in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Čigavi bodo otroci slovenske prihodnosti?

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 21:28, 15.12.2014

Socialistično udarna združena levica je udarila žebljico na glavico: v parlamentarni postopek je vložila novelo zakona o družinskih razmerjih in zakonski zvezi, bistvo novele pa je odprava diskriminacije med raznospolno in istospolno usmerjenimi osebki.

Žebljica na glavici so otroci, pravzaprav pravica vseh vrst parov do otrok, ne glede na spol, poročenost ali neporočenost, torej pravica, ki ni samoumevno dana od narave nikomur. Baje je med nami približno četrtina takšnih, ki imajo težave pri ‘pridobivanju’ dobrine ‘moj otrok’ in jim do izpolnitve želje po lastnem otroku pomaga javna medicina, žal ne vsem enako uspešno.

Ja, zanka je v otrocih, v pravici do lastnega otroka. Tik pred božičem, ki naj bi bil tudi pri nas družinski praznik, je vprašanje pravice do posvojitve otroka prav primerna tema za razpravo v parlamentu. Še ne dolgo nazaj pa je bil referendum tisti, ki pravnega položaja istospolnih partnerjev ni izenačil na področju skupnih posvojitev otrok.

Če je stališče slovenskih državljanov še odklonilno do izenačitve posvojitvenih pravic, bo Cerar znova izgubil nekaj javne podpore. Predsednik vlade pogumno podpira, tudi njegova stranka SMC popolnoma in v celoti podpira pravice vseh, gejev in lezbijk, biseksualcev in transseksualcev, SMC in Cerar tudi ne bosta nasprotovala izenačitvi pravic istospolnih, čeprav v zakonu še ni urejano vprašanje posvojitev otrok.

Se pa Cerar in njegova SMC še nista izjasnila o tem, kateri predlog zakona bo šel v obravnavo, predlog ZL ali njegov. Najprej se bosta posvetovala, Cerar in njegova smc, sprejela oceno glede podpore ZL, sprejela oceno ev. sprememb, morda celo pride predsednik vlade s kakšnim čisto novim predlogom, kaj od vsega naštetega pa bo, je predsedniku vlade težko napovedati. Ampak on in SMC podpirata lgbt, njihove pravice, tudi pravice do otrok.

Ministrica Kopač Mrakova je jasnejša, tudi bolj politična je, saj napoveduje dva zakona koalicije, tako bi ne obšli referenduma o družinskem zakoniku. Enega že imajo, tistega o partnerski skupnosti, za katerega ministrica napoveduje njegov sprejem že v kratkem. Politika, temelj za spremembo zakonodaje na tem področju je po njenem koalicijska pogodba, ki je Cerar tokrat v zvezi s posvojitvami otrok ni omenjal.

Nekoč bomo seveda dobili zakon o družinah, ki bo urejal vse od kraja, tudi vse tisto, kar v padlem družinskem zakoniku še ni bilo predvideno. Gre za koristi otrok po dolgem in počez, za vprašanja rejništva, skrbništva, ukrepov družinske politike. Teh slednjih se predlog ZL ne dotika.

ZL pravi ja, predsednik vlade pravi ja, njegova smc pravi ja, čeprav bosta oba še ocenjevala, se vendar da pričakovati pozitivno stališče, pristojna ministrica pravi ja (za dva zakona), referenduma ne bo (in referendumske volje tudi ne), torej politične volje je obilo, otrok pa itak ne bo nihče spraševal. Ne prej ne potlej.

Za razliko od Cerarja, ki bi izdeloval politične ocene predvsem v svoji stranki, bi ministrica razpravljala o posvojitvah znotraj koalicije, ker vidi zakon kot stvar politične volje.

Zna pa biti nerodno in morda v resnici ne izraz politične volje, zgolj stranski učinek sicer nediskriminatornega zakona, če se bosta lahko nekoč v bližnji prihodnosti potegovala za pravico do posvojitve recimo dva moška, oče in sin, ki se bosta seveda zakonito opredelila za družino. Ker ne bo posebej zapisano, da ne smeta biti v krvnem sorodstvu, ne bo starostnih omejitev, ne bo … Velika odgovornost čaka parlamentarce, narediti morajo tako, da bo za otroke dobro poskrbljeno v družinah.

  • Share/Bookmark

Homo sedens, sedeči človek

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 10:01, 12.12.2014

Strokovnjaki opozarjajo, da je sedenje škodljivo. Sedenje namreč naše telo obremenjuje na takšen način, da tudi zato trpimo neznosne bolečine v hrbtenici. Še večji problem je nepravilno sedenje, ko je hrbtenica dvakrat bolj obremenjena, kot če stojimo. Na dolgi rok udobno postajamo ‘ukrivljeni človek’.

Ko smo zdravi, si ni težko najti najudobnejšega položaja pri delu, prav ta pa dolgoročno najbolj spodkoplje naše zdravje. Najudobnejši položaj večinoma pomeni, da za pisalno mizo ležimo s prekrižanimi nogami. Da o priljubljenem stanovanjskem športu ‘drgnjenje kavča’ v dolgotrajnih položajih kamasutre niti ne razmišljamo.

Človekovo telo je narejeno za gibanje, temu ne more nihče oporekati. Že nekaj dni, ko smo recimo zaradi viroze upočasnjeni ali celo poviti v več odej v postelji, se pozna pri običajnih dejavnostih. Rekonvalescenca je dolgotrajnejša, telo potrebuje cel kup spodbud, da spet samodejno deluje.

Naši predniki so veliko gibali in nič sedeli. Sedanjost je v luči sedečega dela. Prihodnost pomeni bolečine in poklicne bolezni. Izumili smo kup rekel v podporo udobju in lenobi: bolje slabo sedeti kot dobro stati; če te delo hudo priganja, sedi in počakaj, da te mine, …

Ob lenobno naravnani miselnosti, hrepeneči po udobju telesa in duha, nam pa še tv-hiše ponujajo nanizanke iz gostilniških izpadanj, kmetij ipd. šovih, ko se nam še prepirati ni treba več v prvi osebi, se za nič truditi, ker bomo mi ostali v svojem udobju, iz špila, iz življenja izpadali bodo pa tisti drugi, heh.

Ampak, roko na srce (ali pa kako drugače in kam drugače ritualno), najbolje se imamo, najsrečnejši in najtemeljiteje zadovoljeni smo le po predhodnem miselnem ali telesnem naporu!

  • Share/Bookmark

Z dušo in telesom v nebesa

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 06:25, 15.08.2014

je odšla pred približno dvema tisočletjema našega časa tista, ki je brezmadežno spočela odrešenika sveta. Devica Marija, brezmadežna, božja mati, bila je dobesedno zraven, soudeležena, ko je beseda meso postala. Da se je fizično telo skupaj s fluidno dušo vzelo v nebesa, so se ta morala opredmetiti v fizično obliko, torej so mnogo bliže našemu umevanju kot bi si želelo dogmatično katolištvo.

Kajti tako je to, da katoličani verjamejo in verujejo, da je Jezus Kristus božji sin, verujejo v brezmadežno spočetje, v odrešenje sveta. Obstajajo tudi vzporedne teorije zarote, vendar na praznični dan, ko se je žensko telo z dušo vred pretočilo v zračna nebesa nad nami, pomisleki niso na mestu. Zaradi tega dogodka, enkratnega v zgodovini človeštva, imamo danes dela prosti dan. Slovenski kristjani na današnji dan množično romajo na Brezje, Ptujsko goro in Sveto goro.

Versko resnico, da je potem, ko je brezmadežna mati božja, večna devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, proglasil papež šele leta 1950. Dogma velja v RKC, vera v Marijino vnebovzetje pa je bila močno razširjena tudi prej v številnih drugih krščanskih cerkvah. Praznik Marijinega vnebovzetja je razglasil že papež Sergij I. Leta 1626 je Rubens naslikal prečudovito sliko Marijinega vnebovzetja.

Ne vemo, ali je Marija umrla in bila potem obujena in v nebesa vzeta s svojim poveličanim telesom, ali pa ji je bilo prihranjeno trpljenje smrti in je bila vzeta v nebesa direktno. Tudi ni znano, da je bila gor vzeta po svoji ali božji volji, za vekomaj ali pride znova nazaj – skupaj z njim, ko bo znova prišel v svoji slavi sodit žive in mrtve. Tudi Marijina vseživljenjska brezmadežnost ni povsem razjasnjena, saj naj bi imel Jezus tudi brate in sestre.

  • Share/Bookmark

Nadomestni otrok nadomestne matere

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 19:25, 1.08.2014

Tajska je dežela nasmehov (Land of Smiles), je eksotična in prijazna. Razvaja z neštetimi sanjskimi plažami, bogato kulturo, najbolj prijaznimi in gostoljubnimi ljudmi, tropsko pokrajino in slastno kuhinjo. Tako poročajo tisti, ki so tja odpotovali turistično.

Mnogi pa hodijo na Tajsko po nakupih, točneje po otroke, ki jim jih rojevajo nadomestne tajske matere. Vedno se ne konča vse tako, kot je bilo prej dogovorjeno, ali pa ni plačano, ali pa otroci po rojstvu ostanejo siromašnim materam, če je kaj narobe z njimi.

Avstralski par je 21-letni Pattharamon Janbuai plačal za otroka vnaprej 11.700 dolarjev, ko pa je ta rodila dvojčka, so iz bolnice s seboj domov odnesli samo punčko, fantka, ki ima srčno napako in je težko bolan, pa so pustili na skrbi mladi materi, ki se še bori, da bi preživela.

V četrtem mesecu nosečnosti je anonimni avstralski par zvedel, da ima eden od dvojčkov Downov sindrom, zato sta želela od nadomestne tajske matere, da splavi. Dekle je to odločno odklonilo, ker je budistične vere in bi bilo takšno dejanje velik greh. Sporoča vsem tajskim ženskam, naj se ne spuščajo v posel z nadomestnim materinstvom, naj ne mislijo le na denar, saj takrat, ko bo šlo kaj narobe, jim ne bo nihče pomagal, otrok bo živel odrinjen od družbe, same pa bodo morale prevzeti skrb zanj.

Janbua je pristala na nadomestno materinstvo zaradi finančnih problemov, posel pa je bil dogovorjen preko agencije.

Ko je fantkova nesrečna usoda prišla v javnost, so s pomočjo online kampanje zbrali 50.000 dolarjev. Na družbenih omrežjih je žalostna zgodba izzvala zgražanje nad avstralskim parom.

Neplodni Avstralci pa niso edini, ki potujejo na Tajsko po nakupih otrok, da bi jim tuje ženske rojevale otroke. Letos so izraelski homoseksualni pari zaplodili 65 otrok, ki so jih rodile tajske nadomestne matere, a so ti otroci ostali pri svojih materah. Baje otrok niso pustili preko meje Tajci, ker jim izraelski minister za notranje zadeve ni hotel dodeliti izraelskega državljanstva.

Ko se prodaje oz. nakupi otrok takole sfižijo, sanjska dežela še kar ostaja sanjska – za tujce.

  • Share/Bookmark

Gromska strela ter grom in strela

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: — pohajalka ob 12:29, 30.06.2014

‘Gromska strela’ je lepo slovensko preklinjanje (po Slakonji), je ekvivalent za pošiljanje v rodilne, nosečniške ali nasploh genitalne organe obeh spolov, torej moške ali ženske, tudi po Slakonji.

Bolj proti Balkanu imajo tudi nekaj podobnega gromski streli, ko zatulijo ‘grom i pakao’, sploh v oblačkih razkurjenih stripovskih junakov.

Tega lepega slovenskega preklinjanja je spominjam desetletja nazaj, ko je zatulil gospodar našega bloka nad nami, mularijo, ko smo se šli recimo figure metat na travi pod njegovim oknom. Zdaj ta možakar gromkega glasu ne živi več v bloku, trava je pa na razpolago za pasja sranja. Pošiljamo pa drug drugega veliko v prednatalno obdobje s pripadajočim okoljem rodne matere vred.

Nima pa nobena različica preklinjanja prav nobene druge zveze z grmenjem oz. gromom in bliskanjem oz. strelami, ali celo posmrtnim peklenskim obračunom z grešniki, le zelo podobno se sliši, pa tudi naelektrenost ozračja je pogosto podobna.

Kletvica lahko zelo zaboli, močno pa lahko useka tudi strela, podira drevesa, zažiga in skuri zgradbe, tudi drevesa. Zgodi se tudi ob streli z jasnega, zato je zgovorna tudi grožnja ‘da bi te strela za jasnega!’. Zapisov o uresničenju slednjega zaklinjanja ni dosti, tisti, ki so, pa govore še največ o realizaciji kazni božje.

Meteorološko so gromi in strele sestavni deli neviht, kako ubežati pred njimi, pa vsi vemo, saj obstoji mnogo mitov na to temo. Ena od značilnosti mitov je ta, da mnogi ne držijo. Drži pa recimo pravilo, da strele najbolj ogrožajo ribiče, saj je med njimi še največ žrtev strel. Pravilo 30/30 pomeni, da če mine manj od 30 sekund od trenutka, ko vidimo strelo do takrat, ko slišimo še grmenje, potem bo treskalo blizu in je treba takoj v zaprt prostor in tam ostati še 30 minut po koncu nevihte.

Pravilo pogojno drži, saj je najpametneje takoj ob prvem gromu v zaprt prostor in je štetje sekund in minut nepotrebno. Logika takojšnjega bežanja na varno je že v tem, da če se grmenje sliši, je pač tudi strela dokaj blizu; smo pač v dosegu možnega udara strele.

Eno od pravil je mnogokrat slišano in prebrano, da počepnemo in tiščimo stopala močno skupaj, pa še glavo naj si prekrijemo z rokami. Žal ne drži, ker strela ogroža še tudi potem, ko udari v tla. Lahko udari v drevo in se nato razširi po tleh, če čepimo na tistih tleh, bo seveda zadela.

Nemalokrat preprosto nočemo ob začetku nevihte prekiniti aktivnosti, športnih ali delovnih, nočemo prelagati začetega in nedokončanega opravila. 80 odstotkov smrtnih žrtev je od te trme, ko ljudje niso ob prvih nevarnih znakih pripluli na obalo ali se niso spravili v zaprt prostor.

Tveganje se pač ne splača, ker je vložek ne opravilo, ki ga je treba odložiti, ampak lastno življenje. Ta poker se splača, oz. se splača včasih samo enkrat v življenju. Verjetnost udara je res majhna, možnosti so ena proti milijon v enem letu, da bo strela usekala enkrat v življenju pa je verjetnost že ena proti deset tisoč.

Kdor ne riskira, ta ne profitira, ampak profit nasproti gromu in streli je malenkosten v primerjavi z življenjem samim.

  • Share/Bookmark

Dobila je svoj ščepec svobode

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: , , — pohajalka ob 07:51, 9.03.2014

Zdaj pa je spet v zaporu.

33 dni svobode je bila deležna popularna risa iz ljubljanskega živalskega vrta. Ni vse slabo izključno slabo in obratno, ni vse dobro izključno dobro. Najprej zaradi vrat in položaja ‘zunaj’ ali ‘znotraj’, potem tudi zaradi doživljanja občutka varnosti, slednjič pa v veliki meri tudi doživljanje umeščenosti, kam nekdo spada. Tudi odnos do lastnine ni kar nekaj, risa je pač lastnina najprej države, potem pa še živalskega vrta.

Risi bo znotraj varneje glede hrane, razvajenki iz ograde. Glede občutka svobode, ki ga je doživela, pa ji nikoli več ne bo tako, kot ji je bilo, vedno bo zrak zunaj dišal in vabil na lov, na potep, na pravo prežanje za ulov nekje v drevesu ob stečini.
Risi je bila svoboda očitno pomembnejša kot njenemu ogradnemu tovarišu risu, slednji se je pustil prej ujeti in znova zapreti. Oba bosta znova na ogled postavljena radovednim človeškim bitjem na zunanji strani ograde, v slutnji delčka narave, vedno le delčka, prirejenega za vsakdanjo rabo človeku.

Žled, ki je neusmiljeno lomil in treskal je dal risi in risu okus svobode, zato jima bo kvečjemu še težje za ograjo kot prej. Travnik na Drenovem vrhu je bil usoden za risino svobodo. Mediji poročajo, da se je risa vrnila v živalski vrt, a v resnici se ni vrnila sama od sebe. Vsakdo, ki jo je opazil, je o tem poročal v živalski vrt. Mlad par je pripomogel k izgubi svobode divje živali in iz ZOO so poročali o dogodku takole:

»Jesenkova pot je še vedno neprehodna in tako le malo obljudena s sprehajalci. Risa se je vrnila tja, kjer smo jo prvič iskali v nedeljo 16. februarja. To je bil zelo dober podatek. Isti dan, malo pred 19.00 uro pa nam je mlad par javil, da jo je videl na travniku Drenikovega vrha, ko je šla v smeri ZOO Ljubljana.

Petek dopoldne preživimo v razmišljanju po risje. Vneto razpravljamo in postavljamo strategijo iskanja za vikend. Razmere na Rožniku so vsak dan drugačne in temu se prilagaja tudi risa. Še vedno dopoldne prespi v kakšni od številnih neobljudenih grapah, pod kupi debel in vej, popolnoma neopazna za človeške oči. Na lov se odpravi popoldne, vendar zaradi gozdarskih del in vedno večjega števila sprehajalcev izbira neprehodne poti, kot je Jesenkova pot. Proti večeru, ko ni sprehajalcev, se vrača na vrhove od koder lažje sledi premikom srnjadi. Ta plen ji trenutno še najbolj diši. Prišla je na pravi okus. Po skrbni analizi, smo ugotovili, da v mraku verjetno sledi srnam, ki se hodijo past na svežo travo.

Tudi mi se pozno popoldne odpravimo na lov, na riso. Spremenimo strategijo in se pretvarjamo, da smo sprehajalci. Izdajajo nas samo puške z uspavalom. Hodimo po poteh in čakamo. Čakamo na riso. Čakamo na morebitni klic naključnega sprehajalca, ki bi jo videl in javil. Pa še vedno čakamo. Ta večer čakamo zaman, klica ni, tudi mi je ne opazimo, zato zaključimo pozno ponoči.

Pomlad se prebuja tudi na Rožniku. Popoldanski sončni žarki z močno svetlobo obsijejo vse razdejanje, ki ga je za seboj pustila zima. Prve pomladanske cvetice kukajo iz rjavih tal. Ponekod je vse rumeno od trobentic, drugod vijolično od cvetov pravega žafrana po katerem neusmiljeno tacamo, ko hitimo za riso. Njene sledi se prekrivajo z našimi, a to ve le riso. V gozdu ima pred nami velikansko prednost. Po štirih nogah neslišno hodi in teče, izvrstno voha in bolje vidi. Nas se že od daleč sliši, ko lomastimo in se opotekamo skozi polomljeni gozd. Ne zavedamo se, kdaj hodimo po njenih sledeh, saj jih ne zaznavamo. Mogoče nas opazuje iz drevesne krošnje ali izpod podrtega drevesa ali pa samo obstane in se ne premakne čisto blizu nas, da postane za nas nevidna. Civilizacijski, mestni človek, je daleč od lovca iz ledene dobe, ki je bil živali sposoben izslediti in jih tudi upleniti za svoje potrebe. Evolucija tokrat res ni na naši strani. Risa pa se nam reži skozi brke. Pri tem se ne zaveda, da bo zanjo Rožnik vedno manj gostoljuben, ko mu bodo zavladale množice mestnih ljudi in njihovih psov.

Po risje razmišljamo tudi danes – v soboto. Ekipa s tremi strelci in ostalim osebjem zavzame Rožnik. S seboj imamo tudi družine. Do mraka prečesavamo teren, nihče je ne opazi. Ob 18.30 uri se potuhnemo in jo čakamo na vseh vrhovih. Okoli 19.00 ure se prikaže na travniku Drenovega vrha. Vodja veterinarske službe Pavel Kvapil jo zadene z uspavalom. Imel je veliko srečo, saj je prišla ovohavat njegovo psičko Reiko (po Japonsko pomeni cvet), ki je prosto tekala po travniku. Risa je po strelu stekla v goščavo v smeri proti Mostecu. Vsi obmirujemo in čakamo 10 minut, da zaspi in je ne bi vznemirjali, saj sicer uspavalo slabše deluje. Če jo plašiš se risa oddalji dlje od prostora streljanja kot sicer. Izgine nam izpred oči, počasi se že v trdni temi odpravimo za njo v strelcih, razmaknjeni na štiri metre. Skrbi nas, da bi se kam zavlekla in zaspala, tako kot prejšnjo nedeljo, mi pa bi jo ponovno zaman iskali. Izkaže se, da je splezala na drevo tik ob travniku in obmirovala, vendar ne tudi zaspala. Zato smo ji dali drugo dozo, zaradi katere je končno zaspala. Zavili smo jo v odejo, jo spravili v transportni boks in odpeljali v veterinarsko ambulanto ZOO Ljubljana. Tam so jo naši veterinarji oskrbeli. Pravkar je v fazi prebujanja. Če bo z njo vse v redu, jo bomo v začasno namestitev preselili jutri ob 10.00 uri.«

  • Share/Bookmark

Sestavine in sestavni deli medu

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 18:59, 16.01.2014

Cvetni prah gensko spremenjenih rastlin v medu ne bo posebej označen, tako so odločili evropski poslanci. Nasprotniki GSO organizmov, številni potrošniki in čebelarji so na nogah, Zeleni pa opozarjajo, da Evropa, ki uvozi 40-odstotkov medu, velik del uvozi prav z območij, kjer rastejo GSO rastline.

Na prvi pogled razlika med izrazoma “sestavni del” in “sestavina” ni velika. A ko govorimo o sestavi hrane, ki jo uživamo, je lahko odločilna. Sestavine je namreč treba označiti na deklaracijah izdelkov, za sestavne dele pa to ne velja, kar pomeni, da kljub skrbno prebrani nalepki na izdelku, še vedno ni nujno, da zares veste, kaj pravzaprav jeste. Evropsko sodišče je leta 2011 odločilo, da je cvetni sestavina medu, zato bi moral biti označen.

Čeprav Slovenija načeloma nasprotuje gensko spremenjenim organizmom (GSO) v hrani in tudi njihovemu gojenju na njivah, kmetijski minister Dejan Židan pa obljublja, da bo tako tudi v prihodnje, se bo GSO vse težje izogniti, saj bi lahko iz najnovejšega dogajanja v Evropskem parlamentu sklepali, da so interesi velikih uvoznikov in proizvajalcev začeli prevladovati nad interesi potrošnikov.

Večina evropskih poslancev je namreč na zasedanju v Strasbourgu padla na izpitu iz zaščite pravice potrošnikov – tokrat gre za med. S sicer skromno večino so na glasovanju zmagali tisti, ki so nasprotovali stališču odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane za jasno označevanje. To bi pomenilo, da bi bilo na embalaži jasno označeno, če med kot sestavino vsebuje cvetni prah GSO rastlin. Ker predlog ni bil sprejet, cvetnega prahu (torej sestavnega dela medu) ni potrebno posebej označevati, če ne presega 0,9-odstotnega deleža v medu.

Ker po mnenju prehranskih strokovnjakov v medu cvetnega prahu ni nikoli več kot 0,5-odstotka, to pomeni, da potrošnik na GSO prah ne bo nikoli opozorjen. Je pa vprašanje jasnega označevanja poenotilo slovenske evropske poslance. Ti so soglasno podprli stališče o jasnem označevanju. Žal pa so imeli pri tem premalo somišljenikov.

Evropska unija uvozi okoli 40-odstotkov medu. Polovico te količine iz Latinske Amerike, predvsem iz Argentine in Mehike, kjer je gojenje GSO rastlin uveljavljena praksa. Prav zato se bo temu medu na trgovinskih policah težko izogniti.

“Žal je večina evropskih poslancev podlegla močni lobistični kampanji, ki so jo vodili uvozniki medu. Odločitev je klofuta evropskim čebelarjem in potrošnikom, ki vseskozi zahtevajo jasno označevanje,” so po glasovanju sporočili iz poslanske skupine Zelenih v Evropskem parlamentu.

Interes uvoznikov je pač jasen – ob velikem nasprotovanju GSO organizmom v hrani, bi v trgovini marsikdo embalažo, označeno z nalepko o prisotnosti GSO, pustil na polici, kar pa bi seveda pomenilo njihov manjši dobiček. Trgovci zmagali. Kupce nič ne briga, če je v medu cvetni prah gensko spremenjenih rastlin

Več: ČZS

  • Share/Bookmark

Znakovni jezik je materin jezik

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 08:49, 3.01.2014

‘Slišijo’ z očmi, ‘govorijo’ z rokami … tako govorijo materni jezik gluhi ljudje, govorijo znakovni jezik. To kar so v slovenskem jeziku besede, so za znakovni jezik kretnje. Namesto glasu in izgovorjenih besed uporablja znakovni jezik roke, telo, obraz, usta in glavo za izražanje najrazličnejših vsebin. Namesto sluha, s katerim sprejemamo besede, gluhi uporabljajo vid, s katerim sprejemajo kretnje. V Sloveniji slovenski znakovni jezik kot jezik sporazumevanja in prvi jezik uporablja okoli 1.500 gluhih oseb.

Podobnost govornega in znakovnega jezika je v tem, da sta govorni in znakovni jezik živa jezika in tako kot se govorni jezik spreminja in se pojavljajo nove besede, se tudi v znakovnem jeziku porajajo nove ali dopolnjene kretnje, ki nadomeščajo stare. Prav tako kot ima lahko ena beseda več pomenov, lahko tudi z eno kretnjo izrazimo več pomenov ali obratno.

V Sloveniji od nedavnega spoznavamo tudi znakovni jezik za dojenčke, ki ni znakovni jezik za gluhe, je zgolj del znakovnega jezika za gluhe s poenostavljenimi kretnjami in naravnimi gibi. Znakovni jezik za dojenčke je enostaven in naraven način komunikacije z otrokom še preden spregovori. To so posamezni znaki, ki predstavljajo posamezne besede in enostavne pojme kot so „jesti“, „mleko“ ali „še“.

S slovenskim znakovnim jezikom se ohranjajo tudi jezikovne različnosti posameznih področij v Sloveniji in kultura gluhih. Po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika je znakovni jezik naravno sredstvo za sporazumevanje gluhih ljudi kot vizualno-znakovni jezikovni sistem z določeno postavitvijo, lego, usmerjenostjo in gibom rok in prstov ter mimiko obraza.

Slovenski znakovni jeziki je kompleksen, strukturiran, živ jezik. Ima močno kulturno osnovo in pripada velikemu številu znakovnih jezikov, ki so razširjene med skupnostmi gluhih po vsem svetu. Vpliv na znakovne jezike po vsem svetu beležimo v 18. stoletju, ko se je ustanovila prva šola za gluhe. In ravno zaradi vpliva iz tujine, je korake v tej smeri naredila tudi Slovenija.

Po sprejetju zakona leta 2002 se znakovni jezik uveljavlja na vseh področjih zasebnega in javnega življenja. Gluha oseba imam pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalcih javnih pooblastil oziroma izvajali javnih služb. Prav tako ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik tudi v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih ji gluhota pomeni oviro pri zadovoljevanju njenih potreb.

Vlada razglasila 14. november za dan slovenskega znakovnega jezika, na ta dan je bil leta 2002 Objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika v Uradnem listu RS.

Več: spletna stran Ministrstva za delo

  • Share/Bookmark

Voščilo za sreče obilo

Zapisano pod: Ljudje Tagi: — pohajalka ob 07:10, 3.01.2014

Včasih čas prehitro beži,
včasih se zdi, kot da spi…

Vsakdo mu da svoj obraz,
ki v sebi skriva zmago in poraz.

Naj bo leto 2014 naš najboljši čas!

Vsem soblogerjem in soblogerkam, vsem komentatorjem in komentatorkam ter vsem naključnim ali rednim bralcem in spremljevalcem, bralkam in spremljevalkam želim, da bi bilo leto 2014 boljše od leta 2013!

  • Share/Bookmark

Najbolj znana puška na svetu

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 18:05, 23.12.2013

To je legendarna ruska avtomatska jurišna puška AK-47, kalašnikovka, po svetu so je prodali več kot sto milijonov. Priljubljena je predvsem zaradi poceni izdelave in preprostega vzdrževanja ter vzdržljivosti.

Mihail Kalašnikov, izumitelj in snovalec te najbolj znane puške na svetu, je umrl v 95. letu starosti. Prav zaradi svoje puške velja za ruskega narodnega heroja. Ime puške se nanaša na avtomatsko puško (AK) in leto (1947), ko jo je avtor ustvaril.

“Ustvaril sem orožje, da bi branil meje domovine. Ni moja krivda, da so jo včasih uporabili, kjer je ne bi smeli. To je krivda politikov,” je dejal pred tremi leti na slovesnosti v Kremlju, na kateri mu je takratni ruski predsednik Dmitrij Medvedjev podelil visoko državno odlikovanje “heroj Rusije”.

Kalašnikovke še vedno uporabljajo borci na številnih vojnih območjih, na primer v Iraku, Afganistanu in Somaliji, uporabljajo jo vojske v 106 državah. Prvič so jo uporabili v vojski Sovjetske zveze leta 1949.

Kalašnikov se je v zgodovino zapisal kot snovalec lahkega orožja. Poleg kalašnikovke sta med njegovimi najbolj znanimi stvaritvami še puški AKM in AK-74.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |