in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Uredbe in kalkulacije za odpadno embalažo

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 07:27, 29.08.2018

Zgodba o embalaži se še ne bo končala. Centri za odpadke pokajo po šivih in ne vedo kam in kako z njo, še kar vztrajamo pri ločenem zbiranju odpadkov, težave z odpadki pa politika rešuje z novimi uredbami, ki potegnejo iz žepov državljanov vedno več denarja.

Prihodnje leto tako pride s 1. julijem pride nova sprememba v zbiranju odpadkov, ki jo predpisuje država. Odpadno embalažo bomo zbirali od vrat do vrat, zato se bodo slovenski zbiralci odpadkov soočili z izzivom obvladovanja stroškov logistike zbiranja, na katere logično centri za pripravo sekundarnih surovin ne morejo vplivati.

Ukrep, ki sledi, je podražitev zbiranja odpadne embalaže, tega ni mogoče uganiti. Kdo bo plačal, pa tudi ne. Vsake toliko se pač pojavi v medijih članek o težavnih odpadkih in težavnem zbiranju, kar služi počasnemu (s)kuhanju državljanov v velikem državnem loncu segrevajoče vode.

Uveljavitve novih cen ne bodo mogoče brez občinskih svetov, brez predhodnih potrditev občinskih svetov. Pred nami so letos lokalne volitve, na katerih moremo občani vplivati na izbor tistih, ki bodo sestavljali občinske svete. Čigav oz. čigava je kandidat oz. kandidatka za svetnika, je le obrobnega pomena, manj pomemben kriterij za izbiro na lokalnih volitvah. Kdor ne bo volil, kdor se ne bo odločal za svojo prihodnost v svojem lokalnem okolju, velja zanj, da se strinja, da daje tihi pristanek s svojo ‘nemočjo’.

Povprečna položnica za ravnanje z odpadki v Ljubljani znaša 8 € na gospodinjstvo in je trenutno najnižja v Sloveniji.

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev

avtor Stric Marč

29.08.2018 @ 19:38

Glavni problem je plastika. Stekleno in papirno embalažo je mogoče prodati predelovalcem in pri tem še nekaj zaslužiti. Ni še bilo dolgo, ko smo plastične steklenice zbirali posebej in so šle v predelavo. Tako pa gre danes večina plastike na sežig ali kaj podobnega ( termična predelava, inceleracija, pretvorba v toploto). ker se na plastik ne zasluži, jo koncesionarji jemljejo le v pogodbeni količini, ostalo pa ostane komunali. Ker smo v smislu ekološke osveščenosti sprejemali zakone, ki jih nismo v stanju implementirati, so zagate še večje. Plastike se ne sme odlagati na deponiji in na splošno je zakonska usmeritev zmanjšanje odlaganje na deponiji. Kdo bo plačal? Potrošnik vendar; v ceni dražjega odvoza, v ceni dražjih proizvodov. Položnice bomo že zako uredili, da se statistično odvoz odpadkov ne bo podražil. Nekaj podobnega, kot pri vodi. Sama cena vode je le kakšnih 20 % položnice, ostalo so pritikline ( skrb za nove vire, upravljanje omrežja, prispevek državi za ohranitev vodnih virov in še kaj. Evropske smernice, da odvoz , deponija in trgovanje z odpaki ne sme opravljati ista pravna oseba. S tm smo dejavnost razbili,omogočili zaslužek tudi drugim ( konkurenca) in v skupnem znesku povišali strošek.

avtor pohajalka

30.08.2018 @ 11:03

Kajpak, prav v tem je kleč, Stric Marc.
Prestrukturiranja in rošade nas tepejo po žepih, tako v politiki in potem navzdol do položnic.
Približno tretjina je na položnicah, v povprečju, resnične porabe česar že. Ostalo so prispevki in upravljanje in bančni stroški in taka ali podobna sranja. Tudi pri javnih storitvah državne ali javne uprave je tako, četrtina ali morda včasih tretjina je resnične porabe, ostalo so pritikline za plače in infrastrukturo in delovno uspešnost izbrancev, ki sme biti do 30 % plače! Da o materialnih stroških ne govorimo, pa naj bodo knjige, svetovanja ali odvetniške storitve, eh, raje se ustavim, ker tudi meni pritisk naraste, ko razmišljam in pišem o vsem tem.
Ampak enkrat se bo vse tole ‘prestrukturiranje stroškov’ zasukalo in se zgreznilo vase.
lp

avtor fuga

23.09.2018 @ 09:35

Hvala za konkretne opredelitve in mnenja o stvareh, ki so pereče ta trenutek in nas bodo okupirale še za naslednjih petdeset let. Gre za odpadke, ki so hujši problem, kot pa trenutno družbeno dogajanje, ki pa je ostalo izključno na nivoju porabništva in prestiža. Imam občutek, da samo z višanjem cene pri zagotavljanju “čistega okolja” ne bomo imeli veliko uspeha, saj se je izkazalo, da koncesionarji na področju reciklaže niso sposobni predelati vsega kar ostane od “potrošniškega” pakiranja osnovnih življenjskih potrebščin in seveda tudi artiklov ki so prestižne narave. Zgodilo se je to, kar smo že na začetku vedeli, koncesionarji so pobrali svoj delež sredstev iz mase denarja za te namene, embalaža pa je ostala zapakirana v bale in izgubljena v rekah ali v morju. Mislim, da bo edina učinkovita poteza, ki jo bomo lahko uspešno izpeljali, če jo bomo, bo pravzaprav “potrošništvo brez embalaže”, ali “kupuj brez embalaže, “vsem dostopna hrana brez embalaže”, “kupuj toliko, kot porabiš”, itd. In trajalo bo desetletja, da bo okolje spet primerno za življenje. Edini pokazatelj – število rakavih bolnikov se zmanjša na polovico.

avtor pohajalka

27.09.2018 @ 10:11

Res je ta reč z odpadki v perspektivi hudo žalostna. Dodatni dejavnik je še večanje števila ljudi nasploh in posledično vedno več smeti povsod okrog nas.
lp

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |