in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Vlomilci so pred durmi

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 07:50, 31.12.2014

Praznični dnevi so kot nalašč za vlomilce – kdor le more, gre zdoma za več dni in se ob tem še pohvali vesoljnemu občestvu, češ, kaj si jaz lahko privoščim, kakšna kriza neki, ni zime …

Policija pa znova kriči veselo oznanilo, kako se zaščitimo, če se hočemo, seveda. Že uvodoma opomnijo na tisto, kar naj bi počeli vsakokrat, ko gremo zdoma: zaklenite vrata in zaprite okna. To preverjeno pomaga.

Še preden zapremo vrata za seboj, je za preprečitev nebodijetreba nesreče za zaklenjenimi vrati najboljši ukrep zapreti plin, zapreti vodo, izklopiti elektriko, predvsem na aparatih. Tako se bomo vrnili v takšen dom, kot smo ga zapustili, ne bomo imeli opravka z zavarovalnico, ali še huje, z odpravo škode in nakupovanjem nadomestne opreme, ki je morda še nismo odplačali, vse to pa na lastne stroške in v lastni režiji.

Poleg dobre zavarovalne pogodbe je priročen ukrep tudi alarmna naprava, seveda jo je treba ob odhodu vklopiti. Že zoprno in vsiljivo oglašanje alarma prežene tiste, ki so se namenili vstopiti v naš svet kraj.

Klasična mesta puščanja rezervnih ključev našega doma so ’skrita mesta’, kot so nabiralniki, predpražniki, lončki za rože, kolo avtomobila, ki ostane doma … Pravi vlomilci poznajo takšna skrita mesta, zato najprej pogledajo tam za ključi, preden vzamejo v roke pajser.

Pametno premišljen strošek je najem sefa, in tudi njegova uporaba, tako da dragocenosti ali denarja ne puščamo doma na ‘izvoli’, v lahko dostopnih predalih ali omaricah za prvo pomoč.

Sporočilom o naši odsotnosti se je najbolje izogniti popolnoma. Ni dobro puščati obvestil o naši odsotnosti na telefonskem odzivniku ali celo na listkih, nalepljenih na vhodnih vratih.

Sodobna tehnika omogoča našo navidezno prisotnost v stanovanju, recimo časovna stikala za samodejno prižiganje luči, kar je spet dobro naložen denar, ko pomislimo, da bi tuji ljudje šarili po naših stvareh, spodnjem perilu … Pravi prijatelji ali dobri sosedje bodo radi praznili poštni nabiralnik, dvigovali rolete in ob tem še zalili rože. Nujen ukrep je tudi odpoved dostave časopisov ali revij.

Poskrbeti je treba tudi za doma parkirana vozila, treba jih zakleniti, zavarovati, prav tako kot stanovanje. Avtomobilske dokumente, ključe, tudi rezervne ključe je modro varno shraniti, pa ne na ’skrita mesta’.

Okoli hiše ni dobro puščati orodja ali drugih pripomočkov, saj si prav z njimi lahko pomaga vlomilec, ki je ‘pozabil’ svoje orodje doma, ali pa se lotil vlamljanja naključno, ker ga je nekaj pritegnilo.

Z vidnih mest je treba umakniti vrednejše predmete, da ne vabijo in izzivajo, tako kot to sicer delamo za preprečitev vloma v avto.

O svoji dosegljivosti povemo dobrim sosedom, prečekiramo zavarovalne police, kako je s kritjem škode pri vlomu, tudi drobni tisk oz. še posebej slednjega.

Na koncu je pa smotrno zbrati dokaze o lastništvu vrednejših predmetov, jih poslikati, zapisati serijske številke, tako za umetniške slike, kot nakit ali tehnične predmete. Če ni dokaza o lastništvu, gre za vašo besedo proti vlomilčevi …

Najboljša preventiva pred vlomilci pa je seveda naša odločna prisotnost, prihranimo si stres ob odhodu, ev. razočaranje ob namestitvi v tujem kraju in med tujimi ljudmi, si skuhamo in spečemo prav tisto, kar najraje jemo in se prijetno družimo z ljudmi, ki jih imamo radi.

  • Share/Bookmark

Uklonilni zapor

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , — pohajalka ob 17:26, 17.12.2014

Imeli smo uklonilni zapor in ljudje so se čudili: ne morem plačati globe, grem v zapor, in še vedno moram plačati globo, čeprav še vedno ne morem, nimam.

Takole uklanjanje smo imeli: Uklonilni zapor je pravni institut, ki lahko traja največ 30 dni. Sprejet je bil leta 2005 in že od samega začetka veljavnosti je hudo buril duhove, seveda tistih, ki jih je zakon uklanjal. Uvedli so ga kot odgovor na problem neučinkovitosti pri izterjavi denarnih kazni, izrečenih v postopkih o prekrških, ki je bila v prvi vrsti posledica plačilne nediscipline. Plačilno disciplino je država uvajala pri malih prekrškarjih (cca 60 mio letno), saj globe in kazni velikim prekrškarjem ni problem plačati, plačevati. Zakon predvideva, da se storilca prekrška, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor. Z izvršitvijo uklonilnega zapora pa obveznost plačila globe ne preneha, torej ga je prekrškar v vsakem primeru dolžan poravnati. Preračunljivost tistih, ki so se z ‘raje grem v zapor, pa naj me država futra’ hoteli izogniti plačilu, jim ni uspelo. Tako je bilo še pred nekaj dnevi.

Zdaj je ustavno sodišče določbe uklonilnega zapora razveljavilo v celoti. Postopek za oceno ustavnosti je začelo na zahtevo varuha človekovih pravic. Odločeno je, da se ustavijo vsi postopki odločanja o uklonilnem zaporu, ki do objave odločitve ustavnega sodišča še niso bili končani, v primerih, kjer je bil postopke o uklonilnem zaporu že končan, pa se uklonilni zapor ne izvrši, oziroma se njegovo izvrševanje ustavi. Nekateri uklanjani pridejo domov.

Podlaga, po kateri je ustavno sodišče tako odločilo, pa ni protiustavnost izpodbijanega ukrepa uklonilnega zapora, ampak gre za neskladnost z ustavo med pogoji in ureditvijo postopka, kot so predpisani za izrekanje uklonilnega zapora, ker ne dajejo v zadostni meri jamstev, ki jih zagotavlja ustava.

Na kratko to pomeni, da je urejanje uklonilnega zapora nedopustno posegajoče v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Uklonilni zapor je bil nekaterim odrejen, čeprav niso imeli možnosti za plačilo globe, drugi so bili nemočni, da bi se v postopku izognili prestajanju uklonilnega zapora ipd.

Sodišča bodo zdaj pač laže podelala zaostanke, s prerazporeditvijo tistih zaposlenih, ki so pisali odločbe neplačnikom glob. Morda jih celo prerazporedijo na izterjavo slabih kreditov, kar bi bila nedvomno odlična rešitev za državo in državljane, pa še odpuščati ne bi bilo treba. Da bi pa nosil odgovornost za narobe zakon zakonodajalec, tisti, ki je tak zakon napisal, to je pa v naši pravni državi narobe pričakovati.

Uklanjani pa morda zdaj lahko od države izterjajo odškodnino in plačajo globo.

  • Share/Bookmark

Čigavi bodo otroci slovenske prihodnosti?

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 21:28, 15.12.2014

Socialistično udarna združena levica je udarila žebljico na glavico: v parlamentarni postopek je vložila novelo zakona o družinskih razmerjih in zakonski zvezi, bistvo novele pa je odprava diskriminacije med raznospolno in istospolno usmerjenimi osebki.

Žebljica na glavici so otroci, pravzaprav pravica vseh vrst parov do otrok, ne glede na spol, poročenost ali neporočenost, torej pravica, ki ni samoumevno dana od narave nikomur. Baje je med nami približno četrtina takšnih, ki imajo težave pri ‘pridobivanju’ dobrine ‘moj otrok’ in jim do izpolnitve želje po lastnem otroku pomaga javna medicina, žal ne vsem enako uspešno.

Ja, zanka je v otrocih, v pravici do lastnega otroka. Tik pred božičem, ki naj bi bil tudi pri nas družinski praznik, je vprašanje pravice do posvojitve otroka prav primerna tema za razpravo v parlamentu. Še ne dolgo nazaj pa je bil referendum tisti, ki pravnega položaja istospolnih partnerjev ni izenačil na področju skupnih posvojitev otrok.

Če je stališče slovenskih državljanov še odklonilno do izenačitve posvojitvenih pravic, bo Cerar znova izgubil nekaj javne podpore. Predsednik vlade pogumno podpira, tudi njegova stranka SMC popolnoma in v celoti podpira pravice vseh, gejev in lezbijk, biseksualcev in transseksualcev, SMC in Cerar tudi ne bosta nasprotovala izenačitvi pravic istospolnih, čeprav v zakonu še ni urejano vprašanje posvojitev otrok.

Se pa Cerar in njegova SMC še nista izjasnila o tem, kateri predlog zakona bo šel v obravnavo, predlog ZL ali njegov. Najprej se bosta posvetovala, Cerar in njegova smc, sprejela oceno glede podpore ZL, sprejela oceno ev. sprememb, morda celo pride predsednik vlade s kakšnim čisto novim predlogom, kaj od vsega naštetega pa bo, je predsedniku vlade težko napovedati. Ampak on in SMC podpirata lgbt, njihove pravice, tudi pravice do otrok.

Ministrica Kopač Mrakova je jasnejša, tudi bolj politična je, saj napoveduje dva zakona koalicije, tako bi ne obšli referenduma o družinskem zakoniku. Enega že imajo, tistega o partnerski skupnosti, za katerega ministrica napoveduje njegov sprejem že v kratkem. Politika, temelj za spremembo zakonodaje na tem področju je po njenem koalicijska pogodba, ki je Cerar tokrat v zvezi s posvojitvami otrok ni omenjal.

Nekoč bomo seveda dobili zakon o družinah, ki bo urejal vse od kraja, tudi vse tisto, kar v padlem družinskem zakoniku še ni bilo predvideno. Gre za koristi otrok po dolgem in počez, za vprašanja rejništva, skrbništva, ukrepov družinske politike. Teh slednjih se predlog ZL ne dotika.

ZL pravi ja, predsednik vlade pravi ja, njegova smc pravi ja, čeprav bosta oba še ocenjevala, se vendar da pričakovati pozitivno stališče, pristojna ministrica pravi ja (za dva zakona), referenduma ne bo (in referendumske volje tudi ne), torej politične volje je obilo, otrok pa itak ne bo nihče spraševal. Ne prej ne potlej.

Za razliko od Cerarja, ki bi izdeloval politične ocene predvsem v svoji stranki, bi ministrica razpravljala o posvojitvah znotraj koalicije, ker vidi zakon kot stvar politične volje.

Zna pa biti nerodno in morda v resnici ne izraz politične volje, zgolj stranski učinek sicer nediskriminatornega zakona, če se bosta lahko nekoč v bližnji prihodnosti potegovala za pravico do posvojitve recimo dva moška, oče in sin, ki se bosta seveda zakonito opredelila za družino. Ker ne bo posebej zapisano, da ne smeta biti v krvnem sorodstvu, ne bo starostnih omejitev, ne bo … Velika odgovornost čaka parlamentarce, narediti morajo tako, da bo za otroke dobro poskrbljeno v družinah.

  • Share/Bookmark

Homo sedens, sedeči človek

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 10:01, 12.12.2014

Strokovnjaki opozarjajo, da je sedenje škodljivo. Sedenje namreč naše telo obremenjuje na takšen način, da tudi zato trpimo neznosne bolečine v hrbtenici. Še večji problem je nepravilno sedenje, ko je hrbtenica dvakrat bolj obremenjena, kot če stojimo. Na dolgi rok udobno postajamo ‘ukrivljeni človek’.

Ko smo zdravi, si ni težko najti najudobnejšega položaja pri delu, prav ta pa dolgoročno najbolj spodkoplje naše zdravje. Najudobnejši položaj večinoma pomeni, da za pisalno mizo ležimo s prekrižanimi nogami. Da o priljubljenem stanovanjskem športu ‘drgnjenje kavča’ v dolgotrajnih položajih kamasutre niti ne razmišljamo.

Človekovo telo je narejeno za gibanje, temu ne more nihče oporekati. Že nekaj dni, ko smo recimo zaradi viroze upočasnjeni ali celo poviti v več odej v postelji, se pozna pri običajnih dejavnostih. Rekonvalescenca je dolgotrajnejša, telo potrebuje cel kup spodbud, da spet samodejno deluje.

Naši predniki so veliko gibali in nič sedeli. Sedanjost je v luči sedečega dela. Prihodnost pomeni bolečine in poklicne bolezni. Izumili smo kup rekel v podporo udobju in lenobi: bolje slabo sedeti kot dobro stati; če te delo hudo priganja, sedi in počakaj, da te mine, …

Ob lenobno naravnani miselnosti, hrepeneči po udobju telesa in duha, nam pa še tv-hiše ponujajo nanizanke iz gostilniških izpadanj, kmetij ipd. šovih, ko se nam še prepirati ni treba več v prvi osebi, se za nič truditi, ker bomo mi ostali v svojem udobju, iz špila, iz življenja izpadali bodo pa tisti drugi, heh.

Ampak, roko na srce (ali pa kako drugače in kam drugače ritualno), najbolje se imamo, najsrečnejši in najtemeljiteje zadovoljeni smo le po predhodnem miselnem ali telesnem naporu!

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |