in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Ogledovanje človeške zgodovine skozi prizmo provirusa

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 08:52, 25.03.2016

Tudi virusi imajo svojo pamet in jo uporabljajo tako, da spremljajo razvoj človeškega DNKja že celotno zgodovino človeka. Zastrašujoč občutek je to, da človek še takrat ni sam, ko je sam, saj v svojem genskem materialu nosimo ob svojem še življenjski zapis virusov. Kar je pomembno za medicino oz. biologijo človeka, z malo črnega humorja posega v znotrajsebne odnose človeka.

Najmanjši delčki našega genskega materiala so še kako pomembni z vidika raziskovanja, kako ljudje delujemo. Ta biološki segment daje odgovore ali vsaj delček vpogleda v genetsko zgodovino, ki je imela v rokah škarje in platno za našo današnjo obliko. Pri 2 % ljudi (med nami živečimi) so našli genetski recept za cel virus. To zadnje odkritje razkriva še bolj pisano genetsko sestavo, kot smo kdajkoli pričakovali.

Starejše raziskave kažejo, da človeški DNK sestavlja 8 % nečloveškega materiala, v zadnji ameriški raziskavi (2.500 ljudi iz vsega sveta) pa so odkrili še novih 19 doslej neodkritih genetskih koščkov v človeškem DNKju. Ti delčki so ostanki starodavnih virusov, ki so okužili že naše prednike. 50 ljudi iz raziskave nosi v sebi nedotaknjen genetski zapis celotnega virusa, raziskava pa (še) ni dala odgovora o prenosu naprej, torej ali se lahko tisti virus razmnožuje ali se ne more.

Raziskave in študije drugih starodavnih virusov kažejo, da lahko vplivajo na ljudi, ki jih nosijo v sebi. Pred zadnjih odkritjem so znanstveniki odkrili že 17 genetskih delcev te vrste, novoodkriti kompleten genom virusa imenovanega provirus pa je šele drugi primerek te vrste. Slednji je zmožen ustvariti nalezljiv virus, in če to drži, bo odkritje omogočilo proučevanje virusnih epidemij daleč nazaj v zgodovino. Daleč pred našim časom.

Lahko sklepamo, da sta vsega našega hudega kriva ata in mama? Morda kar Adam in Eva? Ali morda kar sami oni gospod Bog? Takšni sklepi so prenagljeni in preveč poenostavljeni. Do svojega telesa in duha imamo odgovornost ravnanja z obojim kot dober gospodar vsaj iz vidika lastnine, če že ne čutimo odgovornosti do potomcev, ki jih spravljamo na svet z našim genskim materialom. Okoljske spremembe iz sedanje človeške aktivnosti nam naredijo seveda še večjo štalo z mutacijami genskih zapisov v nas.

Poseg človeka v dedni material mami in vabi že daljši čas, za nami so različne evgenike, žal pa se rado vse to upravljanje z genomom v rokah človeka sfiži. Proučevanja kajpak niso sama sebi namen, ampak ‘izboljšavam’ božjega stvarjenja. Preudarni podjemniki sicer vzamejo v roke propadlo tovarno, a jo zradirajo in naglo postavijo novo, ne popravljajo stare tovarne v nedogled, ker ni pozitivne računice. Morda imamo vsi to v genih, saj ljudje zlepa ne odnehamo z razmnoževanjem, pa če naravni zakoni še tako močno nakazujejo, da morda včasih pa le ni dobro, da neplodnost nosi v sebi dober razlog.

Navsezadnje bo pa vedno še nekaj nečesa ostalo nerazkritega in nespoznanega. Človeški možgani nam vsakodnevno na osnovi razpoložljivih informacij rišejo približke realnosti, iz katerih vlečemo lahko le približno prave odločitve.

  • Share/Bookmark

Trajnostni kmetijski razvojni trendi

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 14:53, 23.03.2016

Ko govorimo, pišemo ali zgolj razmišljamo o slovenskem kmetijstvu, bi bilo prav zastaviti besedo o hrani, o slovenski hrani, o slovenski hrani jutri. Vse drugo je le ponavljanje lepih fraz oz. manter. Kmetijstvo pač pomeni hrano, gre za proces proizvodnje oz. pridelave hrane do slovenskega krožnika. Treba je pridelati in prodati, tako to gre v vsaki najpreprostejši vzdržni ekonomiji.
Romantike pač v poslih ni, vsaj ne za daljše obdobje, brez nič in še malo niča zraven da en malo večji nič. Lepo je slišati, celo dobrodelno masko s samopomočjo v sledovih ima obdelovanje začasno brezplačno oddane zemlje za sejanje solate brezposelnim. Dobrodelni kmet je faca, zemlje, ki se mu je ne splača obdelati in se z njo preživljati, mu ni žal pogrešiti. Ponudi jo brezposelnim, ki mu jo bodo fino obdelali in tretje leto bo dobra zanj. V prvih dveh letih pa se bodo brezposelni mestni kmetje brez zemlje iztrošili v nakupih nujnega orodja, gnojila in semen ali sadik.
Manjka le še davkarija, ki bi nabila bonuse in katastrski dohodek na fatamorgansko pridelavo hrane, subvencije bo pa kmet potegnil. Veliko bo besed o socialnem podjetništvu v kmetijstvu, denarja in ukrepov pa bolj ne.
Če bi v resnici kdo hotel kaj narediti za kmetijstvo – torej hrano – bi bilo treba temeljito zamajati dosedanjo kmetijsko politiko. V prvem koraku bi bilo treba ukiniti subvencije tistim kmetom, ki ne dajejo hrane na trg, vključno s KOPOP plačili, ki so le potuha za nedelo.
V drugem koraku bi bilo treba ukiniti vsa kvazi izobraževanja v kmetijstvu in sredstva nameniti v zagon novih kmetij nekmetov, vključno z ukinitvijo vseh kvazi razvojnih agencij, ki služijo parkiranju neuspešnih kmetov in gospodarstvenikov, sem ter tja celo ukinjenim politikom.
V tretjem koraku bi bilo treba vzpostaviti finančne mehanizme v smislu lastništva obdelovalne zemlje. Slovenija še vedno živi v duhu lastnine, še posebej po denacionalizacijskih postopkih. Ogromne površine obdelovalne zemlje imajo ljudje, ki je niti nimajo namena obdelati, naredijo tiste nujne ukrepe, ki jim jih predpišejo subvencijske zahteve. Mnogi pa se zemlji nočejo odreči, ker upajo, da jih bodo dediči imeli radi zaradi zapuščine po njihovi smrti in jim nosili sveče na grob.
Politika bi morala vzpodbujati menjavo lastništva zemlje v prid tistim, ki zemljo želijo obdelovati in od nje živeti zdaj. Trenutna politika je preveč zalizana s kmeti, ki niso del tržne realnosti. Prevladujejo ukrepi socialne note in ohranjanja ekonomske blaginje na podeželju z velikanskimi javnimi transferji. Seveda več dobijo lastniki večjih kmetijskih površin.
Nasprotno pa v Sloveniji ni pravih razvojnih podpor za krepitev tržno relevantnega in konkurenčnega kmetijstva, agroživilstva ali zadružništva. Videti je, kot bi obupavali vsi skupaj nad ekonomskimi razmerami in se poveličujejo nanozgodbe o uspehu z nekaj deset tisoč evri letnih prihodkov (marmelade ipd.).
Slovenski relief je kmečki in to kmečko bi bilo potrebno vzpostaviti na nove zdrave temelje. Žal v naših glavah še nismo prišli od ’slovensko’ niti za pol koraka naprej do uvida v ‘to narediti’. Trmasto vztrajamo pri deklaracijah, subvencijah in pospeševanju dopolnilnih dejavnosti in pridelavi za hišno porabo. Beseda sama žal ne bo meso postala, bo treba vložiti delo in denar, oboje.
Obstaja strategija pametne specializacije Slovenije, v kateri je trajnostna pridelava hrane eden od strateških stebrov. Z velike oddaljenosti je videti, kot bi država dobro razumela kaj je pomembno. Ampak ni tako.
Iz razpisov je mogoče ugotoviti, da gre za absurdno nerazumevanje stanja in morda celo za manjko potrebne izobrazbe posameznih sestavljalcev razpisov. Na razpis se recimo ne morejo prijaviti podjetja, ki so registrirana v kmetijski dejavnosti in v dejavnostih predelave živil iz t.i. aneksa 1. Do podpore niso upravičeni gospodarski subjekti, ki proizvajajo kmetijske surovine, ali živilska podjetja, ki kmetijske surovine predelujejo.
Logično se postavlja vprašanje, kdo lahko zagotovi pametno specializacijo v proizvodnji živil? Še vedno država podpira staro preživeto logiko, kot bi še vedno vsi hoteli vse delati in vsi malo ali nič zaslužiti. Iz zgodovine pa vemo, da so delitve dela obstajale že v prvih praskupnostih.
Če preklopimo na sedanjost in naše bližnje sosede: Hrvaška je plasirala 40 mio živilskopredelovalnih evrov le 40 subjektom, to pomeni, da je vsak prejemnik dobil konkretno količino sredstev. Pet podjetij je dobilo od 1 – 5 mio nepovratnih sredstev za sofinanciranje naložb (PIK, Podravka …).
Slovenija ima v programu za razvoj podeželja do leta 2020 rezerviranega pol manj denarja za podporo živilski industriji, kot ga je Hrvaška razdelila že na prvem razpisu.
V slovenskem kmetijskem sektorju imamo cca 72.000 kmetijskih gospodarstev. Dve tretjini, cca 43.000 se jih ne vključuje v nobene formalne tržne kanale. To pomeni, da ne proizvajajo nič ali pa le za lastno gospodinjsko samooskrbo. Seveda pa imajo status kmeta in večina teh je tudi prejemnikov kmetijskih subvencij. Takšna kmetijska gospodarstva nikoli ne bodo ekonomski subjekti, saj s pridelavo slovenske hrane nimajo nič skupnega.
Slovenskih kmetov, ki bi upali iti na polno ali pa sploh ne – play big or die – pri nas ni. Mikro kmetje, zagnanci na višjih shemah, bi se morali povezati, si razdeliti proizvodno-tržne niše in rasti. Slovenija je pač kmečka in prav bi bilo, da takšna ostane. Časi garažnih visokotehnoloških podjetij pri nas in v svetu so mimo, jesti pa je še vedno treba.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |