in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Čas pred časom

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: — pohajalka ob 07:37, 15.12.2019

Po predkrščanskem izročilu je bil ves svet okrog zimskega solsticija odprt za vse dobro in vse slabo, duhovi so tiste dneve še posebej dejavni, zato naj bi bilo mogoče ne le uspešno napovedovati prihodnost v teh dneh, ampak izročilo prepričljivo obljublja prihodnost s čaranjem tudi spremeniti. Tako so obstajali mnogi obrazci in mantre za čaranje v predkrščanskem božičnem času, kot tudi danes lahko z molitvijo primolimo zase in za svoje drage kaj dobrega.

Krščanstvu ni uspelo popolnoma prekriti predkrščanskih šeg v obdobju najkrajših dnevov v letu. Delno so se ohranile ob nekaterih dneh krščanskega koledarja v obdobju od vseh svetih, 1. novembra, pa do pusta, ki je že na pragu pomladi.

Brez jaslic in božičnega drevca za božič ne gre danes in ni šlo v preteklih stoletjih. Prve jaslice so že leta 1560 postavili jezuiti na Portugalskem, zagotovo pa so jih imeli tudi v jezuitski cerkvi pri sv. Jakobu v Ljubljani že sredi 17. stoletja. Iz cerkva so se jaslice razširili po meščanskih domovih, v začetku 19. stoletja pa so prišle na podeželje.
Božično drevce so Slovenci prevzeli v 19. stoletju od Nemcev. Med slovenskim kmečkim prebivalstvom je božična smreka ostala neznana do 1. svetovne vojne. Najprej so smrečico obeščali pod strop, po drugi svetovni vojni pa je postalo božično drevo predvsem na javnih mestih novoletna jelka, postavili so jo po božiču in je bila znamenje socialističnega obdobja. Po osamosvojitvi so se vrnili stari časi z božičnim drevesom v javnosti.
Božično obdarovanje, kot ga pozna dediščina na slovenskem narodnostnem območju, je bilo nekoč skromno. Otrokom so na božični večer metali lešnike in orehe, temu so rekli božičnica in ta nima nič skupnega z božičnico, ki jo dandanes talajo bolje stoječa podjetja svojim zaposlenim, ne direktno njihovim otrokom. Ponekod so verjeli, da prinašalec darov v sveti noči daje darove v čevlje, ki so bili za ta namen nastavljeni na ognjišču. Drugje so verjeli, da na sveti večer nosi darila Jezušček, da je Jezušček tisti, ki obdaruje z božičnimi darili. Šele v obdobju med obema svetovnima vojnama se je pri nas, vsaj v mestnem okolju, uveljavilo tudi božično obdarovanje odraslih.
Vsaj do sredine 20. stoletja je bilo na božični večer v navadi vedeževanje o prihodnjem letu in čaranje. Po ljudskem verovanju naj bi bilo mogoče slišati živino, ki naj bi se med seboj pogovarjala o dogodkih v prihajajočem letu. Dekleta so si želela s tresenjem bezgovega grma pričarati ženina.
Na božični dan, 25. decembra, razen odhoda k maši ni bilo v navadi odhajati z doma. Tako tudi na obiske niso hodili, ker bi po ljudskem verovanju s tem prinesli nesrečo v obiskano hišo. Kosilo je moralo biti obilno. Ponekod so že na božični dan, drugje pa šele na novoletni dan ali na dan sv. treh kraljev, 6. januarja, načeli božični kruh, ponekod znan kot poprtnik. Ta obredni kruh v obdobju od božiča do sv. treh kraljev, ki so ga ponekod sestavljali trije hlebci, je bil “boljši kruh”, torej iz bele moke, masla in mleka, okrašen s testenimi kitkami in ptički ter letnico prihajajočega leta.
Položili so ga na božično mizo in pokrili s prtičkom, poleg pa pogosto dodali denimo skodelico z blagoslovljeno vodo, vejico iz cvetnonedeljske butare in razpelo. Verjeli so, da ima zdravilno ali magično moč. Prvi opis božičnega kruha na slovenskem narodnostnem območju je iz 17. stoletja, ponekod pa ga še vedno pečejo. Poprtnik je po drugi svetovni vojni izpodrinila potica, ki je bila na Kranjskem 17. stoletja kmečka, meščanska in plemiška božična jed z nadevom iz orehov in medu.
Božič je družinski praznik, praznik celotnega gospodinjstva. Na večer pred božičnem, na sveti večer, so molili ob jaslicah in peli božične pesmi. Obredno so kadili s kadilom in kropili z blagoslovljeno vodo hiše, gospodarska poslopja in polja. Ponekod, zlasti ob hrvaški in furlanski meji, so zanetili božični panj ali štor, o čemer je pisal tudi Valvasor. A je omenil tudi, da so duhovniki proti tej šegi, pri kateri so štoru celo dajali jesti. Do božičnega večera so bili domovi že okrašeni z božičnim okrasjem in jaslicami, od prehoda z 19. na 20. stoletje tudi z božičnim drevesom. Zlasti na podeželju je bila vsaj do 60. let 19. stoletja večerja postna, medtem ko so po vrnitvi s polnočnice pogosto jedli koline.

  • Share/Bookmark
 

Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |