Nikoli več!
Značilnost slovenske bančne krize je, da je država daleč največja lastnica v obeh največjih bankah, NLB in NKBM, ti dve predstavljata tudi pretežen del bančnega trga. Država je pomemben neposreden in posreden lastnik tudi v tretji največji banki, Abanki.
Skupni obseg dokapitalizacij NLB je v zadnjih treh letih znašal cca 650 mio, potem ko je bila ta banka že leta 2008 dokapitalizirana za 300 mio, večino je vplačala država (pa ne od svojega, ker svojega še nikoli ni imela).
Za dokapitalizacijo NKBM je bilo v tem času porabljenih cca 200 mio, od tega je večina odpadla na državo in tri državna podjetja, ki so tudi ‘država’, Gen energija, Elektro Slov. in Pošta Slov.
Obe banki sta v procesih filanja postali še bolj državni in proces se je zaciklal. Da bi ne bilo opaziti, kako slab gospodar je država s svojim portfeljem, se je odločila oblikovanje slabe banke, na katero se bodo prenesle slabe terjatve. Prenosu bodo sledile še dokapitalizacije kapitalsko podhranjenih bank.
Prenos slabih naložb pa je za državo verjetno preveliko javnofinančno breme. V vsakem primeru bo sanacija bank kratkoročno negativno vplivala na javne finance. Javni primanjkljaj bo naslednje leto verjetno presegel sedem procentov bdp, javni dolg pa se bo verjetno dvignil nad 70 procentov bdb. Prihodnje leto bo morala država odplačati za cca štiri mrd dolga, kar je toliko, kot približno znesejo vse slovenske penzije.
EU jasno opozarja in sporoča Sloveniji: zagnati je treba gospodarstvo, brez tega bodo šli vsi dosedanji stroški bančnih sanacij v nič. Za zagon gospodarstva pa ni treba čakati novih kreditov, kot si predstavlja slovensko podjetništvo. Izvesti je potrebno proces razdolževanja podjetij tako, da povečajo delež lastniškega kapitala in poleg finančnega morajo podjetja izpeljati še poslovno prestrukturiranje. Ker nimamo domačega kapitala, to nujno pomeni večjo odprtost za tuje naložbe.
Končno pa bi bilo treba razmisliti o bankah tudi dolgoročno: dokapitalizacije z davkoplačevalskim denarjem nikoli več.
