in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

All Hallows Eve = Halloween

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 19:18, 13.10.2020

Halloween izvira iz “All Hallows Eve”, po slovensko “večer vseh svetih”. Pred tisočletjem in pol je namreč angleška beseda “hallow” pomenila sveto osebo, navadno svetnika. Halloween so praznovali 31. oktobra, to je večer pred vsemi svetimi oz. današnjim dnevom mrtvih 1. novembra.

Kelti so bili tisti, z njimi se je začelo. V bistvu Kelti niso bili zanemarjeni suroveži, kot so jih nam prikazovali zadnja desetletja. Kot takšne so jih imeli zaradi zares pristranskih rimskih in grških zapisov o njih. Kelti niso imeli svoje pisave, zato seveda za seboj niso zapustili svojih zapisov oz. pisnih virov. Arheološki ostanki Keltov pa pripoveduje povsem drugo zgodbo o njih, kot zapisi njihovih sovražnikov. Tako je pač že od nekdaj, zgodovino pišejo zmagovalci …

Kelti so imeli napredno trgovsko mrežo in bili bogato ljudstvo, imeli svoj koledar in neverjetno natančno so napovedovali sončne in lunine cikle. Bili so odlični mojstri obdelovanja kovin, kar je koristilo obdelovanju polj in izdelavi orožja. Kot dobri trgovci so obvladali tudi gradnjo cest, saj so bile te predpogoj za trgovino, poznali so zdravila in imeli lasten zakonik.

Na področju verovanja so imeli več bogov in verjeli so v posmrtno življenje. Zdaj pridemo do 31. oktobra: po njihovem so lahko duše mrtvih prehajale iz onega sveta v tostranstvo le enkrat v letu, na praznik samhain, ki so ga praznovali 31. oktobra. Ta dan je pomenil konec rodnega obdobja in začetek zime, hrane je bilo v izobilju za praznovanje. Svečeniki – druidi so zakurili ogromen kres, ognjišča po hišah so pogasili. Ljudje so prihajali h kresu in odnašali ogenj v svoje domove in z njim na novo zakurili doma. Podobno pozna Katoliška cerkev, ko otroci dan pred veliko nočjo otroci po domovih raznašajo blagoslovljeni ogenj, s katerim pripravijo gospodinje velikonočne jedi.

Zaradi verjetja, da duše mrtvih potujejo med tem in onim svetom, so se pojavile legende o pošastih, demonih, in drugih nadnaravnih bitjih. Napovedovanje prihodnosti je tudi zbujalo domišljijo, pomagali so si z zeljem, lešniki. Na Irskem so izdelovali slamnate može, z njimi uganjali norčije in gospodarji so morali pred veseljaki poskriti svoje hčere. V tem mističnem času so našle svoje mesto tudi vile, ki niso vse prijazne.

Halloween so spremljale tradicionalne jedi, najznačilnejše je jabolko, ki je še keltskega izvora. Cerkev ga je uspešno pokristjanila, saj simbolizira drevo spoznanja, znanje, spoznanje. Z ljubeznijo je bilo povezano metanje lešnikov v ogenj, zelje pa so metali v različne tarče. Razširjeni so bili dušni kolački, ki jih poznamo še danes, o njih je pisal Cankar.

Sčasoma se je praznovanje obdržalo v Združenem kraljestvu le na podeželju, pred desetletji pa se je zgodba obrnila, ameriški vpliv je obudil že skoraj pozabljeno tradicijo, pristne angleške (keltske) tradicije pa je vedno manj. Mnogi Irci in Škoti so v času krompirjeve plesni zaradi lakote migrirali, množično v ZDA ter tja prenesli tudi praznovanje halloweena. Konec 19. stoletja so se tam začele v času praznovanja pojavljati izdolbene osvetljene buče.

Tradicija osvetljenih buč izvira iz izdolbenih rep in kolerab na Irskem, ki so jih uporabljali za svetilke. Če so jih postavili na okenske police, so odganjale zle duhove, ali pa so jih mladi fantje postavljali na neobičajna mesta, da so strašili mimoidoče. V Ameriki so v času halloweena prikladno dozorele oranžne buče, ko pa je W. Irving dodal knjižno podlago v Legendi o speči dolini, je smejoča oranžna buča postala kultna.

Še o čarovnicah, ki pa nimajo izvora pri Keltih. Britanci so halloween povezovali z mačkami in so verjeli, da jih čarovnice ta večer spremenijo v konje in jih nato jahajo. V ZDA pa izročilo govori o tem, da čarovnice za halloween mačke skuhajo in njihove kosti operejo v studencu, nato pa jih obišče hudič, ki jim podari čarovniško moč črne magije.

Norčavost ob halloweenu je počasi ušla čez rob dobrega okusa. V Kanadi se je začela tradicija s prosjačenjem otrok, “trick or treat” (dajte sladkarijo, če ne vas začaramo). Z razvojem industrije se je povečaj tudi nabor kostumov, kar je omogočilo vključevanje v praznovanje (beri: razgrajanje in izsiljevanje) mnogih marginalnih skupin. Halloween parada v New Yorku je ena najbolj množičnih na svetu, Disney v Parizu tudi namenja halloweenu veliko pozornosti, kulturni festival Calaveras e v času pred 1. novembrom ena od najpomembnejših tradicionalnih prireditev v Mehiki. Halloween je tako v poldrugem tisočletju z oplemenitenjem različnih kultur postal globalni praznik, ki ga je težko spregledati. Američanom predstavlja zabavo za otroke, Rusom možnost svobodnega izražanja, Skandinavcem pa zadnjo zabavo pred dolgo zimo.

Pred nekaj sto leti so halloween razumeli kot mešanico poganstva in krščanstva, čarovnije, meditacije in glasbe. Keltski druidi bi gotovo težko razumeli smisel ali pomen osebe, ki je našemljena v banano ali še kaj neumnejšega. Tudi irski katoliki iz 19. stoletja ne bi mogli verjeti svojem očem, ko bi videli deklico, napravljeno v krvavo šolarko, ali mladeniča, odetega v velikanski kondom. Brez dvoma se je stik s tradicijo povsem izgubil in je vse skupaj postalo globalno maškarada.

Srž praznika, in tega ne bi smeli pozabiti, je spomin na preminule svojce, prijatelje in znance – z molitvijo, mislijo ali svečko. Morda nam bodo sorodne duše, s katerimi se bomo morda nekoč srečali, hvaležne.

  • Share/Bookmark

Čas pred časom

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: — pohajalka ob 07:37, 15.12.2019

Po predkrščanskem izročilu je bil ves svet okrog zimskega solsticija odprt za vse dobro in vse slabo, duhovi so tiste dneve še posebej dejavni, zato naj bi bilo mogoče ne le uspešno napovedovati prihodnost v teh dneh, ampak izročilo prepričljivo obljublja prihodnost s čaranjem tudi spremeniti. Tako so obstajali mnogi obrazci in mantre za čaranje v predkrščanskem božičnem času, kot tudi danes lahko z molitvijo primolimo zase in za svoje drage kaj dobrega.

Krščanstvu ni uspelo popolnoma prekriti predkrščanskih šeg v obdobju najkrajših dnevov v letu. Delno so se ohranile ob nekaterih dneh krščanskega koledarja v obdobju od vseh svetih, 1. novembra, pa do pusta, ki je že na pragu pomladi.

Brez jaslic in božičnega drevca za božič ne gre danes in ni šlo v preteklih stoletjih. Prve jaslice so že leta 1560 postavili jezuiti na Portugalskem, zagotovo pa so jih imeli tudi v jezuitski cerkvi pri sv. Jakobu v Ljubljani že sredi 17. stoletja. Iz cerkva so se jaslice razširili po meščanskih domovih, v začetku 19. stoletja pa so prišle na podeželje.
Božično drevce so Slovenci prevzeli v 19. stoletju od Nemcev. Med slovenskim kmečkim prebivalstvom je božična smreka ostala neznana do 1. svetovne vojne. Najprej so smrečico obeščali pod strop, po drugi svetovni vojni pa je postalo božično drevo predvsem na javnih mestih novoletna jelka, postavili so jo po božiču in je bila znamenje socialističnega obdobja. Po osamosvojitvi so se vrnili stari časi z božičnim drevesom v javnosti.
Božično obdarovanje, kot ga pozna dediščina na slovenskem narodnostnem območju, je bilo nekoč skromno. Otrokom so na božični večer metali lešnike in orehe, temu so rekli božičnica in ta nima nič skupnega z božičnico, ki jo dandanes talajo bolje stoječa podjetja svojim zaposlenim, ne direktno njihovim otrokom. Ponekod so verjeli, da prinašalec darov v sveti noči daje darove v čevlje, ki so bili za ta namen nastavljeni na ognjišču. Drugje so verjeli, da na sveti večer nosi darila Jezušček, da je Jezušček tisti, ki obdaruje z božičnimi darili. Šele v obdobju med obema svetovnima vojnama se je pri nas, vsaj v mestnem okolju, uveljavilo tudi božično obdarovanje odraslih.
Vsaj do sredine 20. stoletja je bilo na božični večer v navadi vedeževanje o prihodnjem letu in čaranje. Po ljudskem verovanju naj bi bilo mogoče slišati živino, ki naj bi se med seboj pogovarjala o dogodkih v prihajajočem letu. Dekleta so si želela s tresenjem bezgovega grma pričarati ženina.
Na božični dan, 25. decembra, razen odhoda k maši ni bilo v navadi odhajati z doma. Tako tudi na obiske niso hodili, ker bi po ljudskem verovanju s tem prinesli nesrečo v obiskano hišo. Kosilo je moralo biti obilno. Ponekod so že na božični dan, drugje pa šele na novoletni dan ali na dan sv. treh kraljev, 6. januarja, načeli božični kruh, ponekod znan kot poprtnik. Ta obredni kruh v obdobju od božiča do sv. treh kraljev, ki so ga ponekod sestavljali trije hlebci, je bil “boljši kruh”, torej iz bele moke, masla in mleka, okrašen s testenimi kitkami in ptički ter letnico prihajajočega leta.
Položili so ga na božično mizo in pokrili s prtičkom, poleg pa pogosto dodali denimo skodelico z blagoslovljeno vodo, vejico iz cvetnonedeljske butare in razpelo. Verjeli so, da ima zdravilno ali magično moč. Prvi opis božičnega kruha na slovenskem narodnostnem območju je iz 17. stoletja, ponekod pa ga še vedno pečejo. Poprtnik je po drugi svetovni vojni izpodrinila potica, ki je bila na Kranjskem 17. stoletja kmečka, meščanska in plemiška božična jed z nadevom iz orehov in medu.
Božič je družinski praznik, praznik celotnega gospodinjstva. Na večer pred božičnem, na sveti večer, so molili ob jaslicah in peli božične pesmi. Obredno so kadili s kadilom in kropili z blagoslovljeno vodo hiše, gospodarska poslopja in polja. Ponekod, zlasti ob hrvaški in furlanski meji, so zanetili božični panj ali štor, o čemer je pisal tudi Valvasor. A je omenil tudi, da so duhovniki proti tej šegi, pri kateri so štoru celo dajali jesti. Do božičnega večera so bili domovi že okrašeni z božičnim okrasjem in jaslicami, od prehoda z 19. na 20. stoletje tudi z božičnim drevesom. Zlasti na podeželju je bila vsaj do 60. let 19. stoletja večerja postna, medtem ko so po vrnitvi s polnočnice pogosto jedli koline.

  • Share/Bookmark

Moj najljubši ali moja najljubša?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:17, 9.04.2016

Kateri med njima je tisti, ki ga imam raje? Enega bi morala imeti raje, že zato, da bi lepo ’sedli’ jaz in moja otroka v sociološko raziskavo, katere rezultati potrjujejo nasprotje trditev vseh staršev sveta, da imamo vse otroke enako radi. Še več, raziskava izpostavlja dejstvo, da starši lažemo svojim otrokom.

V razmišljanjih se najprej ustavimo pri bolj splošnih rečeh: čreda ovc je in ena med njimi je ovčarju še prav posebno pri srcu, cvetoč travnik je in en regratov cvet je še prikupnejši od drugih, solate v vrtu so enako oskrbovane, pa vendar je ena res presegla vrtnarjeva pričakovanja in mu je bolj všeč, vse arhitektove hiše so krasne, še najbolj arhitektu samemu, a ena mu vendar pomeni več kot druge, v ulici živi cel kup družin, ena bolj družinska od druge, pa vendar nam je z eno edino od njih najlepše, vrt se šibi od prelepih cvetočih tulipanov, eden pa nam bolj seže v dušo …

Če se premaknemo bolj k posameznemu, so nam motivi izbire za lepše, boljše in rajši imeti bolj jasni in precizni. Problem nastane, ko bi morali izbirati med lastnimi otroki, kateri je bolj vreden za rajši ga imeti v odnosu do ostalih. Nikoli niso vsi enako pridni, enako delovni, se ne trudijo enako, ker so pač različni. Otroci iz istega gnezda so med seboj tako različni, kot bi jih vse od kraja že v porodnišnici premešali.

Otroci staršem nemalokrat očitajo, da ima mama raje njega, da ima ati raje njo med sorojenci – ali kako drugače. Sumničenja tlijo v neskončnost še davno potem, ko staršev ni več na svetu, še posebej, če zapuščina ni razdeljena in porabljena tako, kot bi vsakomur posebej pasalo.

Sociološka raziskava se je ukvarjala z nekaj sto pari bratov in sester z do štirimi leti starostne razlike in živečimi pri starših. Raziskava je bila izvedena v obliki spraševanja – kako otroci občutijo odnos staršev do njih, ali se jim zdi, da so oni ali sorojenci privilegirani in kako vse to odnošajstvo znotraj družine vpliva na njihovo samozavest. Potem pa so spraševali podobno še starše.

Ljubljenčki obstajajo, saj se že prvorojencem zdi, da jih imajo starši raje kot njihove sorojence, morda pa se jim to dozdeva, ker so bili prvi ne samo rojeni, ampak so bili tudi prvi, ki so domov iz zunanjega sveta prinašali uspehe. Orali so ledino in ostali privilegirani še potem, ko so dobili brate ali sestre.

Mlajši otroci praviloma pokasirajo več strogosti in starši od njih zahtevajo več kot od prvorojencev. Starši jim posvečajo manj pozornosti kot prvorojencem, mlajšim otrokom se zdi, da so do prvorojencev pristranski, in s tem dokazujejo upravičenost svoje zmanjšane samozavesti. Raziskava torej tako, dosedanje hipoteze pa so bile, da se prikrajšane počutijo starejši otroci.

Najbolj nenavadno je bilo, da je velik delež staršev priznal, da ima najljubšega otroka. V odgovorih v raziskavi so bili bolj odkriti kot do svojih otrok; 70 % očetov in 74 % mater je odgovarjalo, da so enega od otrok bolj razvajali in ga privilegirali v odnosu do sorojencev.

Kot pribito drži, da imam najljubšo hči in najljubšega sina in oba imam najraje na svetu. Vekomaj bosta ostala moja najljubša, moje ljubezni pa bosta udejanila toliko, kot si bosta vzela. Tudi ljubezen med starši in otroki je dvosmerna cesta in kdo od njiju bo z menoj sklenil boljšo kupčijo, bo vedno le v njunih glavah.

Dobro je, da imata oba eno mamo in enega očeta, pa jima ni treba preferirati enega ali drugega. Najbolje od vsega pa je, da se hočemo imeti radi – tako predpostavljam, ker si nočem nabirati sekerancije na zalogo iz naslova ‘kdo koga bolj’. Navsezadnje daje samozavest še najbolj uspešno shajanje s samim seboj in sprejemanje lastne nepopolnosti.

  • Share/Bookmark

Ograje, ki jih rabimo

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Reaktivno Tagi: , , , — pohajalka ob 18:06, 4.04.2016

Vse pod ključ, vse je treba dati pod ključ, pa ne pod enega, raje pod dva, pa še kakšno specialno ključavnico in še specialni ključ …, ker so tatovi med nami. Tatovi po definiciji kradejo. Policija svari: prilika dela tatu. Zato postavimo še visoko in neprodušno ograjo okrog svojega … česar že.

Živimo v svetu, ki ni najbolj prijazen, pa ne zaradi sveta samega po sebi, ampak zaradi ljudi v tem istem svetu. Svet in naše čase delamo ljudje, ne more biti drugače. Dosti stvari počnemo ljudje mogoče res samo zato, ker lahko. Nikakor pa ne zato, ker bi morali, ali bi ne znali drugače.

Od jeseni sem preko zime pred čebelnjakom sušila drevesne gobe. Potrebujem jih za kadilo, ki umirja čebele, manj pikajo, kadar odpiram panje. Videti je bilo lepo pred čebelnjakom, vsakokrat ko sem bila tam v kontroli, je bilo na prvi pogled videti v redu. Včeraj je bilo že zjutraj toplo, treba se je bilo lotiti še generalnega čiščenja pred in pod čebelnjakom. Drevesne gobe sem naložila v en vogal ob klop pri čebelnjaku.

Tam naj bi ostale samo preko noči, saj včerajšnjih čebelarskih opravil nisem uspela končati do konca dneva. Bile so skoraj dovolj suhe, zato jih nisem pospravila pod ključ, pa še tla so bila vlažna. Od sinoči do danes dopoldne so izginile, kot bi jih nikoli ne bilo, do zadnje. Tatovi ali esteti … zagotovo grdi ljudje so to bili. “Grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove”, tako je govorila pokojna stara mama za take ljudi. Tudi ona je imela izkušnje s sprehajalci, ki so tako kradli njeno zelenjavo z njive, da so vse uničili, kar niso uspeli odnesti.

Cinizem v tej zgodbi je ta, da je gozd okrog mojega čebelnjaka prepoln drevesnih gob. Zaključek te zgodbe ni predvidljiv, ker nikomur, ki pride mimo čebelnjaka žal ne piše na čelu, da je tat. Kradljivci so po pravilu brezsramno srčkani, ko jih gledaš v oči, ko pa jim obrneš hrbet, odnesejo vse kar lahko, tudi če ne rabijo. Nauk zgodbe: ne nabiraj drevesnih gob.

Morda pa gre za novo obliko podjetništva: vzameš tam kjer je, tistemu ki ima, in prodaš recimo kot popularno novotarijo, v hortikulturi so to tako zelo zaželeni naravni materiali. Nauk zgodbe bi bil ob podjetniški predpostavki, da pojdite ljudje v gozd in nabirajte drevesne gobe, pustite jih ob svojem … čemer koli. Vaš trud ne bo zaman, kajti tatovi so med nami, jih bodo že pobrali, ko se bodo sprehodili mimo.

  • Share/Bookmark

Ogledovanje človeške zgodovine skozi prizmo provirusa

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 08:52, 25.03.2016

Tudi virusi imajo svojo pamet in jo uporabljajo tako, da spremljajo razvoj človeškega DNKja že celotno zgodovino človeka. Zastrašujoč občutek je to, da človek še takrat ni sam, ko je sam, saj v svojem genskem materialu nosimo ob svojem še življenjski zapis virusov. Kar je pomembno za medicino oz. biologijo človeka, z malo črnega humorja posega v znotrajsebne odnose človeka.

Najmanjši delčki našega genskega materiala so še kako pomembni z vidika raziskovanja, kako ljudje delujemo. Ta biološki segment daje odgovore ali vsaj delček vpogleda v genetsko zgodovino, ki je imela v rokah škarje in platno za našo današnjo obliko. Pri 2 % ljudi (med nami živečimi) so našli genetski recept za cel virus. To zadnje odkritje razkriva še bolj pisano genetsko sestavo, kot smo kdajkoli pričakovali.

Starejše raziskave kažejo, da človeški DNK sestavlja 8 % nečloveškega materiala, v zadnji ameriški raziskavi (2.500 ljudi iz vsega sveta) pa so odkrili še novih 19 doslej neodkritih genetskih koščkov v človeškem DNKju. Ti delčki so ostanki starodavnih virusov, ki so okužili že naše prednike. 50 ljudi iz raziskave nosi v sebi nedotaknjen genetski zapis celotnega virusa, raziskava pa (še) ni dala odgovora o prenosu naprej, torej ali se lahko tisti virus razmnožuje ali se ne more.

Raziskave in študije drugih starodavnih virusov kažejo, da lahko vplivajo na ljudi, ki jih nosijo v sebi. Pred zadnjih odkritjem so znanstveniki odkrili že 17 genetskih delcev te vrste, novoodkriti kompleten genom virusa imenovanega provirus pa je šele drugi primerek te vrste. Slednji je zmožen ustvariti nalezljiv virus, in če to drži, bo odkritje omogočilo proučevanje virusnih epidemij daleč nazaj v zgodovino. Daleč pred našim časom.

Lahko sklepamo, da sta vsega našega hudega kriva ata in mama? Morda kar Adam in Eva? Ali morda kar sami oni gospod Bog? Takšni sklepi so prenagljeni in preveč poenostavljeni. Do svojega telesa in duha imamo odgovornost ravnanja z obojim kot dober gospodar vsaj iz vidika lastnine, če že ne čutimo odgovornosti do potomcev, ki jih spravljamo na svet z našim genskim materialom. Okoljske spremembe iz sedanje človeške aktivnosti nam naredijo seveda še večjo štalo z mutacijami genskih zapisov v nas.

Poseg človeka v dedni material mami in vabi že daljši čas, za nami so različne evgenike, žal pa se rado vse to upravljanje z genomom v rokah človeka sfiži. Proučevanja kajpak niso sama sebi namen, ampak ‘izboljšavam’ božjega stvarjenja. Preudarni podjemniki sicer vzamejo v roke propadlo tovarno, a jo zradirajo in naglo postavijo novo, ne popravljajo stare tovarne v nedogled, ker ni pozitivne računice. Morda imamo vsi to v genih, saj ljudje zlepa ne odnehamo z razmnoževanjem, pa če naravni zakoni še tako močno nakazujejo, da morda včasih pa le ni dobro, da neplodnost nosi v sebi dober razlog.

Navsezadnje bo pa vedno še nekaj nečesa ostalo nerazkritega in nespoznanega. Človeški možgani nam vsakodnevno na osnovi razpoložljivih informacij rišejo približke realnosti, iz katerih vlečemo lahko le približno prave odločitve.

  • Share/Bookmark

Zakaj?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 11:23, 23.01.2016

Zakaj sploh bi se nekdo odločil zapustiti svoje življenje tukaj in ga vložiti v neko tujerodno versko ali nacionalno idejo? Na to vzajemno vplivajo sociološki in psihološki dejavniki, ker se vsi soočamo skozi svoja življenja z življenjskimi preizkušnjami in stresnimi prehodnimi obdobji. Življenje pač ni lahko, zato je množičnost pobegov v islam neprestano zagotovljena.

Najlepše je zlesti iz svojih travm tako, da sledimo višjim ciljem in gremo reševat svet. Pa četudi pri tem poginemo.

Odhod se ne zgodi preko noči, pred zadnjim dejanjem realizacije samega odhoda od tu tja so novi borci in borke pod tretmajem dolgih in nenehnih prepričevanj za višje cilje. Ni škoda ne denarja ne časa, posvečenega raziskovanju posameznikovega življenja in pritiskanje na šibke značajske poteze rodi sadove. Kako malo je potrebno, da se zasmilimo sami sebi in kako malo dela ima tisti, ki to zlorabi zgolj tako, da nam sugerira, da ‘je moja žalost najbolj žalostna’.

Ženske ‘primejo’ na obljubo princev na belih konjih in se odpravijo v Sirijo, s seboj vzamejo še majhnega otroka ali ga rodijo kmalu po prihodu tja in potem jim ni več rešitve – postanejo prenosne maternice za rojevanje novih islamskih vojščakov. Najprej ne morejo od tam zaradi dobrih izgovorov, kasneje pa pridejo na vrsto grožnje in mater z otrokom je lahko obvladati. To prakticirajo tudi naši moški s kolektivnim kamenjanjem in ubojem.

V času socialnih oz. družbenih omrežij ni težko agitatorjem rekrutiranje žensk ali mladih moških, saj radi pojamramo nad težkim otroštvom, razočaranjem nad starši, bivšim možem ali ženo, izgubo službe ali zapravljeno priložnostjo, tisto zadnjo, ki bi nas čisto zares potegnila iz dreka.

Bolj ko je razžalitev ali izguba posplošena, da ni vezana na maščevanje proti enemu človeku, lažje je človeka pridobiti za visoke cilje, saj takšen človek glasno prosi za spreobrnitev v boljšo vero, nato bi pa rad tudi spadal na tako visok nivo in spet sam glasno prosi, da bi šel ‘tja’ in spadal ‘k njim’.

Vabljiva je obljuba slave in prenove sveta, na to primejo fantje od najstniških do poznih dvajsetih let, še posebej, če nimajo doma perspektive, se jih ne jemlje resno in vse njihove poti vodijo po socialno pomoč. Ujeti jih je mogoče na precej otročje krilatice o uporništvu.

Napačna je miselnost, da so ti fantje nagnjeni k nihilizmu in naklonjeni uničenju, v bistvu gre za moralno predanost in globoko moralno misel. Ne gre za neke postopače, brezdomce ali kako drugače marginalizirane mlade ljudi, gre za spreobrnjence v idealizem, kakor ga lahko prepoznamo v večini svetovnih gibanj, ki se rodijo v krizah. Razloge za verske prebege je treba iskati v družbeni realnosti, socialni krizi, ki jo povzroči ekonomska kriza.

Ti ljudje nimajo kaj izgubiti, zato so krizna stanja velika nevarnost za vsako državo. Ne gre namreč samo za to, da ti ljudje odidejo, ampak za to, da se ti ljudje vračajo in pobijajo. V splošni krizi neke države najbolj nastrada mlajša generacija, ki nima dostopa do ugodnosti znotraj sistema, izključena je iz sveta, brez službe ali s prekarno zaposlitvijo. Ko bi države bolj poglobljeno razmišljale o revščini, bi jo zanesljivo že zdavnaj odpravile.

Trenutna stopnja teroristične ogroženosti je v Sloveniji nizka. Radikalizacijo mladih je vseeno treba vzeti resno: človeška vrsta je po naravi plenilska in pripravljena porabiti veliko časa in denarja za pobijanje ljudi in to je terorizem, terorizem je pobijanje ljudi. Večji kot je teroristični sistem, laže rekrutira ponižane in razžaljene, da vzamejo orožje v roke in si priborijo spoštovanje.

  • Share/Bookmark

Nravstveno ali politično dejanje

Zapisano pod: Ljudje, politika Tagi: , , , — pohajalka ob 07:53, 9.01.2016

Počasi in v delčkih še vsak dan znova kapljajo novice o novoletnem napadu na ženske v Nemčiji, Avstriji, Švici in verjetno so bili takšni napadi tudi drugod po Evropi. Spolni napadi so bili organizirani, iz kriminalitete pa moramo ta masovni delikt prepoznati kot čisto naklepno dejanje, politično in nravstveno. Še več, govorimo lahko o orodju, ki se ga praviloma (lahko) uporablja v vojnem stanju in služi za ponižanje ne le žensk, ampak tistega naroda ali države, od koder so tako ali drugače posiljene ženske. Zato ima politično sporočilo.

Velika možnost obstaja, da spolni napadi ne bodo raziskani in krivci primerno obsojeni zaradi naravnega čustva sramu. Posilstvo v žrtvah sproži prav to čustvo, s katerim se zdaj spoprijemajo tudi države. Žrtve zelo nerade in le ob veliki družinski podpori ali podpori državnih inštitucij prijavijo takšne napade. Ko postane žrtev posilstva država, bo tudi ta zaradi sramu poskušala vse potlačiti, skriti in čimprej pozabiti.

Naslednji vidik, ki lahko pripomore k ne prav zaresni preiskavi spolnih napadov, je tudi moška orientacija do spolnosti in žensk, ki v bistvu ni dosti drugačna kjerkoli v svetu. Evropa ni izjema, tudi Slovenija ni, imamo globoko ukoreninjena ravnanja, ki gredo celo daleč, da se razglasi ‘resnico’, da ‘k…. ne pozna žlahte’, in če je tako, potem se lahko na družbeno priznane običaje lahko izvede vsa morja posilstev. V tem primeru bi bilo hinavsko obsojati katerekoli posiljevalce, saj gre le za lastninsko vprašanje, komu pač posiljene ženske pripadajo.

Skratka, tudi v Evropi prehajamo v obdobje, ko postaja posilstvo eno osnovnih političnih orodij za obvladovanje in ustrahovanje celih narodov, ne le širših ljudskih množic, spomnimo se le bivše Juge, ki je še vedno ostala le za en pošten pljunek proč. Torej, ne gre več za čiste spolne delikte tam nekje daleč, ampak za … orožje! Tega orožja pa se ni mogoče ubraniti tako, da si ženska obleče neprebojni jopič, država pa še znatno teže v danih pogojih.

Da preiskave ne sledijo odkrivanju storilcev, je lahko oceniti iz dejstva, da so dober teden po masovnem dogodku, ko je bilo spolno napadenih samo na enem kraju blizu 200 žensk, identificirali cele tri moške osumljence, ki ‘bi lahko pripadali večji skupini’. In še kar naprej se preiskovalni organi milo vprašujejo, ali gre mogoče za organizirano dejanje.

Iz posilstev pa zdaj delajo famozno farso politične opozicije, ki jo imenujejo za posledico katastrofalnih azilnih in migracijskih politik. Resnici na ljubo, od zadnje strani dogodkov so se vključili v politične dogodke, ki pa s samimi migranti niso povezani. So pa nedvomno s sodobnimi migracijami in k incidentom bodo vsak po svoje in kolikor kdo more pristavil svoj piskrček. In prav za to gre v politiki. Migracije pa so vedno bile in vedno bodo, države premorejo vedno manj avtohtoncev, vedno več je tujcev od vsepovsod.

Ne gre zanemariti dejstva, da je na območjih pod Islamsko državo več primerov žensk, ki so jih ugrabili in jih nato prodali borcem za sužnje. Sužnje podležejo pravilom fatve, ki so jo izdali že pred letom dni. Zgled je očiten, posilstvo se uzakoni in vseh problemov bomo frej.

Ničelna toleranca pač ni mogoča, saj so v praksi premnoge ženske obtožene, da so si glede spolnosti šele kasneje premislile. Niso napadalci le mladi moški iz severnoafriških in arabskih držav, Evropa je kompleksnejša. Akt posilstva je treba predhodno definirati, to pa je izredno težko v družbi, kjer se smatra, da se ženske pač lahko šlata in moški menijo, da posilstvo sploh ne obstaja.

Na koncu pridemo do spoznanja, da so silvestrska posilstva le v toliko posilstva, kolikor komu odležejo za lastne koristi. Ženske pa naj kar pozabijo, da so bile žrtve, saj so itak same krive, kaj pa hodijo ponoči zunaj same …

  • Share/Bookmark

Deviško razmnoževanje

Zapisano pod: Ljudje, Narava, Satira Tagi: , , — pohajalka ob 17:25, 31.12.2015

Device, morda celo devičniki so med nami in rojevajo. Ja, ni bila devica Marija prva devica, ki je na najvišjem duhovnem nivoju razmnožila dedni material, božjega sina je rodila zgolj s posredovanjem božje besede. In potem je beseda meso postala s statusom druge božje osebe. Ob današnjih spoznanjih in zahtevah po štancanjih otrok bi se lahko že vprašali, ali je rodila božjega klona, je bil dedni material polovičen in samo božji, ali je bil od obeh, božji in človeški, Marijin. Že ta prvi del je takšne vsebine, da povprečen človek, ki vse ve in zna, vehementno zamahne z roko, češ, ne boste mene vi … vi, vi!

Štorija brezmadežnega spočetja brez spolnega odnosa je dobila veliko in močnega purfla še tako, da je Marija po rojstvu božjega sina postala čisto običajna človeška žena in mati, verjetno celo poročena s pisanim očetom svojega prvega deteca. Ali jo je Jožef ’spoznal’ v svetopisemskem pomenu besede pred ali po poroki (če je ta bila), ni jasno zapisano nikjer v svetih spisih. Kakorkoli, klasično človeško je v nadaljevanju Jožefu rojevala otroke, z njegovim in svojim dednim materialom.

Na kratko je šlo za brezmadežno spočetje, rojstvo tujezemnega bitja v štali in od takrat se ta zgodba ni več zgodila nobeni drugi človeški samici, ženski torej.

Dandanašnji to počnejo druge samice, živeče med nami na istem planetu. Ena teh je recimo listna uš. Listne uši so živorodne, večino leta se razmnožujejo partenogenetsko. Samica lahko izleže kar po nekaj ličink vsak dan. Takšno nespolno razmnoževanje pomeni razvoj zarodka iz jajčne celice brez oploditve. Potem pa listna uš ‘prešalta’ svoje potomstvo iz partenogetskih na spolne generacije.

Partenogeneza je iz grščine – devica in stvaritev – t.i. jalorodnost in je le ena od vrst nespolnega razmnoževanja. Bistvo partenogeneze je od nič oploditve nastal zarodek iz ženske jajčne celice. Uradno pri sesalcih (tudi človeku) ni beleženega primera partenogeneze. Ali pač?

Čebelarji so radovedni, zanima jih vse tole o nespolnem razmnoževanju. Radovedni so tudi taki, ki čebelarijo že leta, in taki, ki čebelarijo že desetletja. Postali so čebelarji praktiki in si iz različnih vzrokov niso privoščili ob praksi ali prej še teorije, da bi pogledali kaj v knjige – če jih že vznemirjajo nepojasnjene nespolno razmnoževalne zadeve pri čebelah.

Veliko začudenje jim povzročajo čebele trotovke, kako lahko nastane bitje iz ‘nič’, ’samo’ iz jajčeca. Trotovke postanejo nekatere čebele delavke znotraj posamezne čebelje družine, ki je izgubila matico. Matice ni več, v satju pa med zalego ni nobenega jajčeca ali dovolj mlade ličinke, iz katerih bi čebele delavke lahko v sili vzredile novo mlado matico. Nekaterim čebelam delavkam se razvijejo prej zakrneli jajčniki in hite zalegat jajčeca. Čebelarji se čudijo, kako lahko nastane novo življenje, če ni oploditve, v prepričanju, da to ni mogoče.

Iz jajčec, ki so jih zalegle čebele trotovke, se seveda razvijejo ličinke, a iz teh ličink se izlegajo le troti, pa še ti so bolj tako-tako, so sicer spolno razviti samci, poskušajo se pariti, a so bolj nedonošeni, bi rekli po človeško. Rinejo se zraven, opravijo pa malo, ker imajo malo semenčic, v bistvu delajo škodo, če jim že uspe v tekmi močnejših tekmecev sploh priti zraven.

Čebelarji vedo, da čebele trotovke ne gredo na praho, nič ne seksajo, imajo jajčeca in jih zalegajo, niso pa oplojena. Čebelarji vedo, da se iz oplojenih jajčec v matici razvije čebela delavka ali nova mlada matica. Morda vedo tudi to, da se troti razvijejo iz neoplojenih jajčec. Kako in zakaj se to zgodi, pa čebelarju praktiku ni mar.

Se pa isti čebelar čudi, kako lahko nastane novo življenje iz neoplojenega jajčeca, ki ga je izlegla trotovka, nekdanja čebela delavka. Verjame, da tako izleženi osebki niso nič prida in da je le vprašanje časa, ko bo cela čebelja družina propadla. Ne verjame, da gre za enako nespolno leženje jajčeca, ko oprašena matica zaleže neoplojeno jajčece, iz katerega se bo seveda izlegel trot. Če je veliko trotovine na račun delavske zalege, bo rekel, da je matica zanič in jo bo zamenjal, ker je ’slabo oprašena’. Ker … ker je matica pač bila oprašena, zato so (vsa) njena jajčeca oplojena, tako verjame ta čebelar.

V bistvu gre za neznanje in nevednost glede notranjih organov matice. Matica ima vseživljenjsko zalogo neoplojenih jajčec in praviloma do vrha napolnjen semenski mošnjiček, ločen od jajčec, v katerem je shranjena vseživljenjska zaloga spermijev. V bistvu gre za dve ločeni malhi. Spermiji ostanejo v matici živi, dokler je živa matica.

Jajčeca se med zaleganjem posamično spuščajo po jajcevodnih cevkah, po nekaterih virih celo do 3000 na dan. Medtem ko se jajčece spušča, matica oceni velikost satne celice, v katero bo zalegla jajčece: če je celica večja, trotovska, bo jajčece zdrselo v satno celico brez oploditve. Če je satna celica manjša, matica zazna, da gre za delavsko celico, sprostila bo semensko mošnjico in vse do tedaj neoplojeno jajčece se bo na poti po jajčni cevki oplodilo. Iz oplojenega jajčeca se bo razvila čebela delavka.

Čebele trotovke imajo mošnjico za trotovsko spermo, a ker niso nikdar odletele na praho, so neoplojene, v mošnjici ni nikoli spermijev in trotovke nikoli ne postanejo prave čebelje spolno razvite samice. Lahko pa matica postane trotava, ko ji zmanjka spermijev v mošnjici. Tako matico čebele nemudoma preležejo.

Čebele trotovke so najčistejše device potemtakem, ki uspešno spravljajo na svet prava jajčeca. Delajo enako kot matica, dokler lahko. Tudi listne ušice delajo kakor jim paše, malo nespolno, malo spolno in spet nespolno … Podobno kot listne ušice tudi devica Marija ni ostala vse življenje deviška, postala je prava baba.

Takšna razmišljanja napeljujejo na misel, da vsega ne vemo in da nas ima narava dostikrat za norca. Pa se tudi človek trudi na vso moč, da bi ‘nategnil’ naravo in se nespolno razmnoževal, seksal pa samo za užitek, s komer si že bodi po spolu.

  • Share/Bookmark

Pomen družine v družbi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:09, 25.01.2015

Obstojijo družboslovne študije, ki povezujejo obliko družbenega sistema na podlagi prevladujoče oblike družine oz. družinske strukture v tistem okolju. Na podlagi demografskih indikatorjev je mogoče iz zgodovinskega, demografskega in antropološkega gledišča napovedati celo razpad države. Demografski indikatorji, ki so pomembni za družbene sisteme, so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Obravnava je interdisciplinarna, humanistika je obravnavana z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa se ne ločuje od geografije, vsak dogodek je umeščen v prostor.

Tako je mogoče razvoj družbenih dogodkov napovedati vnaprej, zaton Amerike je bil tako napovedan po tej metodi, finančna kriza leta 2008, celo serija arabskih pomladi. Še pred Charlijem Hebdojem so že bile pesimistične napovedi glede prihodnosti Evrope. Med letoma 1970 in 1974 se je v Rusiji višala smrtnost med otroci, ta čas pa je v Evropi stopnja otroške smrtnosti padala. Hkrati je rodnost v Rusiji padala, podobno kot v Franciji pred revolucijo. Manj otrok v družini pomeni začetek individualizma, ta pa slej ko prej vpliva na politični sistem. Stare, že razpadle družinske strukture determinirajo kasnejše ideološke sisteme in posledično volilne rezultate pri določeni populaciji.

V 17. stoletju je bila že v ruralni Angliji nuklearna družina pravilo, to pa baza za angleški individualizem. Zemljevid komunizma, kakršen je vladal leta 1970, in zemljevid komunitarne eksogamne družine se prekrivata povsod po zemeljski obli. Ta družinski tip povezuje očeta z med seboj enakopravnimi sinovi, kot je na primer zadruga v južnoslovanskem prostoru, in velja tudi za Rusijo, Kitajsko, severni Vietnam, Toskano, ki je volilna baza bivše KP Italije.

V okoljih, kjer se pojavi endogeni komunizem, je v preteklosti obstajala razširjena kmečka družina. V takšni razširjeni družini oče sobiva s poročenimi sinovi. To obliko določa vertikalna avtoriteta in horizontalna enakost, to dvoje pa sta poglavitni vrednoti komunizma. Ko se ruralna družba dezintegrira in je posameznik prepuščen sam sebi, se počuti izgubljenega in se obrne k avtoriteti partije, države in drugih večjih centralističnih sistemov, kot npr. KGB, ki obravnava posameznika tako kot kruti kmečki oče iz 19. stoletja.

V Franciji in Angliji je v 17. in 18. stoletju prevladovalo nuklearno gospodinjstvo, ki obsega samo starše in otroke. V Franciji so bili vertikalno odnosi med starši in otroki svobodni, horizontalno, med brati in sestrami, je vladala enakost, dediščina se je delila na strogo enake dele. Samodejno se že tukaj pokažeta poglavitni vrednoti francoske revolucije, svoboda in enakost. Brž ko so se ljudje opismenili in se ideološko ozavestili, je izbruhnila revolucija z geslom svoboda in enakost.

V Angliji, kjer daje nuklearna družina vertikalno svobodo, med brati in sestrami pa vlada neenakost, saj starši z oporoko razdelijo po svoji volji, sta vrednoti svobode in neenakosti že v 17. stoletju sprožili liberalne revolucije, kjer pa individualizem z načelom enakosti nima mesta.

V srednji Evropi, na nemškem območju in obrobju prevladuje t.i. debelska struktura, avtoritarni tip družine. Odrasli otroci se razidejo, le eden podeduje kmetijo, večinoma je dedič prvorojeni sin, včasih, pragmatično, zaradi skrbi za ostarele starše, najmlajši otrok, ki je lahko tudi ženskega spola. Bistvo debelne družine je prenos iz roda v rod, zaželjeno po moški liniji, ampak nikoli se ne ve, kdaj bo treba iz punčke narediti fantka, zato položaj ženske ni nizek.

Odrasli moški sinovi, že sami starši, ostajajo pod avtoriteto starih staršev, to je avtoritaren sistem, ni egalitete, ker dedovanje razlikuje med izbrancem in izključenimi. Komunitarna ruska in kitajska družinska tradicija rojeva komunistične revolucije, debelna nemška družina pa pojasni rojevanje avtoritarnih družbenih sistemov v rednih intervalih. Tako ni narejen zgolj nacizem, tudi nemška socialdemokracija v resnici sploh ni revolucionaren sistem. Že luteranstvo z idejo o predestinaciji nosi v sebi kal neenakosti.

V deželah s prevladujočo debelsko družinsko strukturo je visoka stopnja družbene kohezije, kultiviranosti in seveda konservativnosti. Nemci, Japonci, Korejci, Baski, Katalonci, Švedi, Irci, Čehi … so resni organizirani narodi, delovni in spoštljivi do hierarhije.

Nasprotni argument strukturne povezanosti družbe in družine je pomanjkanje koncepta svobodne volje. Posameznik iz nuklearne družine, vzgojen v avtonomnega individualista, je prepričan, da je svoboda v naravi stvari. Individualist ostro zavrača paradoksalno idejo, da mu je bila svoboda privzgojena. V psihologiji pa v zadnjem času pogosto raziskave in praksa pritrjuje povezanosti vsega rodovnega in družinskega z družbenimi strukturami. Posameznik je psihološko gledano močno determiniran z družinskimi strukturami, ki se samodejno prenesejo v večje družbene sisteme.

  • Share/Bookmark

Vlomilci so pred durmi

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 07:50, 31.12.2014

Praznični dnevi so kot nalašč za vlomilce – kdor le more, gre zdoma za več dni in se ob tem še pohvali vesoljnemu občestvu, češ, kaj si jaz lahko privoščim, kakšna kriza neki, ni zime …

Policija pa znova kriči veselo oznanilo, kako se zaščitimo, če se hočemo, seveda. Že uvodoma opomnijo na tisto, kar naj bi počeli vsakokrat, ko gremo zdoma: zaklenite vrata in zaprite okna. To preverjeno pomaga.

Še preden zapremo vrata za seboj, je za preprečitev nebodijetreba nesreče za zaklenjenimi vrati najboljši ukrep zapreti plin, zapreti vodo, izklopiti elektriko, predvsem na aparatih. Tako se bomo vrnili v takšen dom, kot smo ga zapustili, ne bomo imeli opravka z zavarovalnico, ali še huje, z odpravo škode in nakupovanjem nadomestne opreme, ki je morda še nismo odplačali, vse to pa na lastne stroške in v lastni režiji.

Poleg dobre zavarovalne pogodbe je priročen ukrep tudi alarmna naprava, seveda jo je treba ob odhodu vklopiti. Že zoprno in vsiljivo oglašanje alarma prežene tiste, ki so se namenili vstopiti v naš svet kraj.

Klasična mesta puščanja rezervnih ključev našega doma so ’skrita mesta’, kot so nabiralniki, predpražniki, lončki za rože, kolo avtomobila, ki ostane doma … Pravi vlomilci poznajo takšna skrita mesta, zato najprej pogledajo tam za ključi, preden vzamejo v roke pajser.

Pametno premišljen strošek je najem sefa, in tudi njegova uporaba, tako da dragocenosti ali denarja ne puščamo doma na ‘izvoli’, v lahko dostopnih predalih ali omaricah za prvo pomoč.

Sporočilom o naši odsotnosti se je najbolje izogniti popolnoma. Ni dobro puščati obvestil o naši odsotnosti na telefonskem odzivniku ali celo na listkih, nalepljenih na vhodnih vratih.

Sodobna tehnika omogoča našo navidezno prisotnost v stanovanju, recimo časovna stikala za samodejno prižiganje luči, kar je spet dobro naložen denar, ko pomislimo, da bi tuji ljudje šarili po naših stvareh, spodnjem perilu … Pravi prijatelji ali dobri sosedje bodo radi praznili poštni nabiralnik, dvigovali rolete in ob tem še zalili rože. Nujen ukrep je tudi odpoved dostave časopisov ali revij.

Poskrbeti je treba tudi za doma parkirana vozila, treba jih zakleniti, zavarovati, prav tako kot stanovanje. Avtomobilske dokumente, ključe, tudi rezervne ključe je modro varno shraniti, pa ne na ’skrita mesta’.

Okoli hiše ni dobro puščati orodja ali drugih pripomočkov, saj si prav z njimi lahko pomaga vlomilec, ki je ‘pozabil’ svoje orodje doma, ali pa se lotil vlamljanja naključno, ker ga je nekaj pritegnilo.

Z vidnih mest je treba umakniti vrednejše predmete, da ne vabijo in izzivajo, tako kot to sicer delamo za preprečitev vloma v avto.

O svoji dosegljivosti povemo dobrim sosedom, prečekiramo zavarovalne police, kako je s kritjem škode pri vlomu, tudi drobni tisk oz. še posebej slednjega.

Na koncu je pa smotrno zbrati dokaze o lastništvu vrednejših predmetov, jih poslikati, zapisati serijske številke, tako za umetniške slike, kot nakit ali tehnične predmete. Če ni dokaza o lastništvu, gre za vašo besedo proti vlomilčevi …

Najboljša preventiva pred vlomilci pa je seveda naša odločna prisotnost, prihranimo si stres ob odhodu, ev. razočaranje ob namestitvi v tujem kraju in med tujimi ljudmi, si skuhamo in spečemo prav tisto, kar najraje jemo in se prijetno družimo z ljudmi, ki jih imamo radi.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |