in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kritiziranje, protestiranje, saniranje

Zapisano pod: Domovina, Satira Tagi: , , , , , — pohajalka ob 15:26, 13.12.2013

Malo protestirati, malo kritizirati, največ pa sanirati in dokapitalizirati, to je sodoben pristop reševanja družbenih političnih in gospodarskih problemov. Protestirati načelno, kritizirati opravljivo in privoščljivo, financirati pa od tam, kjer je še kaj mogoče nabrati.

Protestniško gibanje, ki je zaživelo lansko jesen na shodih proti tedanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju ter se krepilo na shodih proti političnim elitam v Ljubljani, je po padcu vlade premierja Janeza Janše nekoliko zamrlo. Ponovno so ga vstajniki obudili prejšnji teden po odstopu vodstva KPK. Shod v podporo senatu KPK pretekli četrtek je ob skromni udeležbi zaznamoval incident, saj je eden od protestnikov na pohodu po prestolnici ljubljanskega župana Zorana Jankovića poškropil s solzivcem.

Korupcije in pokvarjenosti je v Sloveniji evidentno veliko in v številkah brezsramno predstavljeno javnosti – brezposelni, socialni podpiranci, cele družine pod pragom revščine, pretiran delež minimalnih plač in velike nagrade poslovodjem in nadzornikom, ki zafurajo podjetja in banke, neresne obsodbe, neresne preiskave, evidentne zlorabe položajev, otročje interpelacije in izsiljene zaupnice, dokapitalizacije, zadolževanje, sanacije …

Pravna regulativa očitno ni kos korupciji, protesti so pa … samo protesti. Kot bi za šankom po parih rundah kritizirali na vsa usta glasno in na papirne servetke zapisovali mantre proti vsem tistim tam zgoraj po spisku. Ideje in zamisli so veličastne, a naslednje jutro pozabljene.

Javni shodi , demonstracije in protesti so produkt splošnih pridobitev civilizacije, demokracije in človeških pravic samih po sebi. Gre za temeljne svoboščine naprednih družbenih sistemov, dogajajo pa se zadnje čase po vsem svetu. Ljudstva so jezna in gredo kričat na cesto.

V slovenski ustavi (42. člen) in zakonu o javnih zbiranjih je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in javnih zborovanj. Zakonske omejitve so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Zakon postavlja razliko med prijavljenimi in neprijavljenimi shodi.

Shodi, ki se zgodijo spontano, niso prepovedani, lahko pa postanejo takšni, če vodji shoda stvari uidejo iz rok. Policija mora spremljati potek neprijavljenega shoda, vodja pa je dolžan upoštevati navodila in ukrepe policije. Policija lahko shod tudi razpusti, če pride recimo do ogrožanja življenja in zdravja ljudi, javnega reda, premoženja ali okolja.

Zgodovina nas pouči, da se pomembnejši premiki v družbi zgode prav na neprijavljenih spontanih shodih, kot množični revolt jeznih in nezadovoljnih množic proti ravnanju korumpiranih in samozadovoljnih politikov. Posebej v letih 1478, 1515, 1572, 1635, 1713, pa tudi sicer so zabeleženi kmečki upori, množični ljudski protesti, vstaje, spopadi s policijo, upori slovenskih vojakov, upori staroverskih Slovencev proti krščanskim Slovencem, vstaja naroda Slovenije, revolucija – vsi takšni dogodki dokazujejo, da Slovenci pa res nismo (bili) neke v prazno blejajoče ovčke.

Današnji čas ni naklonjen protestom iz vsaj treh razlogov: prvi je, da manjka enega dobrega karizmatičnega vodje, drugi je, da proteste ukrade organizirana politična grupa za svoje cilje, tretji pa je v družbenih razlogih, ker akterji demonstracij (študentje, mladi izobraženci in drugi nosilci družbenih sprememb) ne premorejo discipline, vneme in poguma za spremembe, niso pripravljeni na odrekanje, zato dejansko sploh niso nosilci družbenih sprememb.

Generacija današnjih ev. upornikov, kot smo jih poznali v slovenski zgodovini, so razvajeni otroci razvajenih staršev zaradi obilja, ki je bilo po potrebi ‘doštukano’ s krediti, tej generaciji se nikoli ni bilo potrebno prav trdo boriti za eksistenco, zato pa tudi ne za vzvišene družbene cilje ali ideale.

Nikoli do sedaj pa ni bilo ustavljenih tolikšno število različnih klubov, interesnih skupin ali komisij, debatnih krožkov in podobnih asociacij za grabljenje megle v kopice. Politične stranke pa ne, ne, tega pa ne, ker za ta podjem pa je potrebno resno, osebno odgovorno in angažirano delovanje. Udobneje se je zapletati v teoretiziranje levi-desni, prejšnji-zdajšnji, na vse mogoče načine za prve proti drugim in obratno.

Po televizijskih omizjih in srečanjih ali po raznih forumih že mladina govoriči in mlati prazno slamo, pri tem pa mladim in starim drže ‘štango’ novinarska srenja. Slednji v najavah ter v prijavnih in odjavnih špicah ponavljajo prazne besede, da zapolnijo programske minute. Teme so od teorije delavskega samoupravljanja, novega socializma, celo o novi demokraciji, do nekajkratnih ponovitev vsega tega. Tako seveda ni mogoče rešiti sveta, družbenih problemov ali formirati zdravo politično jedro.

Politična srenja vseh blokov uživa v objavi globine bančnih lukenj, ker bomo sami, torej z davkoplačevalskim denarjem vse poplačali in sprostili bančni krč. Gospodarstvo bomo zagnali s sanacijo zdravih jeder podjetij, torej bodo še odpuščanja in odpisi terjatev. Gre za to, da se bo gospodarstvo iz nule ali minusov lahko znova zakreditiralo in znova počepnilo do naslednje sanacije prijaznih delovnih Slovencev in Slovencev.

Ker zmoremo sami zamašiti bančno luknjo, se bo dežurna politika predvsem lahko znova in spet zadolževala. Za svež denar gre. Drugih sprememb pa si baje ni nadejati.

Boj proti korupciji je lahko zgolj boj proti prevladi zasebnega interesa nad javnim, torej boj proti kapitalizmu, so prepričani v skupini Koalicija proti korupciji. Jasno nasprotovanje korupciji bodo izrazili na današnjem protestu v Ljubljani. Udeležbo je potrdilo več kot 500 ljudi. Udeležbo na protestu so napovedali tudi v stranki v nastajanju Solidarnost, gibanju Vseslovenska ljudska vstaja in Odboru za pravično in solidarno družbo.

Kot so sporočili iz omenjenih organizacij, se sedanji politiki zapletajo v nove in nove korupcijske škandale in preiskave. Ščitijo drug drugega z očitnim namenom ohranitve oblastnih položajev. Komisija za preprečevanje korupcije je po njihovih navedbah glasno opozorila na dejstvo, da v DZ nima podpore v svojem boju proti sistemski korupciji v Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Gospodarski kriminal

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 08:06, 11.12.2013

Minister za obrambo Roman Jakič je na službeni poti v Moskvi, ki jo je brez vednosti kriminalistov podaljšal za en dan. Domov v Slovenijo bi se moral vrniti sinoči, danes zjutraj pa bi ga morali na njegovem domu presenetiti že ob 6. uri zjutraj kriminalisti.

Po Ljubljani poteka več hišnih preiskav v zvezi s sumom gospodarskega kriminalna, med preiskovanimi pa je tudi minister Jakič kot bivši direktor Zavoda Tivoli. Hišne preiskave potekajo tudi v Stožicah, na podjetjih Grep in Zavod Tivoli. Preiskava je osrediščena na poslovanje med temi tremi podjetji in MOLom, tam pa hišnih preiskav tokrat ni, šlo pa naj bi za projekt Stožice.

Današnje aktivnosti so po besedah kriminalistov usmerjene v preiskovanje gospodarskih kaznivih dejanj na škodo gospodarske družbe iz Ljubljane. Preiskava, ki jo usmerja specializirano državno tožilstvo, poteka v smeri utemeljitve sumov storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, za katerega je zagrožena kazen zapora do osem let in preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, za katerega je zagrožena kazen zapora do treh let.

Ker Jakiča ni bilo doma, je preiskovalce v hišo spustila žena, pridružil pa se jim je tudi odvetnik. Takšnole preiskovanje v odsotnosti preiskovanega subjekta je pa res zanimiva reč, morda bomo davkoplačevalci znova plačevali na obroke, tokrat novo odškodnino.

Mimo uradnih virov so kriminalisti nacionalnega preiskovalnega urada dobili potrebne podatke za sum storitve kaznivega dejanja v današnjih hišnih preiskavah dobili iz dokumentacije, ki so jo leto nazaj zasegli v hišnih preiskavah na ljubljanski občini. So pa res temeljiti, eno leto so potrebovali, da so sume ovrednotili … skratka, novemu ministru se obeta vsaj interpelacija.

Počasi se bodo ministri in predsednica vlade mnogo lažje kaj konstruktivnega dogovorili, saj se ne bo potrebno demokratično usklajevati na nočnih sestankih in sejah, ko bo vsak minister vzel na počez dvoje ali troje ministrstev. Ministri bodo tako še pred sestanki znotraj svojih resorjev uskladili sklepe … in gospodarskemu kriminalu ne bo konca.

  • Share/Bookmark

Po pogovoru

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 17:12, 6.12.2013

Nekaj dni je bilo treba počakati, da si je predsednica vlade vzela čas za pogovor z ministrom Omerzelom, ta pa je vmes pridobil čas, da uredi zadeve, zaradi katerih je bil klican na zagovor. Na sestanku je bil tudi Gregor Virant, prvak stranke DL, katere član je Omerzel.

Minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel tudi po pogovoru s predsednico vlade Alenko Bratušek vztraja, da ne bo odstopil. Zagovarjal pa se bo še pred poslanskimi skupinami. Obeta se mu še interpelacija, tam pa nima zagotovljene podpore niti vseh koalicijskih partneric.

V skladu s koalicijsko pogodbo naj bi partnerji podprli ministre ali ministrice ob interpelaciji, a Omerzel očitno ne more z gotovostjo računati nanje. Vodja poslancev SD-ja Matjaž Han je izjavil, da je lahko tudi drugače, če obstajajo argumenti za to. V PS-ju so ob tem izpostavili, da so z odstopom ministra Stanka Stepišnika postavljeni visoki standardi.

Predsednik DeSUS-a Karl Erjavec je dejal, da računa na Omerzelovo modrost, da bo razbremenil vlado, če bo treba. Usodo Omerzelove funkcije sicer najprej prepušča premierki. Meni pa, da je to vprašanje treba rešiti v sklopu rekonstrukcije vlade. Omerzela podpira le njegova stranka.

Podjetje Lastinski je sicer že prekinilo ekskluzivno licenčno pogodbo za vzdrževanje cestno-vremenskih postaj za Družbo za avtoceste v RS, zaradi katere se je Omerzelov stolček močno zatresel. Ob prisegi v DZ-ju Omerzel ‘obljubil’, da novih poslov z državo, potem ko mu potečejo obstoječi, s položaja ministra ne bo sklepal, domnevno pa je obljubo kršil.

Dars, ministrstvo in Omerzel se zapletajo v navzkrižnih izjavah, odziva podjetja Lastinski pa še ni. Alenka Bratušek po sestanku z ministrom Omerzelom ni dajala izjav, odzvala se bo le pisno, zato ni mogoče ugotoviti, ali podpira svojega ministra.

Sicer pa se je po sestanku z Omerzelom začel sestanek predsednikov koalicijskih strank, na katerem bodo govorili o novi koalicijski pogodbi. O Omerzelu pa naj še ne bi govorili.

Omerzel gotovo skriva še kakšnega asa v rokavu, sicer bi ne bil tako prepričan v svoj obstanek. Kdo je komu in kaj dolžan, usluge so tiste, ki politiko skupaj drže. In res je tudi, da je vsak naslednji slabši, podobno kot je ob siceršnjih novih zvezah, partnerstvih, zakonih, koalicijah … Res je tudi, da ni treba teči za nobenim, kot bus tudi minister prihaja naslednji.

  • Share/Bookmark

Oče naroda in svetovni državnik

Zapisano pod: Ljudje Tagi: — pohajalka ob 16:35, 6.12.2013

Nelson Mandela – borec za človekove pravice, borec proti rasističnemu režimu apartheida, prvi temnopolti predsednik v državi, Nobelov nagrajenec za mir – vse to in še veliko več je bil. Ves svet ga skupaj z Južno Afriko objokuje.

Južna Afrika je izgubila sina, južnoafriško ljudstvo je izgubilo očeta. 27 let je bil Nelson zapornik, vendar je bil vsemu svetu simbol svobode. Zadnje desetletje je preživel umaknjen iz politike in javnega življenja.

Zmogel je več kot katerikoli svetovnih politikov: državo je obvaroval pred krvavo državljansko vojno, ko kljub 27-tim letom zapora in zatiranju še milijonov temnopoltih sodržavljanov s politiko rasne delitve (apartheida) ni zahteval maščevanja nad belo manjšino Afrikanerjev, potomcev nizozemskih in britanskih priseljencev.

Z nesebičnim bojem za človeško dostojanstvo, enakost in svobodo je vplival na številne ljudi in narode po vsem svetu. Dokazal je, da je mogoče ustvarjati in delati za boljši svet in pokazal, da moralna sila demokracije lahko premaga mrtvo silo tiranije.

Take in podobne misli o svobodi, demokraciji in človeškem dostojanstvu so sporočali vodilni svetovni državniki. Tibetanski verski voditelj je predlagal počastitev Nelsona Mandele v prizadevanju za enotnost človeštva ter mir in spravo, papež Frančišek pa je izrazil upanje, da bodo generacije Južnoafričanov postavile pravičnost in skupno dobro pred svoje politične interese.

Nelson Mandela je v praksi dokazoval, da je mogoče živeti ideale, za katere si prizadevamo, da bi jih živeli, pa včasih pozabimo. Potem pa se spet spomnimo, zaradi velikih ljudi, kot je bil Nelson Mandela.

  • Share/Bookmark

Pes in Evropejec

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: , , — pohajalka ob 14:49, 4.12.2013

Pes in Evropejec sta bila najboljši par že pred davnimi … davnimi leti, tisočletji pravzaprav. Najprej so bili udomačeni psi, kmalu za njimi pa še ovce. Morda je ovčarski pes – pastir z ovcami najstarejša kombinacija sodelovanja udomačenih živali.

Pričetek udomačevanja je prvi pomemben mejnik v zgodovini kmetijstva, ki ga imenujemo neolitska revolucija; ime nakazuje, da se je zgodila v neolitiku, v grobem 10 do 12 tisoč let pred našim štetjem. Do pred kratkim smo verjeli, da so človekovega najboljšega prijatelja v pradavnini udomačili na Bližnjem vzhodu ali v Aziji, pred 14.000 ali 15.000 leti.

V procesu udomačitve postane žival navajena na človekovo oskrbo in nadzor, pogosto na račun nesposobnosti samostojnega preživetja v naravi. Nadzorovana gojitev in izkoriščanje živali je bilo eno ključnih človekovih odkritij. Pes se je od udomačitve naprej razširil po vsem svetu in postal človekov spremljevalec v večini starih in sedanjih kultur.

Po najnovejši finski znanstveni študiji se je preobrazba pravolka oziroma prapsa v človeku zvesto in bolj ali manj krotko žival zgodila v Evropi že pred približno 32.000 leti. Za ta pomembni korak je zaslužen takratni evropski lovec in nabiralec.

V mitologijah je pes simbolno povezan s smrtjo, peklom, podzemnim svetom in nevidnimi kraljestvi. Prva mitska funkcija psa, ki je na splošno potrjena, je funkcija psihopompa, človekovega vodnika v temi smrti, potem ko je bil njegov družabnik v svetlobi dneva.

Ker je pes sesalec, se mu obeta, da bo s spreminjanjem podnebja postajal vedno manjši. Tako so ugotovili ameriški strokovnjaki, ki se ukvarjajo s povezavo med podnebjem in velikostjo živali. Globalno segrevanje utegne privesti do orjaških plazilcev, sesalci pa se bodo manjšali. Fosili potrjujejo tezo stroke. Po ohranjenih fosilnih dokazih je mogoče sklepati, da se je vse to že (večkrat?) v zgodovini planeta Zemlja zgodilo.

15 ali 32 tisoč let pred nami … številke so mrtve in tako oddaljena je ta zgodovina, da smo gotovo že pozabili, kako je šlo z udomačitvijo pasjega bitja. Ali pa tudi ne, ker spet drugi znanstveniki že dokazujejo genetski spomin, zapisan v DNK, kar je bilo še ne dolgo nazaj domislica, ki je spregovorjena naglas sprožila asociacije na znanstveno fantastiko in prešerne nasmehe.

Če drži, da smo Evropejci udomačevali in še veliko več doprinesli k razvoju človeštva v Evropi, je naša civilizacija že skoraj zrela za ‘odstrel’ oz. izumrtje.

  • Share/Bookmark

Petek, trinajsti

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 12:02, 4.12.2013

Evropa, srednji vek in kako naprej v pričakovanju izračunov stresnih testov, slednje je zdaj vprašanje. Evropo imenujemo tudi stara gospa, tako ji priznavamo dolgotrajnost, zaključeno celoto, čeprav ni celina, narode, države, kulturo, krščanstvo … identitet dovolj in še za dobro mero bi jih bilo. V naših bančnih zgodbah smo bolj Evropa kot Slovenija, ker je tak evropski red.

Srednjeveška Evropa je bila razdeljena na veliko gospostev in držav, ki so se pogosto zapletle v krvave spopade, z identiteto pa ni bilo Evropejcem prav nič težko, Evropo in Evropejce je združevala pripadnost krščanski veroizpovedi. Narodi so se mešali, države umirale in se rojevale nove, veroizpoved je Evropo držala skupaj.

Veroizpovedi vplivajo na vrednote, običaje, rituale, skratka na razmišljanje in delovanje človeka v družbi. Za drugače misleče se je nekoč opredeljevalo pripadnike drugih veroizpovedi in zanje ni bilo prostora. Edina druga, vendar sorodna verska skupnost, ki so jo bili srednjeveški Evropejci pripravljeni dopuščati v svoji bližini, je bila judovska. A sobivanje je bilo krhko, globoko v podzavesti je vsajena podoba zahrbtnih Judov, ki so na smrt obsodili samega Jezusa.

Toleranco do strpnosti je zagotovil judovski denar. Kristjanom je bilo posojanje denarja za obresti prepovedano, Judov pa takšni predpisi niso omejevali. Z velikimi zalogami v trenutku dostopne gotovine so postali odličen finančni vir zapravljivega plemstva in ambicioznih vladarjev. Kristjane so predpisi omejili v posojanju denarju, v ‘kupovanju’ denarja – izposojanju pa ne.

Evropejci so judovske sosede sprejemali vsaj toliko časa, dokler so si od njih lahko obetali koristi. Tako je bilo nekoč tudi na današnjem Slovenskem in še danes je toleranca do bogatunov z malhami denarja zgolj do takrat, ko imajo tudi drugi korist od njihovega denarja. Potem jih proglasijo za barabe, ‘umazane bankirje’ in jim zakonito zaplenijo premoženje.

Brata Hačim in Muš sta sredi 14. stoletja ustvarila pravo finančno združbo, posli so cveteli, a sta tudi kmalu na lastni koži občutila temnejše plati srednjeveškega bančništva. Mogočni gospodje, ki so se brezglavo zadolževali v judovski posojilnici, plemiške rodbine in pomembni velikaši (do grofov Celjskih), so sčasoma ugotovili, da jim denarja nikoli ne bo uspelo vrniti.

Svojo moč in vpliv so dolžniki izkoristili za pritisk na nesrečna Juda. Ker sta bila zaradi svoje verske pripadnosti že tako obstranca, bi v neenakopravnem sporu zaman iskala zaslombo sodišča. Muš je iz svojega domovanja pobegnil neznano kam, da bi obvaroval lastno življenje, Hačim pa mu je verjetno kmalu sledil.

V dogajanje se je vmešal še najvišji posvetni oblastnik v deželi, habsburški vojvoda Albreht. Brez zadržkov je podprl upnike, ukazal zapleniti Hačimovo in Muševo premoženje ter razveljavil njune terjatve. Plemičem, ki so se tako zlahka znebili vrtoglavih dolgov, je za svojo uslugo izstavil visok račun. Odkupiti so se mu morali na različne načine, nekateri so postali njegovi vazali, drugi so se obvezali, da mu bodo v sili zagotovili vojaško podporo.

Hačimu in Mušu se je bilo nato dovoljeno vrniti domov, toda razlastitev je zanju pomenila hud udarec, od katerega si nista nikoli več zares opomogla. Muš je večkrat zaman iskal pravico pri grofu Hermanu Celjskem in vojvodi Albrehtu. Trpki dogodki so zasejali tudi dolgotrajni razdor med bratoma, ki je tlel vse do Muševe smrti.

Tako se je simbolično končalo verjetno najbolj cvetoče obdobje judovskega bankirstva na Spodnjem Štajerskem. Asociacija na novoustavljeno slovensko slabo banko je namerna. V Evropi (in Sloveniji) nič novega, čeprav so bankirji vmes izumili institut kreditne sposobnosti.

Petek, trinajsti bo več vzel, kot je posojeni denar dal. Točke preloma itak ni mogoče izračunati, ker se Slovenci pufamo za obresti, ne za vlaganje v gospodarstvo. Mnogo Slovencev si je že dalo štrik za vrat, ko so se zaplezali v najemanje kreditov za obresti. Država ni vzvišena nad samomorom.

  • Share/Bookmark

Med začetkom in koncem

Zapisano pod: Satira Tagi: , , — pohajalka ob 08:34, 1.12.2013

Satira je ostro, zbadljivo prikazovanje resničnosti. Življenje, ljudi in dogodke oriše z zapikovanjem pisanih bucik v obris dogajanja, skupaj z ozadjem in človeškimi prikritimi strastmi. Satira je lahko delo ali pa le način pisanja. Politična satira je najpriljubljenejša med bralci, obstaja pa že od Prešerna naprej z njegovimi zbadljivkami. Prešeren je bil faca.

Politična satira sega na področje državnih in družbenih zadev, saj je politika v svoji srži predvsem usmerjanje družbe s pomočjo države, država sama po sebi torej še ni politika. Politiko delajo ljudje, ki so zato dobro plačani, zato se je držijo kot klop psa. Politik je praviloma tisti, ki se poklicno ukvarja s politiko, spoštovan in cenjen državnik.

Slovenskim politikom se priznava manj poklicen, manj profesionalen pomen in bolj figurativen – prevejanost, preračunljivost, kupčkanje, korupcija, nenačelnost, koristoljubnost, … človekova tretja dimenzija. Takšni so postali ker so lahko, s pristankom okolja, konsenza družbe kot celote, ki jo sestavlja vsak posameznik in tudi zaradi denarja, moči in vpliva, to je njihov cilj. Takšne politike ljudstvo voli in upa na drobtinico zase.

Zaradi pomena politike v družbi je človeku priznan osnovni pomen človeka kot družabnega bitja z dodatkom človeka kot političnega bitja. Skozi družbo prihajamo kot politična bitja s političnim obnašanjem na političen način do pridobivanja in uporabe politične moči – denarja, moči in vpliva. Tako se rodi korupcija in potem se je ni več mogoče znebiti nekoruptivno.

Manjko slovenske državniške politike pokriva cerkev, kultura, nacionalizem, korporativnost, socializem, pluralizem v zadnjem obdobju. Politika oz. pluralizem se steka v Sloveniji na delovanje političnih strank, v poštev pridejo še volitve in sprejemanje zakonov, ustanavljanje komisij, agencij in drugih nadzornih institucij denarnih tokov.

Državniška razsežnost politike je zanemarjena na račun korenčka (podeljevanje denarja, privilegijev ali pogodb in denarne nagrade) ali palice (odpoklic, izguba privilegijev ali posla in denarna kazen) po posameznih družbenih segmentih, ki jih odlično pokriva korupcija. Poštenemu državljanu bi na misel ne prišlo, da ponudi keš v pričakovanju pridobitve posla ali položaja, poštenemu politiku ali gospodarstveniku pa bi bila takšna ponudba, kaj šele zahteva po podkupnini, preprosto žaljiva.

Poštenim državljanom bi se pred volitvami ne sukala po malih možganih miselnost, da je dobro voliti izpričane barabe v smislu, da bodo takšni, ki znajo poskrbeti zase, znali poskrbeti tudi za ljudstvo. Janša in Janković s pridom prodajata volivcem svoj koruptivni status, ki jima ga je prijazno podelila protikorupcijska komisija.

Ob takih pričakovanjih umanjka logična ugotovitev, da imajo premoženje, oblast in privilegije zgolj takšni ljudje, ki jih znajo nagrabiti, obdržati in si jih zagotoviti še naprej. To niso ljudje, ki delijo svoj plašč na pol. Je to satira? Morda pa res.

Etične komedije so bile ponderji prejšnjega tedna zaradi glavnih igralcev: Stepišnik (etika subvencij), Gantar (ne more), Erjavec (koalicija ni ogrožena, pa spet je), Omerzel (etika), Lukšič (stric iz ozadja), Janša (kritizira, ampak bi bil rad zraven), Klemenčič & Co.(protestirajo), Bratuškova predava o uspešni Sloveniji, Čufer išče svež denar, ostali so se potuhnili pod oder. Na koncu zmanjka akterjev, ki bi se šli državniško politiko.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |