in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Varčevanje na današnji dan

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 06:45, 31.10.2013

Svetovni dan varčevanja je danes. Varčevanje je dober podjem. Varčevanje pomeni, da človek zazna neko svojo potrebo in se jo trudi v času realizirati z varčevanjem iz svojega kupčka denarja. V obdobju varčevanja se je treba odpovedovati drugim stvarem, saj denarja ni težko zapraviti. Medtem ko varčujemo, se nakupna ideja dokončno izkristalizira, včasih se preračunljivo odločimo, da želene stvari v resnici ne potrebujemo in se odločimo za kaj drugega.

Čudež, najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na varčevanje, pa je zaposlitev. Zaslužek iz lastnega dela, zasluženi kupček denarja. V ustavi piše, da imamo v naši državi zagotovljeno pravico dela, delo zagotavlja celotni družbeni položaj človeka in mu po lastni presoji omogoča tudi varčevanje.

Preurejanje denarnih tokov pri nas najbolj obvlada država sama in ta podjem naslavlja z varčevanjem. Močno varčuje in današnji svetovni dan varčevanja je še najbolj njen praznik, ker svoj podjem obvlada v potankosti. Njen podjem je zagotavljati državljanom nenehno in neprestano, da bi se v svoji državi dobro počutili, bili varni in preskrbljeni, zadovoljni z državno upravo – proces, ki se ne bo nikoli končal, je to. Zato država varčuje na tujih plečih.

Država je tudi dobra učiteljica, saj nenehno s svojim zgledom dopoveduje državljanom, da se delati ne splača, zato sploh ni nič narobe, ker ji zagotavljanje delovnih mest ne gre najbolj od rok, saj se podjem varčevanja najlepše realizira na tujih plečih, od denarja, ki ga nekdo ima, ali pa od dela, ki ga opravljajo še zadnji butalski bedaki.

Dejstvo je, da država svojega kupčka denarja nima, da bi varčevala od svojega. Varčuje od našega, denarja iz ljudstva: z višanjem ddv, višanjem prispevkov za zdravstvo pri espejih in študentariji, avtorskih in pogodbah o delu, posiljuje z nepremičninskim davkom po hitrem postopku, viša dohodninski davek, če ne bo iztržila dovolj za proračunsko vzdržnost, bo udarila še s kriznim davkom.

Tiste, ki se upirajo zakonitemu ravbanju, proglasi za nedržavotvorne, za nelojalne državljane. Na programu za naslednje leto so slabe banke, ki jih bo treba sfinancirati. Kako da se nikomur v naši državi ne posveti, da bi denar zanje iskal tam, kjer je poniknil? Eh, zato morda, ker bi morali iskati med svojimi, med bližnjimi po poslih.

Kratko potegneta gospod državljan in gospa državljanka, ki nista več gospod in gospa, ker nimata zaposlitve. Tema dvema tudi varčevati ni treba, ni jima treba razmišljati o slabih časih, ki morda pridejo, ker v hlevu nimata ovc, da bi jih strigla in varčevala na njihovih plečih.

Zrno na zrno – pogača, kamen na kamen – palača. Tako so nas učili tisti, ki niso varčevali, ki so jemali kredite. Zrno na zrno je zlagala raja, kamen na kamen za palače pa elitni ljudje. Cerkvene palače, državne palače, nerezidentne palače za počitniške ‘hišice’ …

Banke, velike marmorne hiše, ki so tam zato, da bi se v njih varčevalo, one pa bi potem denar varčevalcev prodajale naprej, danes skorajda ne reprogramirajo dolgov, obremenitve gospodarstva iz naslova varčevanja države so že zdaj tako nevzdržne za gospodarstvo, da le-to ugaša v počasno rakavo smrt. Da se bodo najvišji bančniki (pucpenzli in potrčki političnih in gospodarskih lobijev) še naprej vozili v najdražjih avtomobilih, bodo banke odpuščale. Nekaj bank bo zaprlo svoja vrata, nekaj novih bo nastalo. V čem je pravzaprav fora? Kredite je treba izterjati, pa ne bo treba novih, slabih bank!

Država postaja iz dneva v dan dražja. Producira izdelke, ki ne gredo v promet, v svoje malhe tlači nenehno sveže kredite in davke, pa vendar iz dneva v dan tone. Z njo pa mi vsi. Ko gre država v stečaj, ko država bankrotira, kaj se zgodi s potencialnimi varčevalci, državljani? Bistre podgane zapuste tonečo ladjo prve, teh že ni več med nami. Povprečno bister državljan spakira in se gre priseljenca v drugo državo. Podobno so včasih delavci zapuščali slabe firme in se zaposlovali v tistih, ki so dajale najboljše plače.

Danes dobiva desetine tistočev slovenskih državljanov minimalne plače. Iz ene take plače večinoma živijo vsi družinski člani. Varčuje se tako, da se skuha manj makaronov. Varčevanje postaja vse bolj filozofski projekt preživetja. Nekaterim poči film zaradi brezizhodnega položaja in ubijajo, sebe, druge svoje bližnje.

Krivci, ki so povzročili, da državljani nimajo možnosti varčevanja, ker so jih z izčrpavanjem bank in podjetij spravili ob delo in plačo, se brezskrbno še naprej vozijo v najdražjih avtih in živijo v svojih dragih palačah v svojem lastnem shizofreničnem svetu.

V slabih časih so med povprečnimi državljani, takimi, ki niso izbranci, pomembnejši kot varčevanje denarja za hiše ali avtomobile, odnosi z ljudmi iz svojega okolja. Namesto da se pobijamo med seboj, bi bilo bolj prav okrepiti prijateljstva, se zavzemati za skupno dobro, se povezovati v solidarnosti s šibkejšimi. Naši bližnji namreč niso krivi za krizo.

  • Share/Bookmark

V reformacijskem duhu danes

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 06:44, 30.10.2013

Čez štiri leta, leta 2017 bo minilo pol tisočletja, odkar se je nemški duhovnik Martin Luther vtaknil v cerkvena početja. Njegov začetek reformacije je bil nabit na cerkvena vrata v Wittenbergu, bistvo tistih petindevetdesetih tez pa je bil dvom v zmožnost cerkvene oblasti, da bi lahko posegala v svet mrtvih z odpustki.

Ni se mu zdelo prav, da je šel tisti denar, ki ga je Cerkev ‘prislužila’ s prodajanjem odpustkov za mrtve v vicah, v gradnjo bazilike v Rimu. Ker je Luther podvomil v dvoje bistvenih cerkvenih dejavnosti, pokazal na napake s prstom in jih objavil, ga je izobčil najprej papež, potlej še cesar.

A do cerkvenega razkola je z reformacijo vendarle prišlo, geografsko in ideološko. Oblikovala se je nova luteranska cerkev, na eni strani protestanti, na drugi katoliki.

Luthrove zahteve so bile pravzaprav preproste: naj bo cerkev revna in bogoslužje preprosto, zavzemal se je proti čaščenju svetnikov in relikvij, izražal je prepričanje, da se cerkev ne sme postavljati nad državo, zahteval je, da verniki berejo Sveto pismo v maternem jeziku.

Ni bil prvi reformator, bogatenje cerkve je šlo v nos že mnogim pred njim, prve znane kritike so iz 14. stoletja. Anglež Wycliffe in Čeh Hus sta nasprotovala bogatenju cerkve in zahtevala, naj duhovniki Biblijo razlagajo v domačem jeziku vernikov. Jana Husa so zaradi tega skurili na grmadi.

Zaradi reformacije so se v Sloveniji pojavile prve slovenske knjige (Trubar, Bohorič, Dalmatin …), reformacijski duh se je širil po Evropi (Calvin, Zwingli, hugenoti, anglikanska cerkev …).

Z večino Lutrhrovih zgodovinskih dejavnosti ima še vedno v svoji sveti cerkvi opraviti aktualni papež Frančišek. Dvomljivo je, da bi mu uspelo v celosti, nekaj pa se bo morda le premaknilo na bolje. Zanimiva je ugotovitev, da so se reforme zgodile večinoma z delovanjem od znotraj, in tako se v Cerkvi dogaja tudi danes. Razlika je le v tem, da papež danes deluje z vrha navzdol, v preteklosti pa so bili pojavi od redkih nezadovoljnih posameznikov od spodaj.

Interesantna je ugotovitev, da Cerkev ne odneha v nenehnem prizadevanju poseganja na posvetno področje, ne odneha v poskusih zavzeti najvišji položaj, se postaviti nad državo, posegati v državniške posle na političnem, gospodarskem in finančnem področju.

Podobno kot se dogaja znotraj cerkvenih oblasti, se dogaja tudi na drugih področjih človeškega udejstvovanja, na političnem področju. Spremembe se zgodijo ob delovanju znotraj mastodonta, pa naj bo od zgoraj navzdol ali obratno. Spremembe prihajajo in se uvajajo postopoma, v stilu en korak naprej, dva koraka nazaj …

Posvetna oblast se bori z enakimi nepravilnostmi, kot je primer pri cerkveni oblasti: lumparije, korupcija, bogatenje na račun malih ljudi, kanaliziranje denarja, oblasti in moči k redkim posameznikom, ki preko plačljivih pajacev in lutk pridejo do svojega ‘prav’. V takšni situaciji ljudstvo meni, da so itak barabe vsi, da se ničesar ne da spremeniti in poskuša iztržiti priboljške na račun ubogljivosti.

Od reformacijskih poskusov do pravične družbe je še dolga pot. Ljudje pa smo različni v svojih pričakovanjih, mnogi v strahu, da bi ne izgubili to, kar še imajo, lebdijo v svojih namišljenih conah udobja. Kot je recimo nepremičninski davek: posvetni lastniki nepremičnin se borijo, da bi davka plačali manj, ne borijo se za pravičnejšo porazdelitev davčnega bremena.

Zakaj Cerkev ne bi plačevala davka za svoje nepremičnine, za vse svoje nepremičnine? Lastnina, so včasih rekli, da je sveta stvar. Lastnina obvezuje, ugotavljamo danes. Če Cerkev ne more plačati nepremičninskega davka, ja potlej pa naj ga ne plača, saj je država modro uvedla vpis davčnega dolga na nepremičnino. Cerkveno premoženje se bo tako lahko pocenilo in ga bodo pokupili posvetni tajkuni.

Reformacijski duh pravičnosti bi moral zaveti tudi po slovenskih reformah, da bodo postale ‘vzdržne’, dolgoročne in trajnostne. Reformacija – never ending story (protireformacija tudi)!

  • Share/Bookmark

Simbioza za več znanja in samostojnosti

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 14:12, 27.10.2013

Prvi vseslovenski prostovoljski projekt za učenje veščin računalništva in mobilne telefonije za starejše se je končal. Potekal je ves prejšnji teden po vsej Sloveniji.

Simbioza, večgeneracijsko sožitje pred računalniškimi ekrani, postaja zgodba trajnostne rasti. Mladi, po osnovnih šolah res mladi, so pokazali iskreno voljo po sodelovanju. Skupaj z učitelji jih je bilo toliko kot starejših udeležencev, bilo je glasno, zavzeto in z veliko mero sodelovanja. Celo daljni Kitajci so pokazali zanimanje za projekt.

V projektu so se povezali mladi, starejši in najstarejši – skupaj s partnerji. Brez slednjih Simbioze sploh ne bi bilo. Letos so pri Simbiozi ob koncu projekta ponudili še posebno ponudbo: razvili so Simbioza mojstre, mlade, ki so pripravljeni pomagati vsak dan, za manjše plačilo. Pripravljeni so iti zraven v trgovino po računalnik in ga na domu usposobiti. Gre za ponudbo celoletnega programa socialnega podjetništva Simbioza mojstri.

Mnogi udeleženci letošnje Simbioze so na delavnicah spletli posebna prijateljstva. Nekateri bodo ostali v stiku tudi preko Simbioza kluba. V Ljubljani deluje Medgeneracijski center, povezovanje tako še ni končano, nadaljuje se lahko še naprej.
Letošnji projekt je potekal na 340 lokacijah po državi, udeležili pa so se ga seveda predvsem tisti starostniki, ki že imajo računalnik. Največkrat je to kišta, ki so jo podedovali od svojega potomstva. Mnogi imajo pa čisto prave in sodobne bukce, pa veselo skajpajo s prijatelji in sorodniki tudi iz domov za starejše (ali v domove za starejše).

Nekaterim ljudem gre v nos, da bi se starejši (ki menda imajo vsi po vrsti ful denarja, hiš …) zastonj izobraževali, še več, bogokletna je misel, da imajo ti starci celo računalnike! Le kanček podjetniške miselnosti bi bilo potrebno pri takšnih pomislekih, pa bi vsi skupaj, z državo vred, izračunali, da se jim splača investirati v starejšo generacijo. Vložek je daleč pod skupnimi koristmi.

Vse generacije se bomo morali postopoma privaditi misli, da je v redu in prav, da imajo starostniki primerne pogoje bivanja, da je njihov dom prilagojen njihovim posebnim potrebam, da je povsem normalno, da imajo svoj računalnik, telefon ali tablice, in da to hočejo in znajo uporabljati. Dlje ko bodo starejši (65+) to posedovali, dlje bodo ostali samostojni in neodvisni in ne bodo v breme družbi (-65).

Problem današnje slovenske družbe niso starejši, ki kaj imajo, problem so mladi, ki nimajo. Morda … se bo kdo starejših domislil investirati v mlade, v mlada podjetja. Morda … se bo kdo od mladih domislil starejšim predlagati vlaganje v njihova podjetja. Pa ne zastonj, za soudeležbo pri dobičku ali drugačno korist seveda. Le izmenjati je treba tisto, kar imamo, sodelovati in zaupati drug drugemu.

Zaupanje pa ni zastonj in se ga ne pridobi čez noč, zaupanje si je treba prislužiti v času.

Pri računalnikih je lahko terminologija problem, a jeziku je moč priti do dna. Včasih pa je neznanka terminologija v vsakdanjem življenju. Malo za šalo: lahko bi se zamislili, kje in s kom so, starejši obilnejši gospodje. Če jih družica nagovarja s ‘prasec zavaljeni’ ali nasprotno z ‘medvedek moj’, terminološka razlika nakazuje razliko v debelini denarnice ali ničle med višjo števko do decimalke … morda je mogoče uganiti celo starostno razliko. (Iz letošnjih simbiotičnih utrinkov.)

Hardvare, software – celo med živimi bitji in mrtvimi stroji so lahko podobnosti.

  • Share/Bookmark

Šenkana ura ali le vrnjena ukradena

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 17:10, 26.10.2013

Standardni čas, zimski čas, podarjeni čas ene nočne ure, pravi čas … veliko je poimenovanj za čas, ki je pravzaprav tisti pravi čas, nespremenjeni, včasih rečemo tudi naravni čas. Takšen čas, kot smo ga imeli, preden smo ga prestavljali, ga na začetku poletja vzeli in ga vrnili na začetku zime. Prestavljanje časa se vleče že desetletja, s kančkom humorja pa lahko ugotovimo kronične negativne ekonomske učinke ali celo neučinkovito rabo naravnih virov (svetlobe, sonca) – glede na gospodarske trende pri nas in v svetu.

Današnja noč bo dolga, vsaj nekaterim ljudem. Ponoči dobimo uro časa nazaj in bomo spet znova prešli s poletnega na zimski čas. Kaj naj naredimo z njo, s to podarjeno uro? Biološke ritme imamo ljudje takšne, da mehanični ali digitalni premiki časa ne delujejo nanje tako, da bi se ob prehodu tudi ti naravnali na aktualni poletni ali zimski čas. Pa tudi percepcija vzetega časa ni uravnovešena s percepcijo vrnjenega časa: težje se je v eni uri manj naspati enako kot sicer, premalo zaleže uro več poležavati v pričakovanju pravega časa.

V Sloveniji uro prestavljamo zaradi evropske direktive o ureditvi poletnega časa (ne, ni kriva trojka!). Evropska komisija vsakih pet let objavlja razpored z datumi začetka in konca poletnega časa. Pri nas to ureja uredba o določitvi obdobja poletnega časa. V tem premikalništvu urinih kazalcev smo v druščini še sedemdesetih držav po svetu.

Večina operacijskih sistemov v današnjih računalnikih opravi obe spremembi časa samodejno, to pa ne velja za vse mobilce in druge elektronske naprave, ki imajo vgrajeno uro. Mnogi moramo na večer pred spremembo ali v jutru po njej kar sami uravnati pravi čas pri vsaki posamezni uri v naših domovih in avtomobilih. Name bo počakalo ur sedem ur, da jih prestavim od danes do jutri, pa si mislim, da sploh nisem suženj časa. Najbrž imam tako zato, ker rada vem, koliko časa sem še lahko v nesuženjskem odnosu do časa.

Skoraj vse evropske države ter Severna Amerika premikajo ure na poletni čas. Ta je bil najprej vpeljan v Nemčiji in Avstriji leta 1916, kasneje tudi drugod, vendar se je po drugi svetovni vojni večinoma ukinil. V šestdesetih in sedemdesetih letih se je zaradi energetske krize marsikje ponovno vpeljal. Leta 2000 je EU sprejela direktivo o poletnem času. Prehajanje na poletni čas je sicer v Sloveniji uredil že zakon iz leta 1983, sprejet zaradi naftne krize. Težko je verjeti, da bi Slovenci v osemdesetih letih svetili na petrolej, zato je utemeljitev prestavljanja časa zaradi naftne krize bolj za lase privlečena. Da pa vsako zadnjo nedeljo v oktobru premaknemo uro nazaj in zadnjo nedeljo v marcu za uro naprej smo dokončno odločili leta 2006. Zgodilo se je brez posebnega razloga ali pa je imel kdo od odločujočih tako sposoben mehur, da je krizo zaznal še pred njenim izbruhom.

Države EU so leta 2007 izdelale poročilo o vplivu določb o poletnem času na delovanje določenih sektorjev. Po preučitvi poročil držav članic je Evropska komisija sprejela zaključek, da je sedanja ureditev poletnega časa še vedno primerna. Nobena članica namreč ni izrazila želje po ukinitvi ali spremembi poletnega časa, kar je pravzaprav nenavadno, saj je bilo vsaj v naši državi napisanega o tem veliko, večinoma v smislu predlaganja ukinitve poletnega časa.

Po podatkih ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo je Slovenija ugotovila, da je ureditev poletnega časa glede organizacije dela primerna in da se prihrani pri porabi električne energije. No, jaz prihrankov ob plačevanju porabe elektrike ne zaznavam, pa če se še tako močno potrudim. Iz meseca v mesec plačujem za elektriko več, iz meseca v mesec zaslužim manj. Imam dober nočni vid in marsikaj lahko naredim brez vsake svetlobe, luči zlepa ne prižgem, pa vendar prakticiranje naravnega daru ne doprinese k finančnim učinkom. Sklepam, da so stroški priključnin, moči, obračunavanj in podobnih obveznih fiksnih sestavin računov za elektriko krivi, da se ne da nič prihraniti.

Medtem ko zagovorniki premikanja urnih kazalcev opozarjajo na prihranek energije, pa nasprotniki menijo, da premikanje kazalcev negativno vpliva na biološko uro ljudi in poslabšuje njihovo razpoloženje in zdravje. Pri meni sprememba na zimski ali poletni čas povzroči dvojno življenje še tedne po datumu spremembe. Upravičeno se lahko v teh časih bojim, da bom dvojno obdavčena, ker svojo nepremičnino uporabljam za dvojno življenje …

Trenutna kriza ni le energetska, tako se lahko zgodi, da bomo dobili naslednje leto namesto poletnega časa po evropski direktivi z uro manj oz. prej, kakšno uro ali dve še zraven po slovenski uredbi, da bomo dan podaljšali. Bo treba namreč več delati, zato pa se rabi več časa. S kančkom humorja spet, a v njem je vendar tudi zrno resnice.

  • Share/Bookmark

Bella Ciao

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 14:39, 26.10.2013

Bella Ciao je danes odzvenela v Beogradu.

Z vojaškimi častmi so danes v Beogradu pokopali in se poslovili s pesmijo Bella Ciao od Titove vdove Jovanke Broz. Pogreba se je udeležilo cca deset tisoč ljudi in ga spremljalo 35 srbskih in še približno toliko tujih medijskih hiš ter cca 300 novinarjev. Jovanka – ‘zadnja ikona Jugoslavije’ – je pokopana v Hiši cvetja na Dedinjah ob Titu.

Ljudje so nosili jugoslovanske zastave, cvetje, nekateri s čepicami s petokrako zvezdo, drugi s fotografijami Jovanke in Tita, tudi majice z napisom Jugoslavija so nosili. Kot bi se ljudje simbolno poslavljali tudi od Jugoslavije.

Medalje in druga odlikovanja, ki jih je dobila Jovanka Broz, so postavili pred krsto. Ob njej so postavili častno stražo garde Vojske Srbije. Od Jovanke so se prišli poslovit premier Dačić, predstavniki borčevskih organizacij iz Srbije in bivše Juge. Na grobu bo bela marmorna plošča z zlatimi črkami, podobna kot je Titova.

Pozabljena in osamljena je Jovanka preživela svoja zadnja leta, skromno in proč od oči javnosti, brez osebnih dokumentov skoraj do smrti, brez pokojnine v propadajoči hiši. Zadnja dva meseca je bila po infarktu v kliničnem centru v Beogradu, kjer je tudi umrla. Rojena je bila leta 1924, tekom svojega življenja pa je bila deležna ob Titu tudi velikih časti, bila je tudi nosilca Partizanske spomenice 1941.

Čeprav si je Titova vdova želela skromnejši pogreb brez večjih slovesnosti, se je srbska vlada odločila njeni volji navkljub za drugo skrajnost – častna straža, vojaške časti, prisotnost vladnih in borčevskih funkcionarjev, celodnevni mimohod državljanov.

Minili sta že dve desetletji kar je razpadla bivša Juga, pa še vedno ostaja najbolj znana ženska Jugoslavije njena velika skrivnost in uganka: je bila zarotnica ali žrtev zarote? Je bila vplivna političarka iz ozadja ali namizni okras? Uganko bo razpletel čas.

Z njeno smrtjo se vsekakor končuje neko zgodovinsko obdobje. Novica o njeni smrti je obkrožila svet in o njej so se razpisali mnogi tuji mediji, ki sicer ne pišejo o smrtih vdov velikih državnikov in politikov. Morda na tujem o njej vedo več – ali pa ji preprosto pripisujejo več, kot je v resnici bilo. Navsezadnje je bila Jovanka ena od treh uradnih, pa še kakšna občasna je bila prisotna.

In prav na koncu: še vedno je Jovanka tudi naša, slovenska, zgodovine pač ni mogoče zanikati, bili smo Juga. Naj počiva skrivnostna ženska v miru.

  • Share/Bookmark

Ror v roke in bum

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 22:39, 24.10.2013

Krvavi dogodki so odraz stanja v državi, tudi pri medsebojnih odnosih v družinah in širše se kaže kriza, s to ugotovitvijo se strinja tudi mariborska policija, ko komentira sredino in današnje četrtkovo strelsko obračunavanje sredi belega dne, sredi mesta.

Policija res beleži več kaznivih dejanj na področju krvnih deliktov, a po mnenju policije (še) ni razloga za zaskrbljenost in strah. Umori namreč niso povezani, gre več ali manj za delikte v okviru ožjih socialnih skupin. Za sedaj je edina skupna točka obeh streljanj v Mariboru le strelno orožje. In streljanje v ljudi.

Sredino streljanje naj bi bilo narko-mafijsko, današnje četrtkovo pa naj bi bilo povezano z izterjavo dolga. Zaposleni je prišel na dom svojega delodajalca, ki je obenem tudi sedež gradbenega podjetja tega delodajalca. Po zadnjih informacijah naj bi zaposleni zahteval od delodajalca vračilo dolga, kar ni šlo zlepa, v prepir se je vključil še lastnikov sin in potem je zaposleni vzel v roke v orožje, oba ustrelil in potem še sebe. Delavci, ki so bili prisotni po dogodku, so zanikali, da bi bil delodajalec kaj dolžan.

Strelec je bil baje zadnje leto na bolniški, morda mu delodajalec res ni bil dolžan plače, kot je bilo videti v začetku. Je pa mogoče, da je delodajalec ‘pozabil’ bolniško nadomestilo, če ga je firmi za delavca nakazoval zdravstveni zavod, nakazati na delavčev račun.

V zadnjih letih, recimo v zadnji petletki, je največ umorov na območju Ljubljane in Maribora. Zadnje streljanje je gotovo povezano s socialnim momentom, tragediji botruje stiska. Ker je tega vedno več, kot je krize v naši državi vedno ‘več’, bi se po teh tragedijah vrhovna politika vendar lahko skupaj vzela in podvzela potrebne ukrepe.

Ko je orožje pri roki – in v naši državi v povprečju preko palca na eno gospodinjstvo je, vsaj ror ali dva – potlej se probleme rešuje s pokanjem. Časi se pač spreminjajo, nekoč je bilo drugače, ‘aufbiks’, ‘čreva na planke’, ‘potipanje s pipcem’, danes je strelno orožje orodje reševanja sporov. Spori se rešujejo danes hitreje in bolj dokončno, vedno pogosteje za vedno.

Igra z ognjem, igranje z življenji je vse to. Trend nižanja vrednosti življenja narašča. Ljudi bo vedno bolj strah.

  • Share/Bookmark

Tvegana podjetja

Zapisano pod: Domovina, Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 21:44, 24.10.2013

Slovensko združenje za duševno zdravje in skupnost zasebnih zavodov sta letos organizirala četrte dneve socialne ekonomije, 22. in 23. oktobra v Ljubljani. Na njih so spregovorili o socialnem podjetništvu v Sloveniji, trendih na tem področju v Evropi, načinih financiranja socialnega podjetništva ter izobraževanju za socialne podjetnike.

Pozdravni nagovor je izpovedala tudi generalna direktorica direktorata za trg dela in zaposlovanje, ki je z odra odšla čekirat mobilca in uredit papirje ter odšla še preden so pozdravne nagovore dokončali še drugi direktorji in strokovni direktorji agencij in združenj. Ministrstvo za delo je tisto, ki je dobilo zadolžitev usklajevanja dejavnosti in ukrepov z drugimi ministrstvi, a že spletna stran zaostaja za zakonskimi obvezami, ni ažurirana, nagli umik gospe generalne pa tudi prepričljivo prikaže aroganten odnos ministrstva do segmenta socialnega podjetništva.

Generalno direktorico je nadomestila magistrica, mlado in zgovorno dekle, ki je ob vsakem oglašanju naprošala prisotne, naj povedo, kaj socialna podjetja rabijo … Socialnih podjetnikov ni bilo veliko, dvoranica ni bila napolnjena. Prisotni socialni podjetniki so bili v glavnem tisti, ki že leto ali dve furajo bolj ko ne dobrodelno dejavnost (urejanje okolice, pravična trgovina, predelava starih koles ipd.) ter nekaj potencialnih, ki pa niso imeli še dovoljšnjega znanja za tovrstno podjetniško dejavnost in so postavljali temu primerno nerodna vprašanja. Odgovori magistrice iz ministrstva so bili pomanjkljivi.

Posebne pozornosti je bilo opaženje nekaj starejših delavcev iz socialne dejavnosti (centri za socialno delo) in nekaterih vladnih komisij, ki ‘upravljajo’ z ranljivimi skupinami na trgu dela. Še večje pozornosti je bilo opaženje neprisotnosti ‘realnega’ sektorja, podjetnikov. Socialnim strokovnjakom ni bilo povsem jasno, čemu njihova prisotnost na konferenci, kar jim ni šteti v zlo.

Motivatorji so poskušali ob vsakem delnem zaključku programa vsiliti socialnim podjetnikom idejo, da bodo ob dobri poslovni ideji in posedovanju znanja trženja uspešno poslovali brez zagotavljanja podpornega okolja s strani države. Kot bi bilo nekako nemoralno pričakovati denar iz razpisov, podporno okolje, hkrati pa je zelo zaželjeno zaposlovanje najranljivejših skupin brezposelnih – zaradi ugleda, ki ga ponuja dopis k firmi: SoP. Razumeti je bilo, da je preprodaja tista zmagovalna izjava naše predsednice vlade: ne denarja, nikar – le čas rabimo.

Žal v štacunah (to so kraji, kjer poteka menjava dobrin za denar) ne vzamejo v račun niti delčka ugleda od SoPa, hočejo pravi denar, katerega izvor jim ni mar. Tudi glede časa se ne da tam nič debatirati, enostavno ne prodajo mleka ali kruha, grabelj ali lopate. Ranljive skupine brezposelnih so žal brezposelne zato, ker jih realni gospodarski, podjetniški in ministrsko-agencijski sektor ne zaposluje. Dobre poslovne ideje pa povprečni (revni) državljani ne morejo sfinancirati, ker preprosto nimajo denarja. Socialna podjetja pa bodo po božansko rešila gospodarstvo in socialo v eni sapi! Naj verjame, kdor hoče.

Socialni podjetniki pri nas so ljudje, ki bolj negujejo družbeni interes (reveži pomagajo revežem, invalidi invalidom, duševni bolniki duševnim bolnikom) v obliki poceni negovanja trat ipd. preprostih oz. nezahtevnih del. Bolje plačane so storitve, recimo grafične, te pa so financirane iz evropskih socialnih sredstev preko razpisov po posameznih projektih. Projekti so financirani od prvega dne delovanja firme, torej prihaja denar sproti in ne šele po zaključku projekta. Brez zahteve po trajnosti, ki je naložena socialnim podjetjem.

Zvezda prikaza uspešne zgodbe je bila namreč predstavitev projekta grafičnega oblikovanja. Na projektu je bila zaposlena od začetka vodja projekta, izvajalci pa so bili brezposelni, ki so prišli na usposabljanje na delovnem mestu preko zavoda za zaposlovanje. Ti ljudje so bili smetana iz ranljivih skupin, v resnici niso bili slabo zaposljivi. Kljub naročilu še pred zagonom podjetja, so dobili prvi zaslužek šele po petih mesecih delovanja. Kompetenco delovanja socialnega podjetja je torej predstavil projekt, ki ni izvajan v socialnem podjetju.

Slovenske politične in gospodarske elite niso neumni ljudje in gotovo imajo pred seboj razumen razlog za uvajanje socialnega podjetništva pri nas. Seveda socialna podjetja ne bodo pripuščena k dobro plačanim dejavnostim in zelo se bodo morala potruditi, da bo od bogato naložene razpisne mize dobila še kaj drobtinic zase. Pred njimi jih je v vrsti še kup drugih, ki že dalj časa obvladujejo ta korita in se pridno pasejo tam. O teh morda kdaj drugič bolj natanko.

Tokrat ostaja nekje v zaledju neprijetna misel: zakaj bi uspelo socialnim podjetnikom, ko gospodarstva toliko drugih pred njimi ni furalo v redu? Celo podjetniki so malo opustili podjetništvo in se bolj oprijeli politike, ustanovili so politično stranko. Navsezadnje pa je tudi politika brand, ki ga je mogoče tržiti. Le v cerkvene posle se ne vtikati, pa bo.

  • Share/Bookmark

Mednarodni dnevi, svetovni dnevi, dnevi kar tako

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 06:25, 17.10.2013

Mednarodni dan boja proti revščini, 17. oktober, v pričakovanju boljših časov.

Revščina je stanje, ki spremlja človeka od pamtiveka do današnjih dni. Milijone let se človek razvija, civilizira, napreduje na mnogih življenjskih področjih, a žalostno pogrne na osnovi človečnosti, ker ni zmožen odpraviti revščine. Žalostna je ugotovitev, da revščine ne bo odpravil mednarodni dan boja proti revščini, niti teden boja proti njej.

17. oktober je za mednarodni dan boja proti revščini razglasila Generalna skupščina Združenih narodov decembra 1992. Od takrat naprej se – začuda! – revščina v svetu še povečuje. Revni so tisti, na katerih je, da se iz svojega stanja izkopljejo, da se zavedo svojega položaja, da se aktivirajo.

Pod pragom tveganja revščine je pri nas v lanskem letu živelo dobrih 13 odstotkov ali 271 tisoč ljudi, poleg tega pa jih je bilo 121 tisoč še socialno izključenih, skupaj torej nekaj manj kot 20 odstotkov prebivalcev. Med vsemi osebami pod pragom revščine največji delež predstavljajo upokojenci.

Revščino lahko opredelimo kot relativno ali absolutno, ekstremno (skrajno) revščino. Pri absolutni revščini gre predvsem za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, na primer hrane, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe, osnovnega izobraževanja. V Sloveniji merimo revščino drugače, ugotavljamo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi, tistimi, ki si ne morejo privoščiti takšnega načina življenja, ki je običajno za družbo, v kateri živimo.

Prag tveganja revščine za leto 2012 (dohodkov leto 2011) je v Sloveniji znašal 606 evrov na ekvivalentnega odraslega člana gospodinjstva na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti vsaj 1.273 evrov razpoložljivega neto dohodka na mesec, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa vsaj 909 evrov na mesec, da sta se dvignila nad prag revščine. Številke kažejo, da ni dosti Slovencev, ki so se uspeli prebiti preko žalostnega praga, morda za nekaj deset evrov.

Med vsemi osebami pod pragom tveganja revščine so največji, 31-odstotni, delež predstavljali upokojenci, sledili so mladoletni otroci, nato delovno aktivne osebe in brezposelne osebe in druge neaktivne osebe (teh je bilo najmanj, med te osebe spadajo nezmožni za delo, gospodinje, študenti).

Glede na velikost in sestavo gospodinjstva je revščina v letu 2012 v največjem obsegu ogrožala enočlanska gospodinjstva, med temi pa v manjšem obsegu moške, mlajše od 65 let, v največjem obsegu pa starejše ženske.

Enočlanskim gospodinjstvom so z visoko stopnjo revščine sledila enostarševska gospodinjstva z najmanj enim vzdrževanim otrokom in pari z najmanj tremi vzdrževanimi otroki.

Med vsemi osebami pod pragom revščine je bilo v letu 2012 46 % moških in 54 % žensk. Do 64. leta starosti sta bila oba spola glede stopnje revščine ogrožena v približno enakem obsegu, po 64. letu starosti pa se razlika v stopnji revščine med spoloma precej poveča, na škodo žensk.

Z veliko višjimi stopnjami revščine od moških so še posebej izstopale ženske, stare nad 64 let in upokojene ženske. Stopnja revščine 64 let starih moških je bila nižja od slovenskega povprečja.

V največjem obsegu je revščina ogrožala ženske, ki so živele same, vendar je bila tudi stopnja revščine za moške, ki so živeli sami, precej višja od slovenskega povprečja.

Več: Statistični urad RS

Mnogi se najdemo v teh socialno ogroženih skupinah Slovencev, a kar nočemo priznati, ne sebi ne drugim, sicer bi stanje že zdavnaj spremenili. Laže se je fajtati okrog levih in desnih, skorumpiranih politikov, gospodarstvenikov in kmetov, kot pa vzeti osebne finance v svoje roke in delati – zase in za svoje bližnje. Država je že dolgo revna, na državljanih je zdaj vrsta za akcijo. Lahko pa tudi ne, lahko čakamo, da nas bo iz dreka vlekel … kdo že?

  • Share/Bookmark

Rojena je nova politična stranka

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 19:32, 13.10.2013

Podjetniki in gospodarstveniki ter njihovi zaposleni, kmetje, mladi in študentje so ustanovili novo politično stranko, Liberalno gospodarsko stranko (LGS), za predsednika stranke so soglasno izvolili edinega kandidata, Alojza Kovšco. Poleg predsednika so izvolili še izvršilni odbor (tretjina je odbornic), volilno programski svet pa najavljajo za februar prihodnjega leta.

Stranka ima v prvem planu vrednote svobodne, pravne in pravične države, zasebne lastnine in svobodne podjetniške pobude. Zavzemali se bodo za človekove pravice, spoštovanje in dosledno izvajanje ustave in zakonov, za uveljavljanje načel pravične in pravne države ter za socialno pravično državo. Naštete vrednote in zavzemanja so že zapisana v strankarskih programih mnogih naših strank (le drže se jih ne kaj prida), nekaj novejšega pa sta vrednoti domoljubja in omike, ki ju poudarjajo v programu stranke LGS.

Posebne pozornosti je vredna namera LGS po uveljavitvi javne odgovornosti vseh nosilcev družbenih funkcij. Sodelovanja pa se ne bodo branili z organizacijami, ki so zavezane k doseganju enakih ciljev, ne glede na svetovnonazorske in ideološke razlike.

Sliši se dobro, vprašanje pa je, kako bo stranki uspelo zvoziti vrednote, katerim so se programsko zavezali in kako bodo uspeli izpeljati zamišljene ukrepe in predloge, ki pravzaprav niso novi. Gre za zbrane rešitve, ki so že stare. O pavšalnem davku je bilo že govora, pa se ni prijel. Morda jim uspe z urejanjem zakonodaje na področju gospodarstva, kakor so najavili, ker želijo pomagati gospodarstvu (sami sebi).

Odgovore na novinarska vprašanja naj bi praviloma dajal le Kovšca, pa so bili kmalu zgovorni tudi drugi podjetniki in gospodarstveniki. Prisoten je bil še ne pravnomočno obsojeni Ivan Črnkovič. Novinarjev ni bilo kaj dosti, medijskega zanimanja za stranko, ki ji še ni mogoče pritisniti štemplja levih ali desnih, še ni. Menda res potegne le ‘levo in/ali desno’ …

Kdo je predsednik novopečene politične stranke?
Kovšca je državni svetnik, kratek čas je vodil tudi Obrtno zbornico Slovenije (OZS). Rojen je v Čapljini v BiH leta 1965. Ima bogato izobraževalno kariero: vojaška gimnazija, vojaška akademija (nedokončana), diploma iz komunikologije na obramboslovju, prekvalifikacija in mojstrski urarski izpit, ko je po smrti tasta (Urarstvo Kajfež) prevzel obrt.

Meni, da je slovenska politika ujeta med leve in desne, tako ji ustreza, ker ob tem zlahka monopolizira politični prostor in prave probleme pomete pod preprogo. Narobe je šlo pri procesu lastninjenja, zaradi klientelizma in korupcije, ko se je pojavilo pomanjkanje realnega denarja, so manjko pokrivale banke z lastnim zadolževanjem v tujini. Imamo neučinkovit davčni sistem, ki prekomerno zajeda gospodarstvo in prebivalstvo.

Osip kmetov se bo Kovšci zagotovo zgodil, če stranka ne bo prebila parlamentarnega praga in ‘porihtala’ nepremičninskega zakona, najava le-tega namreč še posebej že vnaprej žuli kmete in cerkev ter upokojence tudi, a teh v tej novi stranki ne bo veliko. V primeru, da se uspejo strankarsko organizirati mladi oz. študentje, bo osip vnovičen. Če nastane še kakšna laburistična, delavska stranka (iz sindikatov), pa bo v LGS le še peščica članstva redkih še uspešnih podjetnikov, saj je gospodarstvenikov bolj malo.

Tako ali drugače pa Slovenija potrebuje veliko število delovnih mest, ki jih bo lahko ustvarjalo le uspešno gospodarstvo, če je komu sploh še do tega, da se izvijemo iz kriznega primeža. Dobrodelne in humanitarne organizacije poročajo o stotisočih prosilcev za pomoč v hrani, če jih poštejemo na hitro preko palca, že polovico slovenskega življa hrani EU, ki dobavlja hrano večjim humanitarcem. Gospodarstvo je treba spraviti v tek, delati.

  • Share/Bookmark

Otroci, slika in prilika odraslih

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 06:34, 9.10.2013

V tem tednu imamo Teden otroka, ki je program Zveze prijateljev mladine Slovenije. Program ima svoj projekt, poslanico, sporočila za medije (odraslim), organizirajo se različni prostočasni in razvedrilni programi za otroke. O tednu otroka razpravljamo odrasli, tudi domislili smo se ga odrasli, zaključke vsako leto pišemo odrasli. Prav je tako, saj otroci niso pomanjšani odrasli, predvsem so otroci in imajo naravno pravico, da so otroci.

V današnjem svetu jim ni lahko, vedno manj je pravil, napotkov, nasvetov – z vsem tem pač odrasli pomagajo otrokom pri odraščanju, jim ustvarjajo predvidljivost in varnost. Nekoč so otroci imeli manj pravic, pa več dolžnosti, vzgojne metode se spreminjajo iz časa v čas. Danes imajo naši otroci nešteto papirnatih pravic in skoraj nič dolžnosti.

Letošnja rdeča nit tedna otroka je ‘kako je biti otrok v današnji družbi?’. Ta naslov naj bi današnje otroke spodbujal k temu, da povedo o čem razmišljajo, kaj doživljajo, čutijo, občutijo krivice ali zadovoljstvo, veselje in podobno. Pošteno do otrok bi bilo, da se ta vprašanja otrokom postavijo znotraj njihovih družin, saj so starši tisti, ki so njihovi zastopniki, jim zagotavljajo slišanje in ukrepanje v primeru nepravilnosti.

Res letos odrasli pozivajo sami sebe, da razmislijo, prisluhnejo, kaj več storijo za otroke danes, v današnji družbi. Vabijo sami sebe, da razpravljajo, kar pa je strašno daleč od dejanj. Ostale bodo namreč zgolj lepe besede ob zaključku projekta, prikupni sklepi in energija bo pojenjala ob koncu dogodka, ob koncu tedna otroka.

Hinavsko je namreč pričakovati, da bi po zbiranju želja in pripomb naših otrok lahko odrasli kaj več storili za svoje otroke, kot naredijo sicer vseh petdeset plus tednov v letu. Zanka je ta, da sami zase odrasli ‘v današnji družbi’ ne morejo kaj dosti narediti, človek, ki zase ni zmožen poskrbeti, za druge gotovo ne more. Ja, zanka je v družini, družina je tista, kjer nam naj bi bilo prijetno, varno, kjer poskrbimo za svoje otroke.

Starodavna vzgojna pravila se kažejo kot pametnejša od večine sodobnih tehnik. Če odmislimo finančno preskrbljenost družine in s tem otrok v njej, ostane fluidna vzgoja tista, ki gradi človeka. Vzgoja pa terja v prvi vrsti prisotnost vzgojiteljev, če so ti odsotni po cele dneve (in bi zvečer še malo požurali), jim vzgajajo otroke tujci.

Stari Aboridžini (tuje, sosedovo je vedno boljše od domačega, tako zelo ljubimo tuje kulture in vrednote, pa naj bo …) naj bi po tradiciji malikovali že obdobje pred rojstvom otroka. Že nosečnica je imela nalogo, da kar najbolje skrbi za zdravje v stiku z naravo. Po porodu morata biti mamica in novorojenček skupaj v krogu družine, ki pomaga ohranjati popoln mir, ravnovesje energij.

Potem, ko otrok shodi, so na vrsti igre in avstralskim staroselcem je bila blizu žoga vseh velikosti. Odrasli pokaže, kako se je nekoč igral sam, otrok potem igre izumlja sam v družbi vrstnikov. Najmlajši družinski člani morajo biti vpleteni v skrb za družino, kar jim daje dragoceni občutek pomembnosti. Ta se ne razvija na egu, temveč na odgovornosti do sebe in bližnjih tako, da ima vsak družinski član določeno stalno nalogo, ki prispeva k urejenemu in prijetnemu domu.

Člani družine naj se drug od drugega učijo in naučijo spretnosti, ki jim pridejo prav za vse življenje, pa naj gre za preprosto nabiranje koloradskih hroščev s krompirjevih listov, lovljenje rib ali kaj zapletenejšega. Naloge morajo biti postavljene natančno, jasno, opravičila ni. Nihče ne sme biti oproščen, npr.: ‘njemu se ni treba uriti v ročnih spretnostih, naj se raje pridno uči, to mu bo v življenju zadoščalo’. Na dolgi rok tako otroku zelo škodujemo, zdrava samozavest namreč zraste iz občutka, da znamo poskrbeti sami zase in za svoje bližnje.

V sproščenem vzdušju bi morale potekati vse dejavnosti v družini in med prijatelji. Skupaj z otrokom poiščemo vedno nove ustvarjalne in najboljše rešitve za vse vpletene. To krepi otrokovega duha, da bo tudi kot odrasel človek pokončna, načelna oseba, ki ne misli le na to, da se bo okoristila na račun drugih.

Ob zadnji misli ne moremo odmisliti odraslih ‘v današnji družbi’, od kdaj imamo pri nas tako, da človek več velja, če se okorišča na račun drugih? Današnji odrasli smo bili nekoč otroci, nismo padli na ta svet že narejeni in takšni kot smo, smo postali po vzgoji prejšnjih odraslih. Vzgoja je, hecno, predvsem zgled, z zgledom jasno kažemo svojim otrokom, kakšni naj postanejo.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |