in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Prihranek ali obvladovanje

Zapisano pod: Ljudje Tagi: — pohajalka ob 08:28, 12.02.2013

V prejšnjih časih, dokler še nismo poimenovali stresa, ko ga torej uradno še ni bilo, smo nadgrajevali svojo učinkovitost s prihranki časa. To smo naredili tako, da smo varčevali s časom tam, kjer se je pač dalo. Potem smo nabrani kupček časa porabili tam, kjer smo dojeli za potrebno in učinkovito. Iz enega kupčka smo ga predevali na drugega, ker časa je vedno enako veliko (ali enako malo).

‘Prihranjen čas’ ni postal čas, s katerim bi lahko počeli, kar bi se nam zljubilo. Treba ga je bilo takoj vložiti naprej v potrebno delo, zato, da smo lahko spet prihranili v času in si ljubko zamišljali, da nekoč pa bomo vendar naredili vse tisto, kar smo že dolgo nalagali v depo za čase, ko … kaj že bo takrat? In potem so izumili stres, zdaj je stres kriv, da nismo dovolj učinkoviti, da bi naredili zalogo časa za čas potem.

Če se nam življenje zazdi vedno bolj podobno boju za preživetje, kjer šteje edino to, da zdržimo (hude čase, krize vseh vrst, pomanjkanje …), je na dlani odgovor, da si je treba vzeti čas za premislek. Treba je v svojem življenju s prstom pokazati na tiste stvari, ki so pomembne, pa ne le za danes, temveč da jim bomo pripisali velik pomen za nas tudi jutri in še naprej. Potem pa je treba narediti načrt, kako uresničevati te nam pomembne stvari postopoma, ne naenkrat.

Potem pa spontano uvidimo, da samo hitenje zaradi prihrankov časa za uspešno preživetje enega samega življenja, ki smo ga dobili za nedoločen čas, ni dovolj. Treba se je lotiti obvladovanja samega sebe, zaradi časa, ki ga imamo omejeno količino. Velja prav tako za posameznika, kot za družbo nasploh, ker družbena skupnost ni le naključna množica, ampak jo sestavljamo ljudje vsak zase.

Zelo moderno je biti kar naprej nezadovoljen in podlegamo kritikanstvu vsega mogočega. Prst uperjamo v druge, nikoli vase. Mediji povečujejo svojo gledanost ali branost tako, da poročajo o umorih, kaosih, šokantnih katastrofah, a take informacije imajo svojo ceno, ki jo plačajo potrošniki teh informacij. Seveda se ne moremo vedno izogniti temu, da je naše življenje nekoliko stresno. Problem je v tem, da si takrat, ko smo v stresu, kar pozabimo vzeti dovolj časa za tiste stvari, ki delujejo kot protiutež stresu.

Priročniki za srečo v našem življenju nam svetujejo gibanje, treba je biti zunaj, govorjenje, smeh, umirjenje, jemanje odmorov, pravilno prehrano, poživljujoče dihanje in pitje vode. Za vsakega teh nasvetov lahko najdemo množico podnasvetov, kako jih realizirati v resničnem življenju. Tehnike obstajajo, guruji so vsepovsod okrog nas, na nas pa je, ali se bomo vzeli v roke.

Nenavadna je misel, da preprosto pitje vode deluje proti stresu, a morda je le nekaj na tem. Recimo dva litra vode na dan odplakne stres iz telesa v najresničnejšem in dobesednem pomenu besede. Z vodo lahko malo pogoljufamo svoj živčni sistem. To naredimo tako, da čim hitreje popijemo kozarec vode. Medtem ko goltamo, dražimo parasimpatični živčni sistem, ki je odgovoren za pomoč pri sprostitvi, tako se raven stresne napetosti zmanjša.

Odlična je tudi vroča kopel, ob koncu stresnega dneva, a za to je treba kopalnico spremeniti v oazo čutnih užitkov. Zatemnjena osvetlitev ali sveča pripomoreta k popolnemu vzdušju. Odišavljeno olje za kopeli in topla para sta balzam za dušo v lastnem domu. Če si poleg privoščimo še odlično knjigo, je užitek popoln.

Torej očitno lahko deluje voda od znotraj in od zunaj na naše telo. Če ji pripišemo blagodejnost, pa se njen učinek še poveča, kajti tudi našim možganom je treba na nek način dovoliti, da nam pomagajo v obvladovanju samega sebe.

  • Share/Bookmark

Prazen sedež

Zapisano pod: Ljudje Tagi: — pohajalka ob 18:24, 11.02.2013

Čez dva tedna bo po potrjenih vatikanskih napovedih izpraznjen papeški sedež. Tako rekoč v.d. papež je zagovornik skrajno konservativnih stališč Cerkve, tako skrajnih, da verjetno po njem ne bo več podobnega. Funkcija ni pomembna le po cerkveni hierarhiji, ampak gre prav za petrijanskega in božjega namestnika na Zemlji.

Kot so razhajanja in različni pogledi v državni politiki, so razhajanja in različne struje tudi v cerkveni politiki. Tisti, ki jim bo naložena izvolitev novega papeža, bodo imeli nezavidljivo in tečno opravilo. Politika je pač politika in je ženskega spola in sinonim najstarejše obrti, tudi v Cerkvi. Tudi cerkveni politiki so najprej ljudje, pa če se bičajo na zalogo, furajo kontemplacijo vse dni in noči ali pospravljajo svoje arhive.

Novica o odstopu je tako divje zaružila po vseh slovenskih medijih, da je razmisliti, ali je resnično Cerkev tista, ki sili v politiko, gospodarstvo, javni sektor … ali ji državljani sami dajemo ta položaj, pa ga Cerkev samo usvoji, kot ostale milodare. Novica dneva, zgodovinska odločitev, nekaj, kar se ni zgodilo že 600 let, šok tudi za papeževe najbližje sodelavce, veliko presenečenje – vsi ti presežniki zaradi latinskih besed ob jutranji maši.

Kardinalski zbor je že pozvan na položaje, prvič v zgodovini je mogoče, da bo med kandidati tudi naše gore list. Možnost je, tako Rode, večja možnost zanj kot za njegovo sestro. Verjetnost pa je najbrž majhna, saj je našega kandidata nedaleč nazaj zaznamovala medijsko-medicinska afera. Ljudje pa smo narejeni tako, da nalepko zlahka nalepimo človeku, odlepimo je pa nikoli, vsem dokazom in dejstvom navkljub.

Rode se osebno ni opredelil bolj kot v velikem presenečenju. Ugibanja se bodo vrstila prav do tistega dima, ki se bo pokadil nad vatikanskimi konklavami. Bo morda črne polti, naslednji? No, ženska oz. ženskega spola gotovo (še) ne bo.

Benedikt VI. ima namen svoj preostanek življenja posvetiti izpolnitvi svojih največjih želja – molitvi, premišljevanju in pisanju. Njegov visoki sedež je že skoraj izpraznjen, lobiranje in špekuliranje pa že prvi dan v polnem teku, zaradi medijske odmevnosti seveda, spet so vsega krivi mediji, ljudje pa prav nič.

  • Share/Bookmark

Zadnje novice

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 16:53, 10.02.2013

V glavnem jih ni.
Takole se menita dva – vpraša prvi drugega: je pri vas kaj novega? – drugi odgovori: ne, pri nas samo staro popravljamo – nakar spet prvi: pri nas tudi, pri nas tudi. Lahko bi dodali za uskladitev na vseh ravneh: … pa spet pufe jemljemo, da stare vračamo …

Pripoved samo naključno spominja na črni humor. Ker tudi slučajno ne bomo priznali, da smo na podnu.
Iz kulturnejših časov je še tista pripoved o gospod se v ličnem fičku pelje, a trebuh melje kislo zelje.
Šlo je za demonstracijo rim in stopic, a tudi takratnega utripa časa. Na zunaj se ni smelo videti, če je kdo zaradi pufa na podnu. Danes hočemo svojo pravico do pufa, do fičota in do pečenke.

Še celo če si larfe danes malo bolj ogledamo, bo vse skupaj zelo podobno zgornjim popisom.

Kaj torej res nič novega?

  • Share/Bookmark

Pod odejo za toploto

Zapisano pod: Haiku Tagi: — pohajalka ob 07:27, 10.02.2013

.
. rahle snežinke
.
. so priletele do tal
.
. zdaj odeja so
.

  • Share/Bookmark

Ograja

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 12:40, 9.02.2013

Skupina zamaskiranih protestnikov na tretji Vseslovenski vstaji je poskušala podreti ograjo. Z ograjo je policija zavarovala poslopje parlamenta. Protestnike je policija razgnala, pri čemer je uporabila tudi solzivec.

Ograje, obzidja, ograde, zidovi, pregrade, količki, planke, jarki, palisade … – toliko poimenovanj, a vsakokrat gre za ločitev med znotraj in zunaj. Ločnice so zidane, lesene, vodne, celo tekstilne, najbolj trdne pa so miselne. Vse drugačne je mogoče po hitrih in še hitrejših postopkih podreti, izravnati z zemljo, odstraniti; miselne so pa tako temeljito zadelane in vgrajene, da jih je včasih celo nemogoče odstrniti ali odstraniti. V sledovih ostajajo do konca.

Koncepcija obzidja je nekako povezana s krogom – vse okrog mene in vse znotraj mene je ločeno. Celo zaprt prostor lahko tako pojmujemo. Poznamo okrogla, pravokotna in kvadratna obzidja. Tudi trojna obzidja so nekoč obstajala, kot simbolična predstavitev treh svetov.

Obzidje je tudi simbol svetega rezervata, skozenj ali čezenj sme samo vpeljanec. ‘Sveta ograda’ je lahko tudi živa meja, zid, pa tudi suverenost, oblast, vladar, dežela. Suverenost je neločljivo zvezana z resnično posestjo zemlje. Dežela se razume kot globalna podoba sveta, sveta ograda pa je podoba vse dežele.

V modernih analitičnih teorijah pomeni ograda notranje bitje. Srednjeveški mistiki so jo imenovali celica duše, sveti kraj božjih obiskov in prebivališč. V ta se umakne duhovni človek, da bi se branil pred napadi od zunaj, čutov in tesnobe, v njej je njegova moč in v njej črpa svoje sile.

Ograda simbolizira intimnost, katere absolutni gospodar je vsakdo zase, dostop do nje imajo le izbranci. Zid je zaščitna ograja, ki zapira svet vase in preprečuje vdor slabih vplivov manjvrednega porekla. Slaba stran zidu je, da omejuje območje, ki ga ograjuje, dobra stran pa je v tem, da zagotavlja njegovo obrambo. Pri tem pa pušča odprto pot za sprejemanje nebeškega vpliva.

Ograda je lahko tudi tamar za živino. Obstajajo tudi razpoke v zidu. Večinoma so nastajale te dni in širile se bodo še v prihodnosti, saj proces še ni končan. Vsakemu zidu je usojeno, da se bo na koncu podrl.

Kot simbol ločitve je mogoče šteti sloviti Zid žalostink (ali žalovanja – ali tožba – ali joka – ali tarnanja). Tako pridemo do bistva, do temeljnega pomena zidu: ločitev med izgnanimi in tistimi, ki ostanejo; ločitev med Bogom in stvarjenjem (ustvarjenim bitjem), ločitev med vladarjem in ljudstvom; ločitev med drugimi in menoj.

Zid je presekana ali pretrgana zveza (komunikacija) z dvojnimi psihičnimi posledicami. Prva je varnost in dušenje, druga je obramba in zapor. Pri slednjem je zid povezan s simboliko ženskega in pasivnega elementa maternice, ki je prvinsko povezana z duhovno regeneracijo. Asociacija na shizofrenični svet ni naključna, saj je prava mera ločevanja ključna pri rabi zdravega razuma.

  • Share/Bookmark

Komu je mar?

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 08:04, 8.02.2013

Današnji dan bo v znamenju izrazitejše komunikacije. Pri komunikaciji gre v bistvu za sposobnost izražanja, gre za logiko, razum, intelekt, pa posameznikovo zavest – ter vse to artikulirati spretno in prilagodljivo, to je to. Eni znajo to reč bolje, drugi sploh ne, vsega je med nami. So tudi takšni, ki nalašč ‘ne znajo’ ali preprosto ‘nočejo’.

‘Demonstracija’ uporablja parole, od njih živi in umre. Pomaga uporaba že uporabljanih besednih zvez, kadar hočemo biti vsaj na videz pametni – recimo, govor za potrebe vstaje in govor za potrebe proti vstaji oz. pri zavarovanju obstoječega vladnega režima mora nujno vsebovati besedno zvezo: ‘uničevanje socialne in pravne države’. Malokdo pa se ob tej besedni zvezi zave problema celostno. Uničevanje se dogaja na vseh ravneh, začelo se je zgoraj, zdaj pa prav lepo teče že tudi od zdolaj in se bo nekje na sredini srečalo in se vzajemno zgodilo. Pa če to tulimo na trgih ali le šušljamo doma pred televizorjem.

Večina državljanov razume pomen socialne države po svoje, prilagojeno svojim potrebam in težnjam. Recimo, če izgubim službo, potem dobim toliko keša od države, da še naprej lahko dostojno živim. A socialnost smo družno vsi skupaj uničevali, to se ni zgodilo čez noč in ni se zgodilo samo od sebe ali da bi si nekdo to tako zlonamerno zamislil in bi beseda meso postala. Le zmanjakalo je zdaj, zato problem ven pade, na svetlo, ni več dovolj za vse. Socialni sistem se je zrušil sam vase in kratko potegnejo tisti, ki so socialne najbolj potrebni.

Ko nečemu ne moremo sami priti na kraj, iščemo pomoč. Računamo, da jo bomo dobili od države, če nas hoče sosed ogoljufati za par pedi zemlje. Pravno pa vendar pomeni še veliko več in se samo ne izgradi. Tudi tukaj gre za vzajemnost, preprosto kot je preprost tenstan krompir. Je treba zakon oz. recept udejanjati preko človeka in šporgeta, preko vseh ljudi, ne le takrat, ko rabimo, ko smo lačni. Je treba spoštovati razen zakona še moralo in etiko, pa tudi veliko truda vložiti v to, da vsi delujemo dobro in prav – pravično.

Tudi glede same besede država je lahko raba polemična. Ker je ne razumemo, ker je ne dojemamo vsi enako. Tukaj bi pomagalo malo gospodinjske logike, v urejenem gospodinjstvu se sploh ne opazi, da obstaja, da se gospodinjenje dogaja. Vidimo le neopravljeno delo, ali če ni opravljeno tako, da je družina zadovoljna in dom urejen. Ne opazimo, da brez gospodinjstva ne gre. Dokler država deluje učinkovito, dela prave stvari, se sploh ne opazi, da obstaja. Še najbolj pripomore zavedanje, da hočemo dom, da hočemo državo. Potem je laže slišati družinsko glavo, ko odloča, in tudi laže je sprejeti misel, da mora država pač vladati.

Ob demonstracijah in vstajah, shodih in podobnih oblikah izražanja javnega mnenja je mišljenje in delovanje udeležencev lahko kaotično. Takrat vsi radi in veliko gestikuliramo, težje se lotimo kakšne konkretne naloge, naš um vedno znova uhaja na vse konce. Sredi kaosa so nam pa iznenada jasne vse stvari. Sledimo intuiciji, ki ojača v takih trenutkih, domišljija je bujnejša. Umetniško izražanje doživlja svoje vrhunce, fotografski spomin pa bo v soboto in še naslednje dni urejal in pospravljal doživetja, vtise in parole.

Kadar je naše razmišljanje prežeto s čustvi, takrat dojemamo vse stvari bolj čustveno. Hitro reagiramo na zunanje vplive in se zmedemo. Takšno razmišljanje in ravnanje v naše odnose prenaša veliko zmede. Dopoldanci bodo ravnali po navodilih organizatorja, ker je shod prijavljen. Popoldanci bodo morali slediti navodilom policije, ker shod ni prijavljen. Tako sledi po zakonu (pravna država).

Če se bodo zgodili izgredi, se bo skoraj zgodil tudi državni udar, ker je treba podivjano množico pač obvladati, da ne bo sama sebi naredila škodo. Temu se preprosto reče nastaviti past. Gotovo ni realno pričakovati, da bodo dopoldanci odšli do takrat, ko pridejo popoldanci in logično je pričakovati konflikte, obračunavanja med enimi in drugimi. Verjetneje je, da je ta scenarij sprogramiran, saj je odlično orodje za široko zaobseženo obračunavanje. In seveda hkrati tudi za zavarovanje zatečenega političnega stanja.

Kdorkoli hoče razumeti in si želi pravno in socialno državo, bo danes komuniciral previdno in z občutkom za sočloveka. Pravila igre danes bi morala slediti popolnemu izogibanju konfliktov, kajti le tako ravnanje bo nam vsem prineslo moralni, kulturni in politični akreditiv za izgradnjo takšne države in takšne politike, ki bo Slovencem v korist in ponos. Ponosa si pa res ne bi smeli dati vzeti! Zato mi je mar, mi je mar za pravno in socialno državo, mi je mar tudi, da je mar vsem nam.

  • Share/Bookmark

V odkrivanju svetlobe

Zapisano pod: Haiku Tagi: , , — pohajalka ob 06:40, 8.02.2013

škripajoč korak

drobi zmrzal, utre pot

do hrepenenja

  • Share/Bookmark

Ni seks, ni črna kronika

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 05:45, 7.02.2013

Tik pred vstajenskimi demonstracijami najmanj dveh polov Slovenije je videti vse zelo normalno. Policija, njen minister pravzaprav, sešteva in objavlja številke, koliko se je že porabilo našega denarja za varovanje demonstracij. Demonstracije, vstaje, demokracija – vse to veliko stane in kar slabo vest vzbujajo evri, ki gredo za te reči. Otroci pa lačni! Ni spodobno izrabljati davkoplačevalskega denarja za zasebne koristi državljanov. Prav je, da ne hodimo okrog po trgih in cestah in pred velike zgradbe, kjer nas je treba varovati – pred kom že?

V zadnjih urah se rojevajo s pomočjo carskih rezov velike politične ideje in tudi nekaj rešitev se ponuja. Politika je zapleteno dogajanje, ki ima za seboj velikanske količine denarja in ga tudi vehementno troši, najbolj v evforiji odhodov, takrat se kontrolni mehanizmi izneverijo. O varčevanju se sliši vedno manj, o rezih se govori in piše vedno bolj potiho. Revščina pa trka na slovenske domove. V pravem času je tempiran meddržavni dogovor, ki vsebuje inovativne mednarodne rešitve, da ne bo izpadlo, kot da smo eni slovenski bukseljni, ki se bomo potolkli (na noter in na ven).

V mislih se na slovensko ravnino že projicira projektna vlada, a se politična ideja zatika ob hribovje in zdravo kmečko pamet. Komu bo v korist, če idejo politika uresniči? Ohranjanju oblasti, saj vse strani na vso moč hite pokadrovati v zadnjih trenutkih, kar je še mogoče. Zapuščina bo znova zalila slovenski narod z muljem prejšnjih politikov, projekti bodo na silo zaključeni, saj nihče več ne ve, kaj bo čez nekaj tednov. Zdravje naše politike je pod vprašajem, zdravje ljudstva pa je že deklarativno moteno po duševni plati. V državi imamo tri odstotke shizofreničnih državljanov, imuna ni niti politika, niti birokracija, niti učiteljstvo. Saj res, zakaj bi jih tam ne bilo?

Na političnem parketu se postopoma in skoraj neopazno zlivajo struje nasprotnih taborov, projektno, za varovanje skupnih koristi. Za-skupno-dobro idejo je danes mogoče vse prodati, ker vse v trenutku kupimo. Samo da je slišati za odtenek drugače, pa smo naši. Celo nastop samega gospoda bo spektakel, saj se ta isti raji odmerja v majcenih zdravilnih odmerkih. V trenutkih, ko posumimo, da ga nimamo več. Pa ga imamo, ker ima vsa pooblastila, da je tam, kjer je in vedno bolj je sebi podoben.

Današnja politika mora biti dozirana z veliko mero preračunljivosti. Za preživetje tudi nje gre danes. Treba se je znati pravi čas potuhniti in dovoliti nekaj sabljanja in mahanja, kako lep primer je ljubljanski župan. Treba je znati pravi trenutek na plano, tukaj je še lepši primer predsednika vlade. Kot je nekoč storil predsednik države, bo kopiral predsednik vlade: vljudno bo razložil, da pojma nimamo in mu nič ne moremo, ker ima vsa pooblastila, mi pa jih nimamo, žal.

Tik pred vstajenjskimi demontracijami je v Sloveniji vse čutiti zelo normalno in vsakdanje. Nič o seksu, nič črne kronike danes.

  • Share/Bookmark

Nateg brez lubrikanta

Zapisano pod: Ljudje Tagi: — pohajalka ob 12:33, 5.02.2013

To je prevara, za katero sami naivno sprosimo največkrat zaradi pohlepa. Spletne prevare, kiberkriminal, spletni nakupi, spletno izpolnjevanje in podpisovanje formularjev, to so sodobni nategi na suho, ki nas končno lahko spravijo celo v zapor, če že ne ob vse premoženje.

Človek bi ne verjel, pa je vendar res! Se spominjate (že pred leti krožečega) elektronskega sporočila tiste revice-soproge-vdove afriškega poslovneža, ki bi rada dvignila velikansko dediščino iz švicarske banke, pa ubožica ne more iz države zaradi grdega političnega režima … ? V zameno za pomoč ste prav vi izbrani, da dobite tretjino poslovneževe zapuščine. Verjetnostni račun prikaže žalosten rezultat: darežljiva ponudba je manj verjetna kot sedmica na lotu, žrtve pa verjamejo in žanjejo razočaranje ter izgubo keša.

Lani je bilo poslanih na desetine milijard podobnih elektronskih sporočil, nekatera teh so zaključila v spam-filtrih, nekatera v koših za smeti, nekatera pa so vsem elektronskim oviram navkljub pritegnila pozornost pohlepnežev. Ker kaj bi bil verjetnejši razlog, da ljudje verjamejo, drugega, kot preprost pohlep po hitrem ‘zaslužku’? Recept, edini ki vzdrži, je ta, da če je nekaj fantastično lepo, ni verjetno! Ampak kar podlegamo, globalni nateg je preko palca težak že čez tisoč milijard dolarjev.

Nategi so mogoči na prvo žogo zato, ker mogoče ne pomislimo, da gre za prevaro. Logično – če bi vedeli, bi ne nasedli! Zgornja prozorna zgodba pa se v večih inačicah pojavlja že vsaj od 16. stoletja: španski zapornik je najstarejši, sledijo še bogate vdove diktatorjev, politični zaporniki ipd. – obljuba darežljivega deleža za odkupnino, osvoboditev ipd. Nekoč so bila ročno napisana pisma, potlej pa telefoni, faksi, danes internet. Psihološki mehanizmi natega pa ostajajo enako na suho.

Razen zaradi pohlepa ležemo na hrbet še zaradi občutka pomembnosti. Žrtev mora aktivno sodelovati, zato mora lubrikant nadomestiti substitut izredno pomembne naloge, bombastične ponudbe ali poslovne priložnosti, kjer bo dobiček nakazan že včeraj … Prevaranti so prevaranti prav zato, ker jim gre dobro zaradi naših slabosti in znajo onesposobiti trezno razmišljanje žrtve.

Finte so hudo podobne marketinškim, ampak tam so dovoljene, družbeno sprejemljive, zaradi mišljenja, da je kupec sam kriv, če je neumen. Trgovec ali prevarant pridobivata naše zaupanje, ko se nam zdi, da nam je oni podoben, a pozabimo, da v resnici prodaja. Če se prodajalec veliko ukvarja z nami, se nam zdi, da je že nespodobno, da bi ga kar zavrnili. Spletnemu prevarantu pa damo signal žrtve že v tistem trenutku, ko se mu odzovemo, takrat smo večinoma že pečeni polsurovo. Brž se približajo, prosjačijo, izsiljujejo za usluge in denar, in ker smo tako zelo pomembni, tako zelo želimo pomagati, smo zamudili, da bi pravi čas izstopili. V prevaro se ugreznemo še pod vplivom skupine, ali če smo podvrženi avtoritetam, če smo osamljeni, ko nimamo zaupanja v institucije ali če smo pod nenehnim stresom.

Prevaranti imajo nekatere osebnostne lastnosti izrazitejše: psihopatija, narcisizem in makjavelizem (najprej korist, potem nravnost). Pri žrtvah so to: ekstravertnost in odprtost za nova doživetja.

Šibko samoobvladovanje je po kriminoloških študijah najpomembnejši dejavnik, ki iz spodobnih in zglednih državljanov naredi tako prevarante kot žrtve. Samoobvladovanje je mogoče izboljšati z redno vadbo, ga spraviti v boljšo kondicijo – s prehudo obremenitvijo pa ga izčrpamo.

  • Share/Bookmark

Vedno enak vonj po moči

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:57, 4.02.2013

Po načelu moči je determinirana raba naravnih virov še od časa plemenskih oblik človeških družb. Kdor iz plemena si je pridobil moč, si je pridobil tudi vpliv, da je mogel razpolagati z naravnimi viri. Pokazal je ‘mišice’ in zaprl usta tistim, ki bi se želeli kaj usajati. Pravičnost je bila znotraj zaključenih skupin sorodnikov, pa še tam so veljala pravila oz. vrstni red. Izum zakonov je bil zaradi zagotavljanja varovanja šibkejših, da so še ti kaj dobili od pogrnjene mize, pa tistih skupin, ki jih niso vezale sorodstvene vezi in s sorodstvom povezana pravila igre.

Nekoč v davnini človeške zgodovine so plemena naselila ozemlje, ko so nastali med nami prvi obdelovalci zemlje. Počakati so morali na istem mestu, da je iz semena dozorel sad, pa še ozimnico je bilo treba čuvati, zato so rabili ’svoj kos zemlje’. Z drugimi plemeni so včasih zlepa, včasih v vojni ohranjali meje, znotraj njih pa zmogli poskrbeti zase in za svoje.

Kasneje so se izumili cesarji, grofje, fevdalci, osvajalci in misijonarji. Kolikor veliko so mogli, so ozemlja razglasili za svoja in podjarmili ali pobili avtohtona plemena. Najprej zase, v svojem imenu, kasneje, ko so se razmahnile monoteistične religije, pa v imenu božjem. Plemena so ostala celo v sodobnih časih, a zgolj tam, kjer je zemlja uboga, brez interesantnih naravnih virov in zato nezanimiva za zemeljske ali božje vladarje.

Vladarji so poveljevali svoji vojski, ki je vladarjevim podanikom zagotavljala varstvo pred močjo – drugih vladarjev ali cesarjev, torej so se že od nekdaj tolkli med seboj vladarji preko svojih podanikov. Vojne so nekdaj trajale dolgo, tudi več desetletij, lastništvo nad zemljo in naravnimi viri na njej in naseljenci seveda, pa se je spreminjalo, zato so se spreminjale meje vladavin. Ob razpadu nekaterih cesarstev so narodi ustanavljali samostojne, svoje države.

Vojne bodo obstajale na vekomaj, ali vsaj do takrat, ko bo obstajal človek. Meje se bodo spreminjale in ozemlja bodo menjala lastništvo. Poskusi ustanavljanja različnih oblik vladavin samostojnih držav – socialističnih, komunističnih, demokratičnih ipd. – so se izjalovili v samih bistvih, saj pravila igre še naprej določajo najmočnejši, ti pa se niso pripravljeni odpovedati se svoji moči.

Danes si največ moči pridobi tisti, ki je vešč v finančnih mahinacijah in manipulacijah in je s pravičnostjo tako, kot je bilo v starodavnimi preteklosti, v plemenskih skupnostih, le da je imel takrat denar obliko žita, ali korenja ipd. Novodobni izum obvladovanja ljudstva, zakon, prvinsko varuje moč oblastnikov in ne zagotavlja pravičnosti, s katero tako radi mahamo (na demonstracijah).

Naravne vire (energente, vodo, zrak, gozdove) pri nas obvladuje vedno manjša cifra ljudi, moč in vpliv nad njimi se segregira izven ljudstva. Demonstracije so dobre za izkašljevanje, morda se bodo karte premešale z novimi kralji in kraljicami, pravila igre pa bodo še naprej standardna. Spremembe bi prinesla le spremenjena pravila igre, zamenjava igralcev ali morda celo kart so le blažev žegen.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |