in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Dohitevanja in prehitevanja sveta

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 12:11, 29.09.2013

Slovenci nismo kar tako – v mnogočem smo inovativnejši ali ustvarjalnejši, na nekaterih področjih pa capljamo za tistimi narodi ali državami, ki jih ocenjujemo za naprednejše. Imamo tudi pregovor, ki nosi v sebi staro ljudsko modrost: malo denarja, malo muzike, iz vsakdanjega življenja pa poznamo muziko ob malo denarja, ki je zanesljivo krajša, slabše kvalitete in bolj v promocijskih vzorčkih.

V zadnjih letih so se mnoge ‘neprofesionalne’ dejavnosti spremenile v profesionalne, poklicne, takšne, ki pomenijo ne le zgolj preživetje, ampak omogočajo tudi plačevanje položnic. Logično je namreč, da je v vsako dejavnost potrebno vlagati opremo, predmete dela, ljudi, izpolniti zakonske ali moralne obveze, pa tudi država pomaga pri institucionalizaciji nekdaj prostovoljnih ali drugače zastonjskih dejavnosti, ker lahko pobere davke, ki jih pač ne more od ‘prostovoljnih prispevkov’ ali ‘daril’, torej keš-kuvert.

Še ne dolgo nazaj je bilo zdravljenje po alternativnih metodah ocenjeno za šarlatansko, a kljub temu so ljudje odhajali v tujino in plačevali – po tarifi ali prostovoljno – predvsem k bioenergetikom ali kiropraktikom. Danes so v praksi neštete alternative uradni medicini, ne le z naših domačih tal, med nami so tudi zdravilci iz eksotičnih in daljnih krajev sveta. Sposobnosti, ki jih imamo ljudje, so nemalokrat prav začudujoče.

Nismo pa le ljudje tisti, ki imamo zdravilne sposobnosti, tudi živali jih imajo, to spoznanje pa zahteva preseganje prepričanja, da je človek nad vsem in vsemi. Ne, zagotovo ni, to spoznanje pa je lahko blagodejno, ker se le tako lahko človek odpre novemu, drugačnemu. Zdravljenje s pomočjo živali očitno deluje, pri nas ima že zgodovino, zaenkrat bolj iz prostovoljstva, se pa že tudi razvija v pravo profesionalno dejavnost, s poštenim plačilom za pošteno delo.

‘Terapija s pomočjo živali – kaj to je in kako jo lahko uporabim?’ To je naslov priročnika avtorice Nine Ilič, ki je izšel letos. Marsikomu, ki ga bo morda dobil v roke, bo ponudil nove razsežnosti v v lastnih razmišljanjih. Kakšne so opcije, kaj je dobro vedeti o teh rečeh, dobro opiše avtorica v svojem priročniku, prvem te vrste na slovenskih tleh:

»Ali se je žival sposobna zavedati, da pomaga? Absolutno in seveda – da! Pomislimo samo na ovčarja, ki strumno, čvrsto vkopan stoji in nudi oporo človeškemu dojenčku v njegovih prvih korakih. Takšna pasja dejanja niso naključje. Žival dobro ve, kaj dela dela in zakaj.«

Škoda bi bilo razgrinjati vsebino preveč podrobno, bilo bi, kot bi bil predstavljen konec filma že na začetku, bolje je, da si priročnik vsak sam prebere ali pa pride na njegovo predstavitev v torek, 1. oktobra ob 18. uri v Knjižnico Prežihov Voranc v Ljubljani, Tržaška c. 47a. Na predstavitvi knjige bo poleg avtorice Nine Ilič tudi njen terapevtski pes Rik. Avtorica bo pojasnila kakšno je zasebno in poklicno življenje terapevtskega psa in njegovega vodnika ter predstavila tudi kratek film o tovrstnem terapevtskem delu.

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev

avtor Stric Marč

29.09.2013 @ 16:41

Kar se tiče vzgojnega in terapevtskega učinka živali na človeka, je znano že kar nekaj časa. Beremo tudi, kako lahlo žival deluje v odkrivanju bolezni. Pravijo, da sluti bližino smrti v družini. Sam mislim, da se žival ( če gre res za tesen emotivni kontakt) žrtvuje za gospodarja tako, da prevzame bolezen na sebe. Nekaj iondicev iz lastne izkušnje mi to misel potrjuje.

avtor pohajalka

29.09.2013 @ 19:01

Znano je veliko tega že, a da bi kdo razglašal, da zdravi svojega otroka, starša ali partnerja s terapevtskim psom pa najbrž še ni.
So še vedno bolj šepetanja v zaključenih krogih.
Sem pa že slišala za veliko primerov, ko je zbolel partner in je bila prognoza zelo slaba, je tisti drugi v zvezi umrl pred njim. Lahko bi rekla, da gre za žrtvovanje pri ljudeh. Verjamem pa, da obstoji tudi med živalmi in med človekom in živaljo, v obeh smereh.

avtor Ana Kos

30.09.2013 @ 20:59

Pozdrav obema razpravljalcema.
S. Andreja, misijonarka v Peruju, je povedala, da imajo tam prav to, da z morskim prađičkom diagnosticirajo in zdravijo bolnega človeka. Morski prašiček sprejme nase bolezen in umre. Potem odprejo njegovo trupelce in vidijo spremenjen prav tisti organ, ki je bil bolan pri človeku.
Zato govorijo o morskem prašičku kot primeri z Jezusom: tako kot je Jezus darovale sebe za nas ljudi, tudi morski prašiček daruje svoje življenje za nekega bolnika.

Mislim, da je bilo alterntive vedno veliko, samo ni bila od zdravstva sprejeta. Uradno ne. Vendar je kakšen zdravnik naklonjeno gledal tudi na neuradno medicino. Sama se še vedno s presenečenjem spominjam, kako je ena zdravilka z rokami ugotovila neko bolezen moji hčeri; prišli smo zaradi čisto druge stvari, zdravilka nas je opozorila na zadevo, ki ji je nismo omenili – in niti nismo bili pozorni nanjo …

Želim vse dobro!

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |