in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Država z močno religijo

Zapisano pod: Ljudje Tagi: — pohajalka ob 16:59, 3.02.2013

Na Arabskem polotoku je država Kraljevina Saudova Arabija, kjer tečeta nafta in kri. Nafta priteka tako močno, da pokriva skoraj ves izvoz in daje državi tri četrtine dohodkov. Muslimani pravijo tej deželi ‘dežela dveh svetih mošej’ zaradi dveh najsvetejših krajev v Islamu, Meke in Medine. Kraljevina prakticira smrtno kazen.

Pričakovati bi bilo, da v tako bogati in sveti deželi vse teče srečno in so ljudje zadovoljni. Videz vara, kot že velikokrat. Zaradi obtožbe čarovništva in čaranja je bilo v začetku decembra lani izvedeno obglavljenje ženske, takšna usmrtitev je bila že druga v zadnjih mesecih. Sama obtožba še ni zločin, je pa dostikrat prav obtožba čarovništva uporabljena za kaznovanje ljudi (na nepoštenih sojenjih), ki udejanjajo svojo pravico do svobode izražanja ali veroizpovedi.

V Savdski Arabiji so ljudje obsojeni na smrt zaradi številnih kaznivih dejanj, od umora in posilstva do bogokletstva, spostazije, čarovništva, prešuštva in kaznivih dejanj, povezanih z drogami.


Oblasti v tej deželi so trgovinam, ki zaposlujejo tako moške kot ženske, naročile izgradnjo pregrad, zidov, s katerimi bodo uveljavile stroge zakone o ločitvi spolov. Fizične prepreke bodo ženskam zagotovile primerno delovno okolje. V državi deluje verska policija – komisija za spodbujanje kreposti in preprečitev pregrešnosti, vodja te komisije pa je podal pristojnemu ministrstvu kritiko, češ, da so prodajalke žrtve nadlegovanja in nimajo primernega okolja za delo.


Znani duhovni voditelj, savdski pridigar, je posilil (oz. povsod posilil, po izjavi enega izmed zdravnikov) in do smrti pretepel petletno hči, doletela pa ga je le nekajmesečna zaporna kazen; ker je šlo za dekle, je plačal le polovično denarno kazen. S plačilom te kazni pa se bo glede na zakonodajo izognil smrtni kazni.

Pridigar je na sojenju navedel razlog za posilstvo in umor dvom o dekličini nedolžnosti. Deklica je bila sprejeta v bolnico z zlomljeno lobanjo, rebri in hrbtenico, številnimi ranami in ožganinami.


In življenje teče dalje tudi v Saudski Arabiji, mnogim enako, nekaterim bolj enako.

  • Share/Bookmark

Po avtocesti do boljših časov

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 12:19, 3.02.2013

Neznano kdaj in prav potuhnjeno smo zavozili iz glavne na stransko cesto. Nedolgo nazaj smo govorili o učinkoviti vladi, novi seveda, ker ta obstoječa ni takšne vrste, zdaj pa vlečemo kurja črevca med levimi, desnimi, vladajočimi, kandidati za novo vlado in podobnimi parametri in subjekti. Pišemo grafite, vpijemo parole, med vsem tem zgodovinskim balastom pa ne najdemo recepta za današnji čas.

Lahko se bi lepo po liniji najmanjšega odpora učinkovito še naprej tolkli in potolkli med seboj, a ta cona udobja nas ne bo popeljala v lepše čase in ven iz krize. Poslušamo o varčevanju, a žal v teh časih ne more biti govora o varčevanju. Če hočeš šparat, moraš naprej nekaj imeti in od tistega dejstva naprej se reče šparanje. Stari ljudje so včasih rekli: ‘šparaj takrat, ko imaš, ko nimaš, nimaš kaj prišparat’. Zato je treba denar služiti.

Treba je torej odločno zavzeti borbeni položaj in z vojnimi parolami na čelu pešadije v boj proti zadolževanju in ne človek proti človeku. Hinavsko pogledovati za boljšimi bonitetnimi ocenami pomeni le to, da iščemo nove kredite. Religije bi morali pustiti tam, kjer jim je mesto, v cerkvah. Zgodovinsko so bile religije vseh časov res občasno v službi vladajoče elite, obratno pa ne. V tistem trenutku, ko se religija poteguje za oblast in nadzor, se strasti v narodu razplamtijo in brat gre nad brata. Cerkev in država naj bosta ločeni od mize in postelje, pa bo za celoten slovenski najbolj prav.

Če hočemo postati uspešna slovenska družba, potrebujemo učinkovito vlado in zadostno količino denarja. Prevelika, birokratska, centralizirana in draga vlada najprej uniči zasebno gospodarstvo, ker zavira individualno pobudo in odgovornost. Ovira zasebne naložbe, porabo in dobrodelnost in nalaga vedno več in vedno višje davke. Na koncu naredi taka vlada škodo tudi sami sebi, ker slabi funkcije, ki so potrebne za delovanje države. Od slabega na slabše je to.

Po svoje gre tudi v vladnem resorju za sprejemanje odločitev z vidika zasebnih interesov. Tudi v zasebnem sektorju je tako in zgodovina uči, da take odločitve privedejo do slabih rezultatov (za delavce, za državljane). Obstajajo tudi teorije, da prevlada zasebnih interesov po načelu delovanja nevidne roke nazadnje (!) privede do takšnih rezultatov, ki so družbeno zaželeni. Država pa vendar ni neka dobrohotna načrtovalka, ki bi si prizadevala za iskanje najboljših rešitev na področju tržnih pretresov, kajti vlado sestavljajo ljudje, samo ljudje.

Takole gre po ekonomsko: gospodinjstvo je omejeno z gospodinjskih proračunom; podjetja so omejena s tehnološkimi, konkurenčnimi in stroškovnimi omejitvami; politiki pa so omejeni pri njihovi zmožnosti izvajanja oblasti, ne glede na zasebne ali drugačne interese, z njihovo neznansko željo po ponovni izvolitvi. Tukaj se demokracija in ekonomija zakvačkata, klobčič pa je mogoče odmotati le s sledenjem denarju, kot v pravi kriminalki.

Denar res ni vse na tem svetu, je pa bistven motiv za željo po vodenju države.

  • Share/Bookmark

Potres in snežne krpe

Zapisano pod: Haiku Tagi: , — pohajalka ob 09:48, 3.02.2013


grom-tresk, grom-grom-tresk

zibanje, valovanje

zimo nam sprosti

  • Share/Bookmark

Sklenitev zaveze

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 11:17, 2.02.2013

Nekoč davno pred našimi časi je bil sklenjen dogovor med Bogom in Abrahamom, ta veličastni dogodek pa so popisali v Stari zavezi. Mogoče so tudi v tistih časih imeli politične zdrahe, kot jih imamo danes in morda so imeli ljudje tudi takrat toliko volje po politični moči in oblasti, kot je to danes. In morda so tudi takrat spoznali moč javnega pritiska na oblast in je nekdo zaklical na ves glas, da se je slišalo preko puščave, da mora vsa politična elita odditi.

Ker politične elite same sebe najbolj uspešno generirajo, se je Bog, morda, domislil strašansko bistre finte. Našel je tipa, ki je bil star 99 let in mu obljubil potomca, rodila pa naj bi ga njegova žena Saraja, prav tako že v visoki starosti 90 let. Ideja je bila vsega občudovanja vredna, saj je Bog tako spodrezal vso reproduktivno sposobno elito in dejansko ustvaril nov rod s prebrisano obljubo starčku.

Bog je Sarajo, po novem Saro blagoslovil in dal od nje sina Abrahamu. Iz nje so nastali narodi in izšli kralji ljudstev. Ker v pisanju ni najti odlomka, da bi Abraham ’spoznal’ ženo (jo oplodil), je mogoče sklepati, da gre za medicinski poseg direkt iz nebes, ali pa so bili vesoljci na obisku, ali pa je celo sam Bog uredil stvar. Slednje je verjetneje, saj je zapisano, da je ‘Gospod obiskal Saro’ in ‘je Gospod storil Sari, kakor je napovedal’.

Abraham je po božji volji dal ob letu rojenemu sinu ime Izak. Bog je s fantom sklenil zavezo kot večno zavezo za njegove potomce za njim in Abraham je bil ob rojstvu svojega sinčka star 100 let. In tako se je rodila tudi povsem nova politična elita, nastali so novi narodi in iz novih narodov so izšli kralji drugačne modre krvi.

V sodobnem času je tudi tako, da si človek še najbolj želi prav to, česar ne more imeti in je pripravljen verjetni vsaki obljubi. Ampak danes je medicina že na tako visokem nivoju, da ni problem, če si starejša premožna gospa in starejši premožni gospod zaželita potomstva. Tudi v Srbiji je to mogoče.

61-letna stomatologinja Ljubinka iz Smedereva je januarja v naši nekdanji jugo-prestolnici prvič postala mati. S carskim rezom, pravzaprav z 99-odstotnim deležem medicinske pomoči je rodila zdravega fantka. Atko je Nizozemec, 13 let starejši od svoje partnerice. Dete je totalno mednarodno: Ljubinko so umetno oplodili na Češkem z donirano jajčno celico.

V večini evropskih držav je starostna meja za zunajtelesno oploditev 43 let. Za najstarejšo porodnico na svetu velja Španka, ki je leta 2006 rodila dvojčka v starosti skoraj 67 let. 66-letna Romunka je leta 2005 rodila punčko, pišejo pa tudi o Indijki, ki je leta 2008 rodila dvojčka pri sedemdesetih, žal pa starost slednje ni uradno dokumentirana.

Starševstvo v poznih letih z zunajtelesno oploditvijo načenja mnoga vprašanja – etična, pravna, znanstvena, družbena. Še posebej, ker se slišijo že prvi glasovi možnih očetov, ki so nekoč darežljivo donirali svoje spermije, morda se jim pridružijo še študentske donatorke jajčnih celic … in kolobocijo pravice do vzgoje teh otrok ne bo razvozlal niti Salomon.

Ampak novo politično elito pa bi se vendar dalo naroditi … res ni izvedljivo do 8. februarja, ampak ideja je žgečkljiva. Dobili bi nov narod, ne le novo osamosvojeno državo in verjetnost, da bi znova zašuštrali, bi bila minimalna.

  • Share/Bookmark

Imam novega, samo mojega

Zapisano pod: Reaktivno Tagi: , , — pohajalka ob 10:36, 1.02.2013

Dolgo sem cincala preden sem med vsemi opcijami dokončno razmislila in se odločila. Afne sem guncala do onemoglosti s starim, medtem ko ta niti pod razno ni več zmogel izpolnjevati mojih pričakovanj. Bilo je veliko potrošenega časa, veliko energije sem vlagala vanj in celo njegove energetske stroške sem pokrivala vsemu razočaranju navkljub. Starost ga je zdelala in v naši novi dobi je tako, da ko si star in odslužen, odpadeš kot presušen drek od gat. No, jaz si mislim, da v svojem globokem klimakteričnem poklekanju zaslužim drugega – boljšega, lepšega, mlajši model.

Pa še čisto moj ni bil, tisti prejšnji. Dobila sem ga rabljenega, zavrženega, prijateljica se mu je odrekla že skoraj dvajset let nazaj, ker si je pametna ženska že takrat omislila drugega, boljšega. Saj je čez nekaj mesecev priznala, da tudi novi ne zadošča vsem kriterijem, da brez njene roke ne gre. Jaz sem sprejela njenega bivšega samo zato, ker sem bila takrat povsem brez – bolje nekaj, kot nič, sem si mislila in nagrabusila zadnji dve desetletji v odnošajih z njim.

V vseh mogočih položajih sva sodelovala, pa vendar se mi je na koncu zdelo, da moram prav vsako dlako zanj posebej pokonci postaviti in šele potlej je kaj skupaj spravil. Največkrat sem bila z njim kar na tleh, na kolenih in vsa zaripla v lica, kako se že reče … ‘nedojebena’. To je slabše kot ‘nejebena’ sploh, s tem se vendar lahko vsakdo strinja, naj bo moški ali ženska. Razočaranje je zares krepko čustvo in ni lahko opraviti z njim, pa še nepotešenost povzroča.

Prve položaje sva z novim zavzela povsem klasično, na moji francoski postelji. Ideja me je spreletela iznenada, med menjanjem posteljnine, in takoj sva jo izpeljala. Vse špranjice in luknjice so obdelane in za nekaj časa bom manj nevrotično pogledovala okrog sebe. Nekatere stvari so v življenju neizogibne in nekatere potrebe je prav jemati prednostno, ni v redu, če se jim dolgo izogibamo, problem je vsak dan večji, čeprav ga vsak dan znova prekrije svež prah. Počutim se dokončno osvobojeno prejšnjega in se pretkano predajam užitku z novim. Ja, ta je samo moj in tako bo ostalo še dolgo, dolgo.

Začuda nisem imela ne predsodkov niti neznanja, z novim sem brezkompromisno uvedla vse potrebne spremembe in izkoristila vse prednosti, ki jih ponuja moj novi model. Zastarele postopke sem v hipu pozabila in sprejela vse novo, tudi variacijam ne nasprotujem. Pa tako staromodna se včasih zdim sama sebi … morda pa klimakterij pomaga, kdo bi vedel zagotovo. Tako žgečkljivo je vse to!

Tako prevetreno se počutim, stanovanje je brez prahu (vsaj do jutri), zadovoljna sem s svojo zadnjo investicijo v gospodinjstvo. Prijetno utrujena se predajam sanjam o prihodnosti z odprtimi očmi in oprezam samozadovoljno za sončnimi žarki. Zdaj bom svoje opravila veliko prej in bolj učinkovito.

Tik pred vsem tem sem uspela samostojno in neodvisno življenje podaljšati še za eno leto, uspešno sem namreč izpeljala registracijo svojega prevoznega sredstva. Zdaj, ko imam doma še nov sesalec, sem odkljukana za nekaj časa. Avto ostane iz prejšnje dekade, starega sesalca pa se bom nemilostno znebila.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |