in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Ograje, ki jih rabimo

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Reaktivno Tagi: , , , — pohajalka ob 18:06, 4.04.2016

Vse pod ključ, vse je treba dati pod ključ, pa ne pod enega, raje pod dva, pa še kakšno specialno ključavnico in še specialni ključ …, ker so tatovi med nami. Tatovi po definiciji kradejo. Policija svari: prilika dela tatu. Zato postavimo še visoko in neprodušno ograjo okrog svojega … česar že.

Živimo v svetu, ki ni najbolj prijazen, pa ne zaradi sveta samega po sebi, ampak zaradi ljudi v tem istem svetu. Svet in naše čase delamo ljudje, ne more biti drugače. Dosti stvari počnemo ljudje mogoče res samo zato, ker lahko. Nikakor pa ne zato, ker bi morali, ali bi ne znali drugače.

Od jeseni sem preko zime pred čebelnjakom sušila drevesne gobe. Potrebujem jih za kadilo, ki umirja čebele, manj pikajo, kadar odpiram panje. Videti je bilo lepo pred čebelnjakom, vsakokrat ko sem bila tam v kontroli, je bilo na prvi pogled videti v redu. Včeraj je bilo že zjutraj toplo, treba se je bilo lotiti še generalnega čiščenja pred in pod čebelnjakom. Drevesne gobe sem naložila v en vogal ob klop pri čebelnjaku.

Tam naj bi ostale samo preko noči, saj včerajšnjih čebelarskih opravil nisem uspela končati do konca dneva. Bile so skoraj dovolj suhe, zato jih nisem pospravila pod ključ, pa še tla so bila vlažna. Od sinoči do danes dopoldne so izginile, kot bi jih nikoli ne bilo, do zadnje. Tatovi ali esteti … zagotovo grdi ljudje so to bili. “Grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove”, tako je govorila pokojna stara mama za take ljudi. Tudi ona je imela izkušnje s sprehajalci, ki so tako kradli njeno zelenjavo z njive, da so vse uničili, kar niso uspeli odnesti.

Cinizem v tej zgodbi je ta, da je gozd okrog mojega čebelnjaka prepoln drevesnih gob. Zaključek te zgodbe ni predvidljiv, ker nikomur, ki pride mimo čebelnjaka žal ne piše na čelu, da je tat. Kradljivci so po pravilu brezsramno srčkani, ko jih gledaš v oči, ko pa jim obrneš hrbet, odnesejo vse kar lahko, tudi če ne rabijo. Nauk zgodbe: ne nabiraj drevesnih gob.

Morda pa gre za novo obliko podjetništva: vzameš tam kjer je, tistemu ki ima, in prodaš recimo kot popularno novotarijo, v hortikulturi so to tako zelo zaželeni naravni materiali. Nauk zgodbe bi bil ob podjetniški predpostavki, da pojdite ljudje v gozd in nabirajte drevesne gobe, pustite jih ob svojem … čemer koli. Vaš trud ne bo zaman, kajti tatovi so med nami, jih bodo že pobrali, ko se bodo sprehodili mimo.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev

avtor Stric Marč

4.04.2016 @ 19:30

Kaj bodo nekomu lesne gobe, če je Velika noč že mimo. Za brezove sem bral, da zdravijo raka. Ne samo sibirske, tudi naše ..

avtor pohajalka

9.04.2016 @ 19:23

O zdravilnosti ali verskih potrebah nisem razmišljala. Bile so pač le kaplja čez rob.
Vem, da bo tatu težje z njimi kot meni brez njih. Jaz sem se ’spovedala’ in zaključila z njimi, tatu pa bodo še dolgo delale štalo v glavi.
lp

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |