in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Denar – sveta vladar

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , — pohajalka ob 14:33, 26.09.2013

Tako imamo med ljudmi vseh koncev sveta, da se vse začne in tudi konča pri denarju. Denarju tudi zaupamo, upe polagamo vanj, da nas bo rešil vseh nesreč in tegob. Celo veliko mero zdravja je danes že mogoče kupiti z denarjem, ali celo življenje, če še o pravem času potegnemo denarce na plano (kadar jih še imamo) ter si plačamo diagnostiko in zdravljenje preko vrste.

Tudi posli socialnega podjetništva se začno z denarjem, modno mu rečemo zagonski kapital, lahko pa tudi kredit, kar največkrat tudi je. Posli so tvegani, pa naj bodo na kateremkoli področju že, pa tudi tisti, ki imajo denar v štumfu, raje financirajo posle s krediti. Nekako manj tvegano je na prvo žogo. Kratko potegnejo tisti, ki nimajo v štumfu nič, za na hipoteko nič, za odhod v tujino tudi nič, nimajo lastnega vložka za kandidiranje na razpisih … ti so reveži, danes večji kot so bili sinoči in manjši kot bodo jutri. Ti ljudje tudi socialnega podjetja ne morejo zagnati, ker nimajo s čim, nimajo kreditne sposobnosti po utečenih bančnih merilih.

Spremembe so stalnica, to drži, zato so potrebne tudi stalne spremembe v načinu razmišljanja. Finančne institucije se vprašajo, ali so interesenti za kredit plačilno sposobni; če niso, izpadejo iz špila in so prezrti in neupoštevani v poslih, kot bi sploh ne obstajali. Vprašanje pa je mogoče tudi zaobrniti – ali so finančniki in bančniki vredni spoštovanja? Niso, dokazano s tajkunskimi zgodbami in stalnimi dokapitalizacijami, prvi banki sta uradno fuč in gresta rakom žvižgat (v likvidacijo). Torej banke takšne kot so niso vredne zaupanja in ni mogoče vanje polagati upanja, da bi se v posle pripustilo najrevnejše. Treba je ustanoviti drugačne banke, s participacijo odločanja tudi najmanjših varčevalcev, tako bodo kreditojemalci osebno zainteresirani za poplačilo.

Širitev bančnega kreditiranja na revne je po svoje revolucionarna, z vidika današnje ekonomske miselnosti. Pri kreditiranju revnih je potrebno ignorirati prepričanje, da kreditov ni mogoče dajati brez garancije. Ekonomisti so prepričani, da je redna zaposlitev iz učbenikov edini način (tudi) boja proti revščini. V ekonomski literaturi ni mesta za tiste, ki se preživljajo s samostojnim delom, svoje izdelke ali storitve prodajo neposredno tistim, ki jih potrebujejo – v resničnem svetu pa prav to počnejo revni.

Finančna izključenost je tesno povezana s socialno izključenostjo, ni dostopa do finančnih storitev. Raziskava evropske komisije kaže, da dva od desetih odraslih nimata dostopa do transakcijskega bančnega poslovanja. Približno trije izmed petih ljudi nimajo prihrankov in štirje izmed desetih nimajo posojilnih sredstev, enemu od desetih je banka že kdaj zavrnila odobritev kredita. Najbolj ogroženi so ljudje z nizkimi dohodki, brezposelni, starši samohranilciu, bolniki oz. invalidi, priseljenci.

Zadružne hranilnice in posojilnice ter kreditne zadruge so bile pri nas že v 19. stoletju zmožne mobilizirati množico majhnih prihrankov, ki so jih s poceni posojili dodeljevale kmetom in obrtnikom. Zadružna posojila so bila cenejša zaradi samopomoči in vzajemnosti. Kreditne zadruge so segale do zadnje slovenske vasi.

Zadruge niso čakale, da bi ljudje sami prišli do njih, ampak so sami prihajali do posojilojemalcev, saj so v vodstvih zadrug poznali lokalne gospodarske razmere in posamezne varčevalce, tudi njih kreditna sposobnost jim je bila znana. Možnosti, da bi posojilo ne bilo vrnjeno, skoraj ni bilo. Tudi tajkunske zlorabe skoraj ni moglo biti, ker so se ljudje osebno poznali. V tem procesu so imeli največjo vlogo slovenski izobraženci, torej učitelji in duhovniki. Prav od ugleda slednjih je bil odvisen uspeh posamezne zadružne hranilnice in posojilnice.

Bančništvo, sociala in etika niso nujno nezdružljivi. Brezplačno vodenje transakcijskega računa in brezplačna prekoračitev limita, zagotavljanje ugodnih kreditov in kreditov brez jamstva, ugodna začetna investicijska posojila za tvegane projekte in programe ter varčevanje pod posebno ugodnimi pogoji – to je le nekaj pomembnih elementov poslovanja, ki etične oziroma socialne banke ločujejo od navadnih bank in so ponekoid že zaživele.

Pri nas smo v prednosti zaradi zadružniške filozofije in bi lahko speljali bančništvo bolj zadružniško, po naše. Donatorji bi se lahko vključevali direktno v poslovne projekte, vlagatelji bi več vedeli o svojih vložkih, tudi velika podjetja bi lahko z vlaganjem v socialna podjetja zadostila družbeni odgovornosti na prav direkten način. Zamisli se še rojevajo in jih še ne bodo kmalu pojenjale. V resnici so nekatere banke že prestopile v drugačno, bolj socialno, a vseeno podjetno miselnost.

Pomembna ponudba socialnih bank so mikrokrediti, ki jih konvencionalne banke ponujajo v manjšem obsegu in se od običajnih kreditov razlikujejo po tem, da so brez zavarovanja in da ob najemu ni treba predložiti poročila o preteklem poslovanju. Banke z njimi v glavnem pomagajo manjšim podjetnikom in posameznikom k izboljšanju socialnega položaja. Kriteriji, ki so značilni za mikrokreditiranje so omejitev kredita na 25.000 evrov, ugodnejši načini zavarovanja kreditov, kot je zavarovanje s hipoteko, in odobritev kreditov za bolj tvegane podjeme brez sorazmerno visoke stopnje zavarovanja (sicer včasih zaradi tega z višjo obrestno mero), gre pa za sredstva Evropskega investicijskega sklada.

Vlada je pač glede poti iz revščine neučinkovita, počasna, podvržena korupciji, zbirkokratizirana, želi obdržati svoj položaj za lastne interese. Svetovna banka, ki naj bi ji bil odprava revščine poglavitni cilj, se osredotoča na gospodarsko rast. Ta rast pa je počasna in nima učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih, ker ukrepi gospodarske dinamike pač ne dosežejo revnih. Banka vrednoti svoje uspehe na osnovi sklenjenih posojil, ne glede na učinek njihovega dela, tudi pri nas je večinoma tako.

Ker se vse konča pri denarju, če sledimo uvodni misli o denarju, se tudi posli tam končajo. Če je dobiček, se je treba zaradi prevelikih apetitov skregati in raziti s poslovnimi partnerji, če ga ni, se je treba skregati s svojimi bližnjimi in spokati. V sledenju prvenstveno skupni dobrobiti in blagostanju, pa denar sicer izgubi nekaj na svojem pomenu, vsaj toliko, da ni več človeku vladar. Tako je laže odpreti srca in denarnice ter preiti na zaupanje in upanje v sočloveka, najrevnejšega med nami.

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev

avtor ConTroll

26.09.2013 @ 17:17

Prav žalostno in klavrno je vse skupaj, res. Mi je pa všeč tvoj objektiven pristop k problematiki, kot se jo v zapisu lotevaš.

O nadzorovani likvidaciji bančne poštenosti ali “občudovanja” vrednem nategu, se je pred nekaj dnevi na svojem blogu razpisal tudi Emil Milan Pintar, s primerom organiziranega ropa, kot vrhom ledene gore.

http://www.rtvslo.si/pda/?&c_mod=pda&op=blog&func=entry&id=86541&public=pub

Ampak ta svet, v smislu kakovostnejšega (in s tem bolj motivacijskega) bivanja v njem, bi bil lahko tudi sistemsko drugačen. Boljši. Precizneje domišljen; človeku prijaznejši, neizključujoč, nediskriminatoren do deprivilegiranih slojev, torej enakopravno-enakovrednejši, pravičnejši in bolj human.

Zato se filozofija o zadružniškem bančništvu tudi meni dopade, in zato se povsem strinjam tudi s tvojo ugotovitvijo, da “bančništvo, sociala in etika niso nujno nezdružljivi”. Drži. Le posluha in prave volje nekako (še) ni zaznat pri vladajočih in za nastalo krizo najodgovornješih elitah, ki imajo možnost, da ljudstvu/om krojijo neznosno destruktivno, ali pač konstruktivno znosnejšo usodo. Vrh ironije – v vsej svoji srhljivi razsežnosti (s podpiranjem in vzdrževanjem enormne lakomnosti peščice) je pa ta, da prebivalstvo, na svojo (ne le materialno, temveč vsestransko) škodo, še plačuje kontraproduktivnost gospodarjenja! To je podoben nesmisel, kot je npr. pridobivanje sredstev za “nacionalno varnost” … oblastniki z odtegovanjem davkov zbirajo denar za drago orožje, s katerim bo … kaj!? Ljudstvo navsezadnje še pokončano?? Noro.

avtor stricmarc

26.09.2013 @ 18:22

Tokrat se popolnoma strinjam s teboj. Mali mikrokrediti podjetništvu revežev ni toliko tveganje banke, saj gre za dispergiranje naložb, pač pa le več dela za isti izplen ( če gre vse po sreči). Za te kredite se je po Bangladeškem vzoru zavzemal pokojni Drnovšek, pa ni nič zaleglo.
Finančne izključenosti pri nas ni. Celo socialni reveži morajo imeti TR, da jim lahko država nakaže miloščino.

avtor ConTroll

26.09.2013 @ 18:28

No, pa da se vrnem k temi – denar, bančništvo, monetarna politika, pravila igre.

A o davno uveljavljeni praksi t.i. odpisovanja dolgov pa nihče nič??? Nobene resnejše pobude nikjer?

Dejstvo: celotni svetovni dolg (iz naslova oderuških obresti) kar 10-kratno presega VSA denarna sredstva, ki jih ta svet premore.

Ponovim(o) vajo:

http://en.wikipedia.org/wiki/Jubilee_2000

Koncept jubilee 2000 so predstavniki vrha G8 sicer povzeli po Svetem pismu. Leta 2005 so spet spomnili na to – skorajda že pozabljeno prakso, ki izhaja iz davnine in ki naj bi se vsakih 50 let tudi izvajala! Vsako 50. leto, je leto, ko se finančni dolgovi, ki jih dolžnik po nobeni račnunici (ekonomsko-realni logiki) ne more poplačati, odpišejo. Kot se tudi zaradi dolgov izgubljena zemlja vrne prvotnim lastnikom, itn. Na ta način se prepreči nastajanje vedno večjih razlik med ljudmi. Predvsem klasnih! In hkrati v izogib vojnam.

In še pogled v prihodnost. Medtem, ko si bo peščica izbrancev (t.j. najbogatejših Zemljanov) že čez par desetletij z denarjem lahko privoščila (kupila) večno življenje (o tem vedo več povedat predvsem ruski, v sodelovanju z ameriškimi znanstveniki, ki že načrtujejo poizkuse s prelitjem zavesti v uSTVARjenega človeka nove dobe – v lastnega “avatarja”), pa bi za vse “navadne smrtnike”, ki jih tovrstna večnost na Zemlji morda niti ne zanima, pač pa želijo to življenje preživet karseda kvalitetno, v smislu dobrega počutja, zdravja, varnosti in solidne blaginje, moralo bit mnogo bolje poskrbljeno.

Če naj se povprečno človeško bitje zadovolji s tako malo dobrega, kot mu ga odreja megalomanskost pohlepnega kapitala … če naj se sprijazni s tako malo empatije do človeštva – s strani vrhovne oblasti … če naj stremi k tako malo “ljubezni do bližnjega” – ob pogledu in (so)doživljanju te vsesplošne mizerije in revščine, kot smo ji v tem obdobju priča … potem si česa boljšega verjetno res niti ne zasluži. In nenazadnje, kako naj bo torej neko čustveno bitje telesa, razuma in duha/zavesti sploh zadovoljno, dokler ne bo videl zadovoljne večine??

avtor Stric Marč

26.09.2013 @ 19:55

Avtor Contoll: Elitni izbranci nimajo občutka krivde ob pogledu na revščino, saj je splošno znano, da so si reveži za revščino sami krivi. Ali so leni , nemarni ali pa neznajdeni. Danes velja splošna paradigma, da lahko vsak doseže vse, če le hoče. Vesoljska tiskarna pod vodstvom modre Prasile tiskajo denar po potrebi. Le želeti si je treba spremembe in spremembe pridejo. Kjer je volja, je pot. Elita je uspešnpplasirala te new age metode, da je vsak siromak sam kriv za luzerstvo. In taka množica ni nevarna.

avtor Con-Troll

27.09.2013 @ 00:03

@avtor Stric Marč: ja, to tiskanje dolarskih bankovcev brez dogovorjeno ustreznega kritja, kot je npr. zlato, je pa res vrhunec modrosti na področju umevanja pogojev za vzpostavljanje globalnega blagostanja, a ne, ha haa haaa (čeprav ni smešno). To neupravičeno početje je izjemno podlo preko vseh meja, do skrajnosti! Negativne posledice občuti in nosi celotna svetovna populacija.

Kar se tiče ostalih splošnih paradigm, kot jih navajaš pa … ne vem no, osebno niti ne mislim, da so le-te konstrukt zgolj nekakšnih novodobnih teženj. Namreč tudi ta vzorec, da “cilj je pot in pot je cilj” velja že najmanj iz staro novozaveznih časov. Jaz pa k temu dodajam: če je to, da denar JE in da ostaja vladar sveta, vse, kar mi/nam The Življenje ima povedat, pokazat in me/nas naučit, potem hvala za rože, šopek smrdi, keep the change. Ali, kot se je nekoč nek virtualni znanec, bojevniško razpoloženega duha, lepše pesniško izrazil: “do absurda, do blaznosti” … v kontekstu bolečine, ki je v globinah ne/zavednega vsem (!) človeškim bitjem v nekem segmentu pravzaprav skupna, prepoznavna in občasno po/doživljana do absurda in skorajda res do blaznosti … verjetno že od same neznosnosti pomisli na “smisel” neosmišljenega obstoja. Vsebina, odnos, kvaliteta medsebojnih razmerij in volja – so bistveni razlog obstoja, so življenje. Seveda apeliram na obstoj življenja, ki bi s pomočjo razuma bilo sposobno ponuditi kaj več od pobiranja večno suhih drobtinic izpod mize, torej več od ponižujoče borbe za golo preživetje. Srhljivo surovo je to. A kljub temu. Za spoznanje gre. Kar je večje od potiska na papirju malih črk, ki se jih nalaga v “velike” besede, kot takisto številk na bankovcih, ki predstavljajo sredstvo za uresničevanje manjših in večjih ciljev, je kakovost življenja samega. Ki je vedno najprej iz sanj. Iz vsega tistega vmes. Iz medvrstičja. Iz idej. Iz snovi, ki naj bi se materializirana ozaveščeno udejanjala. In bržkone se prav v tem medprostorju nahaja toliko najrazličnejših čutnih zaznav, želja, sanj, hrepenenj, miselnih dojemanj in vseh nians naštetega, kolikor je individumov. Denar zame sicer ni na prvem mestu, je pa pomemben faktor, ki pogojuje vse tisto, kar vpliva na kakovost mojega bivanja.

Zavestna skromnost je ena zgodba, siromaštvo pa druga. Zato mislim, da je životarjenje v pomanjkanju lahko kvečjemu le trpka in (upam) kratka izkušnja na dolgi poti, nikakor pa za nikogar to ne more bit cilj. Še manj verjetno je, da je peklensko stanje duha z vegetiranjem v bedi zgolj nekakšna posameznikova lastna izbira. Soodgovorna za pekel na Zemlji je celotna družba, le vajeti, se zdi, so že predolgo prepuščene bolj na nemilost, kot na milost, večno nenasitnih vladajočih elit, “zemeljskih nebeščanov”. Rezultati so več kot očitni, na tem svetu pravice ni. Ampak nekje vendar obstaja rešitev. Nekje, kjer skupek volje zavesti prikimava in soglaša z idejo o bolj uravnoteženi blaginji. Samo dajmo se že enkrat zmenit kaj bi radi. Kritična masa, pa to …

avtor pohajalka

27.09.2013 @ 07:14

Controll, problematika denarja je široka, najbolj butne na plano pa takrat, ko ga ni dovolj za vse. Med dobrimi ljudmi bi moral tudi denar krožiti v blagostanje celotne družbe, ker pa delujemo po filozofiji ‘duh je močan, meso je šibko’, stvari ne špilajo prav.
Odgovornost za slabo stanje pa je vedno iskati pri posamezniku, samem sebi. Le pri sebi lahko spreminjamo svet. Leporečenje in kritika pač ne doprinašata k spremembam, treba je kaj narediti, vsak sam najprej. Kritična masa se bo zgodila, ko bo dovolj posameznikov kaj naredilo, ne samo govorilo.

avtor pohajalka

27.09.2013 @ 07:17

Stric Marč, pri nas lahko odpremo bančni račun, to že drži. So pa neki pogoji: mora biti zagotovljen financer tega računa, z žigom in podpisom.
Zanka je v zapiranju računa, le-tega ni mogoče zapreti dokler niso poravnani dolgovi, limiti, prekoračitve, negativne obresti pa vsak mesec rasejo. Celo banke glede zapiranj in odpiranj novih računov drugje sodelujejo, se obveščajo.

avtor Stric Marč

27.09.2013 @ 11:02

Pohajalka, da te dopolnim. Ne le, da lahko vsak odpre pri banki račun, celo mora ga, če hoče dobiti plačo, penzijo, socialno pomoč.
Avtor Con-Troll: Lepo si povedal. V bistvu ti dam prav, le da me izkušnje učijo, da je to več ali manj le iluzija. Svet je krut in banalen. Posebna akcija empatije pa je več ali manj le kompenzacija, ko se fukusiramo na en sam problem; pa naj gre za izgubljenega psiška ali klošarja, ki je uspel priti na kanal A. Nekje v sebi le verjamem v boljše odnose in morda za to karikiram življenje in družbo, da bi prej dosegli kritično maso spremeb.

avtor pohajalka

29.09.2013 @ 12:20

Stric Marč, imaš prav, drži tisto, da moramo pri nas imeti bančni račun, da kaj dobimo nanj.
Spomnim, da je zanka v zapiranju računa, v bančnih stroških, v kreditni sposobnosti, ki je pri revnih ljudeh brez prihodkov ali s socialno podporo nedvomno socialno izključujoča.

avtor zdenka

12.10.2013 @ 20:09

Pohajalka, odličen prispevek.

avtor pohajalka

13.10.2013 @ 19:35

Zdenka, hvala!

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |