in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Čas pred časom

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: — pohajalka ob 07:37, 15.12.2019

Po predkrščanskem izročilu je bil ves svet okrog zimskega solsticija odprt za vse dobro in vse slabo, duhovi so tiste dneve še posebej dejavni, zato naj bi bilo mogoče ne le uspešno napovedovati prihodnost v teh dneh, ampak izročilo prepričljivo obljublja prihodnost s čaranjem tudi spremeniti. Tako so obstajali mnogi obrazci in mantre za čaranje v predkrščanskem božičnem času, kot tudi danes lahko z molitvijo primolimo zase in za svoje drage kaj dobrega.

Krščanstvu ni uspelo popolnoma prekriti predkrščanskih šeg v obdobju najkrajših dnevov v letu. Delno so se ohranile ob nekaterih dneh krščanskega koledarja v obdobju od vseh svetih, 1. novembra, pa do pusta, ki je že na pragu pomladi.

Brez jaslic in božičnega drevca za božič ne gre danes in ni šlo v preteklih stoletjih. Prve jaslice so že leta 1560 postavili jezuiti na Portugalskem, zagotovo pa so jih imeli tudi v jezuitski cerkvi pri sv. Jakobu v Ljubljani že sredi 17. stoletja. Iz cerkva so se jaslice razširili po meščanskih domovih, v začetku 19. stoletja pa so prišle na podeželje.
Božično drevce so Slovenci prevzeli v 19. stoletju od Nemcev. Med slovenskim kmečkim prebivalstvom je božična smreka ostala neznana do 1. svetovne vojne. Najprej so smrečico obeščali pod strop, po drugi svetovni vojni pa je postalo božično drevo predvsem na javnih mestih novoletna jelka, postavili so jo po božiču in je bila znamenje socialističnega obdobja. Po osamosvojitvi so se vrnili stari časi z božičnim drevesom v javnosti.
Božično obdarovanje, kot ga pozna dediščina na slovenskem narodnostnem območju, je bilo nekoč skromno. Otrokom so na božični večer metali lešnike in orehe, temu so rekli božičnica in ta nima nič skupnega z božičnico, ki jo dandanes talajo bolje stoječa podjetja svojim zaposlenim, ne direktno njihovim otrokom. Ponekod so verjeli, da prinašalec darov v sveti noči daje darove v čevlje, ki so bili za ta namen nastavljeni na ognjišču. Drugje so verjeli, da na sveti večer nosi darila Jezušček, da je Jezušček tisti, ki obdaruje z božičnimi darili. Šele v obdobju med obema svetovnima vojnama se je pri nas, vsaj v mestnem okolju, uveljavilo tudi božično obdarovanje odraslih.
Vsaj do sredine 20. stoletja je bilo na božični večer v navadi vedeževanje o prihodnjem letu in čaranje. Po ljudskem verovanju naj bi bilo mogoče slišati živino, ki naj bi se med seboj pogovarjala o dogodkih v prihajajočem letu. Dekleta so si želela s tresenjem bezgovega grma pričarati ženina.
Na božični dan, 25. decembra, razen odhoda k maši ni bilo v navadi odhajati z doma. Tako tudi na obiske niso hodili, ker bi po ljudskem verovanju s tem prinesli nesrečo v obiskano hišo. Kosilo je moralo biti obilno. Ponekod so že na božični dan, drugje pa šele na novoletni dan ali na dan sv. treh kraljev, 6. januarja, načeli božični kruh, ponekod znan kot poprtnik. Ta obredni kruh v obdobju od božiča do sv. treh kraljev, ki so ga ponekod sestavljali trije hlebci, je bil “boljši kruh”, torej iz bele moke, masla in mleka, okrašen s testenimi kitkami in ptički ter letnico prihajajočega leta.
Položili so ga na božično mizo in pokrili s prtičkom, poleg pa pogosto dodali denimo skodelico z blagoslovljeno vodo, vejico iz cvetnonedeljske butare in razpelo. Verjeli so, da ima zdravilno ali magično moč. Prvi opis božičnega kruha na slovenskem narodnostnem območju je iz 17. stoletja, ponekod pa ga še vedno pečejo. Poprtnik je po drugi svetovni vojni izpodrinila potica, ki je bila na Kranjskem 17. stoletja kmečka, meščanska in plemiška božična jed z nadevom iz orehov in medu.
Božič je družinski praznik, praznik celotnega gospodinjstva. Na večer pred božičnem, na sveti večer, so molili ob jaslicah in peli božične pesmi. Obredno so kadili s kadilom in kropili z blagoslovljeno vodo hiše, gospodarska poslopja in polja. Ponekod, zlasti ob hrvaški in furlanski meji, so zanetili božični panj ali štor, o čemer je pisal tudi Valvasor. A je omenil tudi, da so duhovniki proti tej šegi, pri kateri so štoru celo dajali jesti. Do božičnega večera so bili domovi že okrašeni z božičnim okrasjem in jaslicami, od prehoda z 19. na 20. stoletje tudi z božičnim drevesom. Zlasti na podeželju je bila vsaj do 60. let 19. stoletja večerja postna, medtem ko so po vrnitvi s polnočnice pogosto jedli koline.

  • Share/Bookmark

Kazalniki dobrega življenja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , , , — pohajalka ob 07:10, 2.10.2018

Kazalniki dobrega življenja v ljubljanski občini po 12 letih Jankovićeve vladavine v najlepšem mestu se gibljejo od močno zgoraj do močno spodaj. Vsi kazalniki pa se seveda nanašajo na keš, dostopnost do keša in premoženja, do dela, stanja zdravja, o dostopnosti do zdravja pa pač nič v tem kontekstu.
Po številu prebivalcev je Ljubljana največja občina, po povprečni plači pa druga.
Po brezposelnosti so Ljubljančani na 156. mestu. 83 % Ljubljančanov dela v Ljubljani, kar je precej pri vrhu v slovenskem povprečju.
S povprečno plačo si Ljubljančan v Ljubljani lahko kupi le 0,54 m2 stanovanja (le še v šestih občinah je podobno). Povprečna uporabna površina stanovanja v Ljubljani je 68,4 m2, kar je v Sloveniji zelo malo glede na druge občine.
Ljubljana še vedno sodi med najbolj zapufane občine.

Kazalniki, več ali manj selektivno izbrani za delovno aktivno ljubljansko prebivalstvo, 12 izbranih:

Povprečna starost Ljubljančanov je 42, 5 let (64. mesto med slovenskimi občinami).
35,8 % Ljubljančanov je bolj izobraženih, z višjo in visoko izobrazbo (2. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna uporabna površina stanovanja je 68,4 m2 (203. mesto med slovenskimi občinami).
Delež naseljenih stanovanj brez kpl osnovne infrastrukture znaša 2,3 % (12. mesto med slovenskimi občinami).
Število osebnih avtomobilov na 100 prebivalcev znaša 52.057 (179. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna cena stanovanjske površine je 2.226 € (2. mesto med slovenskimi občinami).
Dostopnost stanovanj, 0,54 m2 stanovanja se dobi za povprečno ljubljansko plačo (206. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna plača je 1.208,19 € (2. mesto med slovenskimi občinami).
Stopnja registrirane brezposelnosti znaša 8,7 (156. mesto med slovenskimi občinami).
Prihodki gospodarskih družb na prebivalca so 124.532, 90 (5. mesto med slovenskimi občinami).
P rejemniki zdravil zaradi duševnih motenj 14,58 (70. mesto med slovenskimi občinami)
prejemniki zdravil zaradi sladkorne bolezni 4,6 (47. mesto med slovenskimi občinami)

Če bi … če bi čebula če ne imela, bi bila bula in prav to bi se zgodilo s kazalniki, ko bi merili po litrih mleka in kilah kruha iz ene penzije. Ali pa iz ene denarne socialne pomoči. Ali pa v zadnjem obdobju še posebej pereča problematika, kako si naj starostnik zagotovi plačilo oskrbe v domu ostarelih in nemočnih, s penzijo, ki doseže tretjino položnice!

Kako je mogoče, da nevladniki po upokojenskih društvih ne dajo na svetlo deležev, primerjav, dostopnosti in podobnikih kazalnikov posebej za starejše? Kje se skrivajo nevladne organizacije po Sloveniji, saj jih je nekaj tisoč? Kdo meri deleže dobrega življenja za ranljive skupine prebivalcev Slovenije?

Nevladne organizacije so tiste organizacije v Sloveniji, ki naj naredijo tisto, kar država ali lokalna skupnost ne naredi, pa bi morala. So tudi tiste, ki so kompetentne, da državo opozarjajo na nedelo, na pomanjkljivosti in druge felerje, ki državljanu ali meščanu ne omogoča pogojev za dostojno delo in dostojno ter varno starost. Dobro življenje … heh!

  • Share/Bookmark

Uredbe in kalkulacije za odpadno embalažo

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 07:27, 29.08.2018

Zgodba o embalaži se še ne bo končala. Centri za odpadke pokajo po šivih in ne vedo kam in kako z njo, še kar vztrajamo pri ločenem zbiranju odpadkov, težave z odpadki pa politika rešuje z novimi uredbami, ki potegnejo iz žepov državljanov vedno več denarja.

Prihodnje leto tako pride s 1. julijem pride nova sprememba v zbiranju odpadkov, ki jo predpisuje država. Odpadno embalažo bomo zbirali od vrat do vrat, zato se bodo slovenski zbiralci odpadkov soočili z izzivom obvladovanja stroškov logistike zbiranja, na katere logično centri za pripravo sekundarnih surovin ne morejo vplivati.

Ukrep, ki sledi, je podražitev zbiranja odpadne embalaže, tega ni mogoče uganiti. Kdo bo plačal, pa tudi ne. Vsake toliko se pač pojavi v medijih članek o težavnih odpadkih in težavnem zbiranju, kar služi počasnemu (s)kuhanju državljanov v velikem državnem loncu segrevajoče vode.

Uveljavitve novih cen ne bodo mogoče brez občinskih svetov, brez predhodnih potrditev občinskih svetov. Pred nami so letos lokalne volitve, na katerih moremo občani vplivati na izbor tistih, ki bodo sestavljali občinske svete. Čigav oz. čigava je kandidat oz. kandidatka za svetnika, je le obrobnega pomena, manj pomemben kriterij za izbiro na lokalnih volitvah. Kdor ne bo volil, kdor se ne bo odločal za svojo prihodnost v svojem lokalnem okolju, velja zanj, da se strinja, da daje tihi pristanek s svojo ‘nemočjo’.

Povprečna položnica za ravnanje z odpadki v Ljubljani znaša 8 € na gospodinjstvo in je trenutno najnižja v Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Vsi trije stebri niso dovolj

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:36, 27.12.2017

Stebri za varno starost bi morali biti po fizikalnih zakonih štirje. Vsak vogal bajte je treba podpreti, sicer govorimo o ‘šantavosti’.

Zgraditi jih moramo sami, ker država nima ali pa ne more uspešno sfinancirati starosti ljudem, ki so v tretjem življenjskem obdobju – starost je to. Stara pa je tudi slovenska družba. Od osamosvojitve do zdaj je šele dobro iz pubertete, stari smo po rojstnih datumih večine državljanov. Demografski podatki pač ne lažejo.

Dočakati zrela leta, upokojitev, starost, tretje obdobje življenja … danes niti ni tako težko, saj živimo tako rekoč v zlatem obdobju človeške zgodovine. Seveda je za preživetje treba delati, delati je bilo treba v vseh zgodovinskih obdobjih, a so dobrine za preživetje družine ali posameznika dostopnejše kot kadarkoli.

V moji mladosti je bilo normalno, da otroci niso šli na morje, če družina ni imela denarja za to. Da nismo imeli vsi učenci vseh šolskih potrebščin, sem izkusila na svoji koži. Danes imamo nebroj ‘humanitarnih’ akcij, takih ad hoc in takih, ko se humanitarec obveže sofinancirati otroka do polnoletnosti.

Po mnogih kazalcih lahko sklepamo, da so humanitarnih akcij danes vedno bolj potrebni starci, tisti državljani, ki so delali, dokler so lahko, tisti, ki so se zaupljivo (ali butasto, pardon, naivno) zanašali na medgeneracijsko finančno sodelovanje do smrti. Zdaj večina pokojnin v naši državi ne preseže izračuna za prag revščine. S starostjo smo danes mnogo bolj obremenjeni kot nekoč.

Kako naj bi bilo v starosti? Starostnik naj bi trošil fatamorganskih 80 % po zadnji plači kar pomeni takole preko palca, da ima skoraj za polovico premajhne skupne dohodke (torej penzijo). Nekdo se prav nesramno in brezbrižno dela norca iz starcev … V delovni dobi bi bilo treba dajati polovico dohodkov na stran za starost, da bi približno prilezli do varne starosti, bi bili pa pod pragom revščine ob ostanku za sprotno preživljanje!

Nekaj ne štima: ali so bile in so plače prenizke, ali je penzijska politika postala karikatura sebe same? Res, nekaj ne štima. Politiki in zavarovalničarji predlagajo stebre:

- prvi steber je klasika, temelji na medgeneracijski pogodbi; je obvezen in pri večini upokojencev edini vir dohodkov;

- drugi steber se štuka iz obveznega dodatnega zavarovanja, kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki ga regulira država;

- tretji pokojninski steber se flika iz raznovrstnih možnosti individualnega pokojninskega zavarovanja v različnih naložbenih produktih (obveznice, delnice, vzajemni skladi, investicijska zavarovanja …) brez regulacije države.

Zanka varne starosti za večino baby-boom generacije je zadrgnjena na prvem stebru, ker ‘bejbumarji’ preprosto nismo vstopili pravi čas na vlak drugega in tretjega stebra, bili smo že prestari za učinkovite donose. Ujeti smo nekje vmes, v globočini pokojninske vrzeli.

Na mladih naj bi svet stal – pa ne bo, če ne bodo imeli zaposlitve, če ne bodo imeli zaposlitve z dovolj veliko osnovno plačo, od katere se odmerjajo prispevki – dodatki pač ne dajo varnosti v starosti, ne mladim ne starim.

Zadnji, četrti steber je delati do smrti. Kajpak delati za denar, ker prostovoljstva in humanitarjenja ni mogoče menjati v bližnji štacuni za ‘med in mleko’ … za kruh in sol.

  • Share/Bookmark

Prenos znanja in denarja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:02, 21.12.2017

Veseli december je sinonim za zapravljanje, morda je zato slovenska vlada podlegla potrošništvu in ne daje le obljub (ki je nič ne stanejo), ampak ustanavlja novo firmo (ki bo veliko stala davkoplačevalce). Ustanovitev slovenske čebelarske akademije je upravičena zaradi povpraševanja po čebelarskem znanju iz tujine (Bangladeš …) in prenosa znanja po navodilih Sporočila Evropske komisije o prihodnosti preskrbe s hrano in kmetijstva. Prenos znanja, pravzaprav prenos navodil fura Svet za kmetijstvo in podeželje*.

Pri predstavitvi mehanizmov nove SKP je Komisija dala na prvo mesto znanje in inovacije v podporo trajnostnemu kmetijstvu – http://www.mkgp.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12447/9730/

Sporočilo tako odraža tudi novo usmeritev evropske kmetijske politike, ki spodbuja odpiranje zunanje trgovine ter možnosti za nadaljnji razvoj evropskega kmetijstva. Komisija pa daje prihodnji SKP tudi novo vlogo na področju migracijske politike. V regijah izvora migrantov je treba okrepiti tudi naložbe in prenos znanja v kmetijstvu, da bi zadržali oz. dali nove perspektive tamkajšnjemu prebivalstvu (mišljena je predvsem Afrika).

Vlada je potrdila predlog novele zakona o kmetijstvu, ki prinaša tudi ustanovitev slovenske čebelarske akademije. Slovenska čebelarska akademija bo delovala kot oddelek Kmetijskega inštituta Slovenije, delovala pa bo na Brdu pri Lukovici, na sedežu ČZS. Morda bo domicil akademije potolažil mnoge čebelarje, ki so ‘darovali’ in ‘prispevali’ delo in finance za izgradnjo čebelarskega centra, ki naj bi bil po prvotnem konceptu izključno izobraževalni.

Namen akademije je prenos znanja in kompetenc drugim, mi itak vse znamo, še posebej čebelarji, ki so po svojem bistvu multipraktiki. Preprosto povedano bomo Slovenci lahko tržili čebelarsko znanje preko akademije. Zanka je, da bomo tržili čebelarsko paviljonsko tehnologijo AŽ panja, svet pa v glavnem čebelari v nakladnih sistemih …, kar daje slutiti, da bomo izobraževali novo formo čebelarjev v tujini – ljubiteljske čebelarje. Da bi šlo na bodoči akademiji za recikliranje starih praks mešanja megle (proračunskega denarja), bi bilo pa vendar bogokletno razmišljati že zdaj.

Minimalna distanca do v-luft-skakanja ob razglasitvi ustanovitve čebelarske akademije rodi kritično misel o zaščiti slovenskega znanja – tujina, prekaljeni podjetniki, dobri gospodarji … svoje znanje čuvajo kot punčico očesa, prodajajo pa nam produkte za naš denar … tujci praviloma iz naših naravnih virov … zakaj že je zamišljeno učiti tujce, kako bodo (še) konkurenčnejši od nas?

Slovenci bomo potegnili kratko pri tem kongresnem čebelarskem turizmu. O čebelarski šoli na poklicnem nivoju iz javnih sredstev ni govora ob slavnostni razglasitvi svetovnega dneva čebel. Pa saj imamo znanstveno in drugačno strokovno čebelarsko srenjo, na Biotehnični fakulteti in ad hoc predavatelje iz čebelarskih vrst za permanentno čebelarsko izobraževanje iz proračuna. Poučevanje na osnovi praktičnih izkušenj je lahko dvorezno (vsak čebelar fura svojo unikatno tehnologijo) in drago (vsi gor plačamo).

Konkretno, kako bo z gradnjo: akademija bo delno financirana iz proračuna, delno pa iz plačanih pristojbin; vsa dejavnost, ki jo bodo izkoriščali tujci, bo plačljiva. Polovico sredstev za njeno gradnjo bo prispevalo ministrstvo za kmetijstvo, pa nekaj promocije morda tudi, tako je najlaže zakonito zapravljati zaslužek nekoga drugega.

Pomembnost akademije je po besedah kmetijskega ministra v njenem programskem odboru. Sestavljali ga bodo predstavniki kmetijskega inštituta, ljubljanske biotehnične fakultete in veterinarske fakultete ter mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede – dodatni zaslužki za uporabnike proračuna kajpak. V odboru bodo sedeli tudi predstavniki srednjih šol, predstavnik kmetijskega ministrstva in ministrstva za izobraževanje (do tukaj še vedno uporabniki proračuna), trije predstavniki čebelarske zveze in predstavnik javne čebelarske službe (štirje ljudje iz ČZS in JSSČ, ki je v trenutni formi eno in isto, brez jasne razmejitve so bolj proračunski kot nevladni).

In še nekaj besed k svetovnem dnevu čebel – ustanovitev akademije je vlada izpeljala teden dni pred razglasitvijo svetovnega dneva čebel, na vladi pa so se lotili tudi organizacije ministrskega srečanja o pomenu čebel, čebelarji pa bodo imeli strokovni mednarodni posvet. Piskrčkov bo kar velika reč, gneča bo … in vsi, ki kaj dajo nase in na svoje podjetniške ideje, promocijo in te karierne reči, bodo takrat zraven! Kdor bo manjkal, bo mrtev nekaj časa.

Za kratek čas in zaradi pomembnosti informacije pa še malo h kmetijski noveli: sprememba zakona opredeljuje tudi, kaj je začasno in občasno delo v kmetijstvu. V kmetijstvu imamo značilnosti intenzivnosti del, ki so po času kratkotrajna – ob pravem času je treba opraviti veliko količino raznovrstnih del. Zakonska opredelitev začasnosti in občasnosti v kmetijstvu bi zmanjšala pogodbenost in jo spremenila v pravo delo, kjer se plačujejo prispevki. Uvaja se tudi pripravništvo v javnih službah za potrebe kmetijstva.

——-
* Svet za kmetijstvo in podeželje je posvetovalno telo ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ustanovljen na podlagi Zakona o kmetijstvu. Člani sveta so: dr. Emil Erjavec (predsednik; Biotehniška fakulteta v Ljubljani), Cvetko Zupančič in Franc Režonja (KGZS), Peter Vrisk (Zadružna zveza Slovenije), Boštjan Noč (Čebelarska zveza Slovenije), dr. Tatjana Zagorc (GZS), Marjan Vindiš (Sindikat delavcev v kmetijstvu), Anton Medved (Sindikat kmetov Slovenije), prof. dr. Branko Kramberger (Fakulteta za kmetijstvo Maribor), dr. Andrej Simončič (Kmetijski inštitut Slovenije), Tone Hrovat (Konzorcij biotehniških šol Slovenije), Irena Ule (Zveza kmetic Slovenije), Rok Damijan (Zveza slovenske podeželske mladine).

  • Share/Bookmark

Socialno podjetništvo, tudi socialna ekonomija

Zapisano pod: Domovina, Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 06:12, 25.11.2017

Slovenija je začasno dobila korak prednosti v socialnem podjetništvu, saj bo naslednje leto (2018) predsedovala manjši skupini članic EU na področju socialne ekonomije. Kaj imajo lahko od tega predsedništva prikrajšane in ranljive skupine posameznikov na trgu dela v Sloveniji? Vprašanje je še kako na mestu, saj je bistvo socialnega podjetništva prav zaposlovanje.

Obstaja Socialni vrh držav članic Evropske Unije, ki je potekal sredi novembra na Švedskem. Vrh je bil delovno poimenovan “Za pravična delovna mesta in rast”, Slovenija pa je dobila enoletni mandat za predsednikovanje Nadzornemu odboru Luksemburške deklaracije, ki je bila sprejeta še ne tako daljnega leta 2015. Maribor bo tako postal Evropska prestolnica socialne ekonomije za naslednje leto.

Pred začetkom Socialnega vrha se je odvila konferenca o vlogi socialne ekonomije v prihodnosti dela, predstavljen je bil panel »Ugodni ekosistemi za socialno ekonomijo«, pa tudi aktivnosti Slovenije v sklopu vzpostavitve in krepitve ekosistema socialne ekonomije v Sloveniji ter v navezavi na zeleno in krožno gospodarstvo ter blockchain tehnologije in distribuirano ekonomijo.

Na zasedanju Nadzornega odbora, ki je potekal v sklopu konference, so ministri in državni sekretarji držav članic nadzornega odbora na predlog Španije soglasno podprli državnega sekretarja v Kabinetu predsednika Vlade RS Tadeja Slapnika, državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade za predsednika nadzornega odbora in s tem tudi Republiko Slovenijo za predsedovanje in vodenje nadzornega odbora v letu 2018. Republika Slovenija bo v letu 2018 vodila povezavo 14 držav EU aktivih na področju razvoja socialne ekonomije na nacionalni in Evropski ravni. Vodenje nadzornega odbora bo Slovenija prevzela od Španije, ki je nadzorni odbor Luksemburške deklaracije vodila v letu 2017. Operativne in tehnične aktivnosti predsedovanja bo prevzel tehnični sekretariat predsednika, ki ga bo opravljalo nacionalno Združenje Socialna ekonomija Slovenije.

V Evropi se v zadnjih letih pomen in število teh podjetij precej povečuje. Po zadnjih podatkih je v tem sektorju zaposlenih deset odstotkov vse delovne sile. Delež slovenskih socialnih podjetij je tudi v porastu, v zadnji petletki bolj na SV naše države, žal pa mnoga po zaključku sofinanciranih projektov žalostno životarijo ali celo prenehajo z dejavnostjo. Tudi v socialnem podjetništvu in nič zastonj in nekdo jih mora pravično plačati, da bodo zagotovljene tudi pravične plače zaposlenih.

Socialno podjetništvo v teoriji: Socialno podjetništvo je inovativna oblika podjetništva z velikim čutom odgovornosti za družbo in ljudi. Za socialno podjetništvo je značilno, da so motivi poslovanja v razreševanju socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov družbe na inovativen način. Osnovni namen te alternativne oblike podjetništva je tržno delovanje ob upoštevanju načel socialnega podjetništva. Ustvarja nova delovna mesta za ranljive skupine oseb ter opravlja družbeno koristne dejavnosti. Tako kot klasična podjetja tudi socialna podjetja nastopajo na trgu, s to razliko, da dobička praviloma ne delijo, temveč ga vračajo nazaj v podjetje. Socialno podjetništvo je povezovalno, saj spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, ter na ta način krepi solidarnost v družbi.

Primer dobre prakse v osrednji Sloveniji: Zavod Eneja iz Ljubljane.

  • Share/Bookmark

Upor – tovarištvo – svoboda

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 08:05, 27.04.2016

Linijski politični manager, predsednik DZ, zapaža bistvo slovenskega naroda v uporu, tovarištvu in svobodi. Praznik 27. aprila praznujemo prav zaradi udejanjenja teh vrednot pred 75 leti.

Vendar med ljudmi se danes pripoveduje drugače, ljudje so se predvsem bali drug drugega – tako kot danes. Žalostno je, da vrednot upora, tovarištva in svobode ne živimo, zgolj praznujemo jih, kot bi se spominjali nečesa nepreklicno preminulega v nostalgiji prazničnih govorov.

Nesrečno dejstvo, da se upor udejani v vojni s pomočjo tovarištva zaradi pričakovane svobode, je kar spregledan. Vojna je namreč ubijanje, vojaki ubijajo, zato so tam. Kot prostovoljci ali mus-prostovoljci – v vseh vojnah se strelja v hrbet tiste, ki se ustavijo in nočejo naprej nad imaginarnega sovražnika v političnih glavah.

Danes, ko menimo, da živimo v miru, ni dosti drugače, še bolj je treba paziti na zaledje, na svoj hrbet. Upor je sprejemljiv, če se narod upre nasprotnim silam, jih je pa iz dneva v dan težje definirati, preobleke in parole se v hipu spremene v bližnji okolici.

Tovarištvo je zaželeno in sprejemljivo le do trenutka, ko tovarišev tovariš ne dvigne preveč glave, dokler si ne opomore preveč v svoji stiski. Potem v trenutku postane nasprotnik in tovariš poišče novega nemočnega tovariša.

Svoboda je danes bolj kot kdajkoli v zgodovini stvar dometa duha. Ljudje nismo v stanju razpolagati s tistim, kar dobimo, ker nam postopoma vse zmolzejo nazaj, ostane le za skromno ‘drek štukanje’.

V dneh do kurjenja prvomajskih kresov, pripadajočih čevapov in pirov, se bodo vrednote stopnjevale do občutenja svobode ali vsaj v pričakovanju svobode. Revščine pa ni več moč spregledati, ni je mogoče odpraviti, zato svobode naroda ni moč obljubiti.

Danes bi upor pomenil novo vojno in vračanje v stare zamere, zato bi bilo bolj prav promovirati inovativnejše načine udejanjanja svobode in tovarištva. Žal slednje pogojuje vsaj dovoljenje politkomisariata za sprejemljivost hotenj po svobodi in tovarištvu.

  • Share/Bookmark

Ograje, ki jih rabimo

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Reaktivno Tagi: , , , — pohajalka ob 18:06, 4.04.2016

Vse pod ključ, vse je treba dati pod ključ, pa ne pod enega, raje pod dva, pa še kakšno specialno ključavnico in še specialni ključ …, ker so tatovi med nami. Tatovi po definiciji kradejo. Policija svari: prilika dela tatu. Zato postavimo še visoko in neprodušno ograjo okrog svojega … česar že.

Živimo v svetu, ki ni najbolj prijazen, pa ne zaradi sveta samega po sebi, ampak zaradi ljudi v tem istem svetu. Svet in naše čase delamo ljudje, ne more biti drugače. Dosti stvari počnemo ljudje mogoče res samo zato, ker lahko. Nikakor pa ne zato, ker bi morali, ali bi ne znali drugače.

Od jeseni sem preko zime pred čebelnjakom sušila drevesne gobe. Potrebujem jih za kadilo, ki umirja čebele, manj pikajo, kadar odpiram panje. Videti je bilo lepo pred čebelnjakom, vsakokrat ko sem bila tam v kontroli, je bilo na prvi pogled videti v redu. Včeraj je bilo že zjutraj toplo, treba se je bilo lotiti še generalnega čiščenja pred in pod čebelnjakom. Drevesne gobe sem naložila v en vogal ob klop pri čebelnjaku.

Tam naj bi ostale samo preko noči, saj včerajšnjih čebelarskih opravil nisem uspela končati do konca dneva. Bile so skoraj dovolj suhe, zato jih nisem pospravila pod ključ, pa še tla so bila vlažna. Od sinoči do danes dopoldne so izginile, kot bi jih nikoli ne bilo, do zadnje. Tatovi ali esteti … zagotovo grdi ljudje so to bili. “Grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove”, tako je govorila pokojna stara mama za take ljudi. Tudi ona je imela izkušnje s sprehajalci, ki so tako kradli njeno zelenjavo z njive, da so vse uničili, kar niso uspeli odnesti.

Cinizem v tej zgodbi je ta, da je gozd okrog mojega čebelnjaka prepoln drevesnih gob. Zaključek te zgodbe ni predvidljiv, ker nikomur, ki pride mimo čebelnjaka žal ne piše na čelu, da je tat. Kradljivci so po pravilu brezsramno srčkani, ko jih gledaš v oči, ko pa jim obrneš hrbet, odnesejo vse kar lahko, tudi če ne rabijo. Nauk zgodbe: ne nabiraj drevesnih gob.

Morda pa gre za novo obliko podjetništva: vzameš tam kjer je, tistemu ki ima, in prodaš recimo kot popularno novotarijo, v hortikulturi so to tako zelo zaželeni naravni materiali. Nauk zgodbe bi bil ob podjetniški predpostavki, da pojdite ljudje v gozd in nabirajte drevesne gobe, pustite jih ob svojem … čemer koli. Vaš trud ne bo zaman, kajti tatovi so med nami, jih bodo že pobrali, ko se bodo sprehodili mimo.

  • Share/Bookmark

Trajnostni kmetijski razvojni trendi

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 14:53, 23.03.2016

Ko govorimo, pišemo ali zgolj razmišljamo o slovenskem kmetijstvu, bi bilo prav zastaviti besedo o hrani, o slovenski hrani, o slovenski hrani jutri. Vse drugo je le ponavljanje lepih fraz oz. manter. Kmetijstvo pač pomeni hrano, gre za proces proizvodnje oz. pridelave hrane do slovenskega krožnika. Treba je pridelati in prodati, tako to gre v vsaki najpreprostejši vzdržni ekonomiji.
Romantike pač v poslih ni, vsaj ne za daljše obdobje, brez nič in še malo niča zraven da en malo večji nič. Lepo je slišati, celo dobrodelno masko s samopomočjo v sledovih ima obdelovanje začasno brezplačno oddane zemlje za sejanje solate brezposelnim. Dobrodelni kmet je faca, zemlje, ki se mu je ne splača obdelati in se z njo preživljati, mu ni žal pogrešiti. Ponudi jo brezposelnim, ki mu jo bodo fino obdelali in tretje leto bo dobra zanj. V prvih dveh letih pa se bodo brezposelni mestni kmetje brez zemlje iztrošili v nakupih nujnega orodja, gnojila in semen ali sadik.
Manjka le še davkarija, ki bi nabila bonuse in katastrski dohodek na fatamorgansko pridelavo hrane, subvencije bo pa kmet potegnil. Veliko bo besed o socialnem podjetništvu v kmetijstvu, denarja in ukrepov pa bolj ne.
Če bi v resnici kdo hotel kaj narediti za kmetijstvo – torej hrano – bi bilo treba temeljito zamajati dosedanjo kmetijsko politiko. V prvem koraku bi bilo treba ukiniti subvencije tistim kmetom, ki ne dajejo hrane na trg, vključno s KOPOP plačili, ki so le potuha za nedelo.
V drugem koraku bi bilo treba ukiniti vsa kvazi izobraževanja v kmetijstvu in sredstva nameniti v zagon novih kmetij nekmetov, vključno z ukinitvijo vseh kvazi razvojnih agencij, ki služijo parkiranju neuspešnih kmetov in gospodarstvenikov, sem ter tja celo ukinjenim politikom.
V tretjem koraku bi bilo treba vzpostaviti finančne mehanizme v smislu lastništva obdelovalne zemlje. Slovenija še vedno živi v duhu lastnine, še posebej po denacionalizacijskih postopkih. Ogromne površine obdelovalne zemlje imajo ljudje, ki je niti nimajo namena obdelati, naredijo tiste nujne ukrepe, ki jim jih predpišejo subvencijske zahteve. Mnogi pa se zemlji nočejo odreči, ker upajo, da jih bodo dediči imeli radi zaradi zapuščine po njihovi smrti in jim nosili sveče na grob.
Politika bi morala vzpodbujati menjavo lastništva zemlje v prid tistim, ki zemljo želijo obdelovati in od nje živeti zdaj. Trenutna politika je preveč zalizana s kmeti, ki niso del tržne realnosti. Prevladujejo ukrepi socialne note in ohranjanja ekonomske blaginje na podeželju z velikanskimi javnimi transferji. Seveda več dobijo lastniki večjih kmetijskih površin.
Nasprotno pa v Sloveniji ni pravih razvojnih podpor za krepitev tržno relevantnega in konkurenčnega kmetijstva, agroživilstva ali zadružništva. Videti je, kot bi obupavali vsi skupaj nad ekonomskimi razmerami in se poveličujejo nanozgodbe o uspehu z nekaj deset tisoč evri letnih prihodkov (marmelade ipd.).
Slovenski relief je kmečki in to kmečko bi bilo potrebno vzpostaviti na nove zdrave temelje. Žal v naših glavah še nismo prišli od ’slovensko’ niti za pol koraka naprej do uvida v ‘to narediti’. Trmasto vztrajamo pri deklaracijah, subvencijah in pospeševanju dopolnilnih dejavnosti in pridelavi za hišno porabo. Beseda sama žal ne bo meso postala, bo treba vložiti delo in denar, oboje.
Obstaja strategija pametne specializacije Slovenije, v kateri je trajnostna pridelava hrane eden od strateških stebrov. Z velike oddaljenosti je videti, kot bi država dobro razumela kaj je pomembno. Ampak ni tako.
Iz razpisov je mogoče ugotoviti, da gre za absurdno nerazumevanje stanja in morda celo za manjko potrebne izobrazbe posameznih sestavljalcev razpisov. Na razpis se recimo ne morejo prijaviti podjetja, ki so registrirana v kmetijski dejavnosti in v dejavnostih predelave živil iz t.i. aneksa 1. Do podpore niso upravičeni gospodarski subjekti, ki proizvajajo kmetijske surovine, ali živilska podjetja, ki kmetijske surovine predelujejo.
Logično se postavlja vprašanje, kdo lahko zagotovi pametno specializacijo v proizvodnji živil? Še vedno država podpira staro preživeto logiko, kot bi še vedno vsi hoteli vse delati in vsi malo ali nič zaslužiti. Iz zgodovine pa vemo, da so delitve dela obstajale že v prvih praskupnostih.
Če preklopimo na sedanjost in naše bližnje sosede: Hrvaška je plasirala 40 mio živilskopredelovalnih evrov le 40 subjektom, to pomeni, da je vsak prejemnik dobil konkretno količino sredstev. Pet podjetij je dobilo od 1 – 5 mio nepovratnih sredstev za sofinanciranje naložb (PIK, Podravka …).
Slovenija ima v programu za razvoj podeželja do leta 2020 rezerviranega pol manj denarja za podporo živilski industriji, kot ga je Hrvaška razdelila že na prvem razpisu.
V slovenskem kmetijskem sektorju imamo cca 72.000 kmetijskih gospodarstev. Dve tretjini, cca 43.000 se jih ne vključuje v nobene formalne tržne kanale. To pomeni, da ne proizvajajo nič ali pa le za lastno gospodinjsko samooskrbo. Seveda pa imajo status kmeta in večina teh je tudi prejemnikov kmetijskih subvencij. Takšna kmetijska gospodarstva nikoli ne bodo ekonomski subjekti, saj s pridelavo slovenske hrane nimajo nič skupnega.
Slovenskih kmetov, ki bi upali iti na polno ali pa sploh ne – play big or die – pri nas ni. Mikro kmetje, zagnanci na višjih shemah, bi se morali povezati, si razdeliti proizvodno-tržne niše in rasti. Slovenija je pač kmečka in prav bi bilo, da takšna ostane. Časi garažnih visokotehnoloških podjetij pri nas in v svetu so mimo, jesti pa je še vedno treba.

  • Share/Bookmark

Dojenček v smeteh

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 16:06, 14.01.2016

Nenavadno je, da tako veliko nezaželenih dojenčkov konča svojo pot v smeteh. Ljubljana, zelena prestolnica Evrope in slovenska metropola: mimoidoči so odkrili dojenčka med smetmi v ljubljanskih Mostah.

To je najbolj žalostna novica, brez dvoma.

Jok in stok in škripanje z zobmi – kako lahko do tega sploh pride?

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |