in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kaj dela, kdo je prvi-bivši

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 18:53, 29.09.2013

»Spoštovani državljani republike Slovenije, danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« (Kučan na razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije, 25. junija 1991)

Kdo si, naš prvi slovenski predsednik?

Milan Kučan, ki ga je Mednarodna liga humanistov razglasila za ‘državnika – humanista 21. stoletja. Je tudi nosilec mnogih odlikovanj, priznanj in častnih nazivov. Največ pa o njem slišimo zaradi Foruma 21, ki je neprofitna ustanova civilne družbe v Sloveniji, ki želi ob ustanovitvi (2004) s skupnimi razmišljanji o dolgoročnih družbenih procesih prispevati k osnovam za kompetentno razvojno izbiro. Debatni krožek, recimo. Med ustanovnimi člani Foruma 21 so bili med drugimi tudi: Zoran Janković, Bine Kordež, Gojmir Lešnjak, Vita Mavrič, Mitja Rotovnik, Polona Vetrih, Evald Flisar, Tone Vogrinec, Ivo Daneu, Franci Kek, … dokaj raznolika sestava je bila že takrat.

Iz zgornje (starejše) opredelitve društva je razumeti, da forumsko le skupno razmišljajo, gledajo na dolge roke ne na svoje dlani, o družbenih procesih ne na današnje vplive, z razmišljanji prispevajo zgolj k osnovam za veliko stvar – za razvojno izbiro, kompetentnost pa je v posamezniku, ker je v osnovi vseh osnov bistveni nosilni člen izbire prav ta. Prvi-bivši je očitno izbral izbiro kompetentnega vplivanja, le dolge roke temeljito kombinira z danes.

Kučan je bil rojen leta 1941 v Prekmurju. Gimnazijec je bil v Prekmurju, diplomiral pa je na ljubljanski Pravni fakulteti leta 1964. Politik je bil že kot študent, mladinec, bil je predsednik mladinske organizacije, potem pa je nadaljeval politično kariero proti vrhu: Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Skupščina republike Slovenije, predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije, znova slovenska Zveza komunistov, predsednik predsedstva RS do 1992, predsednik RS prvič, 1992 – 1997, predsednik RS drugič, 1997 – 2002, bivši predsednik do 2007 (inštitucija bivšega predsednika po zakonu traja pet let), in že vmes Forum 21 od leta 2004 dalje, ob upokojitvi leta 2004, od Foruma 21 dalje je Kučan dosegel starost 63 let. Predsednik, ki ni nikoli zares odšel, ki osamosvojitveno slavo drago prodaja naprej.

Novejša opredelitev Foruma 21, ki šteje 287 članov: je društvo za politična, gospodarska, razvojna, socialna, kulturna in etična vprašanja. Društvo Forum 21 se deklarirana kot neodvisna institucija civilne družbe, ki želi s premisleki, prenosom znanj in izkušenj ter z analizami družbenih procesov bogatiti podlage za kompetentno odločanje o javnih zadevah v Sloveniji, v EU in v širšem mednarodnem prostoru. S premišljenimi javnimi dejanji se Forum 21 odziva tudi na dogajanja v političnem prostoru Slovenije. Torej se društvo zdaj odkrito angažira z dejanji vplivati na celotni politični slovenski prostor in se ne zadovolji več z odkritimi razmišljanji in prikritimi dejanji.

Ko je govora o t.i. nacionalnem interesu (velike besede z malo vsebine), se ob Kučanu pogosto navaja še Pahorja, Janšo in Mencingerja, a Kučan meni, da se dosedanje vlade niso niti približale tistemu, čemur on pravi nacionalni interes. Mnenja so deljena, o razvoju gospodarstva (torej predvsem o gradbeništvu) pa sta se ob tako pogostem druženju v prostem in delovnem času z Jankovićem zmenila, resno strateško premislila in miselni napor vložila tudi v industrijsko politiko. Kučan komentira tudi prodajo državnih bank in pri tem dvomi v jasno predstavo vlade, kaj bo storila s kupnino. Glede na javne izjave in komentarje njegov vpliv (ali potenciran forumski) nedvomno obstaja v vseh treh segmentih: nacionalni interes, gospodarstvo, banke.

Glede javnih špekulacij o Kučanovem političnem obvladovanju in političnem lastninjenju podjetij govori o edinem vodilu privatizacije, da ta ne sme zavirati gospodarskega razvoja (gl. prejšnji odstavek), vsa druga očitana prizadevanja pa zavrača.

Minule košarkarske tekme v Stožicah si je prvi bivši ogledal skupaj s prijateljem Jankovićem. Vprašamo se, kaj pa ima Kučan s košarko … o, pa ima, saj je v svojih študentskih letih precej aktivno igral košarko, takrat še ni bila tako važna (telesna) višina, ampak predvsem hitrost. Resni košarkaški igri pa se je vendar moral odpovedati prav zaradi nezadostne višine.

Kučan je bil tudi predsednik košarkaškega kluba Olimpija 1975 – 1980, takrat je hotel partijsko metodo red-disciplina-kontrola prenesti tudi na šport. Janković je bil njegov asistent že takrat kot podpredsednik košarkaškega kluba. Iz istega obdobja je tudi Peter Vilfan, v katerem je videl izredno zanimivega človeka, nazadnje ga je kadriral za poslanca pri Jankoviću.

V zadnjih septemberskih dneh Kučan razmišlja in govori o krizi, pravzaprav o izhodu iz krize. Pogojuje ga s politično stabilnostjo države, na nivoju navzdol vidi stabilno vlado (z Jankovićem), Bratuškovo pa opozarja na širitev kroga tistih, s katerimi se pogovarja, preden se sama odloča. Ali drugače: “Varovalec politične stabilnosti v tem trenutku je stabilna vlada, stabilna vlada je odvisna od stabilnosti koalicije, stabilnost koalicije pa je odvisna od njihovih medsebojnih razmerij in občutka odgovornosti, torej da so oni prvi odgovorni za to, kar se dogaja s to državo in z ljudmi v tej državi,” pojasnjuje Kučan. Ne more se ogniti profesionalni napaki: odgovornost nalaga vsem po vrsti (red-disciplina-kontrola).

Vsaj vemo za navodila, potem pa kakor kdor hoče. Tuljenje z volkovi tudi po svoje sede, oziroma kakor komu.

  • Share/Bookmark

Dohitevanja in prehitevanja sveta

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 12:11, 29.09.2013

Slovenci nismo kar tako – v mnogočem smo inovativnejši ali ustvarjalnejši, na nekaterih področjih pa capljamo za tistimi narodi ali državami, ki jih ocenjujemo za naprednejše. Imamo tudi pregovor, ki nosi v sebi staro ljudsko modrost: malo denarja, malo muzike, iz vsakdanjega življenja pa poznamo muziko ob malo denarja, ki je zanesljivo krajša, slabše kvalitete in bolj v promocijskih vzorčkih.

V zadnjih letih so se mnoge ‘neprofesionalne’ dejavnosti spremenile v profesionalne, poklicne, takšne, ki pomenijo ne le zgolj preživetje, ampak omogočajo tudi plačevanje položnic. Logično je namreč, da je v vsako dejavnost potrebno vlagati opremo, predmete dela, ljudi, izpolniti zakonske ali moralne obveze, pa tudi država pomaga pri institucionalizaciji nekdaj prostovoljnih ali drugače zastonjskih dejavnosti, ker lahko pobere davke, ki jih pač ne more od ‘prostovoljnih prispevkov’ ali ‘daril’, torej keš-kuvert.

Še ne dolgo nazaj je bilo zdravljenje po alternativnih metodah ocenjeno za šarlatansko, a kljub temu so ljudje odhajali v tujino in plačevali – po tarifi ali prostovoljno – predvsem k bioenergetikom ali kiropraktikom. Danes so v praksi neštete alternative uradni medicini, ne le z naših domačih tal, med nami so tudi zdravilci iz eksotičnih in daljnih krajev sveta. Sposobnosti, ki jih imamo ljudje, so nemalokrat prav začudujoče.

Nismo pa le ljudje tisti, ki imamo zdravilne sposobnosti, tudi živali jih imajo, to spoznanje pa zahteva preseganje prepričanja, da je človek nad vsem in vsemi. Ne, zagotovo ni, to spoznanje pa je lahko blagodejno, ker se le tako lahko človek odpre novemu, drugačnemu. Zdravljenje s pomočjo živali očitno deluje, pri nas ima že zgodovino, zaenkrat bolj iz prostovoljstva, se pa že tudi razvija v pravo profesionalno dejavnost, s poštenim plačilom za pošteno delo.

‘Terapija s pomočjo živali – kaj to je in kako jo lahko uporabim?’ To je naslov priročnika avtorice Nine Ilič, ki je izšel letos. Marsikomu, ki ga bo morda dobil v roke, bo ponudil nove razsežnosti v v lastnih razmišljanjih. Kakšne so opcije, kaj je dobro vedeti o teh rečeh, dobro opiše avtorica v svojem priročniku, prvem te vrste na slovenskih tleh:

»Ali se je žival sposobna zavedati, da pomaga? Absolutno in seveda – da! Pomislimo samo na ovčarja, ki strumno, čvrsto vkopan stoji in nudi oporo človeškemu dojenčku v njegovih prvih korakih. Takšna pasja dejanja niso naključje. Žival dobro ve, kaj dela dela in zakaj.«

Škoda bi bilo razgrinjati vsebino preveč podrobno, bilo bi, kot bi bil predstavljen konec filma že na začetku, bolje je, da si priročnik vsak sam prebere ali pa pride na njegovo predstavitev v torek, 1. oktobra ob 18. uri v Knjižnico Prežihov Voranc v Ljubljani, Tržaška c. 47a. Na predstavitvi knjige bo poleg avtorice Nine Ilič tudi njen terapevtski pes Rik. Avtorica bo pojasnila kakšno je zasebno in poklicno življenje terapevtskega psa in njegovega vodnika ter predstavila tudi kratek film o tovrstnem terapevtskem delu.

  • Share/Bookmark

Financiranje politike

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:05, 27.09.2013

Gojišče politikov, ki potem vladajo državljanom, so politične stranke, zato je pomembno, kako je pravno urejeno financiranje političnih strank, volitev in nadzor nad vsem tem financiranjem. V Sloveniji imamo proporcionalni volilni sistem razdelitve mandatov, to pomeni takšno razdelitev mandatov, ki so sorazmerni s podporo, ki jo kandidatom oz. listam dajo na volitvah volilci.

Skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti (X), se deli s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti, povečanim za 1 (11+1=12), tako izračunani količnik pa se poveča še za 1 po formuli:
X
——- + 1
12
Uporaba te formule omogoča, da se večje število mandatov razdeli že v volilnih enotah. Tako je tudi možnost, da se v volilni enoti pridobi mandat, večja.

Ustava Republike Slovenije določa, da so pri volitvah v Državni zbor mandati v volilnih enotah deljeni po pravilu največjega povprečja, pri katerem se izračuna absolutno število glasov, ki so jih dobile posamezne liste kandidatov v volilni enoti.

Financiranje političnih strank in volilnih kampanj že kar nekaj časa predstavlja problem, ker je predmet velikega korupcijskega tveganja. To je potrdila tudi raziskava »Nacionalni Sistem Integritete v Sloveniji«, ki je v okviru družbenega, političnega, ekonomskega in kulturnega konteksta analizirala in ocenila delovanje ključnih 13. »stebrov«, ki prispevajo k celovitosti, transparentnosti in odgovornosti nacionalnega sistema integritete. Raziskava ocenjuje, da so politične stranke eden najslabše ocenjenih stebrov v nacionalnem sistemu integritete, te pa v praksi ne odgovarjajo za svoja dejanja.
Transparentno financiranje političnih strank in kampanj je nujno, saj so politične stranke in njihovi kandidati ključni tvorci demokratičnega sistema in s svojo slabo predstavo zmanjšujejo zaupanje javnosti v pravno državo ter njene institucije.

Za nadzor poslovanja političnih strank in volilnih kampanj v Sloveniji so pristojni računsko sodišče, ministrstvo za finance, inšpektorat ministrstva za notranje zadeve RS in odbor za javne finance državnega zbora RS. Celoten sistem nadzora nad financiranjem političnih strank in volilnih kampanj se je v praksi v Sloveniji pokazal kot neučinkovit. Pristojnosti in naloge nadzornih institucij niso razjasnjene. Tako na primer računsko sodišče v svoji nadzorni funkciji precej formalistično opravlja revizije letnih poročil političnih strank in organizatorjev volilnih kampanj. Te se nanašajo le na tiste politične stranke in organizatorje volilnih kampanj, ki so upravičeni do delnega povračila stroškov iz državnega proračuna. Na podlagi revizij poročil političnih strank in volilnih kampanj tako ni mogoče podati konkretnih priporočil, saj analiza in ugotovitve o dejanskem stanju niso mogoče.

Da so spremembe zakona o financiranju političnih strank oziroma zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) še kako nujne, pokažejo vsakokratne volitve. In splošno znano je že, da je mogoče podatke prikrojevati oziroma da iz poročil, ki jih morajo stranke oziroma organizatorji volilnih kampanj oddati računskemu sodišču, ne gre pravzaprav ničesar razbrati. A nekateri gredo še dlje in si še najbolj osnovna pravila razlagajo povsem po svoje. Stranka LDS, kjer najbrž imajo dovolj izkušenj z volitvami, denimo niti posebnega transakcijskega računa za volitve ni odprla in torej finančnega poročila sploh ni oddala.

DZ ima danes v obravnavi predlog novel zakonov o političnih strankah ter o volilni in referendumski kampanji, pa tudi predlog zakona o evidence volilne pravice. Zakonske spremembe naj bi v bodoče zagotovile transparentnejše financiranje strank in zmanjšanje korupcijskih tveganj. Po domače: manj političnih goljufij, predlagane rešitve pa se nanašajo na priporočila Greca, stara že šest let. Ključna sprememba naj bi bila popolna prepoved donacij političnim strankam in financiranja volilne kampanje pravnih oseb javnega in zasebnega prava.

Če bodo zakonske spremembe sprejete, bodo morala biti finančna poročila bistveno natančnejša, računsko sodišče pa bo lahko opravljalo revizijo nad finančnim poslovanjem strank in poročilom o volilni kampanji. Med novostmi bo najpomembnejša prepoved financiranja političnih strank od gospodarstva oz. podjetij s ciljem preprečitve mešanja med strankami in gospodarstvom in da se znebimo s tem povezanih korupcijskih tveganj. Izjema od te prepovedi bi sicer bile pravne osebe zasebnega prava, katerih namen ustanovitve ni pridobivanje dobička.

Predvidena je tudi javna dostopnost podatkov iz poročila o financiranju volilne kampanje, učinkovitejši nadzor nad spoštovanjem določb zakona in sorazmerne sankcije oz. višje kazni za prekrške ter ukrep začasnega prenehanja financiranja strank iz javnih sredstev, če se ugotovi kršitve.

Spremembe določajo tudi vrsto prispevkov za volilno kampanjo in zgornjo mejo njihove višine. Skupna višina prispevkov ne sme presegati desetih povprečnih bruto mesečnih plač, kar pa ne velja za prispevke, ki jih za volilno kampanjo nameni politična stranka, če je organizator.

V poročilu o financiranju volilne kampanje, ki ga mora organizator predložiti DZ in računskemu sodišču, bo organizator moral navesti podatke o vseh posameznih prispevkih, izdatkih in posojilih in ne le o skupni višini zbranih in porabljenih sredstev.

Predlog določa tudi podatke, ki jih mora dati donator, če višina prispevka oz. posojila presega eno povprečno bruto mesečno plačo. Po veljavni zakonodaji so postale javne donacije, ki so presegale tri povprečne plače.

S predlogom zakona se zvišujejo dovoljeni stroški, ki jih posamezni organizator lahko porabi za volilno kampanjo za posamezne volitve. Znesek delne povrnitve stroškov za organiziranje in financiranje kampanje ostaja nespremenjen.

Na podlagi odločbe ustavnega sodišča se oži prepoved objave javnomnenjskih raziskav na čas volilnega molka. Ustavno sodišče je namreč marca 2011 ugotovilo neustavnost prepovedi objavljanja raziskav javnega mnenja sedem dni pred dnem glasovanja, saj da gre za časovno pretirano omejitev, ki prekomerno posega v svobodo delovanja medijev.

Predlog novele zakona o političnih strankah določa pravila razkritja podatkov o posojilih, danih strankam, spreminja kriterije za delitev sredstev iz državnega proračuna, opredeli nekatera pravila sestave in oddaje letnega poročila strank, predvideva prikaz podatkov o finančnem poslovanju notranjih enot stranke ter javno objavo letnega poročila, opredelitev pristojnosti računskega sodišča za revizijo poslovanja stranke ter zagotavljanje večjega varstva osebnih podatkov.

Cilj zakona je zagotoviti tako višino sredstev, ki jih stranke dobijo iz državnega proračuna, da bo zagotovljeno njihovo nemoteno delovanje in s tem uresničevanje ustavne pravice do političnega združevanja. Po mnenju predlagatelja mora zakon preprečiti, da bi stranke pridobivale sredstva iz virov, ki niso dovoljeni.

Kriterij za delitev sredstev bi se spremenil tako, da se 25 odstotkov sredstev dodeli strankam, ki so upravičene do sredstev, po enakih deležih, 75 odstotkov sredstev pa strankam sorazmerno s številom glasov volivcev. Ob tem predlog zakona določa tudi, da se višina sredstev, ki pripadajo posamezni stranki, določi v finančnem načrtu DZ.

Računsko sodišče bi moralo vsako leto opraviti revizijo poslovanja najmanj tretjine strank, tako da bi bila revizija v obdobju štirih let opravljena pri vseh strankah, ki bi bile v minulem letu upravičene do večjih javnih sredstev. Računsko sodišče bi revizijo opravilo tudi v primeru dvoma o resničnosti podatkov ali ugotovitve drugih nepravilnosti oz. če bo izvedbo revizije predlagala komisija za preprečevanje korupcije.

Že hitro diagonalno branje po predlaganih zakonskih spremembah daje slutiti, da lahko politične stranke operirajo s kar zajetnim kupčkom podarjenega denarja davkoplačevalcev. Žalostno je tudi spoznanje, da na udobnih političnih stolčkih najpogosteje sedijo neuspešni poslovneži ali šolniki. V trenutku, ko postanejo politiki, jih večino njih ni več mogoče odgnati in ostajajo prisesani na davkoplačevalske vire.

  • Share/Bookmark

Soba z razgledom na morje

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 17:35, 26.09.2013

Družina Vitoslava Türka (zakonca Türk in sinovi oz. podjetje Virtus) bi morala na slovenski obali nad Sečovljami že avgusta rušiti svoje sušilnice (ali karkoli že, je pa podobno lepi večdružinski vili). Ker so se pritožili, lepa črna gradnja še stoji.
Pritožba je bila zavrnjena, zato bo morda nekoč le treba rušiti – morda pa tudi ne. Izogibanje jim gre od rok, saj sklepa o dovolitvi izvršbe niso prevzeli (šola Jaklič). Zdaj je prvostopenjska odločba potrjena in zahteva po vzpostavitvi prvotnega stanja na zemljišču je znova aktualna. Če ne bodo rušili lastniki, se lahko zgodi rušenje po najetem koncesionarju s strani inšpektorata.

Primer Jaklič je lahko precedens glede končnega osemletnega odločanja v isti stvari: podpora lokalnega okolja, sprememba prostorskega načrta, pa bo vse ok. Ampak v tem primeru bi morala družina pozitivno prijateljevati s pravim človekom in zagotavljati dohodke lokalni skupnosti. Ali pa … Postopek zaradi črne gradnje ima politično-gospodarski prizvok. Vitoslav Türk je bil namreč včasih direktor Elesa, je pa tudi viden član opozicijske stranke SDS.

Da bi res rušili … heh, kdaj je že na koledarju ob sv.nikoli? Toliko se pa zdaj že spoznamo na slovensko pravno državo, da vemo, kako so nekateri med nami bolj enaki kot vsi ostali.

Sicer pa bi bilo lično gradnjo res škoda rušiti … kaj bi ne mogli narediti tako, da bi v hiški letovali otroci iz revnih družin, ali pa bi prostore preuredili v hospic – hišo? Družbeno koristno delo bi družina lahko opravljala po izbiri, ob sobotah, nedeljah in praznikih, da bi preveč ne trpelo njihovo družinsko življenje. Iz filozofskega permakulturnega vidika bi z eno pametno odločitvijo zaobjeli kar tri efekte: čim manj vložka ob zagotovljenjem proračunskem rezultatu v korist celotne slovenske družbe.

  • Share/Bookmark

Denar – sveta vladar

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , — pohajalka ob 14:33, 26.09.2013

Tako imamo med ljudmi vseh koncev sveta, da se vse začne in tudi konča pri denarju. Denarju tudi zaupamo, upe polagamo vanj, da nas bo rešil vseh nesreč in tegob. Celo veliko mero zdravja je danes že mogoče kupiti z denarjem, ali celo življenje, če še o pravem času potegnemo denarce na plano (kadar jih še imamo) ter si plačamo diagnostiko in zdravljenje preko vrste.

Tudi posli socialnega podjetništva se začno z denarjem, modno mu rečemo zagonski kapital, lahko pa tudi kredit, kar največkrat tudi je. Posli so tvegani, pa naj bodo na kateremkoli področju že, pa tudi tisti, ki imajo denar v štumfu, raje financirajo posle s krediti. Nekako manj tvegano je na prvo žogo. Kratko potegnejo tisti, ki nimajo v štumfu nič, za na hipoteko nič, za odhod v tujino tudi nič, nimajo lastnega vložka za kandidiranje na razpisih … ti so reveži, danes večji kot so bili sinoči in manjši kot bodo jutri. Ti ljudje tudi socialnega podjetja ne morejo zagnati, ker nimajo s čim, nimajo kreditne sposobnosti po utečenih bančnih merilih.

Spremembe so stalnica, to drži, zato so potrebne tudi stalne spremembe v načinu razmišljanja. Finančne institucije se vprašajo, ali so interesenti za kredit plačilno sposobni; če niso, izpadejo iz špila in so prezrti in neupoštevani v poslih, kot bi sploh ne obstajali. Vprašanje pa je mogoče tudi zaobrniti – ali so finančniki in bančniki vredni spoštovanja? Niso, dokazano s tajkunskimi zgodbami in stalnimi dokapitalizacijami, prvi banki sta uradno fuč in gresta rakom žvižgat (v likvidacijo). Torej banke takšne kot so niso vredne zaupanja in ni mogoče vanje polagati upanja, da bi se v posle pripustilo najrevnejše. Treba je ustanoviti drugačne banke, s participacijo odločanja tudi najmanjših varčevalcev, tako bodo kreditojemalci osebno zainteresirani za poplačilo.

Širitev bančnega kreditiranja na revne je po svoje revolucionarna, z vidika današnje ekonomske miselnosti. Pri kreditiranju revnih je potrebno ignorirati prepričanje, da kreditov ni mogoče dajati brez garancije. Ekonomisti so prepričani, da je redna zaposlitev iz učbenikov edini način (tudi) boja proti revščini. V ekonomski literaturi ni mesta za tiste, ki se preživljajo s samostojnim delom, svoje izdelke ali storitve prodajo neposredno tistim, ki jih potrebujejo – v resničnem svetu pa prav to počnejo revni.

Finančna izključenost je tesno povezana s socialno izključenostjo, ni dostopa do finančnih storitev. Raziskava evropske komisije kaže, da dva od desetih odraslih nimata dostopa do transakcijskega bančnega poslovanja. Približno trije izmed petih ljudi nimajo prihrankov in štirje izmed desetih nimajo posojilnih sredstev, enemu od desetih je banka že kdaj zavrnila odobritev kredita. Najbolj ogroženi so ljudje z nizkimi dohodki, brezposelni, starši samohranilciu, bolniki oz. invalidi, priseljenci.

Zadružne hranilnice in posojilnice ter kreditne zadruge so bile pri nas že v 19. stoletju zmožne mobilizirati množico majhnih prihrankov, ki so jih s poceni posojili dodeljevale kmetom in obrtnikom. Zadružna posojila so bila cenejša zaradi samopomoči in vzajemnosti. Kreditne zadruge so segale do zadnje slovenske vasi.

Zadruge niso čakale, da bi ljudje sami prišli do njih, ampak so sami prihajali do posojilojemalcev, saj so v vodstvih zadrug poznali lokalne gospodarske razmere in posamezne varčevalce, tudi njih kreditna sposobnost jim je bila znana. Možnosti, da bi posojilo ne bilo vrnjeno, skoraj ni bilo. Tudi tajkunske zlorabe skoraj ni moglo biti, ker so se ljudje osebno poznali. V tem procesu so imeli največjo vlogo slovenski izobraženci, torej učitelji in duhovniki. Prav od ugleda slednjih je bil odvisen uspeh posamezne zadružne hranilnice in posojilnice.

Bančništvo, sociala in etika niso nujno nezdružljivi. Brezplačno vodenje transakcijskega računa in brezplačna prekoračitev limita, zagotavljanje ugodnih kreditov in kreditov brez jamstva, ugodna začetna investicijska posojila za tvegane projekte in programe ter varčevanje pod posebno ugodnimi pogoji – to je le nekaj pomembnih elementov poslovanja, ki etične oziroma socialne banke ločujejo od navadnih bank in so ponekoid že zaživele.

Pri nas smo v prednosti zaradi zadružniške filozofije in bi lahko speljali bančništvo bolj zadružniško, po naše. Donatorji bi se lahko vključevali direktno v poslovne projekte, vlagatelji bi več vedeli o svojih vložkih, tudi velika podjetja bi lahko z vlaganjem v socialna podjetja zadostila družbeni odgovornosti na prav direkten način. Zamisli se še rojevajo in jih še ne bodo kmalu pojenjale. V resnici so nekatere banke že prestopile v drugačno, bolj socialno, a vseeno podjetno miselnost.

Pomembna ponudba socialnih bank so mikrokrediti, ki jih konvencionalne banke ponujajo v manjšem obsegu in se od običajnih kreditov razlikujejo po tem, da so brez zavarovanja in da ob najemu ni treba predložiti poročila o preteklem poslovanju. Banke z njimi v glavnem pomagajo manjšim podjetnikom in posameznikom k izboljšanju socialnega položaja. Kriteriji, ki so značilni za mikrokreditiranje so omejitev kredita na 25.000 evrov, ugodnejši načini zavarovanja kreditov, kot je zavarovanje s hipoteko, in odobritev kreditov za bolj tvegane podjeme brez sorazmerno visoke stopnje zavarovanja (sicer včasih zaradi tega z višjo obrestno mero), gre pa za sredstva Evropskega investicijskega sklada.

Vlada je pač glede poti iz revščine neučinkovita, počasna, podvržena korupciji, zbirkokratizirana, želi obdržati svoj položaj za lastne interese. Svetovna banka, ki naj bi ji bil odprava revščine poglavitni cilj, se osredotoča na gospodarsko rast. Ta rast pa je počasna in nima učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih, ker ukrepi gospodarske dinamike pač ne dosežejo revnih. Banka vrednoti svoje uspehe na osnovi sklenjenih posojil, ne glede na učinek njihovega dela, tudi pri nas je večinoma tako.

Ker se vse konča pri denarju, če sledimo uvodni misli o denarju, se tudi posli tam končajo. Če je dobiček, se je treba zaradi prevelikih apetitov skregati in raziti s poslovnimi partnerji, če ga ni, se je treba skregati s svojimi bližnjimi in spokati. V sledenju prvenstveno skupni dobrobiti in blagostanju, pa denar sicer izgubi nekaj na svojem pomenu, vsaj toliko, da ni več človeku vladar. Tako je laže odpreti srca in denarnice ter preiti na zaupanje in upanje v sočloveka, najrevnejšega med nami.

  • Share/Bookmark

Zaupanje v socialno podjetništvo?

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 20:18, 19.09.2013

Velika mera zaupanja in kajpak tudi upanja je potrebno, da bi človek uspel uvideti v socialnem podjetništvu krepitev sposobnosti družbe za reševanje socialnih, gospodarskih in še mnogih drugih problemov. V možgane najprej kane ’socialno’, ki se prevede v znano ‘prostovoljno’, neplačano. Nato šele z zamikom pride do možganov še ‘podjetništvo’, ki se prevede v ‘ha-ha, a’ ga država z nepovratnimi sredstvi plača?’.

Prostovoljstvo res želi država skozi stranska vrata vriniti socialnemu podjetništvu, a ne tako, da bi se v socialnem podjetju delalo brez plače, ampak bolj prefinjeno, tako da se postopoma prostovoljne dejavnosti skanalizira v socialno podjetništvo in jim da državni žegen (ter pridela še kakšen davek). Vsiljuje se misel, kot da gre za boj proti sivemu ali črnemu delu. Temeljito bi bilo potrebno prevetriti miselnost v prostovoljstvu, da bi prostovoljci za pošteno opravljeno delo zaslužili pošteno plačilo, tako bi bilo prav. V socialni državi je namreč tako, da je delo in plača vzročno-posledično povezano eno z drugim.

Deloma drži, da država tudi nekaj plača socialnemu podjetju, na račun novih delovnih mest, ki jih sama ne zna ustvarjati z gospodarskimi ukrepi. Po eni strani gre v socialnem podjetništvu za pomemben del ekonomije, za ustvarjanje prihodka in na drugi strani za delovna mesta, s poudarkom na zaposlovanju najbolj ranljivih skupin ljudi. Za državo je ceneje doplačati k delovnim mestom, kot pa imeti vedno večje število socialnih podpirancev.

Skratka, tudi v socialnem podjetju je treba delati, izdelke ali storitve prodati, po možnosti z dobičkom, ki gre podjetju statusa socialno podjetje nazaj v podjetniško dejavnost. Če gre vse prav, imajo vsi plače, odjemalci so zadovoljni s kupljenim in podjetje raste in se razvija. Če temu ni tako, gre vse skupaj v franže, oz. v stečaj ali bolj moderno likvidacijo po zgledu tajkunskih bank. Torej socialno podjetništvo ni izhod v sili ali rešilni čoln za falirane podjetnike.

V vsakem primeru pa gre za podjetje nove vrste. Takšno gospodarstvo, kot ga imamo sedaj, ni dobro, dokaz je kriza, še posebej zato, ker je pojav krize svetovne razsežnosti. Svet preplavlja neke vrste razočaranje, revščina pa ni enakomerno porazdeljena na zemeljski površini, a povsod se poglablja prepad med zelo bogatimi in zelo revnimi. Kaj ni šlo prav, ko pa je še nedavno vse tako obetavno kazalo? Zakaj je toliko ljudi na obrobju?

Razlaga je lahko zelo enostavna: prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Celo nasprotno: njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in neenakosti. Vztrajno stopnjevanje revščine, bolezni, brezdomci, lakota in onesnaževanje dokazujejo, da dobrodelnost ne zadošča. Dobrodelnost je oblika transfera od vrha navzdol – če se ustavi transfer, se ustavi tudi pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Dobro utečene javne institucije obravnavajo revne kot predmete in ne uvidijo, da so revni lahko podjetniki in da lahko ustvarjajo delovna mesta. Iste institucije v bistvu ustvarjajo ali vsaj vzdržujejo revščino, zato odprave revščine ni prav zaupati institucijam in politiki, ki botrujejo revščini. Treba je ustvariti nove.

Socialno podjetje ob tem, da deluje v skladu z načeli upravljanja klasičnega podjetja, skuša pokriti vsaj lastne stroške v celoti, tudi če ustvarja dobrine in storitve za zagotavljanje družbenih koristi. Stremi za svojim ciljem in ob tem za svoje izdelke in storitve zaračuna določeno ceno. Dokler mora socialno podjetje računati na subvencije ali donacije za pokrivanje izgub, podjem sodi v dobrodelno dejavnost. Osnovni namen socialnega podjetništva je opravljanje tržne dejavnosti po posebnih načelih socialnega podjetništva, ki so:

• enakopravnost članstva
• sodelovanje deležnikov pri upravljanju
• premoženje, dobiček in presežek prihodkov nad odhodki se uporablja za namen socialnega podjetništva in druge neprofitne namene
• delitev dobička ali presežkov prihodkov ni dopustna oziroma je omejena
• preglednost finančnega poslovanja in notranje nadzorstvo nad materialnim in finančnim poslovanjem
• trajno delovanje v korist svojih članov, uporabnikov in širše skupnosti
• ustvarjanje novih delovnih mest za ranljive skupine oseb ter opravljanje družbeno koristnih dejavnosti.

Vredno je zaupati in upati, še posebej tako, da drug drugemu pomagamo. Pa ne z dobrodelnostjo, humanitarnimi akcijami ali nedeljskim kosilom za brezdomce (npr.), ampak predvsem s poštenim delom in pravičnim plačilom za svoje delo. V vlogi vlagatelja v socialna podjetja je prav, da je na prvem mestu država, ki se deklarira za socialno.

  • Share/Bookmark

HARAMBEE

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 08:00, 13.09.2013

Kenija je revna kmetijska država v vzhodni Afriki ob Indijskem oceanu. Uradni jezik je angleški in svahilski. Kot simboličen izraz pripadnosti državi ali narodu je nacionalno geslo HARAMBEE, kar v svahilščini pomeni ‘delajmo skupaj’. Nacionalno geslo je podobnega pomena kot državni grb, zastava ali himna, ki so tudi simboli pripadnosti.

V revne države jih mnogo prihaja pod zastavo pomoči, Kenija pa je primer iz zadnjega časa, ko so v severnem sušnem predelu te revne države znanstveniki in raziskovalci prišli iskat – seveda nafto, seveda zase. Projekt so financirali Unesco, Japonska in Kenija, našli pa niso nafte ampak velike količine podzemne vode, ki bi lahko zadostovala za vso državo za vsaj sedemdeset let.

Za črpanje vode in izgradnjo zbiralnikov oz. razdelilnikov bosta potrebna tehnologija, ki je Kenija nima in denar, ki ga tudi država nima. Vodonosnik je bil odkrit s pomočjo satelitske in radarske tehnologije.

Pri nas menda velja pravilo oz. pravica, da deset odstotkov najdenine pripada najditelju. Kako se bodo zmenili ti trije, ki so vodo našli, bo še zanimivo, ker do vode je treba še priti in jo spraviti na površje iz globice cca tristotih metrov. Za ta drugi del bo potreben nov denar in oprema, stroji in delo ljudi. Vlagatelji v raziskave bodo hoteli nazaj svoj denar in še nekaj zraven, črpanje vode ne bo zastonj, tudi ti bodo hoteli nazaj svoj denar in še nekaj zraven. Pa še banke bodo pristavile svoj piskrček, ker svet danes nič ne naredi iz lastnih prihrankov, ampak vse teče preko kreditov.

Predmet tega projekta je zaloga vode za sedemdeset let vode za Kenijo. V povrnitev stroškov raziskave je bo odteklo morda četrtina, naslednja četrtina bo stekla v črpanje, naslednja četrtina bo stekla v distribucijo tujim vlagateljem, za nepredvidene projektne stroške bo stekla še zadnja četrtina nekajdesetletne kenijske zaloge vode. Logični matematični sklep je slovenski, da se ne splača delat.

Skritih vodnih virov pod kenijskim površjem pa je še, kakor je odkrila skupina britanskih znanstvenih (ti so že četrti deležnik na pravico do kenijske vode?), zato je možno, da se bodo na začetku spopadle svetovne vodne korporacije in bo scenarij morda drugačen. Pravica je pač vedno na strani močnejšega – bogatejšega, tistega z denarjem – zato še kar visi v zraku pesimističen zaključek, da Kenijci odkrite vode ne bodo dosti spili.

Sedaj skoraj polovica prebivalcev nima dostopa do čiste vode, kmetje nimajo na razpolago vode za namakanje, kako je težko shajati s sušo, pa zadnja leta doživljamo tudi pri nas. Voda je torej strateškega pomena za samo preživetje in neodvisnost od tujih naravnih virov. Morda bodo Kenijci prenesli svoje nacionalno geslo – delajmo skupaj – na črpanje svoje vode zase in zadržali svoje naravne vire doma. Tudi v slogi je moč, ne le v denarju.

  • Share/Bookmark

Epidemija nezadovoljstva članov v političnih strankah

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 19:25, 12.09.2013

V DL so kritični do Viranta, v resnici jih bolj razburja Virantov predlog zmanjšanja števila občin. Zgodili so se novi odstopi v organih stranke in namiguje se že tudi o zamenjavi predsednika stranke.

Odstopljeni Štihec sedaj še ostane v stranki, grozi pa z odhodom več članov stranke, če se strankino delovanje ne bo spremenilo. Pred dnevi je izstopil član sveta Babič, v tem primeru gre za izstop pomembnejšega akterja v zadnjem obdobju.
Že ko je DL vstopila v sedanjo vlado, so stranko zapustili štirje pomembnejši ljudje, med njimi Šušteršič. Zdaj je že mimo trenutek, ko bi se moral Virant malo zamisliti. Pličanič meni, da je čas, da temeljito razmislijo nad stanjem v stranki, o ev. programskem in volilnem kongresu, glede vodenja stranke pa ni še niti potrdil niti zanikal opcije, da bi DL prevzel kar sam.

Pličanič niti ne pripisuje krivde za slabo stanje v stranki ali v državi sedanjemu predsedniku Virantu, meni tudi, da je predsednik stranke tisti, ki sprejema ključne odločitve in ko so spremembe nagle, je potrebno sprejemati tudi nagle odločitve. »Rokohitrsko idejo« ministra Viranta o združevanju občin je Bogovič kritično primerjal z reformo lokalne samouprave na Danskem.

Omerzel daje Virantu stoodstotno in brezkompromisno podporo. Braniselj tudi Viranta podpira in mu zaupa in meni, da je podpora vsem strankam nizka, da ima vsaka stranka tudi nezadovoljneže in da je tako prav. Glede novega vodstva pa se ni izjasnil, skliceval se je na večinsko stališče sveta stranke.

Virant na vse dogajanje in izjave strankarskih kolegov ni še dajal nobene izjave.

Državljanska lista je bila z imenom Državljanska lista Gregorja Viranta ustanovljena leta 2011 z namenom nastopa na državnozborskih volitvah istega leta. Stranka se je izoblikovala okoli Gregorja Viranta, ministra za javno upravo v času prve Janševe vlade. Do sedaj je DL že ‘izgubila’ del imena (Gregorja Viranta), zdaj kaže, da bo izgubila še predsednika Gregorja Viranta.

Opcije: Virant gre lahko po zaupnico svoje stranke kot Janša, lahko se zamrzne ali ‘zamrzne’ kot Janković, lahko se za trenutne potrebe objame s kakšno zvezo društev kot Erjavec in se hudomušno poheca iz ministrskih kolegov, lahko se zmeni s Pličaničem kot se domenijo v Formuli vozniki istega financerja, lahko pa tudi klasično potunka v svoj drek nekoga tretjega iz stranke.

Dobra odločitev bi bila tudi ta, da bi se šel v SDS k Janši učit, kako je mogoče zagotavljati primerno raven brezmejnega zaupanja članov stranke. Ali pa tista, da bi si našel primerno kolegico za zamenjavo med zamrznjenjem, mogoče bi našel somišljenico za obrambo izbrane skupine državljanov pred napadom vlade in zagrozil z odhodom.

Sliši se, da v stranki že izbirajo novega predsednika in Virant se bo moral nemudoma zasukati, saj vrh stranke zaseda že jutrišnji petek. Če ’svoji’ stranki ne bo znal prav zapihati na dušo, ga bo sapa odnesla novemu klasičnemu liberalizmu naproti pod novim imenom.

  • Share/Bookmark

Od upokojenskih regresov, preko kriznega davka, do poslanskega minimalca

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 19:53, 11.09.2013

Lahko rečemo tudi drugače, z eno besedo: varčevanje. Bratuškova bi varčevala z neizplačilom regresa za upokojence, le-ti bi raje krizni davek, ki bi ga pravično vsi vplačevali, minimalca pa predlaga Grosov predlog, ki ga podpira dobrih dvanajst tisoč podpisnikov peticije – minimalca pa predlagajo ozko fokusiranega le za poslance, kaj pa drugi, ki se tudi pasejo pri državnih jaslih? Temu varčevanju bi lahko rekli rezi v poslanske plače.

Alenka Bratušek je pobudniku peticije za znižanje plač parlamentarcev na minimalno plačo odgovorila: »Spoštovani Rok, res je, da varčevanje ni izhod iz krize.« (v Slovenskih novicah).

Če ima Bratuškova prav glede varčevanja, je zdaj dokončno jasno, da smo propadli, saj tudi varčevanje ne bo več pomagalo. Tudi javna uprava je lahko pomirjena, ker rezov v plače potemtakem ne more biti, saj predsednica naše vlade ne verjame v izhod iz krize z ‘varčevanjem’ pri plačah. Ne bo ji treba po zaupnico v parlament, ne bo rebalanca proračuna.

Resnica je, da matematično devetdeset minimalcev več za Slovenijo ne bi veliko poslabšalo plačne podobe, ker je pri nas mnogo plač minimalnih, nekatere so še nižje, mnogih pa sploh ni. Tudi politična slika se ne bi dosti spremenila. Primeren ukrep bi bil tisti, ki bi bil projektno zastavljen, v času, kraju in vsebini vsaj dopolnjen.

V minimalca bi bilo potrebno zajeti poleg državne uprave še direktorje zgubaških podjetij, vse nadzornike, ki ne odgovarjajo osebno in s svojim premoženjem, vse vodilno bančno osebje, vse razvojnike in stratege agencij, akcijskih skupin ipd. asociacij državne in lokalne (samo)uprave – in še jih je. Morda bi posebej dodali še zapornike višjega ranga, za katere ne bi porabili z žepnino in nagrado vred več na mesec, kot znaša en minimalec.

Na minimalcu bi bili do izravnave, torej državna uprava do popolnega izbrisa vseh državnih pufov, v gospodarstvu pa do dviga BDP na zaželjeno raven. V nekaj mesecih, vsekakor pa do spomladi, bi bili na zeleni veji in Švica v malem, kot smo si ob osamosvojitvi želeli in predstavljali.

In do takih odličnih rezultatov bi prišli povsem brez varčevanja! Le ljudje bi bili plačani po realizaciji. Ampak peticija (samo za minimalne poslanske plače) gre v parlament šele čez dan ali dva.

  • Share/Bookmark

Danes demokratično, nekdaj samoupravno

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 08:30, 6.09.2013

Slovenija ima obilico svetov na vseh mogočih področjih, njihov namen pa je usklajevanje in dogovarjanje o stvareh, ki so ‘tečne’ v tolikšni meri, da ga ni slovenskega junaka, ki bi upal v svojem imenu odločati. Odgovornost za odločanje se tako prevrne na ‘nekaj njih’ iz sveta, osebna odgovornost za napačne ali vsiljene odločitve se zamegli in imamo kolektivno odgovornost nedavne slovenske politične zgodovine. Te pa ni mogoče stisniti za vrat, kadar gre kaj narobe. Tudi vzeti moramo na koncu tisto, kar nam dajo.

Danes znova zaseda Ekonomsko-socialni svet; ta povezuje v sklepanje o socialnem in ekonomskem sporazumevanju delodajalce (7 članov), delojemalce (8 članov) in državo (8 članov). Šef tega sveta je sindikalist Branimir Štrukelj. Ekonomsko-socialni svet (ESS) je torej tripartitni organ socialnih partnerjev in Vlade Republike Slovenije, ustanovljen z namenom obravnavanja vprašanj in ukrepov, ki se nanašajo na državno ekonomsko in socialno politiko, in drugih aktualnih vprašanj, ki zadevajo posebna področja dogovarjanja partnerjev. Vsekakor gre za čisti državni organ s sedežem na Gregorčičevi in elektronsko pošto s končnico gov.si.

Število sej ESS gre že v stotine, konec avgusta je bila že 240., ki so jo člani oz. deležniki prekinili in na današnji imajo namen nadaljevati z razpravo o zaostrovanju razmer pri uveljavljanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar je tema, ki bi morala zadevati vsakega posameznega državljana. Neprimerno zapostavljeno novico o dogajanju na ESS zanemarja večina novičarjev, naj bo spletnih ali tiskanih.

Sredi noči je STA objavila vest iz slovenskega gospodarstva, da se bo ESS danes menil o boju zoper sivo ekonomijo predvidoma tudi z Bratuškovo. Seja bo torej vsebinsko pestra, najvišje vladno zastopana, tudi vsebinsko ponavljajoča in morda bo znova nedokončana oz. prekinjena, saj bodo na tapeti razen zaostanka o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in vedno aktualnega boja zoper sivo ekonomijo še predlog novele zakona o dohodnini.

Če spomin ne vara, so to počeli na nekdanjih zborih združenega dela, pomagal je družbenopolitični zbor in zbor občin, ko so teme zelo demokratično potrjevali od spodaj navzgor. Takrat se je tako samoupravno potrjevalo v državnem vrhu dogovorjene sklepe, zdaj se demokratično pogovarjamo in dogovarjamo, a na koncu spet zmaga glas močnejšega (z denarjem). Nabor socialnih pravic, ki nam jih je pripravljena ‘brezplačno’ nuditi socialna država je pa vendar bistvenega pomena za vsakega državljanja, pa tudi dohodninske in davčne vsebine so takšne, ki bi morale pritegniti pozornost. Pa je ne kaj dosti.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |