in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Biotska raznovrstnost

Zapisano pod: Domovina, Narava Tagi: — pohajalka ob 11:03, 22.05.2014

Za dvoje gre: prvo je praznovanje, praznujemo mednarodni dan biotske raznovrstnosti, drugo je naše vsakdanje ravnanje, bodo naši potomci tudi praznovali?

Okoljski ZN so mednarodni dan biotske raznovrstnosti (nekoč biotske diverzitete) razglasili v spomin na začetek veljavnosti Konvencije o biološki raznovrstnosti. V Sloveniji ta dan, 22. maj, obeležujemo od leta 1996. To je vsako leto tudi parada okoljskih in kmetijskih politikov v enem od slovenskih krajinskih parkov, letošnji je bil Krajinski park Ljubljansko barje.

Zanka biotske raznovrstnosti je v ravnovesju med varstvom narave in razvojem družbe. Eno brez drugega ne gre niti nima smisla. Bi bilo zelo čudno, če bi namerno iztrebili človeka na račun ohranitve narave, še bolj bi bilo nenavadno, če bi na račun razvoja človeške družbe iztrebili naravo.

Za ‘najdenje’ potrebnega ravnovesja pa je potrebna velika mera volje po iskanju le-tega, veliko razumevanja in tudi malo znanja, saj je prav to temelj v dogovarjanju, sodelovanju in trajnostnem razvoju vseh zelo različnih sektorjev družbe in nivojev družbe – še posebej zadnjega, najvišjega: denarnega.

Vsi slovenski napori ohranjanja našega okolja bi ne bili dosti vredni, če bi jih poslušno in za majhen denar prepustili tistim družbam, ki so svoje okolje zafurale. Lokal-patriotizem je v tem segmentu povsem na mestu. Ideološko se sliši takole: tujega nočemo, svojega ne damo.

Zato lahko prikimamo brez zadržkov našemu kmetijskemu ministru v odhodu: ohranjanje narave je za Slovenijo izjemnega pomena in nimamo pravice prenašati svojih okoljskih težav našim potomcem, saj postajajo večji in večji in se vračajo kot bumerang z visokimi obrestmi.

Slovenska biodiverziteta v številkah: sobivanje 22 tisoč vrst živih bitij na majhnem prostoru 0,004 % celotne površine Zemlje, 22 tisoč rastlinskih in živalskih vrst je evidentiranih, dejansko pa jih živi mnogo več, nekje med in 50 in 120 tistoč; veliko število endemičnih vrst živi preteženo v Sloveniji, teh je 850, od teh 850 jih več kot 300 živi v podzemlju.

Vsak dan vsakdo od nas lahko nekaj stori za ohranitev tega kar imamo za vse nas, ki smo in za vse tiste, ki še bodo prišli za nami. Brez čakanja na ukaz, brez čakanja na naravovarstvenega guruja, to je mogoče le tako, da se danes odpovemo nečemu kar bi radi, na račun tistega, kar potrebujemo tudi jutri.

  • Share/Bookmark

O Janši: kar se je Janezek naučil, to Janez zna

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , — pohajalka ob 17:49, 5.05.2014

Veliko modrosti je v starih rekih, v katerih je zbirana ljudska modrost v dolgih časovnih obdobjih. Spreminjajo se politike, ljudje, a navada se nosi dalje kot železna srajca – saj se že dolgo ve, da je navada prav to, železna srajca.

Ljudje funkcioniramo po utečenih možganskih vijugah, naj bo miselnih, kariernih, v življenjskih vlogah – v preživetju življenja samega. Punca ima rada tisto svojo barabo, pa če jo poba vsak dan sproti pretepe za nazaj in za naprej. Še kar drži se ga. Prej se bo nasilni tip spremenil kot pa žrtev. Čeprav, no, tudi zanj ljudska modrost pravi, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne (velja tudi za barabe). Zasvojenost postane odnos njiju dveh.

V vlogi žrtve je nekaj veličastnega za vse čase, in ko enkrat človek to izkusi, ne more več brez te vloge – pa ne vloge same po sebi, ker je treba trpeti in žrtvovati, ampak v rezultatih, v dodani vrednosti na karieri, politični na primer.

Najprej se začne nenamerno, ko človek pač nekaj zašuštra slučajno in nehote, pa tisto izpade kot podtalna protidržavna dejavnost. Če zna speljati krivdo na svobodonaroduinnepriznajemovajsud, postane mladenič narodni mučenik in s to apanažo rekrutira male barabe za svojo stranko. Iste sorte tiči skupaj čivkajo, tako to gre. Vedno je dosti ljudi, ki imajo kaj proti ’tistim tam gor’.

Ko je enkrat Janezek stopil na pot opozicionizma in diverzij proti možnim nasprotnikom enkrat v prihodnosti (za vsak slučaj, saj ga ni junaka brez greha), je postal zasvojen in vse bitje in žitje narodnega junaka je izpolnjevalo stanje žrtve. In temu ne bo konca, če se vsake toliko doloži kakšno poleno ali dve na ogenj nove republike in osvoboditelja.

Le vprašanje časa je, da takšen narodni junak potegne (pre)kratko in pristane znova v zaporu, čeprav je pričakovati, da bo Patria-obsodba razveljavljenja, gre verjetno le za vprašanje časa in sodne instance. Dolgoročno bo učinek za Janšo primerljiv s procesom proti četverici in Depalo vasjo, tudi takrat je Janša več pridobil kot izgubil. Preverjeno zanesljivo karierno politično napredovanje.

Seveda je pa nujno, da gre Janša malo sedet, da ohrani mučeniško in žrtveno vlogo za generacijo, ki ni doživela ali pa se ne spominja Roške, pa jo želi rekrutirati. Večina Slovencev in Slovenk verjame v teorije zarote in je zaljubljenih v njihove žrtve.

Torej ne moremo in ne znamo biti Slovenci brez Janše in Jankovića. Pa Kučana, no, naj mu bo, čeprav je možakar odsviral svoje melodije.

Da gre pa Janša sedet, ni naključje, da prav zdaj. Zdaj so okoliščine prikladne za vse akterje v aferi, politiko in male barabe.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |