in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Upor – tovarištvo – svoboda

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 08:05, 27.04.2016

Linijski politični manager, predsednik DZ, zapaža bistvo slovenskega naroda v uporu, tovarištvu in svobodi. Praznik 27. aprila praznujemo prav zaradi udejanjenja teh vrednot pred 75 leti.

Vendar med ljudmi se danes pripoveduje drugače, ljudje so se predvsem bali drug drugega – tako kot danes. Žalostno je, da vrednot upora, tovarištva in svobode ne živimo, zgolj praznujemo jih, kot bi se spominjali nečesa nepreklicno preminulega v nostalgiji prazničnih govorov.

Nesrečno dejstvo, da se upor udejani v vojni s pomočjo tovarištva zaradi pričakovane svobode, je kar spregledan. Vojna je namreč ubijanje, vojaki ubijajo, zato so tam. Kot prostovoljci ali mus-prostovoljci – v vseh vojnah se strelja v hrbet tiste, ki se ustavijo in nočejo naprej nad imaginarnega sovražnika v političnih glavah.

Danes, ko menimo, da živimo v miru, ni dosti drugače, še bolj je treba paziti na zaledje, na svoj hrbet. Upor je sprejemljiv, če se narod upre nasprotnim silam, jih je pa iz dneva v dan težje definirati, preobleke in parole se v hipu spremene v bližnji okolici.

Tovarištvo je zaželeno in sprejemljivo le do trenutka, ko tovarišev tovariš ne dvigne preveč glave, dokler si ne opomore preveč v svoji stiski. Potem v trenutku postane nasprotnik in tovariš poišče novega nemočnega tovariša.

Svoboda je danes bolj kot kdajkoli v zgodovini stvar dometa duha. Ljudje nismo v stanju razpolagati s tistim, kar dobimo, ker nam postopoma vse zmolzejo nazaj, ostane le za skromno ‘drek štukanje’.

V dneh do kurjenja prvomajskih kresov, pripadajočih čevapov in pirov, se bodo vrednote stopnjevale do občutenja svobode ali vsaj v pričakovanju svobode. Revščine pa ni več moč spregledati, ni je mogoče odpraviti, zato svobode naroda ni moč obljubiti.

Danes bi upor pomenil novo vojno in vračanje v stare zamere, zato bi bilo bolj prav promovirati inovativnejše načine udejanjanja svobode in tovarištva. Žal slednje pogojuje vsaj dovoljenje politkomisariata za sprejemljivost hotenj po svobodi in tovarištvu.

  • Share/Bookmark

Moj najljubši ali moja najljubša?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:17, 9.04.2016

Kateri med njima je tisti, ki ga imam raje? Enega bi morala imeti raje, že zato, da bi lepo ’sedli’ jaz in moja otroka v sociološko raziskavo, katere rezultati potrjujejo nasprotje trditev vseh staršev sveta, da imamo vse otroke enako radi. Še več, raziskava izpostavlja dejstvo, da starši lažemo svojim otrokom.

V razmišljanjih se najprej ustavimo pri bolj splošnih rečeh: čreda ovc je in ena med njimi je ovčarju še prav posebno pri srcu, cvetoč travnik je in en regratov cvet je še prikupnejši od drugih, solate v vrtu so enako oskrbovane, pa vendar je ena res presegla vrtnarjeva pričakovanja in mu je bolj všeč, vse arhitektove hiše so krasne, še najbolj arhitektu samemu, a ena mu vendar pomeni več kot druge, v ulici živi cel kup družin, ena bolj družinska od druge, pa vendar nam je z eno edino od njih najlepše, vrt se šibi od prelepih cvetočih tulipanov, eden pa nam bolj seže v dušo …

Če se premaknemo bolj k posameznemu, so nam motivi izbire za lepše, boljše in rajši imeti bolj jasni in precizni. Problem nastane, ko bi morali izbirati med lastnimi otroki, kateri je bolj vreden za rajši ga imeti v odnosu do ostalih. Nikoli niso vsi enako pridni, enako delovni, se ne trudijo enako, ker so pač različni. Otroci iz istega gnezda so med seboj tako različni, kot bi jih vse od kraja že v porodnišnici premešali.

Otroci staršem nemalokrat očitajo, da ima mama raje njega, da ima ati raje njo med sorojenci – ali kako drugače. Sumničenja tlijo v neskončnost še davno potem, ko staršev ni več na svetu, še posebej, če zapuščina ni razdeljena in porabljena tako, kot bi vsakomur posebej pasalo.

Sociološka raziskava se je ukvarjala z nekaj sto pari bratov in sester z do štirimi leti starostne razlike in živečimi pri starših. Raziskava je bila izvedena v obliki spraševanja – kako otroci občutijo odnos staršev do njih, ali se jim zdi, da so oni ali sorojenci privilegirani in kako vse to odnošajstvo znotraj družine vpliva na njihovo samozavest. Potem pa so spraševali podobno še starše.

Ljubljenčki obstajajo, saj se že prvorojencem zdi, da jih imajo starši raje kot njihove sorojence, morda pa se jim to dozdeva, ker so bili prvi ne samo rojeni, ampak so bili tudi prvi, ki so domov iz zunanjega sveta prinašali uspehe. Orali so ledino in ostali privilegirani še potem, ko so dobili brate ali sestre.

Mlajši otroci praviloma pokasirajo več strogosti in starši od njih zahtevajo več kot od prvorojencev. Starši jim posvečajo manj pozornosti kot prvorojencem, mlajšim otrokom se zdi, da so do prvorojencev pristranski, in s tem dokazujejo upravičenost svoje zmanjšane samozavesti. Raziskava torej tako, dosedanje hipoteze pa so bile, da se prikrajšane počutijo starejši otroci.

Najbolj nenavadno je bilo, da je velik delež staršev priznal, da ima najljubšega otroka. V odgovorih v raziskavi so bili bolj odkriti kot do svojih otrok; 70 % očetov in 74 % mater je odgovarjalo, da so enega od otrok bolj razvajali in ga privilegirali v odnosu do sorojencev.

Kot pribito drži, da imam najljubšo hči in najljubšega sina in oba imam najraje na svetu. Vekomaj bosta ostala moja najljubša, moje ljubezni pa bosta udejanila toliko, kot si bosta vzela. Tudi ljubezen med starši in otroki je dvosmerna cesta in kdo od njiju bo z menoj sklenil boljšo kupčijo, bo vedno le v njunih glavah.

Dobro je, da imata oba eno mamo in enega očeta, pa jima ni treba preferirati enega ali drugega. Najbolje od vsega pa je, da se hočemo imeti radi – tako predpostavljam, ker si nočem nabirati sekerancije na zalogo iz naslova ‘kdo koga bolj’. Navsezadnje daje samozavest še najbolj uspešno shajanje s samim seboj in sprejemanje lastne nepopolnosti.

  • Share/Bookmark

Ograje, ki jih rabimo

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Reaktivno Tagi: , , , — pohajalka ob 18:06, 4.04.2016

Vse pod ključ, vse je treba dati pod ključ, pa ne pod enega, raje pod dva, pa še kakšno specialno ključavnico in še specialni ključ …, ker so tatovi med nami. Tatovi po definiciji kradejo. Policija svari: prilika dela tatu. Zato postavimo še visoko in neprodušno ograjo okrog svojega … česar že.

Živimo v svetu, ki ni najbolj prijazen, pa ne zaradi sveta samega po sebi, ampak zaradi ljudi v tem istem svetu. Svet in naše čase delamo ljudje, ne more biti drugače. Dosti stvari počnemo ljudje mogoče res samo zato, ker lahko. Nikakor pa ne zato, ker bi morali, ali bi ne znali drugače.

Od jeseni sem preko zime pred čebelnjakom sušila drevesne gobe. Potrebujem jih za kadilo, ki umirja čebele, manj pikajo, kadar odpiram panje. Videti je bilo lepo pred čebelnjakom, vsakokrat ko sem bila tam v kontroli, je bilo na prvi pogled videti v redu. Včeraj je bilo že zjutraj toplo, treba se je bilo lotiti še generalnega čiščenja pred in pod čebelnjakom. Drevesne gobe sem naložila v en vogal ob klop pri čebelnjaku.

Tam naj bi ostale samo preko noči, saj včerajšnjih čebelarskih opravil nisem uspela končati do konca dneva. Bile so skoraj dovolj suhe, zato jih nisem pospravila pod ključ, pa še tla so bila vlažna. Od sinoči do danes dopoldne so izginile, kot bi jih nikoli ne bilo, do zadnje. Tatovi ali esteti … zagotovo grdi ljudje so to bili. “Grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove”, tako je govorila pokojna stara mama za take ljudi. Tudi ona je imela izkušnje s sprehajalci, ki so tako kradli njeno zelenjavo z njive, da so vse uničili, kar niso uspeli odnesti.

Cinizem v tej zgodbi je ta, da je gozd okrog mojega čebelnjaka prepoln drevesnih gob. Zaključek te zgodbe ni predvidljiv, ker nikomur, ki pride mimo čebelnjaka žal ne piše na čelu, da je tat. Kradljivci so po pravilu brezsramno srčkani, ko jih gledaš v oči, ko pa jim obrneš hrbet, odnesejo vse kar lahko, tudi če ne rabijo. Nauk zgodbe: ne nabiraj drevesnih gob.

Morda pa gre za novo obliko podjetništva: vzameš tam kjer je, tistemu ki ima, in prodaš recimo kot popularno novotarijo, v hortikulturi so to tako zelo zaželeni naravni materiali. Nauk zgodbe bi bil ob podjetniški predpostavki, da pojdite ljudje v gozd in nabirajte drevesne gobe, pustite jih ob svojem … čemer koli. Vaš trud ne bo zaman, kajti tatovi so med nami, jih bodo že pobrali, ko se bodo sprehodili mimo.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |