in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Pomen družine v družbi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:09, 25.01.2015

Obstojijo družboslovne študije, ki povezujejo obliko družbenega sistema na podlagi prevladujoče oblike družine oz. družinske strukture v tistem okolju. Na podlagi demografskih indikatorjev je mogoče iz zgodovinskega, demografskega in antropološkega gledišča napovedati celo razpad države. Demografski indikatorji, ki so pomembni za družbene sisteme, so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Obravnava je interdisciplinarna, humanistika je obravnavana z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa se ne ločuje od geografije, vsak dogodek je umeščen v prostor.

Tako je mogoče razvoj družbenih dogodkov napovedati vnaprej, zaton Amerike je bil tako napovedan po tej metodi, finančna kriza leta 2008, celo serija arabskih pomladi. Še pred Charlijem Hebdojem so že bile pesimistične napovedi glede prihodnosti Evrope. Med letoma 1970 in 1974 se je v Rusiji višala smrtnost med otroci, ta čas pa je v Evropi stopnja otroške smrtnosti padala. Hkrati je rodnost v Rusiji padala, podobno kot v Franciji pred revolucijo. Manj otrok v družini pomeni začetek individualizma, ta pa slej ko prej vpliva na politični sistem. Stare, že razpadle družinske strukture determinirajo kasnejše ideološke sisteme in posledično volilne rezultate pri določeni populaciji.

V 17. stoletju je bila že v ruralni Angliji nuklearna družina pravilo, to pa baza za angleški individualizem. Zemljevid komunizma, kakršen je vladal leta 1970, in zemljevid komunitarne eksogamne družine se prekrivata povsod po zemeljski obli. Ta družinski tip povezuje očeta z med seboj enakopravnimi sinovi, kot je na primer zadruga v južnoslovanskem prostoru, in velja tudi za Rusijo, Kitajsko, severni Vietnam, Toskano, ki je volilna baza bivše KP Italije.

V okoljih, kjer se pojavi endogeni komunizem, je v preteklosti obstajala razširjena kmečka družina. V takšni razširjeni družini oče sobiva s poročenimi sinovi. To obliko določa vertikalna avtoriteta in horizontalna enakost, to dvoje pa sta poglavitni vrednoti komunizma. Ko se ruralna družba dezintegrira in je posameznik prepuščen sam sebi, se počuti izgubljenega in se obrne k avtoriteti partije, države in drugih večjih centralističnih sistemov, kot npr. KGB, ki obravnava posameznika tako kot kruti kmečki oče iz 19. stoletja.

V Franciji in Angliji je v 17. in 18. stoletju prevladovalo nuklearno gospodinjstvo, ki obsega samo starše in otroke. V Franciji so bili vertikalno odnosi med starši in otroki svobodni, horizontalno, med brati in sestrami, je vladala enakost, dediščina se je delila na strogo enake dele. Samodejno se že tukaj pokažeta poglavitni vrednoti francoske revolucije, svoboda in enakost. Brž ko so se ljudje opismenili in se ideološko ozavestili, je izbruhnila revolucija z geslom svoboda in enakost.

V Angliji, kjer daje nuklearna družina vertikalno svobodo, med brati in sestrami pa vlada neenakost, saj starši z oporoko razdelijo po svoji volji, sta vrednoti svobode in neenakosti že v 17. stoletju sprožili liberalne revolucije, kjer pa individualizem z načelom enakosti nima mesta.

V srednji Evropi, na nemškem območju in obrobju prevladuje t.i. debelska struktura, avtoritarni tip družine. Odrasli otroci se razidejo, le eden podeduje kmetijo, večinoma je dedič prvorojeni sin, včasih, pragmatično, zaradi skrbi za ostarele starše, najmlajši otrok, ki je lahko tudi ženskega spola. Bistvo debelne družine je prenos iz roda v rod, zaželjeno po moški liniji, ampak nikoli se ne ve, kdaj bo treba iz punčke narediti fantka, zato položaj ženske ni nizek.

Odrasli moški sinovi, že sami starši, ostajajo pod avtoriteto starih staršev, to je avtoritaren sistem, ni egalitete, ker dedovanje razlikuje med izbrancem in izključenimi. Komunitarna ruska in kitajska družinska tradicija rojeva komunistične revolucije, debelna nemška družina pa pojasni rojevanje avtoritarnih družbenih sistemov v rednih intervalih. Tako ni narejen zgolj nacizem, tudi nemška socialdemokracija v resnici sploh ni revolucionaren sistem. Že luteranstvo z idejo o predestinaciji nosi v sebi kal neenakosti.

V deželah s prevladujočo debelsko družinsko strukturo je visoka stopnja družbene kohezije, kultiviranosti in seveda konservativnosti. Nemci, Japonci, Korejci, Baski, Katalonci, Švedi, Irci, Čehi … so resni organizirani narodi, delovni in spoštljivi do hierarhije.

Nasprotni argument strukturne povezanosti družbe in družine je pomanjkanje koncepta svobodne volje. Posameznik iz nuklearne družine, vzgojen v avtonomnega individualista, je prepričan, da je svoboda v naravi stvari. Individualist ostro zavrača paradoksalno idejo, da mu je bila svoboda privzgojena. V psihologiji pa v zadnjem času pogosto raziskave in praksa pritrjuje povezanosti vsega rodovnega in družinskega z družbenimi strukturami. Posameznik je psihološko gledano močno determiniran z družinskimi strukturami, ki se samodejno prenesejo v večje družbene sisteme.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev

avtor stricmarc

25.01.2015 @ 10:56

Potrudila si se in izčrpno popisala teorijo francoskega sociologa o vplivu družinskih razmerji na družbeno ureditev. Tudi sam se prebral v sobotni prilogi njeno predstvitev. Avtor je zelo prepričljiv , saj navaja le tiste dokaze, ki gredo njej v prid. Družine z močnim kultom očeta in relativno enakostjo ostalih članov mega družine poznajo tuid Turki, Šiptarji, Arabci, pa so kar daleč od komunizma. Po njegovem induvidualni Francozi so daelč o diktature, čeprav so Jakobinci in pozneje Napoleon prakticirali prakso močnega centralizma. Gesla svoboda, bratstvo , enakost so bili bolj slogan za mobilizacijo množic, kot pa dejanska vsebina. Buržuazija, ki je izvedla revolucijo, je imela v mislih predvsem uveljavitev le teh napram aristokraciji in ne množično kar počez.Pri komunističnih revolucijah ne pozabiti na dejstvo, da so se odvijale uspešno v okoljih, kjer je bil delavec še v posebno slabem položaju in je zaradi izčrpavajočih vojn množične mobilizacije bila na strani revolucionarjev tudi oborožena sila.Je pa v državah, kjer je bil položaj delavstva zaradi kolonij malo boljši in je aristokracija pravi čas sprejemala kompromise, bil razvoj dogodkov malo drugačen. Npr. Anglija. No, kakorkoli teorija vpliva družine na globalno ureditev družbe ni zanemarljiv.Že naturalisti so prisegali na dednost in okolje, tako da se nikakor nisi mogel izviti iz primeža Klanca siromakov. Mislim, da je tip družine predvsem odvisen od razvoja družbe in ne obratno. Kapitalizem z industrijsko revolucijo trga družinske vezi in ustvarja induvidualnost malih družin, kjer ni več deblnih in zadružniških elementov.Danes so klani, lobiji, omrežja bolj na osnovi interesov in prijateljstev, kot pa sorodniških razmerij.

avtor pohajalka

28.01.2015 @ 07:07

Ja, seveda so izjeme; pri Turkih ali Arabcih so ženske močne znotraj domačih zidov, tam se večinoma njihovi moški ne vtikajo. Parole pa vedno služijo mobilizaciji, naj bodo politične ali verske.

Ker je družina še vedno osnovna celica družbe, verjamem, da prvinsko odloča tudi o družbenih vprašanjih, primer pri nas je npr. zaposlovanje sorodstva, zadolževanje … Klani, cehi ali lobiji v širši družbi delujejo po družinskih zakonitostih.

Kot posameznik deluje v družini, tako deluje tudi v družbenih, širših interakcijah. Slika in prilika je recimo pri nas podpiranje političnih strank, ki se imenujejo po svojih gurujih, z imenom in priimkom. Pač iščemo in najdemo enega velikega atka, ki bo poskrbel za vse, mi pa bomo v miru božjem delali po nareku.

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |