in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Šenkana ura ali le vrnjena ukradena

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 17:10, 26.10.2013

Standardni čas, zimski čas, podarjeni čas ene nočne ure, pravi čas … veliko je poimenovanj za čas, ki je pravzaprav tisti pravi čas, nespremenjeni, včasih rečemo tudi naravni čas. Takšen čas, kot smo ga imeli, preden smo ga prestavljali, ga na začetku poletja vzeli in ga vrnili na začetku zime. Prestavljanje časa se vleče že desetletja, s kančkom humorja pa lahko ugotovimo kronične negativne ekonomske učinke ali celo neučinkovito rabo naravnih virov (svetlobe, sonca) – glede na gospodarske trende pri nas in v svetu.

Današnja noč bo dolga, vsaj nekaterim ljudem. Ponoči dobimo uro časa nazaj in bomo spet znova prešli s poletnega na zimski čas. Kaj naj naredimo z njo, s to podarjeno uro? Biološke ritme imamo ljudje takšne, da mehanični ali digitalni premiki časa ne delujejo nanje tako, da bi se ob prehodu tudi ti naravnali na aktualni poletni ali zimski čas. Pa tudi percepcija vzetega časa ni uravnovešena s percepcijo vrnjenega časa: težje se je v eni uri manj naspati enako kot sicer, premalo zaleže uro več poležavati v pričakovanju pravega časa.

V Sloveniji uro prestavljamo zaradi evropske direktive o ureditvi poletnega časa (ne, ni kriva trojka!). Evropska komisija vsakih pet let objavlja razpored z datumi začetka in konca poletnega časa. Pri nas to ureja uredba o določitvi obdobja poletnega časa. V tem premikalništvu urinih kazalcev smo v druščini še sedemdesetih držav po svetu.

Večina operacijskih sistemov v današnjih računalnikih opravi obe spremembi časa samodejno, to pa ne velja za vse mobilce in druge elektronske naprave, ki imajo vgrajeno uro. Mnogi moramo na večer pred spremembo ali v jutru po njej kar sami uravnati pravi čas pri vsaki posamezni uri v naših domovih in avtomobilih. Name bo počakalo ur sedem ur, da jih prestavim od danes do jutri, pa si mislim, da sploh nisem suženj časa. Najbrž imam tako zato, ker rada vem, koliko časa sem še lahko v nesuženjskem odnosu do časa.

Skoraj vse evropske države ter Severna Amerika premikajo ure na poletni čas. Ta je bil najprej vpeljan v Nemčiji in Avstriji leta 1916, kasneje tudi drugod, vendar se je po drugi svetovni vojni večinoma ukinil. V šestdesetih in sedemdesetih letih se je zaradi energetske krize marsikje ponovno vpeljal. Leta 2000 je EU sprejela direktivo o poletnem času. Prehajanje na poletni čas je sicer v Sloveniji uredil že zakon iz leta 1983, sprejet zaradi naftne krize. Težko je verjeti, da bi Slovenci v osemdesetih letih svetili na petrolej, zato je utemeljitev prestavljanja časa zaradi naftne krize bolj za lase privlečena. Da pa vsako zadnjo nedeljo v oktobru premaknemo uro nazaj in zadnjo nedeljo v marcu za uro naprej smo dokončno odločili leta 2006. Zgodilo se je brez posebnega razloga ali pa je imel kdo od odločujočih tako sposoben mehur, da je krizo zaznal še pred njenim izbruhom.

Države EU so leta 2007 izdelale poročilo o vplivu določb o poletnem času na delovanje določenih sektorjev. Po preučitvi poročil držav članic je Evropska komisija sprejela zaključek, da je sedanja ureditev poletnega časa še vedno primerna. Nobena članica namreč ni izrazila želje po ukinitvi ali spremembi poletnega časa, kar je pravzaprav nenavadno, saj je bilo vsaj v naši državi napisanega o tem veliko, večinoma v smislu predlaganja ukinitve poletnega časa.

Po podatkih ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo je Slovenija ugotovila, da je ureditev poletnega časa glede organizacije dela primerna in da se prihrani pri porabi električne energije. No, jaz prihrankov ob plačevanju porabe elektrike ne zaznavam, pa če se še tako močno potrudim. Iz meseca v mesec plačujem za elektriko več, iz meseca v mesec zaslužim manj. Imam dober nočni vid in marsikaj lahko naredim brez vsake svetlobe, luči zlepa ne prižgem, pa vendar prakticiranje naravnega daru ne doprinese k finančnim učinkom. Sklepam, da so stroški priključnin, moči, obračunavanj in podobnih obveznih fiksnih sestavin računov za elektriko krivi, da se ne da nič prihraniti.

Medtem ko zagovorniki premikanja urnih kazalcev opozarjajo na prihranek energije, pa nasprotniki menijo, da premikanje kazalcev negativno vpliva na biološko uro ljudi in poslabšuje njihovo razpoloženje in zdravje. Pri meni sprememba na zimski ali poletni čas povzroči dvojno življenje še tedne po datumu spremembe. Upravičeno se lahko v teh časih bojim, da bom dvojno obdavčena, ker svojo nepremičnino uporabljam za dvojno življenje …

Trenutna kriza ni le energetska, tako se lahko zgodi, da bomo dobili naslednje leto namesto poletnega časa po evropski direktivi z uro manj oz. prej, kakšno uro ali dve še zraven po slovenski uredbi, da bomo dan podaljšali. Bo treba namreč več delati, zato pa se rabi več časa. S kančkom humorja spet, a v njem je vendar tudi zrno resnice.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev

avtor fuga

29.11.2013 @ 21:05

Pravzaprav smo skoraj na robu pasu Greenwich, pa bi lahko obdržali kar poletni čas. Najslabše za organizem je menjava časa in s tem tudi bioritma. Če bi obdržali poletni čas, bi ostalo nekaj več popoldanskega časa tudi pozimi, ko se vsi nekako v temi odpravljamo v službo, v mraku pa prihajamo domov.

avtor pohajalka

30.11.2013 @ 19:45

Fuga, meni je vseeno, ali bi bil poletni ali zimski ali standardni čas, moteče je spreminjanje, mi prav nič ne paše.

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |