in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kvas, kruh naš vsakdanji

Zapisano pod: Narava Tagi: , , , — pohajalka ob 18:16, 19.09.2018

Kvas nedvomno v nas vzbuja močna čustva in občutek blagostanja, preskrbljenosti, sitosti. Pa so občutki kar upravičeni, kar prepričljivo povedo številke: odrasel Evropejec na dan zaužije povprečno 3,5 g svežega sisnjenega kvasa, ocena pa temelji na povprečni porabi 180 g kruha, pekovskih izdelkov in peciva dnevno. Na težo moke se namreč uporabi približno 3 % kvasa.

Brez kvasa ni kruha. Gre za proces fermentacije kruha, kvas je tisti, ki prispeva k nežnemu in prefinjenemu okusu ter vonju, hkrati pa poveča hranilno vrednost. Brez kvasa ne pride do fermentacije, zato ni mogoče pripraviti kruha brez njega. Tudi kruh, ki ga pripravimo s kislim testom vsebuje kvasovke.

Kvas in fermentacija sta del naše prehrambne dediščine že tisočletja. V vseh kulturah velja, da so fermentirana živila bistvena za človeštvo, ker so bolj hranilna, okusnejša, lažja za prebavo in varnejša.

Kvas so poznala že predneolitska ljudstva, zato imamo kvas lahko za človekov najstarejši ‘kultiviran’ mikroorganizem. Prav takšne kvasovke, ki jih uporabljamo danes za peko kruha, izdelavo vina in piva, so za pripravo kruha uporabljali že Babilonci in Egipčani pred več kot 5000 leti. Lastnosti kvasovk je ‘študiral’ tudi Pasteur sredi 19. stoletja in od takrat naprej so znanstveniki odkrili številne in različne prednosti kvasovk na področju varnosti hrane, prehranjevanja, okusov ipd.
Danes ga uporabljamo na različnih prehranskih področjih: fermentirane pijače, kot so pivo, vino ali žganje, solatni prelivi, začimbe, juhe in začinjene omake, probiotični izdelki, prehrambna dopolnila za ljudi in živali ipd.

Kvas prispeva 34 % pantotenske kisline, 15 % tiamina, 12 % cinka, 10 % folne kisline, 10 % kalija in 8 % vlaknin, ki se redno nahajajo v pečenem kruhu. Znano je tudi, da kvas vsebuje še številne vitamine, predvsem iz skupine B.

Pridelava kvasa je okolju prijazna: proizvodnja ne zahteva pesticidov, glavne surovine, ki se uporabljajo v procesu proizvodnje so kmetijskega porekla (sladkorna pesa in sladkorni trs), pridelovalci pa več ali manj dejavno spodbujajo razvoj novih načinov za varčevanje z vodo, energijo in odpadki. Tako trdijo prav pridelovalci kvasa.

Kvasovke spadajo med glive, zato je kvas dober tako za vegetarijance kot vegane – pa vse vsejedce seveda tudi. Postopek proizvodnje svežega kvasa baje ne vključuje nobenih živalskih izdelkov. Še posebej je kvas pomemben kot bogat vir beljakovin (vsebuje jih 45 do 55 %).

Danes peki po vsem svetu uporabljajo visoko specializirane kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae.

Kvas je živ. Kvasovka je živ enocelični organizem, ki je ni mogoče ustvariti kemično. Od nekdaj so prisotne v naravi okrog nas. Kvasovke so kultivirali pridelovalci kvasa z izbiro kvasovk in njegova naravnost je (zaenkrat še) ohranjena.

Končno pa še o kvasu kot prehranskem dopolnilu, ki pomembno prispeva k zdravju, predvsem zdravju nohtov in las, bogat je z beljakovinami, vlakninami, vitamini B in minerali. Prav zares na koncu pa še o živosti kvasovk: ko kvasovke ne proizvajajo več plina, ki povzroči vzhajanje testa, po peki kruha kvasovke umrejo, skratka niso več žive.

Pod črto še o kislem testu: kislo testo je zmes za pripravo kruha, ki prav tako vsebuje kvas. Nastane po dolgotrajnem postopku fermentacije zmesi moke in vode, kjer nastajajo kvasovke, mlečnokislinske in ocetnokislinske bakterije. Prisotnost in delovanje mlečnokislinskih bakterij prispeva k značilnemu rahlo kiselkastemu okusu končnega izdelka.

  • Share/Bookmark

Deviško razmnoževanje

Zapisano pod: Ljudje, Narava, Satira Tagi: , , — pohajalka ob 17:25, 31.12.2015

Device, morda celo devičniki so med nami in rojevajo. Ja, ni bila devica Marija prva devica, ki je na najvišjem duhovnem nivoju razmnožila dedni material, božjega sina je rodila zgolj s posredovanjem božje besede. In potem je beseda meso postala s statusom druge božje osebe. Ob današnjih spoznanjih in zahtevah po štancanjih otrok bi se lahko že vprašali, ali je rodila božjega klona, je bil dedni material polovičen in samo božji, ali je bil od obeh, božji in človeški, Marijin. Že ta prvi del je takšne vsebine, da povprečen človek, ki vse ve in zna, vehementno zamahne z roko, češ, ne boste mene vi … vi, vi!

Štorija brezmadežnega spočetja brez spolnega odnosa je dobila veliko in močnega purfla še tako, da je Marija po rojstvu božjega sina postala čisto običajna človeška žena in mati, verjetno celo poročena s pisanim očetom svojega prvega deteca. Ali jo je Jožef ’spoznal’ v svetopisemskem pomenu besede pred ali po poroki (če je ta bila), ni jasno zapisano nikjer v svetih spisih. Kakorkoli, klasično človeško je v nadaljevanju Jožefu rojevala otroke, z njegovim in svojim dednim materialom.

Na kratko je šlo za brezmadežno spočetje, rojstvo tujezemnega bitja v štali in od takrat se ta zgodba ni več zgodila nobeni drugi človeški samici, ženski torej.

Dandanašnji to počnejo druge samice, živeče med nami na istem planetu. Ena teh je recimo listna uš. Listne uši so živorodne, večino leta se razmnožujejo partenogenetsko. Samica lahko izleže kar po nekaj ličink vsak dan. Takšno nespolno razmnoževanje pomeni razvoj zarodka iz jajčne celice brez oploditve. Potem pa listna uš ‘prešalta’ svoje potomstvo iz partenogetskih na spolne generacije.

Partenogeneza je iz grščine – devica in stvaritev – t.i. jalorodnost in je le ena od vrst nespolnega razmnoževanja. Bistvo partenogeneze je od nič oploditve nastal zarodek iz ženske jajčne celice. Uradno pri sesalcih (tudi človeku) ni beleženega primera partenogeneze. Ali pač?

Čebelarji so radovedni, zanima jih vse tole o nespolnem razmnoževanju. Radovedni so tudi taki, ki čebelarijo že leta, in taki, ki čebelarijo že desetletja. Postali so čebelarji praktiki in si iz različnih vzrokov niso privoščili ob praksi ali prej še teorije, da bi pogledali kaj v knjige – če jih že vznemirjajo nepojasnjene nespolno razmnoževalne zadeve pri čebelah.

Veliko začudenje jim povzročajo čebele trotovke, kako lahko nastane bitje iz ‘nič’, ’samo’ iz jajčeca. Trotovke postanejo nekatere čebele delavke znotraj posamezne čebelje družine, ki je izgubila matico. Matice ni več, v satju pa med zalego ni nobenega jajčeca ali dovolj mlade ličinke, iz katerih bi čebele delavke lahko v sili vzredile novo mlado matico. Nekaterim čebelam delavkam se razvijejo prej zakrneli jajčniki in hite zalegat jajčeca. Čebelarji se čudijo, kako lahko nastane novo življenje, če ni oploditve, v prepričanju, da to ni mogoče.

Iz jajčec, ki so jih zalegle čebele trotovke, se seveda razvijejo ličinke, a iz teh ličink se izlegajo le troti, pa še ti so bolj tako-tako, so sicer spolno razviti samci, poskušajo se pariti, a so bolj nedonošeni, bi rekli po človeško. Rinejo se zraven, opravijo pa malo, ker imajo malo semenčic, v bistvu delajo škodo, če jim že uspe v tekmi močnejših tekmecev sploh priti zraven.

Čebelarji vedo, da čebele trotovke ne gredo na praho, nič ne seksajo, imajo jajčeca in jih zalegajo, niso pa oplojena. Čebelarji vedo, da se iz oplojenih jajčec v matici razvije čebela delavka ali nova mlada matica. Morda vedo tudi to, da se troti razvijejo iz neoplojenih jajčec. Kako in zakaj se to zgodi, pa čebelarju praktiku ni mar.

Se pa isti čebelar čudi, kako lahko nastane novo življenje iz neoplojenega jajčeca, ki ga je izlegla trotovka, nekdanja čebela delavka. Verjame, da tako izleženi osebki niso nič prida in da je le vprašanje časa, ko bo cela čebelja družina propadla. Ne verjame, da gre za enako nespolno leženje jajčeca, ko oprašena matica zaleže neoplojeno jajčece, iz katerega se bo seveda izlegel trot. Če je veliko trotovine na račun delavske zalege, bo rekel, da je matica zanič in jo bo zamenjal, ker je ’slabo oprašena’. Ker … ker je matica pač bila oprašena, zato so (vsa) njena jajčeca oplojena, tako verjame ta čebelar.

V bistvu gre za neznanje in nevednost glede notranjih organov matice. Matica ima vseživljenjsko zalogo neoplojenih jajčec in praviloma do vrha napolnjen semenski mošnjiček, ločen od jajčec, v katerem je shranjena vseživljenjska zaloga spermijev. V bistvu gre za dve ločeni malhi. Spermiji ostanejo v matici živi, dokler je živa matica.

Jajčeca se med zaleganjem posamično spuščajo po jajcevodnih cevkah, po nekaterih virih celo do 3000 na dan. Medtem ko se jajčece spušča, matica oceni velikost satne celice, v katero bo zalegla jajčece: če je celica večja, trotovska, bo jajčece zdrselo v satno celico brez oploditve. Če je satna celica manjša, matica zazna, da gre za delavsko celico, sprostila bo semensko mošnjico in vse do tedaj neoplojeno jajčece se bo na poti po jajčni cevki oplodilo. Iz oplojenega jajčeca se bo razvila čebela delavka.

Čebele trotovke imajo mošnjico za trotovsko spermo, a ker niso nikdar odletele na praho, so neoplojene, v mošnjici ni nikoli spermijev in trotovke nikoli ne postanejo prave čebelje spolno razvite samice. Lahko pa matica postane trotava, ko ji zmanjka spermijev v mošnjici. Tako matico čebele nemudoma preležejo.

Čebele trotovke so najčistejše device potemtakem, ki uspešno spravljajo na svet prava jajčeca. Delajo enako kot matica, dokler lahko. Tudi listne ušice delajo kakor jim paše, malo nespolno, malo spolno in spet nespolno … Podobno kot listne ušice tudi devica Marija ni ostala vse življenje deviška, postala je prava baba.

Takšna razmišljanja napeljujejo na misel, da vsega ne vemo in da nas ima narava dostikrat za norca. Pa se tudi človek trudi na vso moč, da bi ‘nategnil’ naravo in se nespolno razmnoževal, seksal pa samo za užitek, s komer si že bodi po spolu.

  • Share/Bookmark

Gromska strela ter grom in strela

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: — pohajalka ob 12:29, 30.06.2014

‘Gromska strela’ je lepo slovensko preklinjanje (po Slakonji), je ekvivalent za pošiljanje v rodilne, nosečniške ali nasploh genitalne organe obeh spolov, torej moške ali ženske, tudi po Slakonji.

Bolj proti Balkanu imajo tudi nekaj podobnega gromski streli, ko zatulijo ‘grom i pakao’, sploh v oblačkih razkurjenih stripovskih junakov.

Tega lepega slovenskega preklinjanja je spominjam desetletja nazaj, ko je zatulil gospodar našega bloka nad nami, mularijo, ko smo se šli recimo figure metat na travi pod njegovim oknom. Zdaj ta možakar gromkega glasu ne živi več v bloku, trava je pa na razpolago za pasja sranja. Pošiljamo pa drug drugega veliko v prednatalno obdobje s pripadajočim okoljem rodne matere vred.

Nima pa nobena različica preklinjanja prav nobene druge zveze z grmenjem oz. gromom in bliskanjem oz. strelami, ali celo posmrtnim peklenskim obračunom z grešniki, le zelo podobno se sliši, pa tudi naelektrenost ozračja je pogosto podobna.

Kletvica lahko zelo zaboli, močno pa lahko useka tudi strela, podira drevesa, zažiga in skuri zgradbe, tudi drevesa. Zgodi se tudi ob streli z jasnega, zato je zgovorna tudi grožnja ‘da bi te strela za jasnega!’. Zapisov o uresničenju slednjega zaklinjanja ni dosti, tisti, ki so, pa govore še največ o realizaciji kazni božje.

Meteorološko so gromi in strele sestavni deli neviht, kako ubežati pred njimi, pa vsi vemo, saj obstoji mnogo mitov na to temo. Ena od značilnosti mitov je ta, da mnogi ne držijo. Drži pa recimo pravilo, da strele najbolj ogrožajo ribiče, saj je med njimi še največ žrtev strel. Pravilo 30/30 pomeni, da če mine manj od 30 sekund od trenutka, ko vidimo strelo do takrat, ko slišimo še grmenje, potem bo treskalo blizu in je treba takoj v zaprt prostor in tam ostati še 30 minut po koncu nevihte.

Pravilo pogojno drži, saj je najpametneje takoj ob prvem gromu v zaprt prostor in je štetje sekund in minut nepotrebno. Logika takojšnjega bežanja na varno je že v tem, da če se grmenje sliši, je pač tudi strela dokaj blizu; smo pač v dosegu možnega udara strele.

Eno od pravil je mnogokrat slišano in prebrano, da počepnemo in tiščimo stopala močno skupaj, pa še glavo naj si prekrijemo z rokami. Žal ne drži, ker strela ogroža še tudi potem, ko udari v tla. Lahko udari v drevo in se nato razširi po tleh, če čepimo na tistih tleh, bo seveda zadela.

Nemalokrat preprosto nočemo ob začetku nevihte prekiniti aktivnosti, športnih ali delovnih, nočemo prelagati začetega in nedokončanega opravila. 80 odstotkov smrtnih žrtev je od te trme, ko ljudje niso ob prvih nevarnih znakih pripluli na obalo ali se niso spravili v zaprt prostor.

Tveganje se pač ne splača, ker je vložek ne opravilo, ki ga je treba odložiti, ampak lastno življenje. Ta poker se splača, oz. se splača včasih samo enkrat v življenju. Verjetnost udara je res majhna, možnosti so ena proti milijon v enem letu, da bo strela usekala enkrat v življenju pa je verjetnost že ena proti deset tisoč.

Kdor ne riskira, ta ne profitira, ampak profit nasproti gromu in streli je malenkosten v primerjavi z življenjem samim.

  • Share/Bookmark

Biotska raznovrstnost

Zapisano pod: Domovina, Narava Tagi: — pohajalka ob 11:03, 22.05.2014

Za dvoje gre: prvo je praznovanje, praznujemo mednarodni dan biotske raznovrstnosti, drugo je naše vsakdanje ravnanje, bodo naši potomci tudi praznovali?

Okoljski ZN so mednarodni dan biotske raznovrstnosti (nekoč biotske diverzitete) razglasili v spomin na začetek veljavnosti Konvencije o biološki raznovrstnosti. V Sloveniji ta dan, 22. maj, obeležujemo od leta 1996. To je vsako leto tudi parada okoljskih in kmetijskih politikov v enem od slovenskih krajinskih parkov, letošnji je bil Krajinski park Ljubljansko barje.

Zanka biotske raznovrstnosti je v ravnovesju med varstvom narave in razvojem družbe. Eno brez drugega ne gre niti nima smisla. Bi bilo zelo čudno, če bi namerno iztrebili človeka na račun ohranitve narave, še bolj bi bilo nenavadno, če bi na račun razvoja človeške družbe iztrebili naravo.

Za ‘najdenje’ potrebnega ravnovesja pa je potrebna velika mera volje po iskanju le-tega, veliko razumevanja in tudi malo znanja, saj je prav to temelj v dogovarjanju, sodelovanju in trajnostnem razvoju vseh zelo različnih sektorjev družbe in nivojev družbe – še posebej zadnjega, najvišjega: denarnega.

Vsi slovenski napori ohranjanja našega okolja bi ne bili dosti vredni, če bi jih poslušno in za majhen denar prepustili tistim družbam, ki so svoje okolje zafurale. Lokal-patriotizem je v tem segmentu povsem na mestu. Ideološko se sliši takole: tujega nočemo, svojega ne damo.

Zato lahko prikimamo brez zadržkov našemu kmetijskemu ministru v odhodu: ohranjanje narave je za Slovenijo izjemnega pomena in nimamo pravice prenašati svojih okoljskih težav našim potomcem, saj postajajo večji in večji in se vračajo kot bumerang z visokimi obrestmi.

Slovenska biodiverziteta v številkah: sobivanje 22 tisoč vrst živih bitij na majhnem prostoru 0,004 % celotne površine Zemlje, 22 tisoč rastlinskih in živalskih vrst je evidentiranih, dejansko pa jih živi mnogo več, nekje med in 50 in 120 tistoč; veliko število endemičnih vrst živi preteženo v Sloveniji, teh je 850, od teh 850 jih več kot 300 živi v podzemlju.

Vsak dan vsakdo od nas lahko nekaj stori za ohranitev tega kar imamo za vse nas, ki smo in za vse tiste, ki še bodo prišli za nami. Brez čakanja na ukaz, brez čakanja na naravovarstvenega guruja, to je mogoče le tako, da se danes odpovemo nečemu kar bi radi, na račun tistega, kar potrebujemo tudi jutri.

  • Share/Bookmark

Dobila je svoj ščepec svobode

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: , , — pohajalka ob 07:51, 9.03.2014

Zdaj pa je spet v zaporu.

33 dni svobode je bila deležna popularna risa iz ljubljanskega živalskega vrta. Ni vse slabo izključno slabo in obratno, ni vse dobro izključno dobro. Najprej zaradi vrat in položaja ‘zunaj’ ali ‘znotraj’, potem tudi zaradi doživljanja občutka varnosti, slednjič pa v veliki meri tudi doživljanje umeščenosti, kam nekdo spada. Tudi odnos do lastnine ni kar nekaj, risa je pač lastnina najprej države, potem pa še živalskega vrta.

Risi bo znotraj varneje glede hrane, razvajenki iz ograde. Glede občutka svobode, ki ga je doživela, pa ji nikoli več ne bo tako, kot ji je bilo, vedno bo zrak zunaj dišal in vabil na lov, na potep, na pravo prežanje za ulov nekje v drevesu ob stečini.
Risi je bila svoboda očitno pomembnejša kot njenemu ogradnemu tovarišu risu, slednji se je pustil prej ujeti in znova zapreti. Oba bosta znova na ogled postavljena radovednim človeškim bitjem na zunanji strani ograde, v slutnji delčka narave, vedno le delčka, prirejenega za vsakdanjo rabo človeku.

Žled, ki je neusmiljeno lomil in treskal je dal risi in risu okus svobode, zato jima bo kvečjemu še težje za ograjo kot prej. Travnik na Drenovem vrhu je bil usoden za risino svobodo. Mediji poročajo, da se je risa vrnila v živalski vrt, a v resnici se ni vrnila sama od sebe. Vsakdo, ki jo je opazil, je o tem poročal v živalski vrt. Mlad par je pripomogel k izgubi svobode divje živali in iz ZOO so poročali o dogodku takole:

»Jesenkova pot je še vedno neprehodna in tako le malo obljudena s sprehajalci. Risa se je vrnila tja, kjer smo jo prvič iskali v nedeljo 16. februarja. To je bil zelo dober podatek. Isti dan, malo pred 19.00 uro pa nam je mlad par javil, da jo je videl na travniku Drenikovega vrha, ko je šla v smeri ZOO Ljubljana.

Petek dopoldne preživimo v razmišljanju po risje. Vneto razpravljamo in postavljamo strategijo iskanja za vikend. Razmere na Rožniku so vsak dan drugačne in temu se prilagaja tudi risa. Še vedno dopoldne prespi v kakšni od številnih neobljudenih grapah, pod kupi debel in vej, popolnoma neopazna za človeške oči. Na lov se odpravi popoldne, vendar zaradi gozdarskih del in vedno večjega števila sprehajalcev izbira neprehodne poti, kot je Jesenkova pot. Proti večeru, ko ni sprehajalcev, se vrača na vrhove od koder lažje sledi premikom srnjadi. Ta plen ji trenutno še najbolj diši. Prišla je na pravi okus. Po skrbni analizi, smo ugotovili, da v mraku verjetno sledi srnam, ki se hodijo past na svežo travo.

Tudi mi se pozno popoldne odpravimo na lov, na riso. Spremenimo strategijo in se pretvarjamo, da smo sprehajalci. Izdajajo nas samo puške z uspavalom. Hodimo po poteh in čakamo. Čakamo na riso. Čakamo na morebitni klic naključnega sprehajalca, ki bi jo videl in javil. Pa še vedno čakamo. Ta večer čakamo zaman, klica ni, tudi mi je ne opazimo, zato zaključimo pozno ponoči.

Pomlad se prebuja tudi na Rožniku. Popoldanski sončni žarki z močno svetlobo obsijejo vse razdejanje, ki ga je za seboj pustila zima. Prve pomladanske cvetice kukajo iz rjavih tal. Ponekod je vse rumeno od trobentic, drugod vijolično od cvetov pravega žafrana po katerem neusmiljeno tacamo, ko hitimo za riso. Njene sledi se prekrivajo z našimi, a to ve le riso. V gozdu ima pred nami velikansko prednost. Po štirih nogah neslišno hodi in teče, izvrstno voha in bolje vidi. Nas se že od daleč sliši, ko lomastimo in se opotekamo skozi polomljeni gozd. Ne zavedamo se, kdaj hodimo po njenih sledeh, saj jih ne zaznavamo. Mogoče nas opazuje iz drevesne krošnje ali izpod podrtega drevesa ali pa samo obstane in se ne premakne čisto blizu nas, da postane za nas nevidna. Civilizacijski, mestni človek, je daleč od lovca iz ledene dobe, ki je bil živali sposoben izslediti in jih tudi upleniti za svoje potrebe. Evolucija tokrat res ni na naši strani. Risa pa se nam reži skozi brke. Pri tem se ne zaveda, da bo zanjo Rožnik vedno manj gostoljuben, ko mu bodo zavladale množice mestnih ljudi in njihovih psov.

Po risje razmišljamo tudi danes – v soboto. Ekipa s tremi strelci in ostalim osebjem zavzame Rožnik. S seboj imamo tudi družine. Do mraka prečesavamo teren, nihče je ne opazi. Ob 18.30 uri se potuhnemo in jo čakamo na vseh vrhovih. Okoli 19.00 ure se prikaže na travniku Drenovega vrha. Vodja veterinarske službe Pavel Kvapil jo zadene z uspavalom. Imel je veliko srečo, saj je prišla ovohavat njegovo psičko Reiko (po Japonsko pomeni cvet), ki je prosto tekala po travniku. Risa je po strelu stekla v goščavo v smeri proti Mostecu. Vsi obmirujemo in čakamo 10 minut, da zaspi in je ne bi vznemirjali, saj sicer uspavalo slabše deluje. Če jo plašiš se risa oddalji dlje od prostora streljanja kot sicer. Izgine nam izpred oči, počasi se že v trdni temi odpravimo za njo v strelcih, razmaknjeni na štiri metre. Skrbi nas, da bi se kam zavlekla in zaspala, tako kot prejšnjo nedeljo, mi pa bi jo ponovno zaman iskali. Izkaže se, da je splezala na drevo tik ob travniku in obmirovala, vendar ne tudi zaspala. Zato smo ji dali drugo dozo, zaradi katere je končno zaspala. Zavili smo jo v odejo, jo spravili v transportni boks in odpeljali v veterinarsko ambulanto ZOO Ljubljana. Tam so jo naši veterinarji oskrbeli. Pravkar je v fazi prebujanja. Če bo z njo vse v redu, jo bomo v začasno namestitev preselili jutri ob 10.00 uri.«

  • Share/Bookmark

Pes in Evropejec

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: , , — pohajalka ob 14:49, 4.12.2013

Pes in Evropejec sta bila najboljši par že pred davnimi … davnimi leti, tisočletji pravzaprav. Najprej so bili udomačeni psi, kmalu za njimi pa še ovce. Morda je ovčarski pes – pastir z ovcami najstarejša kombinacija sodelovanja udomačenih živali.

Pričetek udomačevanja je prvi pomemben mejnik v zgodovini kmetijstva, ki ga imenujemo neolitska revolucija; ime nakazuje, da se je zgodila v neolitiku, v grobem 10 do 12 tisoč let pred našim štetjem. Do pred kratkim smo verjeli, da so človekovega najboljšega prijatelja v pradavnini udomačili na Bližnjem vzhodu ali v Aziji, pred 14.000 ali 15.000 leti.

V procesu udomačitve postane žival navajena na človekovo oskrbo in nadzor, pogosto na račun nesposobnosti samostojnega preživetja v naravi. Nadzorovana gojitev in izkoriščanje živali je bilo eno ključnih človekovih odkritij. Pes se je od udomačitve naprej razširil po vsem svetu in postal človekov spremljevalec v večini starih in sedanjih kultur.

Po najnovejši finski znanstveni študiji se je preobrazba pravolka oziroma prapsa v človeku zvesto in bolj ali manj krotko žival zgodila v Evropi že pred približno 32.000 leti. Za ta pomembni korak je zaslužen takratni evropski lovec in nabiralec.

V mitologijah je pes simbolno povezan s smrtjo, peklom, podzemnim svetom in nevidnimi kraljestvi. Prva mitska funkcija psa, ki je na splošno potrjena, je funkcija psihopompa, človekovega vodnika v temi smrti, potem ko je bil njegov družabnik v svetlobi dneva.

Ker je pes sesalec, se mu obeta, da bo s spreminjanjem podnebja postajal vedno manjši. Tako so ugotovili ameriški strokovnjaki, ki se ukvarjajo s povezavo med podnebjem in velikostjo živali. Globalno segrevanje utegne privesti do orjaških plazilcev, sesalci pa se bodo manjšali. Fosili potrjujejo tezo stroke. Po ohranjenih fosilnih dokazih je mogoče sklepati, da se je vse to že (večkrat?) v zgodovini planeta Zemlja zgodilo.

15 ali 32 tisoč let pred nami … številke so mrtve in tako oddaljena je ta zgodovina, da smo gotovo že pozabili, kako je šlo z udomačitvijo pasjega bitja. Ali pa tudi ne, ker spet drugi znanstveniki že dokazujejo genetski spomin, zapisan v DNK, kar je bilo še ne dolgo nazaj domislica, ki je spregovorjena naglas sprožila asociacije na znanstveno fantastiko in prešerne nasmehe.

Če drži, da smo Evropejci udomačevali in še veliko več doprinesli k razvoju človeštva v Evropi, je naša civilizacija že skoraj zrela za ‘odstrel’ oz. izumrtje.

  • Share/Bookmark

Vohajo z jezikom, slišijo skozi kožo

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: , , — pohajalka ob 10:22, 29.11.2013

Kače so drugačna bitja; vohajo z jezikom, slišijo skozi kožo, zelo so občutljive na tresljaje tal, gledajo skozi oči brez vek in nikoli ne mežikajo, zato ustvarjajo videz nadzemeljske budnosti. Bližajoča zima z mrazom vzbuja nostalgijo po vročih poletnih dneh, ko se imajo kače navado v klobčiču zvite greti na vročem soncu.

Toliko simbolnih pomenov, kot jih imajo kače v človeškem doživljanju sveta, jih menda nima nobeno drugo bitje. Od nekdaj so bile prva asociacija v izvajanju ritualov, bile so arhetip dobrega in slabega in tako je še danes. Od velikega strahu in groze pri nekaterih do neznanske radovednosti pri drugih ljudeh delujejo na človeka.

Pregovorno so ‘mrzle kot kače’, vzbujajo gnus in so celo sinonim za žlehtnobo, za zapeljevanje in po drugi strani za zdravje, nekaj močnega in dobrega. Kot ubijalka simbolizira smrt in uničenje, s prenavljanjem svoje kože predstavlja življenje in neskončnost. Kot gospodarica žensk in plodnosti je kača pogosto odgovorna tudi za menstrucijo, ki da je posledica njenega ugriza.

Kače so mesojedi plazilci. Razmnožujejo se z notranjo oploditvijo s spolnimi organi, ti so pri kačjaku obrnjeni proti notranjosti repa. Kače ležejo jajca in jih zapustijo takoj po izleganju, zato v naravi ne vidimo kačje družine z mamo, atom in malimi kačicami. V bližini človeka pa se že male kačice raje umaknejo in se ne vračajo v svoj ‘rojstni kraj’, tudi svoja najljubša ogrevališča raje prepustijo pogosto prisotnemu človeku in si najdejo druga.

Niso vse kače strupene, pravzaprav je hudo strupenih relativno malo kačjih vrst. Novejše teorije govorijo, da so imeli že vsi predniki kač vsaj nekoliko strupeno slino, iz teh žlez slinavk pa so se postopno razvile prave strupne žleze. Po načinu ubijanja se nekatere kače zanašajo na svoje strupnike, druge pa na moč telesa, s katerim zadušijo plen. Nekatere kače lahko strup brizgajo tudi na daljavo. Kače za napad in ugriz in še posebej za tvorbo novega strupa porabijo veliko energije, zato strupenjače raje ustrahujejo žrtev z ropotanjem ali barvo in podobno.

Če je človekovo življenje v nevarnosti zaradi kačjega pika, je mogoče uporabiti protistrup, ki pa lahko kot stranski učinek sproži alergijsko reakcijo. Zato je pametno kačje vrste poznati in vedeti, za katero kačjo vrsto gre, če ta piči, saj se protistrup dobi le s pomočjo strupa. Vedenje o kačah tudi zmanjša strah pred njimi.

Prvi protistrup je izdelal A. Calmette in od takrat, t.j. od leta 1894, se postopek njegove izdelave ni dosti spremenil. Z majhno količino strupa, ki se pridobi z molžo kač, se zastrupi žival, recimo ovce ali koze. Te preživijo in tako tvorijo protitelesa, ki jih nato v laboratoriju izolirajo in uporabijo kot protistrup.

Kačji strup je koristen tudi v medicini: mogoče je iz njega narediti zdravilo, ki znižuje krvni pritisk, protikoagulacijska zdravila, zdravila proti vnetjem, mišičnim krčem, depresiji, migreni, vnetju glasilk, kožnim ranam, slabokrvnosti …

Trend globalnih podnebnih sprememb kaže na skrajnostne vremenske pojave, tudi poletna vročina postaja bolj vroča. Kačam paše tako in dolgo bodo še naše spremljevalke, tihe in mirne. V trenutku pa se lahko odločijo za napad, če se čutijo ogrožene. Saj napademo tudi ljudje takrat, ko smo ogrožene, ko se kdo sprehajala nepovabljen v našem domu.

Previdnost pa ni nikoli odveč, splača se biti pozoren na vsakem koraku. Ne le pri hoji v naravi, na živo kačo je mogoče naleteti v lastnem domu ali avtu, na zmrznjeno pa tudi. Ženska v Oregonu je pred časom kuhala večerjo, stresla je v ponev nekaj zmrznjenega stročjega fižola, z njim pa še glavo kače. Mrtve seveda.

V službi za pomoč strankam so žensko hoteli ‘odpikati’ s kuponom za 15 dolarjev, jezna je poklicala lokalno tv hišo, ta je stopila v stik s tiskovno predstavnico trgovine, ki se je opravičila, najavila preiskavo primera ‘kačja glavi v ponvi’ in izrazila voljo po iskanju skupne rešitve.

Več: ŽIT 10/2013

  • Share/Bookmark

Filipini, tajfuni in potresi

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: , , , — pohajalka ob 18:26, 10.11.2013

Filipini so otoška država v Tihem oceanu, ki je dobila ime po španskem kralju Filipu II. Otokov in otočkov je preko sedem tisoč, poseljenih pa je slabih tri tisoč. Tam imajo ognjenik, potrese, vulkanske izbruhe in tajfune. Imajo tudi islamske skrajneže in komuniste, skozi so dajali diktaturo, gverilo, korupcijo, komunistično gverilsko gibanje, japonsko invazijo in Filipinsko republiko, vtikanje ameriške politike v filipinsko avtonomijo, španski kolonialni režim pod močnim vplivom jezuitov, zato so zdaj v gemištu azijske kulture, španskega katoličanstva in ameriškega kapitalizma.

Zelo resen problem je uničevanje gozdov zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin.

Oktobra je osrednji otok Bohol prizadel hud potres (mang. 7.1), ko je pomrlo blizu 200 ljudi. Potres je prizadel 3,4 mio ljudi, štiristo tisoč jih je ostalo brez strehe nad glavo, poškodovane so ceste in mostovi, hiše, uničene so večstoletne cerkve, desetine bolnišnic in vladnih stavb. Bil je najhujši potres v državi v zadnjih dveh desetletjih.

Kljub mednarodni pomoči še niso sanirali škode po potresu, ko je Filipine prizadel zdaj še super tajfun Haiyan, ki je opustošil Filine, izravnal mesta, terjal preko deset tisoč človeških življenj, tri četrtine poslopij je neurje uničilo. Skratka, pokrajina je povsem opustošena, 15-metrski valovi so odplaknili vasi na obali. Tajfun je uničeval po šestih osrednjih filipinskih otokih, Vietnam pa bo dosegel v noči na ponedeljek precej oslabljen, vendar še vedno uničevalen.

Posledice divjanja tajfuna so grozljive, Haiyan pa je že 24. letošnja nevihta na Filipinih. Evropska komisija je sporočila, da je sprostila tri milijone evrov pomoči za “zadovoljitev najnujnejših potreb na prizadetih območjih”. Ameriško obrambno ministrstvo pa je na Filipine poslalo več helikopterjev in letal ter reševalno opremo.

Intentivnost vetra na morju znajo meteorologi izmeriti šele od 70. let prejšnjega stoletja, od takrat je filipinski tajfun najmočnejši doslej izmerjeni. Na kopnem še nikoli niso izmerili vetrov, ki bi dosegali hitrosti večje od 360 km na uro, kar se je zdaj dogajalo na Filipinih. Pred Haiyanom je bil strahovit še orkan Camille (1969, Mehiški zaliv) in super tajfun Tip (1979, Tihi ocean).

Samo po sebi se vriva pomislek na globalno segrevanje ozračja, le-to naj bi bilo krivo neurij. Tej ugotovitvi v zadnjem času pritrjujejo tudi meteorologi. Ozračje se pa ne pregreva samo od sebe, vsaj začelo se ni tako – kriv je človek s poseganji v naravo, s preoblikovanjem in posegi na površju, v zemeljskih globinah in vedno gostejšim prometom na nebu, pod zemljo in vmes. Da o izčrpavanju naravnih virov sploh še ne govorimo, ker se nas še ne tiče. Nas še ne boli. Neurja, tajfuni in orkani pa so vedno hujši, vedno bolj uničujoči in njihove posledice postopoma dolgotrajnejše.

Mogoče pa tajfunov in potresov ni krivo človeštvo, ampak gre za običajne ohladitve in segrevanja, za naravne procese, ki se dogajajo sami po sebi, da narava postaja manj prijazna do ljudi sama po sebi. Znanstveniki so takšno idejo lansirali ob proučevanju zemeljske zgodovine tisočletja in milijone let nazaj. Lahko bi bila tolažilna ta misel, pa ni, saj se za njo skriva dejstvo, da se bo zemeljsko podnebje spreminjalo na slabše tudi v primeru, če ta hip vsi prenehamo svinjati svoj planet.

  • Share/Bookmark

Naš svet

Zapisano pod: Narava Tagi: , , — pohajalka ob 10:05, 15.03.2013

Naš svet si deli vedno več ljudi z vso človeško materialno navlako, flora in favna. Isti prostor si enostavno moramo deliti, ker je svet vedno manjši za vse kar lazi in raste na zemlji. Vedno bolj ko se razmnožujemo sami sebe, pa tudi vedno bolj ko posegamo v vzgojo in prevzgojo obstoječih bitij in rastja, vedno bolj posegamo prav v človekovo srčiko žitja in bitja. Človek si lasti pravico do razpolaganja. Potem pa mu ni prav, ko pride srna jest solato pod okno spalnice.

Naslednja kleč pa je … vse naše pravice, vse človeške potrebe, ki postajajo vedno slabše zadovoljene in potešene, pa vehementno posegamo v intimni prostor sočloveka s svojimi hotenji in pravicami, in prav tako tiščimo v svet, ki je še do nedavna pripadal drugim. Zemlja je bila tistega, ki jo je obdeloval, skrbel zanjo in jo pazil. Bila je poligon za pridelavo hrane. Gozd je bil tistega, ki je zanj skrbel in od njega živel. Danes je vse brezsramno od vsakogar.

Prihaja odjuga, marec in april, ko je tuja zemlja najbolj na udaru. Menimo, da imamo vsi do vsega pravico, recimo pravico do regrata na kmetovem travniku ali na njivi ozimnega žita. Pravico imamo zmendrati kmetov travnik in ‘preštihati’ travno rušo z noži, ko nabiramo regrat in tekamo po mokri zemlji za lepšimi in večjimi. Trava zastaja v rasti, kmet jo zalije z gnojnico in umetnim gnojilom in stvari se začno čudno sukati. Nabiralcem tujega rastja na misel ne pride, da je treba za travnik skrbeti celo leto, da je pridelek pač trava, ki jo pojedo kravice, telički … in posredno seveda tudi nabiralec regrata, ker v regrat krasno paše še kaj cvrčečega.

Gozd vedno bolj dobiva na socialni funkciji, kot pribežališče mestnega človeka, tekača, gobarja, duševnega bolnika ipd. Mesto se kaže kot ena slabših pogruntacij sodobnega človeka, vedno bolj postaja spalnica in služba, potem pa mestni človek hiti v širni svet in širni gozd z vsem ropotom, kar ga premore, od štirikolesnikov, do pasjih sprehajalcev. Psi se seveda nekje morajo ‘zlaufat’, na povodcu jih trefne zapeka, debelost in slabi živci z neobvladljivostjo. Kdo bi pa hotel biti kar naprej pripet na človeka?

Sredi sproščujočega nič iznenada mimo šine kolesar na svoji življenjski tekmi, ko želi čimhitreje napolniti svoje iztrošene baterije in prazno dušo pozabi napolniti z gozdno skrivnostnostjo. V svojem hitenju, da bo kolikor mogoče hitro spet v mestu in fit, gleda predse, da se ne nasadi na kamen, okrog ušes mu brni vetrič in ne sliši. Zanj je pešak zgolj ovira na poti, za sočloveka mu ni mar, za divjad tudi ne. Tudi spravilu hlodov se ne mara ogniti, ker seveda pričakuje, da bo gozdar njega pazil.

Gobar se zapelje prav do zadnjega okljuka gozdne vlake, potem pa šele rekreacija in nabiralništvo pride v ‘štih’. Upokojena soseda se je preselila iz mesta v gozd na konec takšne potke. Pripoveduje, da tekmuje menda s celo Slovenijo za tistih nekaj jurčkov in borovnic, ker parkirajo brez vprašanja na njenem dvorišču in poberejo gozdne sadeže najprej za njeno hišo. Da si ostareli ljudje poskušajo popraviti svoj proračun z gozdom, si misli mestni gobar, naj pa kmet bolj zgodaj vstane!

Divjad v gozdu nima več miru ne podnevi ne ponoči, ker sodobni človek teče v gozdu vseh 24 ur dneva in noči. V hudi zimi, ko je snega čez kolena, bi divjad rabila mir bolj kot karkoli drugega. V mrazu in visokem snegu namreč miruje, zato da varčuje s svojimi življenjskimi močmi. Človek, ki prihaja v njeno bližino, že s svojo prisotnostjo povzroča, da se mora divjad umikati in trošiti moči. V najhujših zimah to pomeni mnogo smrti divjadi zaradi izčrpanosti, pa povzročitelj tega niti ne ve, ker ni ‘vedel’ ali ‘videl’.

Pred dnevi sem prišla popravljat pot po hudi zimi sredi enega podobnega niča, skoraj na koncu sveta, na koncu privatne gozdne poti. Sprehajalec je prignal svojega lepega psa brez povodca, in še kako drži tisti rek, da se pes po lastniku poda. Kakor si je pasji sprehajalec s kričanjem in lomastenjem vsevprek polastil tisti konček sveta, ga je poskušal tudi njegov pes. Prescal je vse okrog mene, prišel prav zraven moji psici, ki je bila pač v vlogi čuvajke tistega malega koščka sveta, ki ga imam za pridelavo svoje hrane. Potacala sta pes in njegov lastnik moje najljubše narcise, ki so ravnokar pokazale listne vršičke iz mokre zemlje, zato, ker si nista predstavljala njih polnega cvetenja.

Celo potem, ko sem mu pripeljala njegovega psa do njega, ker se mu ni zdelo vredno, da bi ga vsaj poskušal odpoklicati, ga ni imel namere pripeti, ker po njegovem mnenju ni bilo inšpektorja blizu, ki bi ga kaznoval, potemtakem sme početi tudi tisto, kar ni prav. Dokler ni začelo močno deževati, je njegov pes poganjal srnjad in divje svinje iz enega hriba v drugega. Posegla sta oba preko naravnih potreb po tujem.

Današnji mestni človek si morda predstavlja, da je gozd nikogaršnji, ker ni ograjen kot njegova mestna hiša, da je travnik nikogaršji, ker na njem razen trave ni nič in prav zato je prav zlahka tudi njegovo, ker mu brez travnika in gozda več živeti ni. To bo. V resnici pa je žal tako, da ima vsa zemlja, ves slovenski svet, že svojega lastnika, pa še če bi jo hotel kdo kupiti, ne more in ne sme z njo početi, kar se mu zljubi.

  • Share/Bookmark

Volkove streljajo, mar ne?

Zapisano pod: Narava Tagi: , , , — pohajalka ob 17:56, 1.03.2013

Lanskega septembra je stopil v veljavo pravilnik o odvzemu volka iz narave, skoraj hkrati pa je bila odstreljena volkulja Tia, opremljena s telemetrično ovratnico. Oboje je ponovno v javnosti obudilo razpravo glede smiselnosti in etičnosti streljanja volkov.

S pravilnikom je ministrstvo za kmetijstvo in okolje za obdobje 2012/2013 dovolilo odstrel osmih volkov. Ustavnemu sodišču so Umanotera, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij in Inštitut za ohranjanje naravne dediščine Lutra predlagali prednostno obravnavanje zadeve in zadržanje izvršitve spornega pravilnika. Tudi Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je predstavilo pobudo za oceno ustavnosti, s katero je želelo zaustaviti izvajanje pravilnika o odstrelu rjavih medvedov in volkov. Menili so, da je ministrstvo za odstrel predvidelo preveč rjavih medvedov in volkov.

S pobudo za oceno ustavnosti pravilnika je želela skupina nevladnih organizacij doseči razveljavitev odobrenega odstrela volkov. Nevladniki so mnenja, da je pravilnik v nasprotju s habitatno direktivo, ki v EU opredeljuje ohranjanje naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst.

Ustavno sodišče je zavrglo pobudo nevladnih organizacij za začetek postopka ocene ustavnosti in predlog za zadržanje izvršitve pravilnika o odvzemu rjavega medveda in volka iz narave. Sodišče je zapisalo, da pobudniki niso izkazali, da bi izpodbijane določbe pravilnika in uredbe neposredno posegale v njihov pravni položaj.

V Sloveniji v zadnjih desetletjih ni bilo zabeleženega primera, da bi volk poškodoval človeka, ali ga celo ubil. Večina ljudi je prepričanih, da je volk človeku nevaren, da bi ga pa prepoznali, če bi ga kje srečali, je malo verjetno. Volk se pač po volčje giblje, se ne približuje brez potrebe in se v človeka ne zaganja samo zato, ker bi se lahko. Tudi ne posega v človekov prostor, ampak se drži svojega območja.

Obstajajo pa zabeležke o škodah, ki jih volk povzroča človeku na njegovem premoženju, večinoma na pašnikih, kjer lastniki niso zagotovili učinkovitih zaščitnih ukrepov. Analize kažejo, da odstrel ni tako učinkovit za zmanjševanje škod in da do večine škod prihaja le pri slabem procentu vseh rejcev.

Sodelovanje raziskovalcev s člani lovskih družin in s poklicnimi lovci je že v preteklosti bilo dobro, njihovo znanje in izkušnje so v pomoč pri razumevanju procesov v naravi in vedenju posameznih vrst živali. So tudi mnogi lovci tisti, ki so v bistvu veliki naravovarstveniki, kar je pravzaprav upravičeno in smiselno z vidika trajnostne rabe.

O odstrelu zavarovanih zveri odloča ministrstvo s političnim kompromisom, vse bolj pa pri odločanju upošteva stroko. Stroka ima v zadnjem času vedno več podatkov, tudi zaradi večletnega projekta SloWolf. Prav ta projekt daje zanesljivejšo oceno števila volkov v Sloveniji.

Volkovi so zelo teritorialni in prvenstvena naloga volčja tropa je, da si zagotovi primat nad svojim teritorijem. To pomeni, da so oni edini, ki lovijo na svojem območju. V ta namen vsakega vrinjenca iz tujega tropa nemudoma preženejo, še večkrat pa ga ubijejo, če ga zasačijo na svojem.

Imajo razvit močan socialni sistem, saj trop tudi nadzoruje število članov v tropu. Trop je v resnici družina, sestavljena iz dominantnega para (alfa samec in alfa samica) in njunih potomcev, ki so stari od enega do štirih let. Če trop preseže določeno število, ki ga določa v največji meri velikost glavnega plena, morajo najstarejši mladiči trop zapustiti. Poiščejo si svoj teritorij in partnerja. Ta naravni mehanizem je učinkovita samoregulacija za stabilnost tropa, z uravnavanjem številčnosti in prilagajanjem velikosti teritorija številu rastlinojedcev, si zagotovijo trajnostno rabo svojega plena.

Moratorij na odvzem volka bi morda lahko povečal krivolov, tako kažejo raziskave iz tujine, iz pragmatičnega vidika pa je smiselno določiti vsaj minimalen odstrel volkov. Kvota za odstrel sicer nima vpliva na obseg krivolova, gre bolj za to, ali je zakoniti odstrel dovoljen ali ni. Zato višji odstrel ne prinaša več pozitivnih učinkov kot minimalne kvote. Odstrel pa ne glede na kvoto vedno pogosteje povzroča odpor javnosti, kljub temu, da se obenem z odstrelom ustreže željam ljudi, ki ne marajo volkov.

Salomonske rešitve, ki bi ustrezala obojim, pač ni mogoče domisliti.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |