in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Trajnostni kmetijski razvojni trendi

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 14:53, 23.03.2016

Ko govorimo, pišemo ali zgolj razmišljamo o slovenskem kmetijstvu, bi bilo prav zastaviti besedo o hrani, o slovenski hrani, o slovenski hrani jutri. Vse drugo je le ponavljanje lepih fraz oz. manter. Kmetijstvo pač pomeni hrano, gre za proces proizvodnje oz. pridelave hrane do slovenskega krožnika. Treba je pridelati in prodati, tako to gre v vsaki najpreprostejši vzdržni ekonomiji.
Romantike pač v poslih ni, vsaj ne za daljše obdobje, brez nič in še malo niča zraven da en malo večji nič. Lepo je slišati, celo dobrodelno masko s samopomočjo v sledovih ima obdelovanje začasno brezplačno oddane zemlje za sejanje solate brezposelnim. Dobrodelni kmet je faca, zemlje, ki se mu je ne splača obdelati in se z njo preživljati, mu ni žal pogrešiti. Ponudi jo brezposelnim, ki mu jo bodo fino obdelali in tretje leto bo dobra zanj. V prvih dveh letih pa se bodo brezposelni mestni kmetje brez zemlje iztrošili v nakupih nujnega orodja, gnojila in semen ali sadik.
Manjka le še davkarija, ki bi nabila bonuse in katastrski dohodek na fatamorgansko pridelavo hrane, subvencije bo pa kmet potegnil. Veliko bo besed o socialnem podjetništvu v kmetijstvu, denarja in ukrepov pa bolj ne.
Če bi v resnici kdo hotel kaj narediti za kmetijstvo – torej hrano – bi bilo treba temeljito zamajati dosedanjo kmetijsko politiko. V prvem koraku bi bilo treba ukiniti subvencije tistim kmetom, ki ne dajejo hrane na trg, vključno s KOPOP plačili, ki so le potuha za nedelo.
V drugem koraku bi bilo treba ukiniti vsa kvazi izobraževanja v kmetijstvu in sredstva nameniti v zagon novih kmetij nekmetov, vključno z ukinitvijo vseh kvazi razvojnih agencij, ki služijo parkiranju neuspešnih kmetov in gospodarstvenikov, sem ter tja celo ukinjenim politikom.
V tretjem koraku bi bilo treba vzpostaviti finančne mehanizme v smislu lastništva obdelovalne zemlje. Slovenija še vedno živi v duhu lastnine, še posebej po denacionalizacijskih postopkih. Ogromne površine obdelovalne zemlje imajo ljudje, ki je niti nimajo namena obdelati, naredijo tiste nujne ukrepe, ki jim jih predpišejo subvencijske zahteve. Mnogi pa se zemlji nočejo odreči, ker upajo, da jih bodo dediči imeli radi zaradi zapuščine po njihovi smrti in jim nosili sveče na grob.
Politika bi morala vzpodbujati menjavo lastništva zemlje v prid tistim, ki zemljo želijo obdelovati in od nje živeti zdaj. Trenutna politika je preveč zalizana s kmeti, ki niso del tržne realnosti. Prevladujejo ukrepi socialne note in ohranjanja ekonomske blaginje na podeželju z velikanskimi javnimi transferji. Seveda več dobijo lastniki večjih kmetijskih površin.
Nasprotno pa v Sloveniji ni pravih razvojnih podpor za krepitev tržno relevantnega in konkurenčnega kmetijstva, agroživilstva ali zadružništva. Videti je, kot bi obupavali vsi skupaj nad ekonomskimi razmerami in se poveličujejo nanozgodbe o uspehu z nekaj deset tisoč evri letnih prihodkov (marmelade ipd.).
Slovenski relief je kmečki in to kmečko bi bilo potrebno vzpostaviti na nove zdrave temelje. Žal v naših glavah še nismo prišli od ’slovensko’ niti za pol koraka naprej do uvida v ‘to narediti’. Trmasto vztrajamo pri deklaracijah, subvencijah in pospeševanju dopolnilnih dejavnosti in pridelavi za hišno porabo. Beseda sama žal ne bo meso postala, bo treba vložiti delo in denar, oboje.
Obstaja strategija pametne specializacije Slovenije, v kateri je trajnostna pridelava hrane eden od strateških stebrov. Z velike oddaljenosti je videti, kot bi država dobro razumela kaj je pomembno. Ampak ni tako.
Iz razpisov je mogoče ugotoviti, da gre za absurdno nerazumevanje stanja in morda celo za manjko potrebne izobrazbe posameznih sestavljalcev razpisov. Na razpis se recimo ne morejo prijaviti podjetja, ki so registrirana v kmetijski dejavnosti in v dejavnostih predelave živil iz t.i. aneksa 1. Do podpore niso upravičeni gospodarski subjekti, ki proizvajajo kmetijske surovine, ali živilska podjetja, ki kmetijske surovine predelujejo.
Logično se postavlja vprašanje, kdo lahko zagotovi pametno specializacijo v proizvodnji živil? Še vedno država podpira staro preživeto logiko, kot bi še vedno vsi hoteli vse delati in vsi malo ali nič zaslužiti. Iz zgodovine pa vemo, da so delitve dela obstajale že v prvih praskupnostih.
Če preklopimo na sedanjost in naše bližnje sosede: Hrvaška je plasirala 40 mio živilskopredelovalnih evrov le 40 subjektom, to pomeni, da je vsak prejemnik dobil konkretno količino sredstev. Pet podjetij je dobilo od 1 – 5 mio nepovratnih sredstev za sofinanciranje naložb (PIK, Podravka …).
Slovenija ima v programu za razvoj podeželja do leta 2020 rezerviranega pol manj denarja za podporo živilski industriji, kot ga je Hrvaška razdelila že na prvem razpisu.
V slovenskem kmetijskem sektorju imamo cca 72.000 kmetijskih gospodarstev. Dve tretjini, cca 43.000 se jih ne vključuje v nobene formalne tržne kanale. To pomeni, da ne proizvajajo nič ali pa le za lastno gospodinjsko samooskrbo. Seveda pa imajo status kmeta in večina teh je tudi prejemnikov kmetijskih subvencij. Takšna kmetijska gospodarstva nikoli ne bodo ekonomski subjekti, saj s pridelavo slovenske hrane nimajo nič skupnega.
Slovenskih kmetov, ki bi upali iti na polno ali pa sploh ne – play big or die – pri nas ni. Mikro kmetje, zagnanci na višjih shemah, bi se morali povezati, si razdeliti proizvodno-tržne niše in rasti. Slovenija je pač kmečka in prav bi bilo, da takšna ostane. Časi garažnih visokotehnoloških podjetij pri nas in v svetu so mimo, jesti pa je še vedno treba.

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev

avtor Stric Marč

23.03.2016 @ 20:55

Realno je problem večji, kot je videti. Dobro organiziran lobi se bori za ohranitev obstoječih in pridobitev novih.Pri razpisih se je hotelo iriniti razna podjetja iz kmetijske branže, saj bi ta zaradi visoke pridelave pobrala velik del sredstev ( KG Rakičan, Panvita …) tako, da bi za nas manj ostalo. Danes že tako večji kmetje ustvarijo skoraj polovico prihodka iz naslova subvencij. Praznih rok ostanejo ostareli kmetje, ki se ne znajdejo v birokraciji delitve subvencij, premij, nepovratnih sredstev, evropskih sredstev itd, pa čeprav pridelajo domačo hrano za sebe, otroke in nekaj malega za sosede.Kult o samopreskrbi je bolj kult kot realnost, saj bo kmet prodajal tistemu, ki mu bo za blago več plačal in ne tistemu, ki mu daje subvencije.Bolj kot problem denacionalizacije so razdrobljenost zemlje med dediče. Še vedno je v lasti preko 300.000 ha ( od tega 68.000 ha obdelovalne) v lasti Zemljiško gozdarske skupnosti, ki pa jo daje kmetom praviloma v najem in jo ne prodaja. velike površine obdelovalne zemlje ( skupaj ) bodo kmalu zamikale tuje družbe. Znanci so mi povedali, da po vojvodini in predvsem Ukrajini tujci kupujejo zemljo bivših zadrug in solhozov za male denarce. Zato bi država morala ta zemljišča čim prej prodati kmetom, da ne pride v tuje roke. Nasezadnje bi lahko dajali tudi brezposelnim v najem ( za več deset let) zapuščene gorske kmetije ljudem, ki so se pripravljeni učiti kmetovanja. V Jugoslavijo so v odkupu in distribuciji igrale Kmetiiske zadruge pomembno vlogo.Kot otroci smo nabirali borovnice in jih nosili v zadrugo. Ko smo imeli na vrtu višek solate, jo je mama peljala v zadrugo.
Namesto da bi preiskušene metode oživili, izumljamo nove. Npr. Zeleni krog.

avtor pohajalka

24.03.2016 @ 07:14

Ja, se popolnoma strinjam. Problem je širšega družbenega pomena še bolj kot ekonomskega.
Tisti, ki bi zemljo z velikim entuziastom in močno voljo radi obdelovali, je težko priti do dolgoročnega varnega najema ali poštenega nakupa enega ali dveh hektarov.
Danes mora biti kmet poleg vseh do sedaj potrebnih znanj še odličen poznavalec trga (za pridelke in denar)in vešč birokrat. Na kmetije in v zadruge je treba spustiti mlade in vlagatelje. Danes je kmetija podjetje kot vsako drugo in ni dolgo čas, ko bo kmet prisiljen prenehati biti kmet in se bo upokojil kot vsak drug podjetnik tudi v Sloveniji.
Kmetijstvo res ni romantična samooskrba in biti kmet je pač poklic. Šlepanje gospodarja kmetije (ali gospodarice) na zastonjskem delu družinskih članov podjetniku ni ravno v ponos, saj je precej podobno tajkunskemu suženjstvu.
Kmetu, ki je v svoji delovni dobi dokazljivo nahranil primerno število ljudi v štirih desetletjih kmetovanja – torej hrano prodajal na trgu, bi morala država ob času ponuditi primerne pogoje za upokojitev.
Zeleni krog je pa itak muha enodnevnica.

avtor stricmarc

24.03.2016 @ 09:03

Kmet ne želi biti izenačen z s.p. ali s podjetjem, saj mu status kmeta omogoča posebne privilegije in dopušča dodatno dejavnost po posebnih pogojih ( kmečki turizem, zeliščarstvo, žganjekuha, izdelava mesnih izdelkov…). Tudi ob upokojitvi je lahko še vedno kmet, kar za druge podjetnike ne velja. Davek na katasterski dohodek je tako majhen, da je vse skupaj drobiž. Tudi zato dediči ali denacionaliziranci raje držimo zemljo, pa četudi je neobdelana.Ker se večinoma posluje brez računa, katasterski dohodek pa je nizek, so otroci vseh kmetov opravičeni do državnih socialnih štipendij.Tudi osebne avte imajo vsi dizle, ker koristijo nafto za kmetijsko mehanizacijo, ki je oproščena dela trošarin.

avtor Pohajalka

24.03.2016 @ 15:33

Problem je političen, ker ni vlade, ki bi upala jemati privilegije, pa ne le kmetom, tudi na drugih gospodarskih področjih.
Slovenci smo bolj narod kmetov, manj narod podjetnikov. Najboljši med slednjimi gredo s trebuhom za kruhom ven.

avtor Lordwales

29.03.2016 @ 14:36

Kmetijsko gre tako:
Imaš vrt, njivo, polje, karkoli, obdeluješ, seješ, sadiš, zalivaš, predvsem pa pobiraš pridelek.

To je vse, kar rabimo vedet o kmetijstvu!

avtor pohajalka

4.04.2016 @ 18:10

Prevzvišeno lordstvo, zatakne se že v izhodišču: nimaš vrta, njive, polja, karkoli od kmetijskega zemljišča, o tem je šlo …
lp

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |