okroglo 150. Enačba je en lep primer sodelovanja različnih panog znanosti, zgled interdisciplinarnosti za visoke politične nivoje oblasti.

H.S. je z evolucijo pridobil razvitejše in večje možgane torej zato, da lahko obvladuje zapletenost večjih družbenih skupin. Mogoče je seveda, da so naši politiki v tistem evolucijskem obdobju špricali, ker popolnoma enaki vendar nismo vsi med seboj. Imamo možgane, ki odstopajo od povprečja glede razvitosti in velikosti.

Družbeni odnosi so zahtevni in zapleteni, kar je razvidno, ko poskušamo slediti dogajanju pri manjših številkah. Če pripadaš recimo skupini petih ljudi, moraš slediti desetim ločenim odnosom – svojim odnosom s štirimi drugimi v svojem krogu ter seveda še šestim drugim dvosmernim odnosom med ostalimi. Tako je to, ko rečemo, da poznamo vse v svojem krogu. Razumeti je treba osebno dinamiko skupine, obvladovati različne osebnosti, skrbeti, da so vsi srečni, zadovoljevati lastne zahteve … tako, kakor pričakujemo od ene lepe pravične države, ampak takrat gre že za neobvladljive cifre folka in se vse sfiži …

Če pripadaš skupini dvajsetih ljudi, se moraš ukvarjati že s 190 dvosmernimi odnosi – 19 je takih, v katere si sam vpleten, 171 pa je odnosov med drugimi člani skupine. Skupina je petkrat večja, količina obvladovanja informacij, ki je potrebna za to, da ‘poznaš’ ostale člane, pa se je povečala kar dvajsetkrat. Če znova primerjamo s cifro ljudstva v eni lepi in pravični državi, ko gre za mnogo večje povečanje skupine, je ustvarjeno občutno neskončno dodatno družbeno in intelektualno breme. Ni nenavadno torej, da se skupina na najvišjih nivojih rada in uspešno ukvarja s samo seboj, saj družbene pretočnosti v njihovih možganih ni več smiselno pričakovati ob dvomilijonski cifri.

V povzetku: zdi se, da število 150 predstavlja največje število posameznikov, s katerimi imamo lahko pravi družbeni odnos, kjer še vemo, s kom imamo opravka. Vemo, kdo so člani skupine in tudi to, kako so povezani z nami. To je število ljudi, ki se ti jim ne bi bilo nerodno nenapovedano pridružiti pri pijači, če bi v ‘štariji slučajno naletel nanje. Najbrž jih je v vladi več kot 150, pa jih stežka razumemo in jim moramo slediti z neštetimi inšpekcijskimi službami in podobnimi nadzornimi organi.

Za te ugotovitve obstajajo tudi trdni zgodovinski dokazi v antropološki literaturi iz celega sveta. Celo za vojaško organiziranost obstaja vzorec 150. Z izkušnjami so vojaški eksperti prihajali do spoznanj, da učinkovite vojaške enote ne morejo biti občutno večje od 200. Enote so trmasto zapikane v takšno številčnost verjetno zato, ker iz ozadja lahko generali lažje nadzorujejo in koordinirajo akcije, kljub napredku v komunikacijski tehnologiji, še danes.

Vojaški načrtovalci so v stoletnih izkušnjah odkrili, da je težko dovolj seznaniti med seboj večje število ljudi, da bi lahko med seboj delovali kot učinkovita enota. Za vsako področje skrbi čim manjše število ljudi, odgovornost za področja je stalna in nanjo okoliščine ne vplivajo. Državni aparat je podobno organiziran kot vojska, a naš se je razsul v klane po do 150 že davno nazaj in ga žingajo vsak klan po svoje in si podaja med seboj le eno ljudstvo.

Srečamo se končno s paradoksom epidemije: da lahko ustvariš nalezljivo gibanje, moraš najprej ustvariti mnogo majhnih gibanj. Kot bi stal za današnjimi demonstracijami en dober šolan in premeten organizator, potekale bodo po večih slovenskih mestih, po skupinah. Če bodo potekale na primerni ulični jakosti, se bomo slišali med seboj. Od posameznih skupinic je slišati zahteve po takojšnjem odstopu vladajočih, predčasnih volitvah, tehnični vladi – skratka: vlada v imenu ljudi in za njihovo blaginjo se zahteva. In kajpak ena lepa in pravična država!

Koliko vsega je naloženega v en sam dan, ki se mu že odštevajo minutke … In če dobimo jutri eno lepo pravično državo, kaj je ne bomo zafurali prav tako kot to, ki jo imamo zdaj? Ljudstvo, uporabniki te države, bomo ostali isti, le kroženje na ‘delovnih mestih’ bo steklo kot gladko namazan stroj izkušenj preteklih desetletij.

  • Share/Bookmark

Pretakanja

Zapisano pod: nekategorizirano Tagi: — pohajalka ob 10:38, 20.12.2012

Ljudje – o ljudeh so povedali učenjaki
Delovanje naših možganov je še kar velika skrivnost, pa čeprav jih učenjaki na mnogih področjih vneto in masovno proučujejo. A glavnina raziskovanj poteka s poskusi, testi, ali kakšnimi drugimi preverjanji posameznikov. Nemalokrat rezultate učenjaki primerjajo vzporedno s poskusi na živalih.
Zgodnji jutranji sprehodi prav kličejo po razmišljanjih vseh vrst in v spokojnem prebujajočem jutru je še najlaže vse informacije prejšnjega dne, tudi po sistemu jutro-je-pametnejše-od-večera, razvrščati in pospravljati po predalih.
Tudi kakšen naravni pojav, recimo deroča Ljubljanica po obilnejšem deževju, po stekanju skopnelega snega v njeno strugo, še ta lahko pojmovno poveže zaključek, kako zelo smo tudi sami naravni pojav. Kot ima svojo zmogljivost rečna struga, jo imamo tudi ljudje, jo imajo naši možgani. Če se v reko zlije v kratkem času veliko voda, gre voda čez rob, obrežje in bližnja sicer suha področja so nenadoma pod vodo.
Če v človeka v kratkem času zdere večja množica informacij, kot so jih možgani zmožni sproti predelati, se višek informacij izgubi, se prelije preko možganskih pretočnih zmogljivosti. Tako nam pobegne v svet mnogo uporabnih in v bistvu zelo potrebnih informacij za naše delovanje. Torej, z drugimi besedami: človeška bitja lahko hkrati obvladamo le določeno količino informacij.
A tudi informacije so različnih vrst in jih možgani različno jemljejo vase in jim odmerjajo pomembnost po prostoru, ki ga imajo na voljo. Gre za naravno omejitev in ne za napako v delovanju možganov. Tako je, kot bi v možgane prišla ta omejitev z učenjem ali pa je zgolj posledica zasnove našega živčnega sistema. Omejitev je pravzaprav dobra, saj skrbi, da ostaja naša pretočna zmogljivost v okvirih.
Sodobni digitalni telefonski aparati imajo množico prijaznih spominskih funkcij, pa nam ni treba veliko razmišljati o telefonskih številkah. Celo več, še tiste cifre, ki smo jih imeli še pred nedavnim v glavi, so izginile iz spomina. Težko se jih je domisliti, kot bi se jih morali učiti znova. Pomaga, če se s prsti in očmi sprehodimo po številčnici, pa si možgani za priklic številke pomagajo z zaporednjem gibov prstov, ki so morda ostali v spominu.
Že Bell je želel imeti čim daljšo telefonsko številko, zaradi možnosti skrajnega povečanja telefonske zmogljivosti, vendar pa številka ni smela biti daljša, kot si jo je še mogoče zapomniti. Običajni, povprečni ljudje si zapomnimo zaporedje zgolj sedmih številk, če jih je več, je presežena zmogljivost pomnenja in napačnih klicev je več.
Če bi gledali v ekran z naglo utripajočimi pikami in bi jih skušali prešteti, jih bomo najverjetneje pravilno prešteli le do največ sedem, vse kar je več, bo zgolj ugibanje. Če spijemo dvajset kozarcev enake pijače, vendar različno osladkane, jih bomo zmožni razdeliti zgolj v šest ali sedem kategorij, potem bodo ocene napačne. Tudi pri razvrščanju tonov je enako, večina ljudi lahko razdeli tone samo v približno šest različnih kategorij, potem pa začno tlačiti različne tone v isto kategorijo.
Ti primeri so s področja človekove intelektualne zmogljivosti; čeprav gre za enostavne teste, je govora o naši sposobnosti obvladovanja surovih informacij. Omejeni pa smo tudi v čustveni pretočnosti, čustveni zmogljivosti.
Ko si zadamo nalogo, da v eni minuti spišemo seznam vseh ljudi, ki jih poznamo, pa bi nas njihova smrt resnično prizadela, bomo zelo verjetno prišli do približno ducata imen. Tolikšen seznam je spisala večina testiranih ljudi, ki so morali odgovoriti na to vprašanje. Ljudje iz seznama bi v nas vzbudili sočutje, zato psihologi rečejo tej cifri skupina sočutja.
Te skupine niso večje v glavnem zaradi časa, ki ga namenjamo tem ljudem. Pozornost jim namenjamo po telefonu, osebno ali pa o njih veliko premišljujemo in nas skrbi zanje. Biti najboljši prijatelj zahteva čustveno energijo in gojitev globokih čustev je naporna.
Človek se je pač razvil že davno nekoč nazaj v zgodovini, razvil se je tako, da odlično obvladuje manjše število ljudi, kratke razdalje in kratka časovna obdobja. Ta življenjska razmerja so tudi danes še vedno najpomembnejša.

  • Share/Bookmark

Novo jutro, nov dan

Zapisano pod: nekategorizirano — pohajalka ob 06:22, 19.12.2012

Brez prestanka se nam dogaja življenje, ampak kakšna mala pavzica pa se le zgodi vmes. Pred dnevi sem imela operacijo, ki naj bi bila nezahtevna. Izkazala se je za malo zahtevnejšo, kot so bile obljube, in šmet, še spremljajoče zadeve niso bile nezahtevne – kot pri vsaki operaciji pač.

Ker sem dobila nekajdnevni time-out, sem bila današnje jutro prvič na daljšem sprehodu s svojo peso. Počakala sem do prvega svita, potem pa pot pod noge in kratke tačke moje jazbečarke. Počutim se zmagovalno, čeprav sem rabila po povratku kar večji dneva počitka. Hodili sva kar okroglo urico in pol, v glavnem ob Ljubljanici.

Jutro se je mehko in nežno prebujalo. Na sprehajalni poti so kolesarji vozili po peš-poti, midve s peso pa malo po tej, malo po kolesarski potki. Ker ni bilo gneče, se je vse lepo izšlo. Ljudje so so vozili z avti izpred svojih hiš v svoje službe. Videti je, da imajo delo, sicer ne bi tako zgodaj hodili zdoma. Pasji sprehajalci pa so še spali. Paše mi mir, sproščenost, čeprav sem bila nekaj dni zaprta v stanovanju.

V Ljubljanici sem pogrešila labode. Ko sem bila zadnjič tukaj s peso, jih je bilo skoraj nešteto. Same bele pikice, ki so nenehoma širile in dvigale krila pod mostom. Vmes še race in racaki, pa nutrije in na mostu golobi. Na polju tam daleč galebi in srake. V zraku spokojna jutranja tišina. Prav čarobno vzdušje, meni pa dano, da sem bila tam.

  • Share/Bookmark

Zdravo svet!

Zapisano pod: nekategorizirano — pohajalka ob 16:26, 17.12.2012

Dobrodošel na Blogos. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |