in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kako na volitvah izdelati dobro vlado …

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 20:45, 30.11.2013

… in kako jo brcniti v rit, če ne dela dobro – zamenjati ljudstvo ali politike? Kdo je odgovoren za postavitev učinkovite in stabilne vlade – volilni sistem, mandatar ali volivci?

Proporcionalni volilni sistem (gre za delitev mandatov po razmerju glasov pri volitvah) imamo že od osamosvojitve naprej, vmes je bil enkrat povečan parlamentarni prag. Ves ta čas smo imeli le eno vlado, ki se je v takšnem volilnem sistemu izkazala za dovolj trdno – vlado Janeza Drnovška leta 2000, ko sta samo stranki LDS in takrat še ZLSD (danes SD) skupaj imeli polovico poslanskih sedežev. Vsi drugi predsedniki vlad so bili prisiljeni po volitvah v koalicijo vzeti tudi manjše stranke, ki pa so najpogosteje tik pred volitvami zaostrile retoriko in vsaj zamajale, če ne povzročile padec vlade. Ravno to pa se je v času aktualne krize izkazalo za nevarno, saj takšno izsiljevanje državo vedno znova paralizira.

Mogoče je pričakovati spremembe obstoječega proporcionalnega volilnega sistema, kaj pa to pomeni za politične stranke, za učinkovitost vlade? O tem in podobnem se bodo v ponedeljek menili predsedniki parlamentarnih strank na pogovoru pri predsedniku republike. Obstajata dva predloga sprememb volilnega sistema. Pahor predlaga petodstotni parlamentarni prag.

Že od začetka leta PS predlaga modifikacijo, manjšo spremembo proporcionalnega volilnega sistema z uvedbo obveznega absolutnega preferenčnega, prednostnega glasu. SDS predlaga dvokrožni večinski volilni sistem.

Zaenkrat ima zagotovljeno večjo podporo predlog PS s hkratnim dvigom parlamentarnega praga iz štirih odstotkov na pet. Takšen predlog bi teoretično morda podprlo dobrih 50 poslancev. Verjetno bodo pred odločitvijo razmišljali o lastni usodi, kaj bi sprememba pomenila za njihovo ponovno izvolitev.

Večna nestabilnost vlad je ključni razlog, zakaj si vsakokratna dnevna politika podaja spremembe volilnega sistema kot vročo žerjavico. Drugi razlog za spremembe je neučinkovitost vlade pri spopadanju s krizo. Za reforme gre, ki jih je potrebno sprejeti, zaradi nas in zaradi zunanjih pritiskov. Drugačen volilni sistem bi morda prinesel večjo stabilnost vlade, spremembe referenduma so že uvedene, možnosti uvedbe reform bi bile realnejše.

Kakršenkoli volilni sistem si bodo izvolile stranke pri Pahorju, v nobeni varianti ni mogoče predvideti volilnih rezultatov. Stranke se bodo odzvale na spremembo volilnega sistema in kampanjo zastavile drugače kot je bila dosedanja praksa. Po predlogu PS bi morda kandidiralo več bolj prepoznavnih imen, pri predlogu SDS pa bi morda stranke sklepale koalicije že pred volitvami ali pa se združevale med seboj.

Preferenčni glas in dvig parlamentarnega praga bi hipotetično izločila Novo Slovenijo, izpad te stranke pa bi spremenil število poslancev PS in SDS. Po večinskem volilnem sistemu bi imeli v PS 46 poslancev, v SDS 41, vstopil bi pa še Pahor, SD – če bi tudi v drugem krogu zmagal isti kandidat kot v prvem krogu. Stranke bi po volitvah še vedno preračunavale skupni imenovalec, vlada bi bila stabilnejša, težave pri kadrovanju pa bi ostale.

Večinski sistem zagotavlja enakomerno zastopanost vseh okrajev v parlamentu, prvi predlog pa bi preferiral urbana središča, kjer dobijo lokalno prepoznavni kandidati več potencialnih volilnih glasov. Problem, ki ga noben predlog ne reši, pa so predsedniki političnih strank, posebej največjih dveh, preprosto zato, ker gre za politično kulturo znotraj strank, na katero pa volilci nimajo vpliva.

Preferenčni glas poznamo na evropski in lokalni ravni, v obeh primerih pa šteje le takrat, če je oddanih preferenčnih glasov zadosti. Predlog PS predvideva obvezni absolutni preferenčni glas. Če volilec ne bi oddal tega glasu, bi se ta enakovredno razporedil med vse kandidate ene liste. V predlogu sprememb pa ni odgovora, kdo bo kandidate predlagal, volilci bi izbirali iz nabora kandidatov, ki bi jih vnaprej določila stranka. Tudi pri večinskem volilnem sistemu bi še vedno stranka določala, kdo bo kje kandidiral.

Skratka, nerealno je pričakovati, da bodo predsedniki strank v ponedeljek volilno temo zaključili. Če bodo pošteno in odkrito podali svoje predloge in pomisleke, bo srečanje preraslo v posvet in iskanje odgovora, kje je kompromis sploh smiselno iskati.

Spremembe volilnega sistema pa so neizbežne, že zato, ker je vsaka sprememba v krizi boljša od capljanja na mestu. Mnogi teoretiki in opazovalci iz distance poudarjajo problem velikega števila majhnih strank v vladi, od katerih nekatere potem izsiljujejo in blokirajo pomembne odločitve. Tega ne bo rešil niti preferenčni glas, lahko pa bi vladno učinkovitost rešil tolikšen dvig praga za vstop v parlament, da bi padla ven vsaj ena ali dve stranki. Demokratično bi dogovorno te manjše stranke sklepale kompromise še pred volitvami in našle skupne imenovalce za skupni nastop.

Manj političnih strank v parlamentu prinese manjšo koalicijo, stabilnost pa zagotovi enostrankarski sistem, ali pa večinski volilni sistem z dvema strankama. Noben volilni sistem pa sam po sebi ne more zagotoviti uspešne države, uspešnega gospodarstva ali izhoda iz krize.

Drugačen volilni sistem pa zagotovo spremeni interes potencialnih kandidatov, da kandidirajo, vpliva na postopke določanja kandidatov v političnih strankah, tudi na možnost ustanavljanja novih političnih strank, na določanje družbenih prioritet in dogovarjanje. Šele na koncu in šele dolgoročno vpliva tudi na stabilnost vlade, v odvisnosti od znanja, etike in pripravljenosti po sodelovanju pri tistih posameznikih, ki o takšnih vprašanjih odločajo kot predstavniki ljudstva.

Zdaj se program vlade v obliki koalicijske pogodbe sprejema šele po volitvah, takrat pa večinoma le še malo spominja na program, ki je bil predložen na volitvah in so zanj volivci glasovali. Ni predvidljivo, o čem glasovati in koga izvoliti, ni zagotovljene preglednosti. Sprememba volilnega sistema je pomembna, pred spremembo samo pa bi bilo bolj prav novelirati politično kulturo tudi s prečiščenjem znotraj političnih strank.

Spremembe bodo, to je gotovo. Volivci si bomo izbrali ‘vladarje’, za katere se lahko izkaže, da ne bodo znali vladati. Prav bi bilo v postopke vključiti še odpoklic s strani ljudstva za tiste, ki ne bodo zagotavljali pričakovanih rezultatov iz predvolilnih obljub.

Prvaki parlamentarnih strank bodo pri predsedniku republike Borutu Pahorju v ponedeljek iskali še rešitve za izhod iz krize poleg dogovora glede sprememb volilnega sistema. Bratuškova še modro molči, prvaki strank pa so se že pričakovano izjasnili.

Varianta volilnega sistema bi bila tudi ta, da bi v parlamentu sedelo vsaj pol manj ljudi, parlament bi bil za polovico cenejši, vlada pa bi bila stabilnejša in demokracija še bolj zagotovljena, ko bi po volitvah vsi pozabili, iz katere politične stranke je kdo. Vsi skupaj bi bili velika in večinska koalicija, vsi odgovorni za izhod iz krize in učinkovitost. Utopično, ker Slovenci ne znamo brez nasprotnih sovražnih taborov.

  • Share/Bookmark

Odstopi po tekočem traku

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 15:33, 29.11.2013

Celoten senat Komisije za preprečevanje korupcije je predsedniku republike podal nepreklicne odstopne izjave – ne odstopajo iz obupa, nemoči, pritiskov ali ker jim je zmanjkalo volje za delo, temveč iz protesta, je povedal G. Klemenčič. Odstopi se vrstijo po tekočem traku in ni jim še videti ne konca ne kraja. Tokrat je odstop kolektiven.

Z delom bo senat protikorupcije komisije nadaljeval do imenovanja nove ekipe, vendar najdlje do 1. marca prihodnje leto. Klemenčič je odstop napovedal že ob objavi januarskega poročila o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank, če se ne bo nič spremenilo in po mnenju KPK se tudi ni. Ne pristajajo več na to, da se vprašanje korupcije politizira in je predmet populizma. Pozivi in predlogi komisije za korenito izboljšanje Zakona o integriteti in boju proti korupciji ne zaležejo.

Možnosti za resno delo ima KPK resnično v omejenih dosegih. Lahko opozarja, prijavlja, kaže s prstom, grozi z odstopom. Kaj bo od njenih ‘izdelkov’ nastalo, je odvisno od izvoljenih predstavnikov ljudstva, od predsednice vlade in navsezadnje tudi od ljudstva samega po sebi. Če ni skupne volje, je ena komisija le glas vpijočega v puščavi.

Pozivi komisije k reševanju vprašanj sistemske korupcije v TEŠ 6, luknje v bančnem sistemu, na katero so začeli opozarjati že v letu 2011, razpada zdravstvenega sistema in premoženjskega stanja voditeljev strank, so ostali neodgovorjeni. Bo že držalo, da se politična elita vrti sama okrog sebe kot ruske matjuške.

V strankah in na županskih mestih ali iz ozadja na politiko in gospodarstvo ključno vplivajo ljudje, ki so v mnogih postopkih in obremenjeni z razkritimi korupcijskimi tveganji, sumi davčnih utaj, pranja denarja, komisija pa opozarja tudi na instrumentalizacijo nekaterih medijev s strani politike in interesnih skupin.

Politika bo po mnenju KPK delovanje institucij pravne države omogočila šele, ko ne bo več ujetnica same sebe. Za spremembe v naši domovini se bo moralo kar nekaj ljudi odločno in naglo zasukati. Odstopi pač niso rešitev, treba je delati, treba je opraviti svoje delo.

Odzivov predsednikov političnih strank so že polni mediji, v glavnem so pričakovani.

Več: https://www.kpk-rs.si/sl/

  • Share/Bookmark

Slabe čase naredijo slabi ljudje

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 15:06, 29.11.2013

Kriza je v svetu in je tudi pri nas. Ljudje se odzivajo s protesti in demonstracijami. Večina slovenske proteste označuje za neuspešne, ker je protestnikom spodletelo pri bistvenem: iskanju in predstavitvi alternative obstoječemu sistemu. Mnenja so različna tudi glede opredelitve elit ali ljudstva, proteste se poskuša vriniti elitam in ljudstvu, kar je v bistvu logično, nobena človeška dejavnost ni zgolj bela ali črna, v sivini se vse giblje in zgolj bolj ali manj uspešno teži k belemu ali črnemu.

Protesti so že zgodovinsko zaznamovali vse večje nezadovoljstvo v slovenski družbi. Iz minulih se po določenem obdobju lahko najde za nazaj celo še kakšen nov slovenski junak, ker Slovenci ljubimo junake, ki se borijo za nas, za narod. Če umrejo pri tem, se zlomijo pod bremenom, ki mu niso kos kot zmagovalci ali jih kar ustrelijo, jih imamo še raje in praznujemo obletnice njihovih smrti. Žrtve in mučeniki nam dajo občutek božje ali posvetne bližine, z nami je bil mesija ali Kralj Matjaž.

Z elitami pa Slovenci nočemo sobivati, brez njih žal ne moremo, ker so elite kljub negativnemu prizvoku sestavni del sistema, problem pa je izguba legitimnosti političnih elit. Da so nujne, pokaže že golo dejstvo, da se izpraznjeno mesto v trenutku zapolni, že zaradi narave politike, ki je jedrno uporaba in varovanje (lastne) moči.

Kriza vedno nastane zaradi napačnih prejšnjih odločitev tistih, ki so (bili) kompetentni za odločanje, v politiki so to politiki, ki bi v Sloveniji poleg poklica politika opravljali še svetovanja, pisali knjige, imeli hkrati še predavateljski kateder in bili edini ali večinski lastnik gospodarske družbe. Od Napoleona naprej pa žal napoleonov skoraj ni več in prva stvar, ki se mora zgoditi slovenskim politikom je ta, da se začno končno že vendar odločati pri sebi in izbrati eno poklicno dejavnost ter jo pošteno in v redu opravljati. Korupcija potem sploh ne bo problem, ali pa bo v obvladljivi meri.

Pri gospodarskih elitah velja podobno; podjetniki bi strašno radi hkrati opravljali gospodarsko dejavnost svojega podjetja in poslovodjem ne dajo dihati zaradi stalnih ukazov ali nasvetov, hkrati imajo močno potrebo po nadziranju drugih podjetij in se radi dajo imenovati v nadzorne organe, še posebej so zaželena državna ali pretežno državna podjetja ali banke. Še za časa uspešne podjetniške kariere doživljajo za nujno pisateljsko žilico in bi pisali priročnike, ker hkrati seveda tudi reklamirajo, predavajo ali svetujejo v šolah in univerzah. Eno z drugim in javnost jim prizna kompetenco še za politično udejstvovanje.

Iznajdljivi gospodarstveniki se hkrati udejstvujejo v gospodarstvu, šolstvu in politiki. Manj uspešni se zavlečejo iz gospodarstva v politiko in preveslajo tistih nepolnih pet let (mandat in denarno nadomestilo), si nalobirajo usluge za kredite in nepovratna sredstva in preplužijo še nekaj let v svojih novih podjetjih s koriščenjem uslug. Neuspešni gospodarstveniki se ob predavateljskih izkušnja drže rezervne tržne niše in furajo motivacijska predavanja (‘vi to zmorete ob dobri podjetniški ideji brez subvencij in nepovratnih sredstev’?).

Niso pa vse elite škodljive, pa tudi ne vedno. Družbeno odgovorno elite ravnajo takrat, ko to koristi tudi njim samim, za primer, ki je blizu ljudstvu, so politiki – občinarji, župani, ki jim je gotovo v interesu, da se lokalno okolje razvija. Koristi njim, gradbincem, turizmu in še komu že zaradi omogočenega dolgoročnejšega črpanja rent. Naj bodo elite politične ali gospodarske, skozi lokalno okolje jim rente prinašajo stalne in redne dohodke od premoženja, kapitala ali tujega dela, ki ne zahteva od uživalca niti dela niti nasprotne dajatve.

Nasprotno pa globalizacija gospodarstva ustvarja iz sebe in zase nomadske, plenilske elite. Uspeh teh elit ni povezan z razvojem lokalnega okolja, ampak ga brezobzirno opustošijo, za seboj pa puste nemalokrat zastrupljeno zemljo in izčrpane ter bolne ljudi; ostane revščina in brezposelnost. Tudi znotraj držav se dogaja tako – na račun nerazvitih okolij se na podoben način okoriščajo domače politične in gospodarske elite. Opustošeno področje domače in tuje elite zapuste in se preselijo v nov kraj ali drugo državo, sodobno nomadstvo pač.

Predvsem pod pritiskom zunanjih elit je načeta legitimnost domače politike, upravičenost za opravljanje politične funkcije, zakonitost. Gospodarstvo v Sloveniji živi in diha kapitalizem, v vlogi domačega trgovskega posrednika pa buržoazni vladajoči razred zagotavlja prodajo po za tujega kupca ugodnih cenah in to na način, da se presežna vrednost pretaka s periferije v center.

Kljub velikemu nezadovoljstvu ljudstva do sedaj protestnikom še ni uspelo sproducirati niti enega dobrega političnega programa, kar je novonastalih strank, so programe po malem povzemale iz programov obstoječih političnih strank (ki jih minimalno uresničujejo ali pa sploh ne) in dodajo alinejo ali dve po svojih interesih. Zatajila je tudi intelektualna elita, ki sicer produktivno kritizira, poklekne pa pred konkretnimi predlogi za alternative, kar je prezahteven izziv tudi za intelektualce.

Političnega dialoga je premalo med političnimi akterji, pa tudi večji del protestnikov zavrača komunikacijo v smislu, da se nimajo kaj pogovarjati z oblastjo. Bistvena in osnovna sestavina demokracije pa je dialog, zmožnost ‘povedati’ in zmožnost ’slišati’. Ko se človek rodi na ta svet, pride med ljudi, ki so že tam. Ko odrašča, se mu pridružujejo v ta svet mlajši. S temi ljudmi, ki so, je treba vzpostaviti dialog, ker preprosto drugih ljudi ni. Zavračanje možnosti dogovarjanja je smrt za demokracijo, ne pa lobiji ali elite ali drugače: izčrpavanje naroda na levo-desnih frontah je narodova smrt.

Korupcija pa pomeni podkupovanje in podkupljivost zlasti v javnem življenju. Gre za pokvarjenost, izprijenost, nepoštenost. Če ni ponudbe, tudi povpraševanje zamre. Korupcija nima svojega lastnega obstoja ali življenja, je pojav, ki je najtesneje povezan z ljudmi, delamo jo ljudje. Nemogoče je iztrebiti korupcijo, koruptivne ljudi pa zlahka, le sproti in pošteno jih je treba po žepu udariti.

  • Share/Bookmark

Vohajo z jezikom, slišijo skozi kožo

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: , , — pohajalka ob 10:22, 29.11.2013

Kače so drugačna bitja; vohajo z jezikom, slišijo skozi kožo, zelo so občutljive na tresljaje tal, gledajo skozi oči brez vek in nikoli ne mežikajo, zato ustvarjajo videz nadzemeljske budnosti. Bližajoča zima z mrazom vzbuja nostalgijo po vročih poletnih dneh, ko se imajo kače navado v klobčiču zvite greti na vročem soncu.

Toliko simbolnih pomenov, kot jih imajo kače v človeškem doživljanju sveta, jih menda nima nobeno drugo bitje. Od nekdaj so bile prva asociacija v izvajanju ritualov, bile so arhetip dobrega in slabega in tako je še danes. Od velikega strahu in groze pri nekaterih do neznanske radovednosti pri drugih ljudeh delujejo na človeka.

Pregovorno so ‘mrzle kot kače’, vzbujajo gnus in so celo sinonim za žlehtnobo, za zapeljevanje in po drugi strani za zdravje, nekaj močnega in dobrega. Kot ubijalka simbolizira smrt in uničenje, s prenavljanjem svoje kože predstavlja življenje in neskončnost. Kot gospodarica žensk in plodnosti je kača pogosto odgovorna tudi za menstrucijo, ki da je posledica njenega ugriza.

Kače so mesojedi plazilci. Razmnožujejo se z notranjo oploditvijo s spolnimi organi, ti so pri kačjaku obrnjeni proti notranjosti repa. Kače ležejo jajca in jih zapustijo takoj po izleganju, zato v naravi ne vidimo kačje družine z mamo, atom in malimi kačicami. V bližini človeka pa se že male kačice raje umaknejo in se ne vračajo v svoj ‘rojstni kraj’, tudi svoja najljubša ogrevališča raje prepustijo pogosto prisotnemu človeku in si najdejo druga.

Niso vse kače strupene, pravzaprav je hudo strupenih relativno malo kačjih vrst. Novejše teorije govorijo, da so imeli že vsi predniki kač vsaj nekoliko strupeno slino, iz teh žlez slinavk pa so se postopno razvile prave strupne žleze. Po načinu ubijanja se nekatere kače zanašajo na svoje strupnike, druge pa na moč telesa, s katerim zadušijo plen. Nekatere kače lahko strup brizgajo tudi na daljavo. Kače za napad in ugriz in še posebej za tvorbo novega strupa porabijo veliko energije, zato strupenjače raje ustrahujejo žrtev z ropotanjem ali barvo in podobno.

Če je človekovo življenje v nevarnosti zaradi kačjega pika, je mogoče uporabiti protistrup, ki pa lahko kot stranski učinek sproži alergijsko reakcijo. Zato je pametno kačje vrste poznati in vedeti, za katero kačjo vrsto gre, če ta piči, saj se protistrup dobi le s pomočjo strupa. Vedenje o kačah tudi zmanjša strah pred njimi.

Prvi protistrup je izdelal A. Calmette in od takrat, t.j. od leta 1894, se postopek njegove izdelave ni dosti spremenil. Z majhno količino strupa, ki se pridobi z molžo kač, se zastrupi žival, recimo ovce ali koze. Te preživijo in tako tvorijo protitelesa, ki jih nato v laboratoriju izolirajo in uporabijo kot protistrup.

Kačji strup je koristen tudi v medicini: mogoče je iz njega narediti zdravilo, ki znižuje krvni pritisk, protikoagulacijska zdravila, zdravila proti vnetjem, mišičnim krčem, depresiji, migreni, vnetju glasilk, kožnim ranam, slabokrvnosti …

Trend globalnih podnebnih sprememb kaže na skrajnostne vremenske pojave, tudi poletna vročina postaja bolj vroča. Kačam paše tako in dolgo bodo še naše spremljevalke, tihe in mirne. V trenutku pa se lahko odločijo za napad, če se čutijo ogrožene. Saj napademo tudi ljudje takrat, ko smo ogrožene, ko se kdo sprehajala nepovabljen v našem domu.

Previdnost pa ni nikoli odveč, splača se biti pozoren na vsakem koraku. Ne le pri hoji v naravi, na živo kačo je mogoče naleteti v lastnem domu ali avtu, na zmrznjeno pa tudi. Ženska v Oregonu je pred časom kuhala večerjo, stresla je v ponev nekaj zmrznjenega stročjega fižola, z njim pa še glavo kače. Mrtve seveda.

V službi za pomoč strankam so žensko hoteli ‘odpikati’ s kuponom za 15 dolarjev, jezna je poklicala lokalno tv hišo, ta je stopila v stik s tiskovno predstavnico trgovine, ki se je opravičila, najavila preiskavo primera ‘kačja glavi v ponvi’ in izrazila voljo po iskanju skupne rešitve.

Več: ŽIT 10/2013

  • Share/Bookmark

Denarno nadomestilo

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 17:03, 26.11.2013

Ne gori še voda, pa vendar v naši državi postajajo nekateri brezposelni med nami bolj enaki od drugih, ali pa gre le za zmotno pričakovanje odstopljenega ministra za zdravje. Voda še ne gori zato, ker bivši minister še ni bivši in se lahko še premisli ali pusti poučiti.

Tomaž Gantar, ki je v ponedeljek odstopil s funkcije ministra za zdravje in ob tem napovedal, da se vrača v medicino, namerava po prenehanju ministrske funkcije sprva uveljavljati pravico do nadomestila plače, je pojasnil za STA. Dodal je, da je bila njegova odločitev o odstopu nenadna in da si zato prej ni iskal službe.

Najmanj nemoralno je tole z nadomestilom: ob ministrski plači ni mogel dati toliko na stran za hude čase, da bi se preživel do nove zaposlitve? Ob polnih ustih korupcije bi se pa že lahko toliko skupaj vzel, da bi v ‘odpovednem roku’ našel novo službo. Časi so pač težki, tudi ministrska plača očitno ni več tisto, kar je bila.

Morala, etika in druge vrline človeškega značaja dopolnjujejo pravna določila, pravila in norme. Pred zakonom naj bi bili državljani enaki. Kdaj je mogoče pridobiti denarno nadomestilo je objavljeno na spletni strani ZRSZ:
… če ste brezposelna oseba in vam delovno razmerje ni prenehalo po vaši krivdi ali volji ter izpolnjujete druge z zakonom določene pogoje …

http://www.ess.gov.si/iskalci_zaposlitve/prijava_brezposelne_osebe/denarno_nadomestilo

Verjetneje je, da sem v zmoti jaz in bo Gantar denarno nadomestilo pridobil regularno in pošteno.

Naknadna dopolnitev (vir: Planet Siol.net – novice):

Minister, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, ima pravico do nadomestila v višini 80 odstotkov zadnje “funkcionarske” plače. Takšno nadomestilo lahko prejema do ponovne zaposlitve, upokojitve, a za največ šest mesecev od prenehanja mandata.

O pravici do nadomestila odloča mandatno-volilna komisija DZ. Minister mora komisiji najpozneje v 15 dneh po prenehanju mandata predložiti vlogo za uveljavljanje pravice do nadomestila in dokazila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice.

Op.: ministru Gantarju mandat ni potekel, ampak je odstopil po svoji volji, pred potekom mandata, razlog je subjektivne narave.

  • Share/Bookmark

Bivši minister Stepišnik

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 23:06, 20.11.2013

Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Stanko Stepišnik je po pogovoru s premierko Alenko Bratušek odstopil s položaja. Še vedno pa ostaja hkrati v politiki in gospodarstvu. Ostal bo poslanec, tako da navzkrižje politike in gospodarstva morda še tli kljub uradnemu odstopu. Še posebej, ker se mu je ob odstopu Bratuškova zahvalila za dobro in korektno delo. Bivši minister je bil torej ok, ok niso mediji in ljudstvo in morda celo neznani “naročniki vsega skupaj”. Kot možne naslednike se omenjajo Alenka Avberšek, Robert Golob in Ivan Novak.

Njegovo podjetje ni povsem njegovo, ampak je lastnikov Emo orodjarne 14. Firma je vedno pridobivala sredstva in subvencije, ker mora vzdrževati imidž zaradi izvoznih poslov. Zaradi izvozno naravnanih razvojnih poslov podjetje ne more shajati brez dotacij, zato se bo na razpis prijavilo še v tretje. “Lahko bi postal filozof in klatež, potem bi pa lahko bil še politik,” je pikro izjavil Stepišnik. A vendar, bivši minister se je odločil za odstop zaradi svoje firme in koalicije, obe želi razbremeniti.

Bratuškova je povedala, da je težko biti na eni strani minister, na drugi strani pa dobivati iz svojega ministrstva denar. Verjetno se moti, saj je Stepišnikova firma brez težav pokasirala zajeten denar. Očitno je razlog drug, morda tudi v tem primeru tajen, tajnosti se namreč pospešeno nizajo okrog vladnih poslov. Srečanje Stepišnika pri Bratuškovi je bilo kratko in “odločil se je, tako kot se je,” je povedala premierka. In seveda, ni pozabila dodati, da je Slovenija na pravi poti.

V Sloveniji je tradicija dveh in več stolčkov že gensko vgrajena ne le v politike, tudi v običajne smrtnike: kmetje hodijo v službo in kmetujejo hkrati, zdravniki, zobozdravniki in medicinske sestre delajo javno in zasebno hkrati, tajnice hodijo v službo in popoldne še odvetnikom fušat, poslanci imajo vzporedno z državno uradniško službo še svetovalne espeje, direktorji v delovnem času še nadzirajo druge firme, upokojenci imajo espeje, trgovci prinašajo robo še domov in jo prodajajo za službo (ali pa tudi ne) … vsi bi imeli po dve ali tri službe hkrati ali vsaj popoldanski espe za zraven. Dan pa je za vse dolg samo 24 ur, ampak Slovenci smo pregovorno pridni.

Kot je dejal Stepišnik, ne želi spravljati v neenakopraven položaj podjetja, katerega solastnik je, in mu torej želi omogočiti, da se bo prijavljalo na razpise. “Podjetje ni ravnalo nezakonito, nemoralno ali nehigienično,” je dejal. Podjetje res ne, pač zakonito jemlje vso pomoč, ki jo lahko dobi. Nemoralno in nehigienično je ravnal Stepišnik, in to že takrat, ko je sprejel ministrski položaj na ministrstvu, na katerem črpa njegovo podjetje. Nastopal je v okoliščinah, ki so strogo zakonsko dovoljene, predstavljajo pa določeno korupcijsko tveganje, predvsem pa zmanjšujejo zaupanje v integriteto, transparentno in objektivno razpolaganje z javnimi sredstvi.

KPK je zaključila primer Stepišnik in sporočila, da neposredne kršitve zakona o integriteti in preprečevanju korupcije z ministrove strani ni ugotovila. Je pa odkrila nepravilnosti v pogodbi med ministrstvom in prejemnikom subvencije, podjetjem EMO – Orodjarna. Podjetje EMO – Orodjarna je uvrščeno na seznam omejitev poslovanja, ki je tudi javno dostopen na spletnih straneh protikorupcijske komisije.

Stepišnik se je 19. aprila pisno izločil iz vseh postopkov, v katerih nastopajo podjetja, ki so z njim povezana, in sicer EMO – Orodjarna, Corda – Orodjarna in Tic-Lens. Za opravljanje nalog v zvezi s podjetji je pooblastil generalnega sekretarja ministrstva. Pooblastilo je bilo objavljeno tudi na oglasni deski ministrstva, s čimer je minister izpolnil formalno dolžnost po zakonu glede izogibanja nasprotju interesov. Formalno pa je še vedno odgovoren minister, tudi za dejanja pooblaščenca.

Da je odstop edina možnost Stepišnika, je postajalo iz dneva v dan bolj jasno. Nanj namreč niso pritiskala samo javnost, ampak tudi koalicijski partnerji. Ni pa razpisna afera edini ministrov “greh”. Mnogi tako v vladi kot v gospodarstvu so bili namreč nezadovoljni s Stepišnikovim delom. S samim odstopom pa še ostaja dvom v upravičenost dodeljenih razpisnih sredstev, ali je neumestno pričakovati, da bi se razrešilo poleg odstopa še razlog odstopa?

V politiko je Stepišnika pripeljal Zoran Janković. Tudi Janković je odreagiral pikro na Stepišnikov odstop: “Glede na napade in obtožbe, ki jih je deležen minister, je očitno edina prava pot, če se posameznik, ki je uspešen na gospodarskem področju, odloči za politično pot, podjetje zapre in delavce odpusti. Ali bi to pomenilo gospodarno in etično ravnanje ter skrb za sodelavce in njihove družine? Verjamem, da je odgovor na dlani – ne bi.”

Stepišnik je že drugi minister, ki je ‘odletel’ iz vlade Alenke Bratušek, oba sta jo odkurila nemudoma po razgovoru pri Bratuškovi, čeprav prej nista imela takšnih namenov. Zakaj so torej sploh interpelacije – vsaj sto plač, sejnin, nadur, javnih očitkov in zmerjanja v parlamentu, če se pa lahko odstopi ministre preko Bratuškove; nanjo je treba pritisniti, se bo predsednica vlade dogovorila za odstop in davkoplačevalci bomo res privarčevali.

Skrb vzbujajoče ob Maherjevem in Stepišnikovem odstopu pa je navsezadnje njuno nezavedanje integritete položaja visokega državnega uradnika, ki sta ga zasedala. Zasedala pa sta ga na povabilo vlade oz. Bratuškove, ta pa je formalno odgovorna za ministrske resorje, parlamentu in volilcem oz. državljanom.

  • Share/Bookmark

Vljudnost v politiki

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 15:38, 18.11.2013

Vljudno zmerjanje, vljudna nespodobnost in še kakšne so sopomenke za politično diplomatsko govorico, ki se bolj uporablja v mednarodnih odnosih kot pa na domačem političnem parketu. Politika jo zlorablja v imenu demokracije, takrat se ji reče preprosto laž, še bolj po domače pa nateg ljudstva. Neformalni oz. sociološki pojem označuje diplomacijo kot uporaba taktike za dosego strateške prednosti.

Diplomatske krilatice in puhlice so v rabi bolj pogosto, kot bi si človek mislil. Poslušamo in gledamo eno in isto, se navadimo istih besednih zvez in jim niti več ne pridajamo pomena, saj se za povprečen političen diskurz potrebuje približno nekaj sto slovenskih besed in še nekaj tujk, pa je vljudnosti in vsebini zadoščeno. Ljudstvo si misli, da se politiki ponavljajo, v bistvu pa sporočajo istemu ljudstvu o sebi in ljudstvu hkrati – koliko prvi zmore povedati, koliko drugi zmore slišati.

Ameriški politiki so prvi v disciplini diplomatskega onegavljenja; “v težkih trenutkih prijatelji sodelujejo odprto in z medsebojnim spoštovanjem in Nemčija je ena najmočnejših prijateljic ZDA ter ena od naših najpomembnejših zaveznic,” je spregovoril Kerry. Prevod diplomatske govorice: ZDA so prisluškovale Nemčiji in kanclerki Merklovi osebno. Nemci so Američanom upravičeno zamerili, Američani so se pa postavili kot kitajska kmečka nevesta brez greha.

Obstoječi politični programi demokratično izvoljenih slovenskih političnih strank so izzveneli še preden bi jih kdo zares uglasbil. Obljube so dovoljene in tudi v resnici politiki veliko obljubljajo, ne le pred izvolitvijo, še potem. Predsednica vlade je diplomacijo izpopolnila še v dimenziji časa: ‘zdaj ni dobro, ampak možnosti so, da bo nekoč v prihodnosti bolje’; potrebuje le čas – od državljanov je to potrpljenje, ki je božja mast in nesrečno je ljudstvo, ki se s to ‘žavbo’ maže. Trojki sporoča: ja, ja, saj bomo, v času. Počasi in sigurno bodo pasovi zategnjeni po evropskem šimelnu.

Politična latovščina, pardon, diplomacija o proporcionalnem in večinskem sistemu je točno po meri prikrivanju resničnih vprašanj demokracije. Vrhunec diplomacije je dosežen takrat, ko se predstavi politično idejo v dobro ljudstva, v resnici pa gre za iskanje koristi zase, za politično stranko in včasih tudi za političnega liderja. Večinski volilni sistem, za katerega se zavzema SDS oz. Janša je videti enako kot zavzemanje za prevlado ene politične skupine, pardon, za prevlado enega politika.

V prejšnjih poskusih prevlade je bilo za spoznanje drugače; šlo je za interese začetnega lastninjenja, Drnovškov interes je bila proračunska učinkovitost, ker so bila pogajanja s partnerji v velikih koalicijah v slovenski državi vedno naporna. V Janševem primeru gre na vse ali nič, gre za poskus posameznika, ki izgublja tla pod nogami, idejo večinskega volilnega sistema pa predstavlja tako, kot da mu gre le za interes ljudstva.

Uspeh večinske ideje bi od majhnih političnih strank terjal, da bi se odpovedale svojim političnim programom tako, da bi odstopile prostor velikim strankam. Majhne stranke z obrobja dogajanja so največkrat uspešno dokazale, da je govorjenje o demokraciji proporcionalne zastopanosti bolj kakor kaj drugega – strah pred izgubo lastne politične baze, v nadaljevanju politične potence in končno družbene moči.

Politično okuženi posamezniki so kot naročeni, da se na njihovih hrbtih lomi jeza ljudstva. Če se bo obdržala slovenska politična naravnanost, bo kmalu takšnih posameznikov za celo garnizijo in bo vedno kakšen, ki se ne bo želel prostovoljno umakniti, in kot takšen pripraven za dežurnega krivca. Glede na kvantiteto teh, je iz starega slovenskega reka, da iste sorte ptiči skupaj letajo, mogoče sklepati, da so naši politiki vsi iz istega testa, le mnogim še ni dokazana korupcija, goljufanje ali kakšno drugačno škodovanje volilnemu telesu.

Volilni sistem v ožjem pomenu besede predstavlja le sistem transformacije volilnih glasov v predstavniške sedeže, torej le sistem razdelitve mandatov. Število sedežev oz. volilni rezultat pa pomeni tudi višino financiranja političnih strank. Vse se končno sklene pri denarju, ki v svojem bistvu tudi daje moč in oblast nad neizvoljenimi in ljudstvom.

Predsednik Pahor je po več tednov trajajočih ločenih delovnih pogovorih in izmenjavi pisnih stališč s predsednicama in predsedniki parlamentarnih strank sklenil, da konec meseca skliče srečanje. Potrjeno je, da se ga bodo vsi tudi udeležili. Sprememba volilnega sistema sicer ni prednostna za izhod iz krize, a je bilo v pogovorih doseženo soglasje, da se na novembrskem sestanku ugotovi, ali je mogoče doseči zahtevano dvotretjinsko večino vseh poslank in poslancev za tako dopolnitev obstoječega proporcionalnega sistema, da bodo, kot določa Ustavni zakon, imeli »volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«. (Sporočilo Urada predsednika za javnost)

Več podobnih poizkusov v preteklosti ni imelo potrebne podpore. Sogovorniki pa so tokrat večinoma ocenili, da je zlasti v času okrepljenega nezaupanja v politične institucije večja vloga volivca pri izbiri članov parlamenta potrebna in koristna. Kakršen volilni sistem bomo že imeli, naslednje volitve obetajo nove-stare programe in nekaj novih vljudnih obljub na temelju starih, še neizpolnjenih. Zakone itak pišejo zunanji izvajalci, tako ni zelo pomembno, kdo bo sedel na poslanski sedež. Še vedno bo pomembna moč, izhajajoča iz volilne večine in diplomatskega parlamentiranja.

  • Share/Bookmark

Kdo ima največjega?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 10:31, 18.11.2013

Saturn ga ima, največjega. Papež ima najbolj spoštovanega, angleška kraljica najznamenitejšega. V britanskem muzeju hranijo najstarejšega, Wagner je ustvaril Nibelunškega, Lord Sauron vsemogočnega, Kate Middleton pa nosi najbolj zaželenega. Slovenski igralci in igralke streme k Borštnikovemu. Prstanu.

Arheologi in zgodovinarji trde, da so jih na tretji prst leve roke prvi začeli natikati Egipčani. Trsje, ločje ali šaš so spletli v krog – simbol večnosti, sonca in lune. Prstani so simbolizirali bogastvo in moč, še pred izumom kovanega denarja pa so jih uporabljali tudi kot plačilno sredstvo. Pečatni prstan je nadomeščal osebni podpis. Ljubezen je prstan simboliziral kasneje, najprej je bila moč, avtoriteta in bogastvo. Prstan kot dokaz ljubezni je pomenil tudi dokaz lastnine, saj je bil podarjeni prstan enak sklenjeni poročni ali kupoprodajni pogodbi, žensko pa je kot lastnino vezal na moškega.

Najrazkošnejši papeški prstan je nosil Pij IX, premera treh centimetrov in okrašenega s preko stotimi diamanti, ki so izrisali njegovo podobo. Benedikt XVI. ga je nosil vsak dan, čeprav to do takrat ni bil običaj. Ko mu je nekoč dvakrat zdrsnil s prsta, so se nasprotniki muzali, češ, kmalu ga bo moral odložiti.

Najdragocenejši prstan je Chopardov modri diamant, prstan iz 18-karatnega belega zlata, njegova vrednost presega 16 milijonov dolarjev. Podobnega (cenejšega) je Elizabeth Taylor za prvo zaroko podaril Richard Burton. Paris Hilton je grški ladjedelec obdaril s 24-karatnim diamantom, vrednim slabih pet milijonov dolarjev, 16-karatnega je dobila Melanija Trump.

Vse druge dame bi morale dobiti vsaj takšnega, ki stane dve mesečni plači – tako pravijo v draguljarski tvrdki De Beers – toliko mora zapraviti mladoporočenec za svojo izvoljenko. Obstajajo pa tudi poceni prstani iz plastike ali lesa, pa tudi keramike ali bakra.

Poleg zaročnih in poročnih prstanov so še vedno v rabi tudi pečatni prstani, vedno bolj cenjeni pa postajajo tisti, ki jih nosijo ččlani tajnih društev, prostozidarskih zbornic in končno tudi takšni, ki zaznamujejo konec prestižnega šolanja, zmagovalne dosežke ali obletnice in v zadnjih desetletjih so se ustoličili kot darila porodnici.

Ne nosijo se več le na prstih, nosijo se tudi v nosovih in popkih, na nožnih prstih ali kot obeski na verižici. Nosijo jih pankerji, metalci, šminkerji – ženske in moški. Največji pa je še kar tam zunaj, v vesolju, okrog Saturna.

  • Share/Bookmark

Računovodjeva velika zmaga

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 06:53, 18.11.2013

Prvi računovodja je bil prejšnji teden na vso moč aktiven in produktiven: državni finančni načrt so mu parlamentarni kolegi potrdili, kar ni bilo presečenje. Presenečenji je sproduciral dvoje: za Slovenijo je kot strela z jasnega preskrbel nov denar in ga baje dal v rezervni sklad za hude čase.

Finančni uspeh drage zadolžitve pri tujem privatniku vlada prikazuje kot uspeh. To pa že meji na manipulacijo z ljudstvom, saj vsak dober gospodar ve, da pufanje ni zdravo, ker se vračilo zažre direkt v dobiček in ga seveda požre. Če se dober gospodar zapufa, pa se ne več, kot lahko vrne, ne več, kot je izračunal dobička. Dober gospodar ne bo nikoli zapufal svoje naslednike, ker potlej … pač ni dober gospodar, je preprosto tajkun. Vlada skrbi za svojo potico, državljani pa menjajo firmo, se izseljujejo, pa ne zaradi pozlačene globalizacije, ampak zato, ker doma ne morejo preživeti.

Pred par leti, sredi najhujše krize, se je država zadolžila recimo za pol odstotne točke ceneje kot sedaj, ko se celo primerjalno po slovensko ’slabše stoječi’ Portugalska ali Španija zadolžita ceneje kot Slovenija. Tudi Hrvaška se zadolžuje ceneje. Gre za triletno in ne desetletno obveznico, s 4,7-odstono obrestno mero, niti ne vemo, kdo je kupec naših obveznic in je uganka, zakaj mora biti kupec tajen. Računovodja in direktorica bosta že nekaj časa vedrila na toplem, medtem ko bodo državljani še brcali namočeni v potopu, a razplet bo zgovoren in podprt s številkami: naslednje leto bodo davkoplačevalci preko proračuna financirali za obresti dobro milijardo evrov in to brez sanacije bank.

Očitno tuji financerji – kreditodajalci – že ocenjujejo, da je poslovanje s Slovenijo zelo tvegano, da nima kreditne sposobnosti, da je slovenska politika … kako že … neverodostojna. Pred dnevi je vlada objavljala zagotovilo, da se ‘vsaj’ nekaj mesecev še ne bomo pufali, potlej pa kar čez noč in ob zmagovalni potrditvi proračuna nov slab finančni posel za Slovenijo. Breskrbno in sproščeno, nasmejano in samozadovoljno se je posel zaključil, na tuj račun. Imamo volitve vsake toliko in se posamezniki v vladi zamenjajo, politika pa ostaja še naprej politika izčrpavanja firme, države.

Bedna tolažba je, da bi bil strošek financiranja države lahko še višji, ko bi vlada čakala do rezultatov stresnih testov. Bodoče reforme so tiste, kjer bodo znova potegnili kratko davkoplačevalci, ko jih bo država znova predstavila kot uspeh, čeprav bodo ob njih za marsikaj prikrajšani. In še: znova in lažje bo zaradi reform prišla do novih finančnih virov, to pa je še en nateg, v tem primeru še zunanjih financerjev. Vlada tovrstno financiranje imenuje uspeh, ta uspeh vlade pa je dolgoročno nevzdržen, ker preprosto ni gospodaren, ker vodi v nadaljnje zadolževanje in temu ne bo nikoli konca.

V taki gospodarski politiki bi bil pa še kdo z veseljem politik: nič delati, veselo živeti na tuj račun. Ni čudno, da kljub krizi, recesiji in ‘ni denarja za vse’ vse živo rine v politiko in biti poslanec je danes pač najvarnejši poklic.

  • Share/Bookmark

Dodatna moč iz jeze

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 16:24, 17.11.2013

Čustvom običajno pripisujemo določene ‘vrednosti’ – ljubezen je primer pozitivnega in prijetnega čustva, jeza je primer negativnega in neprijetnega čustva. S čustvi pa imamo opraviti vse življenje, enkrat nas določeno čustvo obvladuje, drugikrat ga uspešno nadzorujemo.

Malokrat pa pomislimo, da je s čustvi tako, kot z vsem, kar nam prinese življenje: ne ena ne druga skrajnost ni v redu, niti znotraj enega čustva, niti v pretirani čustvenosti na sploh. Glede čustva jeze razumemo, da ‘ni dobra’ in jo je treba zatirati, pri čustvu ljubezni pa to ni tako samoumevno, a obvladovanje je potrebno tudi pri pozitivnih čustvih, saj na primer od preveč ljubezni pravijo, da lahko ’srce poči’.

Dodatno moč ljudje najdemo v sebi ob doživljanju jeze. Ko smo ‘nakuhani’ laže dosegamo cilje, smo bolj prepričani vase in v svoje moči. Če je ogrožen občutek lastne vrednosti, ko človek oceni, da je sposoben ubraniti svojo vrednoto, se pojavi jeza in stresno dogajanje se odrazi tudi na telesni ravni.

Kri gre v glavo in roke, obraz pordeči, zenici se razširita, adrenalin buta, jeza nas napolni z energijo – po občutenju jeze se laže postavimo zase in postavimo meje. Velika energija nas lahko zapelje v zlorabo moči, ki nam jo da jeza in gremo v agresijo, žalimo in prizadenemo nekoga.

Ko gre kri v noge, obraz pobledi, sledi pobeg, prevladal je strah, kot pri jezi pa gre obakrat za stresno situacijo in obakrat gre tudi za veliko čustveno razburjenje. Obakrat prepoznamo, da je nekaj pomembnega ogroženo in po oceni lastnih sposobnosti se odločimo za nadaljnje korake.

Ko čustva uporabljamo in upravljamo na pravi način, do prave mere, ob pravem času in zaradi pravega razloga in do pravega človeka, jih uporabljamo premišljeno. Tako nam lastna čustva zagotavljajo dobre osebne odnose, uspeh pri poslovnih pogajanjih ali v okviru družbenih skupin. Izrazov jeze demonstrantov ne gre vedno jemati kot grožnjo sistemu, ampak kot znak zdrave demokracije.

Jezo začutimo takrat, ko nam naše subjektivne zaznave sporočijo, da neka situacija ali posameznikovo ravnanje niso v skladu z našimi normativi ali zahtevami. Takrat lahko jezno eksplodiramo in ravnamo v hipnem afektu, kar pa ima lahko zelo nevarne posledice.

Občutenje jeze nam pomaga slediti lastnim ciljem in na daljši rok pomaga k bolj srečnemu in zdravemu življenju – ko spoznamo, kdaj, kje, zakaj in kako se lahko razjezimo, ko se naučimo jezo uporabljati na strateški način. Filozofi imajo jezo za čustveni odziv na izzivanje. Seveda je lahko jeza uničujoče čustvo, sploh če pomislimo, kaj lahko jeza povzroči v prometu ali med družbenimi nemiri.

Izsledki raziskav kažejo, da je jeza po naravi čustvo, ki daje energijo za ukrepanje. Občutek jeze ljudi spodbuja, da iščejo nagrade. Če so zaželena nagrada boljše razmere za delo ali širše družbene spremembe, ima jeza pri uresničevanju teh ciljev lahko pomembno vlogo. Mahatma Gandhi in njegov pasivni odpor sta lep primer obvladane jeze, izjemni voditelj Nelson Mandela pa je s svojo jezo preoblikoval cele narode – oba sta jezo usmerjala tako, da je zdravila in ne uničevala.

N. Tausch z britanske univerze St. Andrevs pravi, da je jeza zelo pomembna za spodbujanje podpore družbenim gibanjem. V raziskavah je s sodelavci ugotovila pozitivno vlogo jeze, ko je le-ta ljudi spodbudila k mirnim demonstracijam, za katere so upali, da bodo prepričale nasprotnike k popravi družbenih krivic. V političnih dogajanjih jeza pomeni, da se posamezniki še vedno čutijo povezane s političnim sistemom in da še vedno menijo, da jih ta do neke mere zastopa.

Obstajajo dokazi, da imajo politični in poslovni voditelji, ki se razjezijo, pogosto večji ugled – ampak samo, če so moški. Tako moški kot ženske manj spoštujejo jezne ženske kot jezne moške. Ženske čustvene odzive ljudje po navadi pripišejo ‘ženskemu značaju’, jeznoritki, za moške čustvene odzive pa običajno menijo, da se le upravičeno odzivajo na zunanje okoliščine.

Raziskave tudi potrjujejo dejstvo, da lahko jezni pogajalci dosežejo boljši rezultat za svojo stran. Razsodna uporaba jeze skratka koristi na delovnem mestu in v širšem družbenem okolju.

Že Aristotel je spoznal, da obvladovanje jeze ni preprosto. Vendar le obvladovanje svoje jeze še ni dovolj – naučiti se moramo pravilnega odzivanja na jezo drugih. Če z odzivom jezo še povečamo ali pa se zanjo celo ne zmenimo, so lahko posledice resne. Takšne imamo izkušnje v osebnem življenju, v političnih dogajanjih pa so lahko rezultati katastrofalni.

V primeru, ko se cilj jeze, ki jo izraža politična skupina, ne odzove s spremembo, skupino odvrne od tega cilja (recimo vlade) in se odloči za zunajsistemske oblike politične dejavnosti. Bolj prav je jezo jemati kot spodbudo za vedenje, ki je pozitivno in plodno v družbenih odnosih. Osnovna funkcija jeze je, da da dodatno moč za zaščito pomembne vrednote in smo jo pripravljeni braniti.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |