in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Bavčar je zaprt

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 18:11, 31.01.2015

Iz vidika državne blagajne je zanemarljivo, kje se Bavčar ta hip nahaja. Zaporniške stroške in stroške zdravljenja pokriva proračunska državna malha, le ministrstvo je različno. Ker je zaprt v obeh inačicah.

Iz vidika financerjev davkoplačevalcev je bistveno, da Bavčar ne more oz. ne sme pohajati okrog, kakor bi mu nedvomno pasalo. To je bistvo, ki je očem davkoplačevalcev še nevidno. Bolniška soba oz. bolniška postelja je po svoje jetnišnica. Lahko se je tja pripeljal sam, odpeljati se sam iz bolnišnice ne more, četudi je bil njen ustanovitelj in njen osamosvojitelj. Ker je bolan, dokler tako reče njegova zdravnica.

Morda pa se motim. Morda Igor Bavčar potrebuje le počitek in bolniško dieto zaradi prekomerne teže.

  • Share/Bookmark

Pomen družine v družbi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:09, 25.01.2015

Obstojijo družboslovne študije, ki povezujejo obliko družbenega sistema na podlagi prevladujoče oblike družine oz. družinske strukture v tistem okolju. Na podlagi demografskih indikatorjev je mogoče iz zgodovinskega, demografskega in antropološkega gledišča napovedati celo razpad države. Demografski indikatorji, ki so pomembni za družbene sisteme, so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Obravnava je interdisciplinarna, humanistika je obravnavana z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa se ne ločuje od geografije, vsak dogodek je umeščen v prostor.

Tako je mogoče razvoj družbenih dogodkov napovedati vnaprej, zaton Amerike je bil tako napovedan po tej metodi, finančna kriza leta 2008, celo serija arabskih pomladi. Še pred Charlijem Hebdojem so že bile pesimistične napovedi glede prihodnosti Evrope. Med letoma 1970 in 1974 se je v Rusiji višala smrtnost med otroci, ta čas pa je v Evropi stopnja otroške smrtnosti padala. Hkrati je rodnost v Rusiji padala, podobno kot v Franciji pred revolucijo. Manj otrok v družini pomeni začetek individualizma, ta pa slej ko prej vpliva na politični sistem. Stare, že razpadle družinske strukture determinirajo kasnejše ideološke sisteme in posledično volilne rezultate pri določeni populaciji.

V 17. stoletju je bila že v ruralni Angliji nuklearna družina pravilo, to pa baza za angleški individualizem. Zemljevid komunizma, kakršen je vladal leta 1970, in zemljevid komunitarne eksogamne družine se prekrivata povsod po zemeljski obli. Ta družinski tip povezuje očeta z med seboj enakopravnimi sinovi, kot je na primer zadruga v južnoslovanskem prostoru, in velja tudi za Rusijo, Kitajsko, severni Vietnam, Toskano, ki je volilna baza bivše KP Italije.

V okoljih, kjer se pojavi endogeni komunizem, je v preteklosti obstajala razširjena kmečka družina. V takšni razširjeni družini oče sobiva s poročenimi sinovi. To obliko določa vertikalna avtoriteta in horizontalna enakost, to dvoje pa sta poglavitni vrednoti komunizma. Ko se ruralna družba dezintegrira in je posameznik prepuščen sam sebi, se počuti izgubljenega in se obrne k avtoriteti partije, države in drugih večjih centralističnih sistemov, kot npr. KGB, ki obravnava posameznika tako kot kruti kmečki oče iz 19. stoletja.

V Franciji in Angliji je v 17. in 18. stoletju prevladovalo nuklearno gospodinjstvo, ki obsega samo starše in otroke. V Franciji so bili vertikalno odnosi med starši in otroki svobodni, horizontalno, med brati in sestrami, je vladala enakost, dediščina se je delila na strogo enake dele. Samodejno se že tukaj pokažeta poglavitni vrednoti francoske revolucije, svoboda in enakost. Brž ko so se ljudje opismenili in se ideološko ozavestili, je izbruhnila revolucija z geslom svoboda in enakost.

V Angliji, kjer daje nuklearna družina vertikalno svobodo, med brati in sestrami pa vlada neenakost, saj starši z oporoko razdelijo po svoji volji, sta vrednoti svobode in neenakosti že v 17. stoletju sprožili liberalne revolucije, kjer pa individualizem z načelom enakosti nima mesta.

V srednji Evropi, na nemškem območju in obrobju prevladuje t.i. debelska struktura, avtoritarni tip družine. Odrasli otroci se razidejo, le eden podeduje kmetijo, večinoma je dedič prvorojeni sin, včasih, pragmatično, zaradi skrbi za ostarele starše, najmlajši otrok, ki je lahko tudi ženskega spola. Bistvo debelne družine je prenos iz roda v rod, zaželjeno po moški liniji, ampak nikoli se ne ve, kdaj bo treba iz punčke narediti fantka, zato položaj ženske ni nizek.

Odrasli moški sinovi, že sami starši, ostajajo pod avtoriteto starih staršev, to je avtoritaren sistem, ni egalitete, ker dedovanje razlikuje med izbrancem in izključenimi. Komunitarna ruska in kitajska družinska tradicija rojeva komunistične revolucije, debelna nemška družina pa pojasni rojevanje avtoritarnih družbenih sistemov v rednih intervalih. Tako ni narejen zgolj nacizem, tudi nemška socialdemokracija v resnici sploh ni revolucionaren sistem. Že luteranstvo z idejo o predestinaciji nosi v sebi kal neenakosti.

V deželah s prevladujočo debelsko družinsko strukturo je visoka stopnja družbene kohezije, kultiviranosti in seveda konservativnosti. Nemci, Japonci, Korejci, Baski, Katalonci, Švedi, Irci, Čehi … so resni organizirani narodi, delovni in spoštljivi do hierarhije.

Nasprotni argument strukturne povezanosti družbe in družine je pomanjkanje koncepta svobodne volje. Posameznik iz nuklearne družine, vzgojen v avtonomnega individualista, je prepričan, da je svoboda v naravi stvari. Individualist ostro zavrača paradoksalno idejo, da mu je bila svoboda privzgojena. V psihologiji pa v zadnjem času pogosto raziskave in praksa pritrjuje povezanosti vsega rodovnega in družinskega z družbenimi strukturami. Posameznik je psihološko gledano močno determiniran z družinskimi strukturami, ki se samodejno prenesejo v večje družbene sisteme.

  • Share/Bookmark

Znova pred sodišče

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:35, 21.01.2015

Sporen ali ne, ustavno sodišče je že pred osmimi leti sprejelo ustavni sklep, da ne bo več sprejemalo v svojo obravnavo pobude za oceno ustavnosti oz. neustavnosti zakonov, dokler prizadeti ne izčrpajo vseh predhodnih zakonskih upravnih ali sodnih poti. Tako imajo zagotovljeno delo in plačo nešteti upravni in sodni referenti, kar bi bilo deloma v redu, če bi si Slovenija to lahko privoščila. Prav na koncu vseh pravnih poti oz. pritožb se prizadeti šele lahko obrnejo na ustavno sodišče.

Celo nekateri izmed ustavnih sodnikov so takšno odločitev kot neustrezno že strokovno kritizirali, a pri nas stroka pač nima najvišje avtoritete. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je ustavno sodišče zavrglo obe pobudi društva izbrisanih glede ocene ustavnosti novele zakona o izbrisanih in zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji.

Tokrat so se ustavni sodniki soglasno, kljub poprejšnjim kritikam, izognili neprijetni razsodbi o mnogih neustavnosti pri obeh zakonih o izbrisanih s sklicevanjem na stališče iz leta 2007. Posledica bo pričakovano in veliko število več ali manj nepotrebnih sodnih postopkov, preden bo sporno vprašanje pripeljano znova pred ustavno sodišče in do že sedaj jasnih odgovorov.

Sodni postopki bodo še obsežnejši na račun razpršitve posameznih vprašanj, saj mora v postopke vsako posebej in ne skupaj, kot je bilo predlagano v oceno do sedaj. Razpršenost postopkov bo znatno otežila usklajeno presojo obeh zakonov kot ene zadeve.

Izbrisani, povezani v društvo, nasprotujejo višini odškodnine, evropsko sodišče je namreč dosodilo v posamičnem primeru poleg odškodnine za nematerialno škodo še odškodnino za materialno škodo, kar znaša skoraj petkrat več, kot predvideva slovenski zakon.

Izbrisani nasprotujejo zakonskim rešitvam zakona o odškodninah glede nabora upravičencev, saj niso upravičeni vsi izbrisani, ampak le takšni z urejenim statusom pri nas in tisti, ki so za dovoljenje za stalno bivanje ali državljanstvo zaprosili po izbrisu in pred sprejetjem zakonske novele o izbrisanih, a ga takrat niso dobili, kasneje pa po spremenjeni zakonodaji zanj niso več prosili. Zakonodaja predvideva še dodatni pogoj dejanskega življenja v Sloveniji in izključuje pravico do odškodnine za otroke izbrisanih svojce tistih izbrisanih, ki so umrli.

V društvu izbrisanih so že pred dvema letoma zakon poslali v presojo ustavnemu sodišču, saj bi moral zakon po njihovem mnenju odvzete statuse vračati brezpogojno.

  • Share/Bookmark

Letošnja prelamnjanja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 06:45, 14.01.2015

Leto 2015 naj bi bilo po Cerarjevo (in ‘njegove stranke’) prelomno leto, prvi konkretni ukrep preloma, bolj verjetno začetek in konec celoletnih prelamnjanj pa je seveda današnji delovni posvet vlade. Posvetovanja so orodje in delovni pripomoček politike pri vodenju države. Odločitve … te morda, ne pa nujno, saj se krizna situacija lahko prelomi zgolj na še več odrekanja najšibkejših členov družbe. Najmočnejši členi družbe lahko še vedno računajo na le še več subvencij, več financiranja razvojnih agencij in dolgoletnih uživalcev eu-sredstev.

Prednostne naloge po posameznih resorjih bodo po končani ‘pripravniški dobi’ vlade, po zaključku prvih stotih dni polnomočnega vladanja določene šele na današnjem delovnem posvetu. V igri je uravnoteženje javnih financ, prestrukturiranje gospodarstva, ukrepi za spodbujanje rasti in priprava nekaterih reform, recimo zdravstvena. Cerar imenuje te postopke ‘prelomne’, glede javnih financ govori o ‘nadaljevanju prizadevanj za konsolidacijo javnih financ’ in o ‘ohranitvi gospodarske rasti, ki se je nakazala letos’.

Vlada torej želi: uravnoteževati (vzeti tam kjer je in dati tja, kjer ni), prestrukturirati (prodati, kar je še mogoče za vsako ceno), ukrepati s spodbudami (razdeljevanje poceni denarja, deli in vladaj), in slednjič še s pripravljanjem reform (nikoli končane zgodbe).

Krovno vprašanje vseh vladnih želja in njenih postopkov pa je vprašanje priprave rebalansa letošnjega proračuna. Želja po okrepitvi investicijske funkcije države in ohranitvi približno enake ravni javne porabe izhaja iz rebalansa in se nadaljuje v znižanje primanjkljaja pod tri odstotke bdpja.

Na začetku rebalansa ni neke avtonomne stroke, ampak so fronte med vlado in javnim sektorjem, v političnem slengu se fronte imenujejo ‘priprava’. Fronte bodo preizkušale enotnost vladnih strank in tudi zmnožnost političnega dialoga vlade z opozicijo in drugimi interesnimi skupinami, lobiji in cehi. Gre za sledenje denarju, za dokončanje prodaje petnajstih državnih naložb s seznama, ki ga je že junija 2013 sprejel DZ, za ‘pripravo’ strategije državnih naložb, in slednjič, sprejeti bo treba izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu.

V delokrogu vlade se še vedno obetajo naporna pogajanja s sindikati javnega sektorja v želji po optimizaciji in racionalizaciji javne uprave, vključno s pogajanji o spremembah plačnega sistema. Napoveduje se tudi zdravstvena reforma, kakšna bo, pa bo odvisno od usklajevanja zainteresiranih pogajalcev.

Prav na koncu vladnih letošnjih prizadevanj bo tudi denar, boj proti sivi ekonomiji, pospešitev prestrukturiranja prezadolženega gospodarstva, odprava administrativnih bremen, učinkovita poraba sredstev EU, boj proti korupciji in gospodarskemu kriminalu in pa izvedba ključnih infrastrukturnih projektov, tudi z vključitvijo čim več načrtovanih investicij v evropski naložbeni načrt.

Narobe so nas učili v šolah, zelo malo možnosti je v današnjih časih priti do denarja s pridnim delom, kot so nam še nedavno vlivali v glave – danes je treba znati mešetariti, tudi z denarjem samim.

  • Share/Bookmark

Vlada varčuje preko pogodb

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 08:13, 8.01.2015

Delo je potrebno opraviti ne glede na krizo, ne glede na varčevanje, zujf in politično etiko. Za pogodbe, dražje od 7.500 evrov je vlada lani odštela dobrih 133 mio, naročniki avtorskih, podjemnih in svetovalnih pogodb so ministrstva, organi v sestavi in vladne službe.

Najbolj zapravljivo ministrstvo je ministrstvo za infrastrukturo, kjer se že sicer sučejo visoki denarji, lani je zapravilo slabih 620 .000 evrov gotovega denarja.

Vlada nima redno zaposlenih kadrov, ali pa jih nima dovolj, ali pa obilice dela ne zmorejo zaradi povečanega obsega dela na področju pravnega svetovanja pri zadolževanju in v zagovoru pred arbitražo, vzdrževanja programske opreme, obnavljanja licenc in nadgradnje informacijskih sistemov (na finančni upravi in centrih za socialno delo), nadalje so še elektrika, zavarovanja, zdravstveni pregledi, čiščenje, vzpostavljanje prevoznosti cest po naravnih nesrečah, sanacije mostov, študije razne in poštne storitve.

V nadaljevanju štrlijo iz ‘ne zmoremo sami’ stroški generalnega sekretariata vlade za vilo Zlatorog, kjer se je varčevalo tako, da se je nabavilo novo kuhinjo, notranjo in kopalniško opremo, oblazinjeno pohištvo, zavese in tudi dokumentacijo za ureditev okolice, kar je zneslo za dvoje stanovanj v Ljubljani, dobrih 152.000 evrov.

Zunanje ministrstvo je izven delokrogov delovnih mest adaptiralo veleposlaništvo v Moskvi za dobrih 171.000 evrov, za vzdrževanje gradu Jable pa plačalo dobrih 105.000 evrov.

Ministrstvo za izobraževanje je plačalo po pogodbah Mercatorju 12.000 evrov za reprezentanco v prostorih ministrstva in za eno večerjo in tri kosila za 50 oseb 6.200 evrov, 24.000 evrov za označevanje objektov za slovenske športnike v Sočiju.

Stvar debate je takšna varčevalna politika vlade, ali so zneski morda previsoki, morda celo nepotrebni, saj vlada politično utemeljuje prikrajšave državljanov s krizo. Vladne malhe pa očitno niso še prazne, korita funkcionirajo, saj so prečekirani le večji zneski, zneski nad 7.500 evrov. Zgodba iz ‘evrček na evrček palača’ bi dala večjo sliko vladne potrošnje, dokaz, da gre praznjenje korit tako še učinkoviteje, so marmorne bančne palače.

  • Share/Bookmark

Cena varčevanja in kdo je plačilni

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:17, 7.01.2015

Ljudje z obrazi in imeni so tisti, ki v naši državi plačujejo najvišjo ceno varčevanja. To je srednji razred, to so najrevnejši med nami, socialni transferji pa se uspavano zibljejo v birokratskih predalih. To so otroci, mladi, stari, invalidi, revni, ženske, marginalne skupine.

Kakovost življenja se zmanjšuje in ni še videti konca tega dogajanja gospodarski rasti navkljub, priča smo negativni selekciji na vseh življenjskih, gospodarskih in socialnih ravneh. Prekariat Slovenci doživljamo po eni strani v denarnici in življenjskem stilu, ki onemogoča zagotovitev trajne varnosti kljub velikim delovnim naporom. Po drugi strani prekariat označuje tudi duh časa, ki ga doživljamo vsi skupaj (razen redkih bolj svobodnih, beri dovolj premožnih kariernih odskakovalcev med politiko, gospodarstvom in športom).

Nedostopnost zdravstvenih storitev je tudi cena varčevanja, ki jo plačujejo najšibkejši členi slovenske družbe, javna zdravstvena košarica je vedno bolj prazna, dolge čakalne dobe pa lepo zgladijo nedostopnost v dostopnost, ker se čakajoča vrsta v času zmanjša sama po sebi.

Socialna mobilnost zastaja, študentje po zaključku študija, ki so ga študirali na državne stroške, ne dobe zaposlitve in to je za državo zelo negospodarno čisto metanje denarja v brezno brez dna, zgrešena, napačna investicija, ker izdelek šolskih ustanov ni ‘prodan’ v delovna okolja. Strokovnjaki pišejo članke, da bi nekoč vendarle napredovali na višji položaj, ukvarjajo se s teorijami in navajajo deklarirane vire, ker v praksi pri nas ne dobe mesta. Socialna mobilnost torej ni odvisna od spričeval in sposobnosti človeka, ampak od nenavadnih naključij in zvez. Cena varčevanja se kaže v negativnih čustvih jeze, negotovosti, osebnih stisk, vse to pa se manifestira v odnosih med bližnjimi, potem do naključnih najšibkejših, in na koncu do najvišjega nivoja v smislu ‘prekleta država’.

Dogaja se, da se vpišejo v srednjo šolo ljudje, zato da dobijo status dijaka in socialno varnost, čeprav so pred tem že diplomirali na kakšni fakulteti. Imajo status dijaka, ker nimajo plačane zaposlitve. Še se je mogoče pogajati s šolami, da v primeru inšpiciranja statusni dijaki brž vplačajo en izpit, da bi inšpektor ne ugotavljal fiktivnega vpisa. Gre za zmagam-zmagam situacijo, čeprav je to v osnovi goljufija, saj si tako šole finančno pomagajo, mladi pa lažje preživijo. Tretja plat ‘zmagam’ situacije je še statistika, saj bi bila ta prekleto bolj pretresljiva in žalostno višja v tabelah, ki zajemajo brezposelne mlade. Ceno varčevanja plačajo torej diplomiranci brez zaposlitve.

Tudi sicer plačujejo visoko ceno varčevanja mladi in starejši od 55 let, dobivamo vedno več revnih marginalcev na starostni premici. Sredi kriznih let je bila stopnja zaposlenosti mladih (18 – 24 let) pri nas slabih 14-odstotna, kar je pol manj od evropskega povprečja. Podobno slabo je tudi v starostni skupini 55+, stopnja zaposlenosti je bila slabih 23-odstotna, v EU pa je na polovici, 47-odstotna. Ob tem ne gre pozabiti na dejstvo, da je stopnja tveganja revščine za starejše ženske enkrat višja kot za moške.

Vodilna politika, vodilne strukture, kakorkoli jih pač imenujemo, so socializirale škodo, ki je bila narejena z njihovim žegnom in so jo dopustile banke. Za sanacijo teh barabij so šle debele milijarde naše skupne gotovine. Denar je bil vzet ljudem, končal je v zasebnih žepih, dolgovi pa so ostali skupni, socializirani. Najti je mogoče izraz, ki bi bil lahko vzet iz burleske, pa ni, je vzet iz politike gospodarjenja v sodobnem času: subvencioniranje bogatih. S subvencijami država ali širše asociacije skupnosti držav regulirajo, kaj se bo delalo in kdo bo delal, kdo bo služil in seveda tudi način pridelovanja dodane vrednosti.

Revni postajajo vse revnejši, srednji razred dokončno izginja in masovno drsi v revščino. Potrebno bi bilo vzpostaviti varuha revnih Slovencev, saj je tako varčevanje brez dvoma prefinjena oblika kratenja človekovih pravic, ker je bila prizadeta nelegitimno in so nekateri z njo močno obogateli, pa nič delali.

Ob izteku prejšnjega in v zagonu novega koledarskega leta bo treba delati drugače.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |