in continuo

Bolezni naše vsakdanje – rak, demenca, srčno-žilne bolezni, to je to. Katere največ stanejo in koga? Stara dama Evropa se je lotila obsežne raziskave o vplivu bolezni raka na evropsko ekonomijo; pokazalo se je, da je rak za unijo veliko finančno breme. Podatke je posredovalo vseh 27 članic unije za leto 2009 in rezultat: 126 milijard evrov suma sumarum. Tolikšen je letni strošek ene bolezni za Evropo.

Za zdravila, bolnišnično zdravljenje iz zdravstvenega varstva gre približno dve petini, za bolniško odsotnost in strošek izpada produktivnosti še naslednji dve petini, ena petina pa gre iz družinskih stroškov, vezan na oskrbo bolnika z rakom. Pri nas v Sloveniji vsako leto zboli za rakom približno deset tisoč ljudi, kar znese na slovensko glavo cca 78 evrov(surs).

Več kot za rakave bolnike se v Evropi porabi za demenco in bolezni srca in ožilja, kamor se prištevajo še visok krvni tlak in možganska kap. Demenca je draga zaradi dolgotrajnosti narave bolezni, ki pomeni tudi dolgotrajno oskrbo, ker se starostna meja umrljivosti viša proti stotki. Stroški za bolezni srca in ožilja sledijo stroškom za demenco, gre pa za kvantiteto, naša srca in krvna obtočila niso iz najboljšega materiala ali pa slabo skrbimo za svoje telo, ker je število zbolelih veliko.

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 65 odstotkov demenc. Vzrok za nastanek te bolezni ni znan.

Čezmerna telesna teža je pogosto znak, da je s presnovo nekaj narobe. Motnje v presnovi so lahko osnovni razlog za nastanek človeku nevarnih bolezni. Skupino dejavnikov, ki kažejo na motnje presnove, imenujemo presnovni sindrom. Ti dejavniki, ki so že vsak zase razlog za pogostejši pojav bolezni srca in žilja ter sladkorne bolezni, so trebušna debelost, zvišan krvni tlak, zvišana vrednost krvnega sladkorja, motnje v presnovi krvnih maščob. Presnovni sindrom ima približno petina svetovnega prebivalstva, njegova razširjenost pa je vedno večja.

Dva od treh Slovencev imata zvišano vrednost holesterola v krvi. 58 % odraslih Slovencev je pretežkih, 18 % pa jih uvrščamo med debele. Približno polovica odraslih prebivalcev Slovenije ima zvišan krvni tlak. V Sloveniji je po ocenah več kot 100.000 sladkornih bolnikov, njihovo število pa nenehno narašča. Pri bolnikih s presnovnim sindromom sta obolevnost in umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni zelo veliki.

Glede na trende zaposlenosti v uniji, ko se pričakuje, da bo imel že v bližnji v prihodnosti plačano delo le vsak peti delazmožen in delaželjen Evropejec ali Evropejka, bo zdravljenje dolgotrajnih bolezni postalo manj dolgotrajno, in zdravljenje dragih bolezni cenejše, ker – ne bo dovolj denarja za vse ljudi in za vse bolezni. Zdravi pa zato ne bomo nič bolj, prej manj, zaradi slabše prehrane, slabših življenjskih pogojev in izkoriščevalskega odnosa delodajalcev.

V vsakem primeru pa so dolgotrajne in drage bolezni sekira v medu za farmacijo. Ne glede na številke, v deležu je smetana dobičkonosti namazana na farmacevtskem kruhu in to v več nanosih. V pospeševanju prodaje farmacevtskih izdelkov sodelujejo tudi države in politiki in navsezadnje bolniki sami, ki v upanju na svojo ozdravitev toliko da še svojega dohtarja ne požrejo. Zdravje je največja vrednota, ampak bolnim bolj kot zdravim.

Filipini so otoška država v Tihem oceanu, ki je dobila ime po španskem kralju Filipu II. Otokov in otočkov je preko sedem tisoč, poseljenih pa je slabih tri tisoč. Tam imajo ognjenik, potrese, vulkanske izbruhe in tajfune. Imajo tudi islamske skrajneže in komuniste, skozi so dajali diktaturo, gverilo, korupcijo, komunistično gverilsko gibanje, japonsko invazijo in Filipinsko republiko, vtikanje ameriške politike v filipinsko avtonomijo, španski kolonialni režim pod močnim vplivom jezuitov, zato so zdaj v gemištu azijske kulture, španskega katoličanstva in ameriškega kapitalizma.

Zelo resen problem je uničevanje gozdov zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin.

Oktobra je osrednji otok Bohol prizadel hud potres (mang. 7.1), ko je pomrlo blizu 200 ljudi. Potres je prizadel 3,4 mio ljudi, štiristo tisoč jih je ostalo brez strehe nad glavo, poškodovane so ceste in mostovi, hiše, uničene so večstoletne cerkve, desetine bolnišnic in vladnih stavb. Bil je najhujši potres v državi v zadnjih dveh desetletjih.

Kljub mednarodni pomoči še niso sanirali škode po potresu, ko je Filipine prizadel zdaj še super tajfun Haiyan, ki je opustošil Filine, izravnal mesta, terjal preko deset tisoč človeških življenj, tri četrtine poslopij je neurje uničilo. Skratka, pokrajina je povsem opustošena, 15-metrski valovi so odplaknili vasi na obali. Tajfun je uničeval po šestih osrednjih filipinskih otokih, Vietnam pa bo dosegel v noči na ponedeljek precej oslabljen, vendar še vedno uničevalen.

Posledice divjanja tajfuna so grozljive, Haiyan pa je že 24. letošnja nevihta na Filipinih. Evropska komisija je sporočila, da je sprostila tri milijone evrov pomoči za “zadovoljitev najnujnejših potreb na prizadetih območjih”. Ameriško obrambno ministrstvo pa je na Filipine poslalo več helikopterjev in letal ter reševalno opremo.

Intentivnost vetra na morju znajo meteorologi izmeriti šele od 70. let prejšnjega stoletja, od takrat je filipinski tajfun najmočnejši doslej izmerjeni. Na kopnem še nikoli niso izmerili vetrov, ki bi dosegali hitrosti večje od 360 km na uro, kar se je zdaj dogajalo na Filipinih. Pred Haiyanom je bil strahovit še orkan Camille (1969, Mehiški zaliv) in super tajfun Tip (1979, Tihi ocean).

Samo po sebi se vriva pomislek na globalno segrevanje ozračja, le-to naj bi bilo krivo neurij. Tej ugotovitvi v zadnjem času pritrjujejo tudi meteorologi. Ozračje se pa ne pregreva samo od sebe, vsaj začelo se ni tako – kriv je človek s poseganji v naravo, s preoblikovanjem in posegi na površju, v zemeljskih globinah in vedno gostejšim prometom na nebu, pod zemljo in vmes. Da o izčrpavanju naravnih virov sploh še ne govorimo, ker se nas še ne tiče. Nas še ne boli. Neurja, tajfuni in orkani pa so vedno hujši, vedno bolj uničujoči in njihove posledice postopoma dolgotrajnejše.

Mogoče pa tajfunov in potresov ni krivo človeštvo, ampak gre za običajne ohladitve in segrevanja, za naravne procese, ki se dogajajo sami po sebi, da narava postaja manj prijazna do ljudi sama po sebi. Znanstveniki so takšno idejo lansirali ob proučevanju zemeljske zgodovine tisočletja in milijone let nazaj. Lahko bi bila tolažilna ta misel, pa ni, saj se za njo skriva dejstvo, da se bo zemeljsko podnebje spreminjalo na slabše tudi v primeru, če ta hip vsi prenehamo svinjati svoj planet.

Včasih se hecam, se delam norca na svoj in za svoj račun, se smejim sama sebi … to so fajni občutki. Sile si ne delam, to je že res, če bi pa nekdo drug podobne štorije zganjal na meni, ja … potlej bi to drago plačal. Pa njegova božja podoba gor ali dol! Se tudi bog kdaj heca na svoj račun? Se heca na moj, na človekov račun? Kdo bi vedel.

Starejša sorodnica mi je pravila, kako jo je včasih njena mama takole spotoma, med delom, ki sta ga opravljali skupaj ali vsaka zase, vzgajala v življenjskih resnicah, kako ji je ‘talala’ nasvete in recepte za življenje. Samo zato, da bi ji ne bilo hudega na tem svetu. Spremne zgodbe se ne spominjam, recept pa je bil takle: ser’ ga tol’k', da boš še lahko čez kup vid’la. Spominjam se nasveta velikokrat, vedno takrat, ko mi kaj zasmrdi ali ‘zasmrdi’ in gledam okrog sebe, kdo ga serje in kolikšen je že kup. Pri najveličastneje zasranih projektih je problem, ker je kup tolikšen, ko se ne le ne vidi čezenj z one strani, kjer čepi sralec, tudi z druge strani ni razgleda za tam zadaj. Še huje je, če je kup tolikšen, da se v perspektivi izgubi občutek kupa, pa si mislimo, da je tam pač konec.

Ob poslabšanem razgledu in ob pomanjkanju uvida v celoto sranja, smo velika večina nas odvisni od pripovedovanja ‘posvečenih’ drugih ali ‘razsvetljenih’ drugih ali pa kar od samooklicanih vsevednežev. Kako pa je zares?

Vprašam se včasih, če smo ljudje po božji podobi štancani, potlej je gospod bog original, jaz sem že nn-ta kopija in morda sploh nisem več zares po božji podobi. Morda je tako tudi z drugimi kopijami okrog mene? Sama sebi sem sicer v glavnem všeč, se včasih hecam na svoj račun in še na božjega hkrati, ker je – verjeli ali ne – bil bog tisti, ki je prvi nespolno kloniral pravo spolno bitje. Mi, ki smo nn-te kopije same božje podobe, izdelujemo potomstvo z več veselja v paru (večinoma).

Včasih ga pa serjemo, da je kaj. Stvar obrnemo in se gremo boga po svoji podobi. Ali si je gospod bog tako zamislil projekt ‘človek’ ne vem. Nam pa uspeva že vsemogoče in bomo kmalu postali vsemogočni, kot gospod bog. Takrat sploh ne bo štelo, kako visok kup dreka bomo sproducirali, ker ne bo več originala, ki bi mu bilo do razgleda preko zdrekanega kupa.

Pred dobrimi tridesetimi leti se je rodila v epruveti spočeta deklica, ki je danes že mama. Po njej je sledilo že na milijone podobnih čudežev. Ni se tako lahkotno sprijazniti z mislijo, da je bila ta mama prototip tkivnega inženirstva, kjer so človeška bitja – izdelek, nov ali popravljen ali izboljšan.

Matične celice se danes že postopoma selijo v zgodovino, ker so znanstveniki začeli obnavljati izčrpane ali obrabljene organe z na novo vzgojenimi organi. V Pitsburgu so znanstveniki iz odraslih matičnih celic vzgojili tkivo človeškega srca. Reprogramirane celice so naselili na posebej oblikovan skelet mišjega srca, kjer so že po slabih dveh tednih skrbne nege, se pravi preskrbe s krvjo in drugimi potrebnimi snovmi za rast in razvoj, začele oblikovati mišji organ. Tkivo se je spontano krčilo s 40 do 50 trzljaji na minuto. Osupljivo. In ne, ne delajo se norca iz mene ali tebe. Čez čas bo pridelava v večjem obsegu, postopoma bodo pričakovanja po ekološki pridelavi, še kasneje bodo zahteve po trajnosti …

Britanski znanstveniki so razvili tehniko, s katero lahko ženski kostni mozeg spremenijo v spermije. Kaj še ostane moškim v procesu ustvarjanja življenja? Ti znanstveniki nas bodo spravili ob vse življenjske užitke, ne le moške (zaradi nepotrebnosti), tudi ženskam to ne more pasati. In libido bo šel v zgodovino.

Od optimističnih biomedicinskih napovedi, produciranja organov po naročilu, prek občasnih ‘preverjenih novic’ o skrivnem kloniranju ljudi do pridobivanja zarodnih celic postaja kup dreka bolj in bolj smrdeč in visok, da se tisti, ki poskuša pogledati čezenj, zaplete kot v pajkovo mrežo in se spotika ob etiko, moralo, zdravo človeško pamet ali kar prostodušno podvomi v zdravo božjo pamet. Bog je namreč tisti, ki nas je izdelal po svoji podobi in zato se lahko igramo boga.

Morda, čisto potiho morda, pa človeštvo zlorablja od boga podarjeno svobodno voljo, eh, kdo bi vedel.

Več: Delo, Plus 50, Igramo se boga po svoji podobi

Vse najboljše, predsednik!

Borut Pahor, predsednik naše države danes praznuje okroglo obletnico rojstva – 50 let.
Naj mu bo danes lepo, kajti jutri je nov dan in veliko je še dela, ki ga je potrebno opraviti.

Pa zakaj, pa zakaj? Pa zato, pa zato – ker tak’ luštno je b’lo! A ne za vse od kraja, večina jih je le pripevajoče mrmrala.

Brez bank ne gre, z njimi pa sami problemi; ugibanj o stroških sanacije NLB in NKBM bo te dni govora na pretek. Letošnji november bo okupiran z zdravljenjem slovenskih bank.

Vsi scenariji so črni in še bolj črni – cifre pa so milijardne. Kako je mogoče pokuriti skoraj šest milijard evrov, pa izginjanja tega keša ni nihče zaznal o pravem času in začel biti plat zvona? Slabitve portfeljev NLB in NKBM bodo znašale teh pet ali šest milijard, preračunano po dolgem in počez. Naštetih je teh milijard že več kot je prstov na eni roki, ugiba se še o drugi roki, bančne luknje naj bi bile po žalostnih teorijah velike nad deset milijard evrov.

Država je za dokapitalizacijo obeh bank rezervirala 1,2 milijarde, to pa je tudi ocena dodatnih odpisov premoženja obeh bank. Na slabo banko naj bi bilo prenesenih za cca štiri milijarde slabih naložb. Kolikšna bo vrednost prenosa in koliko bosta banki pred prenosom naredili slabitev, bo pokazal pregled poslovanja, ki se prav zdaj izvaja in naj bi bil končan v tem mesecu.

NLB skupina je imela ob polletju nepolnih 14 milijard bilančne vsote, 2,5 milijarde posoja državi. 13,8 milijarde je torej zgornja meja škodljivihbančnih poslov, ki bi jih realno bilo potrebno pokrivati v teoriji.

Ob polletju je imela NLB skupina 870 milijonov gotovine in sredstev na računih pry centralni banki, tam bi večjih slabitev ne smelo biti. Državnih vrednostnih papirjev ima NLB za cca dve milijardi in 520 milijonov posojil državi. Portfelj znaša torej najmanj 3,4 milijarde naložb, ki v teoriji znižajo strošek sanacije na cca deset milijard evrov.

Tretjina posojil strankam, ki niso banke, je v zamudi, dve milijardi the je v izkazih že oslabila, ostane še 1,4 milijarde, ki bo v sanaciji tudi oslabljena. Žal se delež slabih posojil povečuje in bi lahko zrasel na 50 odstotkov, to pa pomeni še dodatne 3,5 milijarde za slabitev, končna cifra bo pa odvisna tudi od kvalitete zavarovanj posojil.

Pregled bo verjetno našel še nerealne vrednosti pri drugih finančnih naložbah, finančnih instrumentih različnih oblik in naložbenih nepremičnin, od tega je cca dve milijardi obveznic in zakladnih menic. Skupno je tako za odpis še cca štiri milijarde, z že opravljenimi slabitvami bi šlo za šest milijard slabitev.

Gotovo bo več dela z NKBM, ta je imela ob polletju dobrih pet milijard bilančnega premoženja, dobrih tri milijonov v denarju in na računih pri centralni banki in cca 800 milijonov državnih vrednostnih papirjev. Imela pa je manj slabitev kot NLB. Če bo sanacija NKBM ob podobnih predpostavkah kot pri NLB, bo predvidoma polovica potfelja zanič in bo potrebna še vsaj dobra milijarda slabitev, slabitve drugih finančnih naložb pa bi znesle še cca 400 milijonov. Z že izvedenimi slabitvami vse skupaj pomeni cca dve milijardi in pol evrov luknje.

Napake v preračunavanju so možne, ker so izračuni narejeni iz dostopnih podatkov na bančnih spletnih straneh – objavljeni podatki pa so lahko prirejeni. Prenosi na slabo banko so zgolj zavlačevanje, z blazino preko glave v obliki novega zadolževanja države, slej ko prej pa bo treba vse poplačati z obrestmi vred. Tistih, ki so nam vse to zakuhali, takrat ne bo več poleg, da bi odgovarjali za storjeno škodo.

Vprašanje je, ob predpostavki, da potrebujemo Slovenci cca pet milijard za banke, kje jih bomo dobili. Tega denarja namreč nimamo. Možnosti so v pomoči EU samo bankam, potlej še klasična pomoč trojke in zadolžitev po visoki obrestni meri. Zadnja možnost je pogojena z investitorjem, ki bo verjel, da Slovenci (ne imaginarna Slovenija), takšno posojilo lahko sploh vrnemo.

Koliko se pri nas odgovorni v neznosni lahkosti žongliranja z milijardami sploh zavedajo, kako težko je zaslužiti toliko denarja, ko je pravzaprav ta hip pravilneje razmišljati o realnosti sploh služiti denar?

Slabo kaže. Morda pa bodo ‘bogatunski upokojenci’ rešili državo in državljane s prostovoljno in takojšnjo prodajo svojih nepremičnin. Denar bodo vložili v obveznice za sanacijo bank, se vselili v socialna stanovanja in zahtevali refundacijo socialnih najemnin od države, ker penzije ne bodo vzdržne za preživetje. Denarni tok bo sklenjen.

V vsakem primeru pa je problem sanacije bank problem Slovenk in Slovencev, ti smo tisti, ki ga bomo morali rešiti, pa četudi po nareku in pogojih trojke, za našo kožo gre. Po prenosu slabih terjatev bank na Družbo za upravljanje terjatev bank za podjetja ne bo nič več sredstev kot sedaj, denarja ne bo nič več, kot ga je (oz. ga ni).

Danes je dan za obiskovanje grobov naših rajnih – prednikov, ki so se nas dotaknili za časa svojega življenja največkrat preko krvi, ki jo imamo v svojih žilah od njih dano. Zaradi njih smo tukaj in smo v veliki meri podobni njim v razmišljanju, po dejanjih in telesnem izgledu. Bili so pred nami in jih zdaj ni več.

Modno in ‘in’ je še vedno obiskovanje množičnih grobov – tudi naša premierka ni mogla mimo tradicionalnega pohoda in govora, slednji je bil namenjen nam živim in promociji politične oblasti in manj poklonitvi spomina ubogim pobitim param pod zemljo. Nekoč smo ljubljanski osnovnošolci organizirano romali na partizanska grobišča, danes je zaradi politike drugače.

V svetu so običaji obiskovanja domovanj umrlih različni, običaji se spreminjajo tudi v Sloveniji, na vseh nivojih postajamo multikulturne družbe, države manj opredelujejo narodi in bolj politične oblasti, ki države definirajo v odnosih do drugih držav. Prav potiho in zlagoma narodne značilnosti tonejo v onostranstvo, morda k dušam naših pokojnih.

In v dušah je stična točka med živimi in umrlimi, noben narod ne zanika obstoja duš. Duše mrtvih še naprej živijo, le niso več s tega sveta, ampak z onostranskega. Vzporedni človeški svet grade na drugi strani naprej, udobno lebdijo tam preko in nas včasih obiščejo v spominu, v sanjah, v fatamorgani ter se staknejo za trenutek z našimi dušami s tega sveta.

Etimologija besede ‘duša’ je izpeljanka z dahom in zrakom kot življenjskim načelom. Simbolične predstavitve duše so prav tako številne kot verovanja vanjo. Pri starih Egipčanih predstavlja ‘ibis s perjanico’ nesmrtno načelo nebeške narave, hkrati sijoče in mogočno, skupno bogovom in ljudem.

Pri Majih je treba položiti pokojnika na hrbet, da bi mu duša lahko prosto odšla skozi usta, da bi jo Bog ‘izdihnil’ proti drugemu svetu. Pri kanadskih indijanskih lovcihNaskapih je duša senca, iskra ali plamenček, ki gori skozi usta. Pri Delawarih prebiva v srcu in ji pravijo podoba, odsev, vidni pojav brez telesne materije. Med južnoameriškimi Indijanci pogosto ena beseda izraža dušo, senco in podobo ali srce in utrip. Med Indijanci je razširjeno verovanje, da je spanec (in tudi katalepsija ali trans) posledica začasne izgube duše.

Za Bantujce in Kasaje se tudi duša loči od telesa med spanjem. Med potovanji ji duše umrlih, s katerimi se pogovarja, izročijo sanje in z njimi se vrne s spečemu.

Za sibirska ljudstva imajo tako ljudje kot živali eno ali več duš, pogosto so povezane s senco bitij, ki jih animirajo.

Pri Eskimih imajo duše in dušice stalno in skrivnostno vlogo v vsem življenju in v pogrebnih obredih. Duša odhaja skozi usta spečega ali popotnega in se ponavadi realizira v obliki kakšne žuželke, največkrat metulja.

Nesmrtnost duše je bil eden temeljnih naukov, ki so jih širili galski in irski druidi. Po smrti gredo pokojniki v onstranstvo in njihovo življenje je potem podobno tistemu, ki so ga živeli na tem svetu.

Izpustiti dušo – izdihniti – pomeni umreti. Mistični smisel duše se je razvil v krščanskem izročilu. Duhovna raven, ki jo dosežejo mistiki, nima nič skupnega s psihologijo, kajti njihovo dušo animira Sveti Duh. Edinole duhovnega človeka žene Sveti Duh.

Po čarovniškem izročilu človek lahko proda dušo Hudiču, da bi v zameno dobil tisto, kar si želi na tem svetu. Nemška legenda pravi, da človek, ki je prodal dušo, nima več sence. Morda gre za verovanje v dve duši ali pa za simboliko dejstva, da je tak človek izgubil ves svoj obstoj.

Skratka, tako različne koncepcije duše in duš se izražajo v umetniških delih, legendah, tradicionalnih podobah, ki so tudi simboli nevidnih realnosti, delujočih v človeku. Izražajo vsebino človeških intuicij o življenjskem načelu, ki ne le povezuje del materije in duha, marveč ju združuje v eno in isto snov. Tudi v onostranstvu.

Naše duše so potemtakem, če zgrnemo pričevanja vseh narodov sveta, večne. Večnost simbolizira tisto, kar nima časovne omejitve, eksistenca brez konca. Sveti Bonaventura pravi, da preprostost in nevidnost, ki sta svetova središča, pripadata večnosti. Dante namiguje na točko, v kateri so vsi časi navzoči. Večnosti se ponavadi pridruži še predstava o blaženosti.

Človeška življenja so krhka in jalova je slava zemeljskega življenja. Stanovanja duš so naša življenja.