in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Ljubljena ženska, ljubljeni moški

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 16:59, 7.03.2013

in 8. marec, dan žena.

V Dubaju bodo gradili Tadž Arabia, repliko Tadž Mahala in z njo se bo to mesto spremenilo v poročno destinacijo. Tadž Mahal pač že od nekdaj privlači ljudi, ki si želijo nekaj čustvenega, strastnega in čutnega, tako smo pač narejeni ljudi, ženske in moški. Želimo si biti ljubljeni, želimo si krajev, ki simbolizirajo veliko ljubezen. Ampak Tadž Mahal počasi propada.

Ljudje verjamemo, da je poroka velik praznik, ki ga je treba oznaniti in slaviti. Nekoč je veljalo, da je bila poroka enkraten življenjski dogodek, danes se poroke v različnih oblikah pojavljajo od nič, do različnih variacij koruze oz. partnerstev, preko različnih registracij in slednjič do čisto zaresnih porok, kjer se dalj časa na veliki dogodek pripravljata obe strani rodbine, nevestina in ženinova. Ampak garancije ne da nobena varianta, v vsakem primeru pa velja za brezčasnost biti ljubljena ženska ob ljubljenem moškem.

Nekoč davno sta živela Mumtaz Mahal, spravim imenom Arjumand Banu Begum in šah Jahan, peti vladar Mogulov. Njuna zgodba se je zgodila pred dobrimi 350 leti, v 16. in 17. stoletju v Indiji. Šah je imel ženske zelo rad, saj jih je imel v svojem haremu najmanj pet tisoč, njegovemu srcu pa naj bi bila najbližja edina Mumtaz Mahal, njegova edina ljubljena ženska.

Imela sta vsaj štirinajst otrok, viri si niso edini, a doletela jo je velika čast, da je pri porodu zadnjega otroka umrla pri starosti 38 let. Postala je mučenica šer preden se je postarala, kar je po islamski tradiciji čast, ki doleti vsako žensko, ki umre ob rojstvu otroka. Položili so jo v zemljo, potem pa po šestih mesecih v nasprotju z islamom izkopali in v zlati krsti prenesli na obrežje reke Jumama.

Šahova bolečina ob izgubi ljubljene ženske je bila menda neopisljiva, z njegovega obraza je izginila barva mladosti, njegova podoba ni več cvetela, tako je poskusil z opisom pesnik. Odločil se je v ženin spomin postaviti veličasten mavzolej, ki bo za vekomaj ohranjal spomin nanjo. Baje se ni nikoli več poročil, pa tudi do njunih otrok je bil prijazen, kot je obljubil svoji ženi pred njeno smrtjo.

Obljubil ji je tudi, da bo obiskoval njen grob vsako leto ob obletnici smrti, tega pa ni mogel izpolniti, saj je bil zadnjih osem let svojega življenja ujetnik lastnega sina. Baje mora biti svet za grob ženske, ki umre pri porodu, pravično pridobljen, zato je odkupljeno zemljo poplačal s štirimi parcelami.

Tadž Mahal je sestavljen iz mavzoleja, dveh enakih zgradb, ki ga gledata vsaka s svoje strani, štirih minaretov in vrtov. Spomenik je gradilo 20.000 delavcev iz belega marmorja dobri dve desetletji. V luknje v marmorju so vstavili dragulje, notranjost so krasili umetniki iz vsega sveta. Posebnost mavzoleja je v spreminjanju barv, zjutraj je roza, zvečer je bel, v meseči pa je zlat. Tako se zdi, kot bi imel Tadž svojo duhovno dimenzijo, obenem pa s tem simbolizira spreminjajočo se lepoto. Izkazuje izjemno poznavanje dizajna in dovršen občutek lepote, skupaj s pripadajočima zgradbama in vrtovi združuje najlepše iz azijske, indijske, hindujske, islamske, perzijske in evropske arhitekturne tradicije.

Pet let potem, ko je bil Tadž končan, je šahov sin Aurangzeb v vojni za prestol premagal svojega očeta in ga zaprl v klet, po njegovi smrti pa je sine svojega preminulega ata pokopal v Tadž Mahalu. Prej so mu še opekli stopala in opazovali, če je resnično mrtev, za vsak slučaj pa so mu še odprli lobanjo. Šah je menda želel biti pokopan v črnem mavzoleju nasproti Tadž Mahala, ki bi moral biti še mogočnejši in razkošnejši od tistega, ki ga je namenil ženi.

Mnogi pa vsega opisanega ne verjamejo, trdijo, da šah Jahan ni nikoli gradil Tadž Mahala in si je le nasilno prisvojil tempelj boga Šive, brez namena, da bi bil mavzolej za njegovo ženo. V mogulskih dvornih dokumentih in kronikah se ime Tadž Mahal ni pojavilo niti enkrat, so pa evropski obiskovalci iz tistega časa poročali o imenu Tadž-e-Mahal, ki se sklada s starim sanskrtskim imenom Tadž-o-Mahalaja. To pa naj bi kazalo na Šivov tempelj, ne pa na šahovo ženo, ker ji menda niti ni bilo ime Mumtaz Mahal, temveč Mumtah-ul-Zamani.

V spisih maharadže Jaipura so menda odkrili dva ukaza šaha Jahana iz let 1633, s katerima je zase zahteval kompleks zgradb, ki so danes znane pod imenom Tadž Mahal. Tudi datumi nabave marmorja se ne ujemajo z uradno zgodbo. Šah naj bi zavezel tempelj, ki je bil izropan že v preteklosti, iz njega pobral dragocenosti, ki so še bile tam, kipa boga Šive naj bi odstranil in mesti, na katerih sta stala, naj bi prikril s praznima grobnicama. Mavzolej je okrasil z vgraviranimi besedami iz Korana, nato naj bi zazidal šest nadstropij od sedmih in zapečatil tudi niz soban.

Američani so menda testirali delček lesenih vrat, ki bodijo na obrežje in odkrili, da so za tristo let starejša od Jahana. Dvomijo tudi o mešanju arhitekturnih stilov, ampak napeljujejo na stil hindujskega templja. Tudi štirje minareti naj bi sploh ne bili minareti, ker se ne držijo zgradbe, temveč naj bi bili hindujski stolpi, ki so vedno stali nekoliko oddaljeni. Primerjav je še dosti, ki govore v prid hindujskemu templju, od rastlinja, drevja, lokacije ob rečnem obrežju, kupola naj bi bila preveč akustična za grobnico. Najprepričljivejši razlog za tempelj proti mavzoleju pa je islamska tradicija, ki je strogo prepovedovala obeleževanje grobov.

Marmor, izraz ljubezni, močnejše od časa, počasi razpada, bližnje emisije žveplovega dioksida iz oljne rafinerije povzročajo kisli dež, ta pa razjeda kamen. Reka Jumana je umazana, razkroj smeti pa proizvaja metan, ki tudi škodi marmorju. Medtem ko Tadž Mahal prikazuje bogastvo in razkošje nekdanjih dni, pred njegovimi vrati poležavajo potepuški psi, na njegovem obrežju pa se razkrajajo trupelca otrok revnih staršev.

Nenavadna je misel, ki vzbuja veliko ironije, da v Indiji z živimi ženskami ravnajo kakor z živino, mrtvo pa častijo kot mučenico. Slavijo Tadž Mahal, v katerem je pokopana, ki da simbolizira čisto ljubezen in odsev čistega duha. Vendar, prva je resnična ljubezen. Ljubljena si želi biti tudi danes vsaka ženska in vsak moški želi biti ljubljen. Primerno zavedanje ob praznovanju dneva žena, ki je mednarodni praznik, praznovanje ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk, ker je tako, da je prvinsko pa le najpomembnejša ljubezen. Vse drugo lahko počaka.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev

525
NoMercy

avtor NoMercy

7.03.2013 @ 19:28

a o 10. marcu – dnevu 40 mučenikov pa nič v tej zgodbi :(
a ni čudno, da je 10.03. samo dva dni po 08.03. — natanko toliko, da po žurki človeku ostane samo še strašen “maček” od žuriranja (ljubezen pa je izpuhtela kot alkohol iz telesa) :P

531

avtor pohajalka

8.03.2013 @ 06:56

NoMercy, počakaj še malo, saj še nismo po koledarju pri moških mučenikih!
Tokrat je mučeništvo obdelano pri Mumtaz Mahal, ker imamo danes dan žena. Vi moški pa še pridete na vrsto.

Hm, kaj je potlej resnica kar govorijo, da ženski praznik praznujejo moški in se ga nadelajo, da je potlej mir pred njimi … in ženske praznujejo v miru njihov mučeniški praznik, hm hm?
;)

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |