in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Naš svet

Zapisano pod: Narava Tagi: , , — pohajalka ob 10:05, 15.03.2013

Naš svet si deli vedno več ljudi z vso človeško materialno navlako, flora in favna. Isti prostor si enostavno moramo deliti, ker je svet vedno manjši za vse kar lazi in raste na zemlji. Vedno bolj ko se razmnožujemo sami sebe, pa tudi vedno bolj ko posegamo v vzgojo in prevzgojo obstoječih bitij in rastja, vedno bolj posegamo prav v človekovo srčiko žitja in bitja. Človek si lasti pravico do razpolaganja. Potem pa mu ni prav, ko pride srna jest solato pod okno spalnice.

Naslednja kleč pa je … vse naše pravice, vse človeške potrebe, ki postajajo vedno slabše zadovoljene in potešene, pa vehementno posegamo v intimni prostor sočloveka s svojimi hotenji in pravicami, in prav tako tiščimo v svet, ki je še do nedavna pripadal drugim. Zemlja je bila tistega, ki jo je obdeloval, skrbel zanjo in jo pazil. Bila je poligon za pridelavo hrane. Gozd je bil tistega, ki je zanj skrbel in od njega živel. Danes je vse brezsramno od vsakogar.

Prihaja odjuga, marec in april, ko je tuja zemlja najbolj na udaru. Menimo, da imamo vsi do vsega pravico, recimo pravico do regrata na kmetovem travniku ali na njivi ozimnega žita. Pravico imamo zmendrati kmetov travnik in ‘preštihati’ travno rušo z noži, ko nabiramo regrat in tekamo po mokri zemlji za lepšimi in večjimi. Trava zastaja v rasti, kmet jo zalije z gnojnico in umetnim gnojilom in stvari se začno čudno sukati. Nabiralcem tujega rastja na misel ne pride, da je treba za travnik skrbeti celo leto, da je pridelek pač trava, ki jo pojedo kravice, telički … in posredno seveda tudi nabiralec regrata, ker v regrat krasno paše še kaj cvrčečega.

Gozd vedno bolj dobiva na socialni funkciji, kot pribežališče mestnega človeka, tekača, gobarja, duševnega bolnika ipd. Mesto se kaže kot ena slabših pogruntacij sodobnega človeka, vedno bolj postaja spalnica in služba, potem pa mestni človek hiti v širni svet in širni gozd z vsem ropotom, kar ga premore, od štirikolesnikov, do pasjih sprehajalcev. Psi se seveda nekje morajo ‘zlaufat’, na povodcu jih trefne zapeka, debelost in slabi živci z neobvladljivostjo. Kdo bi pa hotel biti kar naprej pripet na človeka?

Sredi sproščujočega nič iznenada mimo šine kolesar na svoji življenjski tekmi, ko želi čimhitreje napolniti svoje iztrošene baterije in prazno dušo pozabi napolniti z gozdno skrivnostnostjo. V svojem hitenju, da bo kolikor mogoče hitro spet v mestu in fit, gleda predse, da se ne nasadi na kamen, okrog ušes mu brni vetrič in ne sliši. Zanj je pešak zgolj ovira na poti, za sočloveka mu ni mar, za divjad tudi ne. Tudi spravilu hlodov se ne mara ogniti, ker seveda pričakuje, da bo gozdar njega pazil.

Gobar se zapelje prav do zadnjega okljuka gozdne vlake, potem pa šele rekreacija in nabiralništvo pride v ‘štih’. Upokojena soseda se je preselila iz mesta v gozd na konec takšne potke. Pripoveduje, da tekmuje menda s celo Slovenijo za tistih nekaj jurčkov in borovnic, ker parkirajo brez vprašanja na njenem dvorišču in poberejo gozdne sadeže najprej za njeno hišo. Da si ostareli ljudje poskušajo popraviti svoj proračun z gozdom, si misli mestni gobar, naj pa kmet bolj zgodaj vstane!

Divjad v gozdu nima več miru ne podnevi ne ponoči, ker sodobni človek teče v gozdu vseh 24 ur dneva in noči. V hudi zimi, ko je snega čez kolena, bi divjad rabila mir bolj kot karkoli drugega. V mrazu in visokem snegu namreč miruje, zato da varčuje s svojimi življenjskimi močmi. Človek, ki prihaja v njeno bližino, že s svojo prisotnostjo povzroča, da se mora divjad umikati in trošiti moči. V najhujših zimah to pomeni mnogo smrti divjadi zaradi izčrpanosti, pa povzročitelj tega niti ne ve, ker ni ‘vedel’ ali ‘videl’.

Pred dnevi sem prišla popravljat pot po hudi zimi sredi enega podobnega niča, skoraj na koncu sveta, na koncu privatne gozdne poti. Sprehajalec je prignal svojega lepega psa brez povodca, in še kako drži tisti rek, da se pes po lastniku poda. Kakor si je pasji sprehajalec s kričanjem in lomastenjem vsevprek polastil tisti konček sveta, ga je poskušal tudi njegov pes. Prescal je vse okrog mene, prišel prav zraven moji psici, ki je bila pač v vlogi čuvajke tistega malega koščka sveta, ki ga imam za pridelavo svoje hrane. Potacala sta pes in njegov lastnik moje najljubše narcise, ki so ravnokar pokazale listne vršičke iz mokre zemlje, zato, ker si nista predstavljala njih polnega cvetenja.

Celo potem, ko sem mu pripeljala njegovega psa do njega, ker se mu ni zdelo vredno, da bi ga vsaj poskušal odpoklicati, ga ni imel namere pripeti, ker po njegovem mnenju ni bilo inšpektorja blizu, ki bi ga kaznoval, potemtakem sme početi tudi tisto, kar ni prav. Dokler ni začelo močno deževati, je njegov pes poganjal srnjad in divje svinje iz enega hriba v drugega. Posegla sta oba preko naravnih potreb po tujem.

Današnji mestni človek si morda predstavlja, da je gozd nikogaršnji, ker ni ograjen kot njegova mestna hiša, da je travnik nikogaršji, ker na njem razen trave ni nič in prav zato je prav zlahka tudi njegovo, ker mu brez travnika in gozda več živeti ni. To bo. V resnici pa je žal tako, da ima vsa zemlja, ves slovenski svet, že svojega lastnika, pa še če bi jo hotel kdo kupiti, ne more in ne sme z njo početi, kar se mu zljubi.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev

635
NoMercy

avtor NoMercy

15.03.2013 @ 11:07

twelve poitz :P

aja … ko pa kmet, holcar … pač kdo iz obrobja pride v mesto in želi parkirati avto pred blokom (kamor je prišel na obisk) na javnem!! parkingu — je pa cela štala, da je zasedel komu NJEGOV!!! parking :( ???

636

avtor pohajalka

15.03.2013 @ 11:58

Hvala za vsako točko posebej!
NoMercy, pri nas nihče, ampak nihče ne sme parkirat, pa še svojega parkinga nimamo, ;)
Kaj šele bo, ko bo vse naše!

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |