in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Vsi trije stebri niso dovolj

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:36, 27.12.2017

Stebri za varno starost bi morali biti po fizikalnih zakonih štirje. Vsak vogal bajte je treba podpreti, sicer govorimo o ‘šantavosti’.

Zgraditi jih moramo sami, ker država nima ali pa ne more uspešno sfinancirati starosti ljudem, ki so v tretjem življenjskem obdobju – starost je to. Stara pa je tudi slovenska družba. Od osamosvojitve do zdaj je šele dobro iz pubertete, stari smo po rojstnih datumih večine državljanov. Demografski podatki pač ne lažejo.

Dočakati zrela leta, upokojitev, starost, tretje obdobje življenja … danes niti ni tako težko, saj živimo tako rekoč v zlatem obdobju človeške zgodovine. Seveda je za preživetje treba delati, delati je bilo treba v vseh zgodovinskih obdobjih, a so dobrine za preživetje družine ali posameznika dostopnejše kot kadarkoli.

V moji mladosti je bilo normalno, da otroci niso šli na morje, če družina ni imela denarja za to. Da nismo imeli vsi učenci vseh šolskih potrebščin, sem izkusila na svoji koži. Danes imamo nebroj ‘humanitarnih’ akcij, takih ad hoc in takih, ko se humanitarec obveže sofinancirati otroka do polnoletnosti.

Po mnogih kazalcih lahko sklepamo, da so humanitarnih akcij danes vedno bolj potrebni starci, tisti državljani, ki so delali, dokler so lahko, tisti, ki so se zaupljivo (ali butasto, pardon, naivno) zanašali na medgeneracijsko finančno sodelovanje do smrti. Zdaj večina pokojnin v naši državi ne preseže izračuna za prag revščine. S starostjo smo danes mnogo bolj obremenjeni kot nekoč.

Kako naj bi bilo v starosti? Starostnik naj bi trošil fatamorganskih 80 % po zadnji plači kar pomeni takole preko palca, da ima skoraj za polovico premajhne skupne dohodke (torej penzijo). Nekdo se prav nesramno in brezbrižno dela norca iz starcev … V delovni dobi bi bilo treba dajati polovico dohodkov na stran za starost, da bi približno prilezli do varne starosti, bi bili pa pod pragom revščine ob ostanku za sprotno preživljanje!

Nekaj ne štima: ali so bile in so plače prenizke, ali je penzijska politika postala karikatura sebe same? Res, nekaj ne štima. Politiki in zavarovalničarji predlagajo stebre:

- prvi steber je klasika, temelji na medgeneracijski pogodbi; je obvezen in pri večini upokojencev edini vir dohodkov;

- drugi steber se štuka iz obveznega dodatnega zavarovanja, kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki ga regulira država;

- tretji pokojninski steber se flika iz raznovrstnih možnosti individualnega pokojninskega zavarovanja v različnih naložbenih produktih (obveznice, delnice, vzajemni skladi, investicijska zavarovanja …) brez regulacije države.

Zanka varne starosti za večino baby-boom generacije je zadrgnjena na prvem stebru, ker ‘bejbumarji’ preprosto nismo vstopili pravi čas na vlak drugega in tretjega stebra, bili smo že prestari za učinkovite donose. Ujeti smo nekje vmes, v globočini pokojninske vrzeli.

Na mladih naj bi svet stal – pa ne bo, če ne bodo imeli zaposlitve, če ne bodo imeli zaposlitve z dovolj veliko osnovno plačo, od katere se odmerjajo prispevki – dodatki pač ne dajo varnosti v starosti, ne mladim ne starim.

Zadnji, četrti steber je delati do smrti. Kajpak delati za denar, ker prostovoljstva in humanitarjenja ni mogoče menjati v bližnji štacuni za ‘med in mleko’ … za kruh in sol.

  • Share/Bookmark

Prenos znanja in denarja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:02, 21.12.2017

Veseli december je sinonim za zapravljanje, morda je zato slovenska vlada podlegla potrošništvu in ne daje le obljub (ki je nič ne stanejo), ampak ustanavlja novo firmo (ki bo veliko stala davkoplačevalce). Ustanovitev slovenske čebelarske akademije je upravičena zaradi povpraševanja po čebelarskem znanju iz tujine (Bangladeš …) in prenosa znanja po navodilih Sporočila Evropske komisije o prihodnosti preskrbe s hrano in kmetijstva. Prenos znanja, pravzaprav prenos navodil fura Svet za kmetijstvo in podeželje*.

Pri predstavitvi mehanizmov nove SKP je Komisija dala na prvo mesto znanje in inovacije v podporo trajnostnemu kmetijstvu – http://www.mkgp.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12447/9730/

Sporočilo tako odraža tudi novo usmeritev evropske kmetijske politike, ki spodbuja odpiranje zunanje trgovine ter možnosti za nadaljnji razvoj evropskega kmetijstva. Komisija pa daje prihodnji SKP tudi novo vlogo na področju migracijske politike. V regijah izvora migrantov je treba okrepiti tudi naložbe in prenos znanja v kmetijstvu, da bi zadržali oz. dali nove perspektive tamkajšnjemu prebivalstvu (mišljena je predvsem Afrika).

Vlada je potrdila predlog novele zakona o kmetijstvu, ki prinaša tudi ustanovitev slovenske čebelarske akademije. Slovenska čebelarska akademija bo delovala kot oddelek Kmetijskega inštituta Slovenije, delovala pa bo na Brdu pri Lukovici, na sedežu ČZS. Morda bo domicil akademije potolažil mnoge čebelarje, ki so ‘darovali’ in ‘prispevali’ delo in finance za izgradnjo čebelarskega centra, ki naj bi bil po prvotnem konceptu izključno izobraževalni.

Namen akademije je prenos znanja in kompetenc drugim, mi itak vse znamo, še posebej čebelarji, ki so po svojem bistvu multipraktiki. Preprosto povedano bomo Slovenci lahko tržili čebelarsko znanje preko akademije. Zanka je, da bomo tržili čebelarsko paviljonsko tehnologijo AŽ panja, svet pa v glavnem čebelari v nakladnih sistemih …, kar daje slutiti, da bomo izobraževali novo formo čebelarjev v tujini – ljubiteljske čebelarje. Da bi šlo na bodoči akademiji za recikliranje starih praks mešanja megle (proračunskega denarja), bi bilo pa vendar bogokletno razmišljati že zdaj.

Minimalna distanca do v-luft-skakanja ob razglasitvi ustanovitve čebelarske akademije rodi kritično misel o zaščiti slovenskega znanja – tujina, prekaljeni podjetniki, dobri gospodarji … svoje znanje čuvajo kot punčico očesa, prodajajo pa nam produkte za naš denar … tujci praviloma iz naših naravnih virov … zakaj že je zamišljeno učiti tujce, kako bodo (še) konkurenčnejši od nas?

Slovenci bomo potegnili kratko pri tem kongresnem čebelarskem turizmu. O čebelarski šoli na poklicnem nivoju iz javnih sredstev ni govora ob slavnostni razglasitvi svetovnega dneva čebel. Pa saj imamo znanstveno in drugačno strokovno čebelarsko srenjo, na Biotehnični fakulteti in ad hoc predavatelje iz čebelarskih vrst za permanentno čebelarsko izobraževanje iz proračuna. Poučevanje na osnovi praktičnih izkušenj je lahko dvorezno (vsak čebelar fura svojo unikatno tehnologijo) in drago (vsi gor plačamo).

Konkretno, kako bo z gradnjo: akademija bo delno financirana iz proračuna, delno pa iz plačanih pristojbin; vsa dejavnost, ki jo bodo izkoriščali tujci, bo plačljiva. Polovico sredstev za njeno gradnjo bo prispevalo ministrstvo za kmetijstvo, pa nekaj promocije morda tudi, tako je najlaže zakonito zapravljati zaslužek nekoga drugega.

Pomembnost akademije je po besedah kmetijskega ministra v njenem programskem odboru. Sestavljali ga bodo predstavniki kmetijskega inštituta, ljubljanske biotehnične fakultete in veterinarske fakultete ter mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede – dodatni zaslužki za uporabnike proračuna kajpak. V odboru bodo sedeli tudi predstavniki srednjih šol, predstavnik kmetijskega ministrstva in ministrstva za izobraževanje (do tukaj še vedno uporabniki proračuna), trije predstavniki čebelarske zveze in predstavnik javne čebelarske službe (štirje ljudje iz ČZS in JSSČ, ki je v trenutni formi eno in isto, brez jasne razmejitve so bolj proračunski kot nevladni).

In še nekaj besed k svetovnem dnevu čebel – ustanovitev akademije je vlada izpeljala teden dni pred razglasitvijo svetovnega dneva čebel, na vladi pa so se lotili tudi organizacije ministrskega srečanja o pomenu čebel, čebelarji pa bodo imeli strokovni mednarodni posvet. Piskrčkov bo kar velika reč, gneča bo … in vsi, ki kaj dajo nase in na svoje podjetniške ideje, promocijo in te karierne reči, bodo takrat zraven! Kdor bo manjkal, bo mrtev nekaj časa.

Za kratek čas in zaradi pomembnosti informacije pa še malo h kmetijski noveli: sprememba zakona opredeljuje tudi, kaj je začasno in občasno delo v kmetijstvu. V kmetijstvu imamo značilnosti intenzivnosti del, ki so po času kratkotrajna – ob pravem času je treba opraviti veliko količino raznovrstnih del. Zakonska opredelitev začasnosti in občasnosti v kmetijstvu bi zmanjšala pogodbenost in jo spremenila v pravo delo, kjer se plačujejo prispevki. Uvaja se tudi pripravništvo v javnih službah za potrebe kmetijstva.

——-
* Svet za kmetijstvo in podeželje je posvetovalno telo ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ustanovljen na podlagi Zakona o kmetijstvu. Člani sveta so: dr. Emil Erjavec (predsednik; Biotehniška fakulteta v Ljubljani), Cvetko Zupančič in Franc Režonja (KGZS), Peter Vrisk (Zadružna zveza Slovenije), Boštjan Noč (Čebelarska zveza Slovenije), dr. Tatjana Zagorc (GZS), Marjan Vindiš (Sindikat delavcev v kmetijstvu), Anton Medved (Sindikat kmetov Slovenije), prof. dr. Branko Kramberger (Fakulteta za kmetijstvo Maribor), dr. Andrej Simončič (Kmetijski inštitut Slovenije), Tone Hrovat (Konzorcij biotehniških šol Slovenije), Irena Ule (Zveza kmetic Slovenije), Rok Damijan (Zveza slovenske podeželske mladine).

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |