in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Deviško razmnoževanje

Zapisano pod: Ljudje, Narava, Satira Tagi: , , — pohajalka ob 17:25, 31.12.2015

Device, morda celo devičniki so med nami in rojevajo. Ja, ni bila devica Marija prva devica, ki je na najvišjem duhovnem nivoju razmnožila dedni material, božjega sina je rodila zgolj s posredovanjem božje besede. In potem je beseda meso postala s statusom druge božje osebe. Ob današnjih spoznanjih in zahtevah po štancanjih otrok bi se lahko že vprašali, ali je rodila božjega klona, je bil dedni material polovičen in samo božji, ali je bil od obeh, božji in človeški, Marijin. Že ta prvi del je takšne vsebine, da povprečen človek, ki vse ve in zna, vehementno zamahne z roko, češ, ne boste mene vi … vi, vi!

Štorija brezmadežnega spočetja brez spolnega odnosa je dobila veliko in močnega purfla še tako, da je Marija po rojstvu božjega sina postala čisto običajna človeška žena in mati, verjetno celo poročena s pisanim očetom svojega prvega deteca. Ali jo je Jožef ’spoznal’ v svetopisemskem pomenu besede pred ali po poroki (če je ta bila), ni jasno zapisano nikjer v svetih spisih. Kakorkoli, klasično človeško je v nadaljevanju Jožefu rojevala otroke, z njegovim in svojim dednim materialom.

Na kratko je šlo za brezmadežno spočetje, rojstvo tujezemnega bitja v štali in od takrat se ta zgodba ni več zgodila nobeni drugi človeški samici, ženski torej.

Dandanašnji to počnejo druge samice, živeče med nami na istem planetu. Ena teh je recimo listna uš. Listne uši so živorodne, večino leta se razmnožujejo partenogenetsko. Samica lahko izleže kar po nekaj ličink vsak dan. Takšno nespolno razmnoževanje pomeni razvoj zarodka iz jajčne celice brez oploditve. Potem pa listna uš ‘prešalta’ svoje potomstvo iz partenogetskih na spolne generacije.

Partenogeneza je iz grščine – devica in stvaritev – t.i. jalorodnost in je le ena od vrst nespolnega razmnoževanja. Bistvo partenogeneze je od nič oploditve nastal zarodek iz ženske jajčne celice. Uradno pri sesalcih (tudi človeku) ni beleženega primera partenogeneze. Ali pač?

Čebelarji so radovedni, zanima jih vse tole o nespolnem razmnoževanju. Radovedni so tudi taki, ki čebelarijo že leta, in taki, ki čebelarijo že desetletja. Postali so čebelarji praktiki in si iz različnih vzrokov niso privoščili ob praksi ali prej še teorije, da bi pogledali kaj v knjige – če jih že vznemirjajo nepojasnjene nespolno razmnoževalne zadeve pri čebelah.

Veliko začudenje jim povzročajo čebele trotovke, kako lahko nastane bitje iz ‘nič’, ’samo’ iz jajčeca. Trotovke postanejo nekatere čebele delavke znotraj posamezne čebelje družine, ki je izgubila matico. Matice ni več, v satju pa med zalego ni nobenega jajčeca ali dovolj mlade ličinke, iz katerih bi čebele delavke lahko v sili vzredile novo mlado matico. Nekaterim čebelam delavkam se razvijejo prej zakrneli jajčniki in hite zalegat jajčeca. Čebelarji se čudijo, kako lahko nastane novo življenje, če ni oploditve, v prepričanju, da to ni mogoče.

Iz jajčec, ki so jih zalegle čebele trotovke, se seveda razvijejo ličinke, a iz teh ličink se izlegajo le troti, pa še ti so bolj tako-tako, so sicer spolno razviti samci, poskušajo se pariti, a so bolj nedonošeni, bi rekli po človeško. Rinejo se zraven, opravijo pa malo, ker imajo malo semenčic, v bistvu delajo škodo, če jim že uspe v tekmi močnejših tekmecev sploh priti zraven.

Čebelarji vedo, da čebele trotovke ne gredo na praho, nič ne seksajo, imajo jajčeca in jih zalegajo, niso pa oplojena. Čebelarji vedo, da se iz oplojenih jajčec v matici razvije čebela delavka ali nova mlada matica. Morda vedo tudi to, da se troti razvijejo iz neoplojenih jajčec. Kako in zakaj se to zgodi, pa čebelarju praktiku ni mar.

Se pa isti čebelar čudi, kako lahko nastane novo življenje iz neoplojenega jajčeca, ki ga je izlegla trotovka, nekdanja čebela delavka. Verjame, da tako izleženi osebki niso nič prida in da je le vprašanje časa, ko bo cela čebelja družina propadla. Ne verjame, da gre za enako nespolno leženje jajčeca, ko oprašena matica zaleže neoplojeno jajčece, iz katerega se bo seveda izlegel trot. Če je veliko trotovine na račun delavske zalege, bo rekel, da je matica zanič in jo bo zamenjal, ker je ’slabo oprašena’. Ker … ker je matica pač bila oprašena, zato so (vsa) njena jajčeca oplojena, tako verjame ta čebelar.

V bistvu gre za neznanje in nevednost glede notranjih organov matice. Matica ima vseživljenjsko zalogo neoplojenih jajčec in praviloma do vrha napolnjen semenski mošnjiček, ločen od jajčec, v katerem je shranjena vseživljenjska zaloga spermijev. V bistvu gre za dve ločeni malhi. Spermiji ostanejo v matici živi, dokler je živa matica.

Jajčeca se med zaleganjem posamično spuščajo po jajcevodnih cevkah, po nekaterih virih celo do 3000 na dan. Medtem ko se jajčece spušča, matica oceni velikost satne celice, v katero bo zalegla jajčece: če je celica večja, trotovska, bo jajčece zdrselo v satno celico brez oploditve. Če je satna celica manjša, matica zazna, da gre za delavsko celico, sprostila bo semensko mošnjico in vse do tedaj neoplojeno jajčece se bo na poti po jajčni cevki oplodilo. Iz oplojenega jajčeca se bo razvila čebela delavka.

Čebele trotovke imajo mošnjico za trotovsko spermo, a ker niso nikdar odletele na praho, so neoplojene, v mošnjici ni nikoli spermijev in trotovke nikoli ne postanejo prave čebelje spolno razvite samice. Lahko pa matica postane trotava, ko ji zmanjka spermijev v mošnjici. Tako matico čebele nemudoma preležejo.

Čebele trotovke so najčistejše device potemtakem, ki uspešno spravljajo na svet prava jajčeca. Delajo enako kot matica, dokler lahko. Tudi listne ušice delajo kakor jim paše, malo nespolno, malo spolno in spet nespolno … Podobno kot listne ušice tudi devica Marija ni ostala vse življenje deviška, postala je prava baba.

Takšna razmišljanja napeljujejo na misel, da vsega ne vemo in da nas ima narava dostikrat za norca. Pa se tudi človek trudi na vso moč, da bi ‘nategnil’ naravo in se nespolno razmnoževal, seksal pa samo za užitek, s komer si že bodi po spolu.

  • Share/Bookmark

Famozna afera s slovenskim medom

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 07:31, 30.12.2015

‘Slovenski med je varen’ je trditev, ki jo poslušamo že celo zadnjo polovico decembra od vseh pristojnih državnih služb. Sumničenja o nevarnem slovenskem medu pa ostajajo in ta ostaja neprodan pri slovenskih čebelarjih. Gospodarska škoda na račun medijskega šova ge. Bizjakove in g. Brvarja je huda, o osebni odgovornosti pa obadva nič.

Posplošene deklaratorne izjave na račun seznama kupcev, ki jim je čebelarska trgovina g. Debevca z Vrhnike pošiljala različne izdelke po pošti in dvajsetih odvzetih in pregledanih vzorcev medu, ki ustrezajo zakonskim določilom o varni hrani v Sloveniji, je ugled izgubilo okroglih deset tisoč slovenskih čebelarjev. Kje je bila pristojne državna inštitucija zadnjih deset let? Kdo je bil tisti, ki je lakomno toleriral prodajo neregistriranega sredstva ves ta čas in kaj (koliko!) je imel od tega?

Burleska se je zgodila zaradi nedovoljene prodaje neregistriranega sredstva za zatiranje varoze. Naivni potrošnik verjame, da država tako ščiti njegovo zdravje, ampak se moti. Seveda je potrošnik zaščiten po zakonski regulativi, a ozadja so finančna, potrošnikova varnost pa se zgodi v sledovih kot stranski učinek večjega greha – neplačevanja davkov in izgube tržnega deleža NVI, ki se je izkazala za neučinkovito pri rednem oskrbovanju čebelarjev s sredstvi proti varozi.

Svoj piskrček so pristavili nešteti kompetentni ali pa tudi ne čebelarji, strokovnjaki in nestrokovnjaki, medijske zvezde ali tisti, ki si močno žele postati medijske zvezde, pa si privoščijo obilje petih minut medijskega nastopa.

Na koncu bo moral seveda vsak zase zavzeti stališče in razmisliti o svojem bodočem ravnanju. Prvi so čebelarji, ki potrebujejo učinkovito sredstvo za tretiranje varoze po sprejemljivi in primerljivi ceni, da bodo čebelje družine preživele in darežljivo dajale svoje medene pridelke še človeku. Končno se bo morala zgoditi veterinarska oskrba kot pritiče zdravstvenemu varstvu čebel. Zdravje in s tem preživetje čebeljih družin je pač v pristojnosti veterine.

Totalno bedasto je, da veterinar prodaja sredstva za zatiranje varoze kot navaden štacunarski pomočnik najnižjega ranga – ker mora. Sama registracija sredstva še ne zagotavlja učinkovitosti tretiranja, če ga NVI ni zmožen imeti na lagerju, ne daje nikakršnih zagotovil in v resnici niti ni preizkušeno pri nas, učinkovitost pa pomeni preživetje, samo preživetje čebelje družine pomeni, odstranitev parazita na nivo, ki zagotavlja preživetje.

Varoza traja v naši državi nepolno četrto desetletje, pa še vedno ni učinkovitega sredstva za zatiranje varoj, ki bi ne puščal nikakršnih ostankov, varnega za čebelarja, ki ga tretira, varnega za čebele in varnega za potrošnika, ki mu pripada varna hrana.

Druga pomembna skupina so potrošniki medu, na drugem mestu so zato, ker morajo najprej biti čebele, ki bodo prinašale med, med mora najprej biti, potem šele pride kupec ponj.

Tudi kupci, potrošniki slovenskega medu bodo morali zavzeti osebno stališče o zaupanju v slovenske čebelarje, v med, ki ga proizvedejo slovenske čebele, v državne inštitucije, ki so se aktivirale preko svojih zaposlencev v vsesplošno gonjo. Vse stvari, dogodki in aferice so povezane, se prepletajo in se zgodijo z razlogom.

Očitno dejstvo je, dosti reda je treba narediti, dela bo veliko, če bo volja. Debevec je bil le sprožilec dogodkov, ki kažejo na celo množico predolgo nerešenih problemov.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |