in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Imam novega, samo mojega

Zapisano pod: Reaktivno Tagi: , , — pohajalka ob 10:36, 1.02.2013

Dolgo sem cincala preden sem med vsemi opcijami dokončno razmislila in se odločila. Afne sem guncala do onemoglosti s starim, medtem ko ta niti pod razno ni več zmogel izpolnjevati mojih pričakovanj. Bilo je veliko potrošenega časa, veliko energije sem vlagala vanj in celo njegove energetske stroške sem pokrivala vsemu razočaranju navkljub. Starost ga je zdelala in v naši novi dobi je tako, da ko si star in odslužen, odpadeš kot presušen drek od gat. No, jaz si mislim, da v svojem globokem klimakteričnem poklekanju zaslužim drugega – boljšega, lepšega, mlajši model.

Pa še čisto moj ni bil, tisti prejšnji. Dobila sem ga rabljenega, zavrženega, prijateljica se mu je odrekla že skoraj dvajset let nazaj, ker si je pametna ženska že takrat omislila drugega, boljšega. Saj je čez nekaj mesecev priznala, da tudi novi ne zadošča vsem kriterijem, da brez njene roke ne gre. Jaz sem sprejela njenega bivšega samo zato, ker sem bila takrat povsem brez – bolje nekaj, kot nič, sem si mislila in nagrabusila zadnji dve desetletji v odnošajih z njim.

V vseh mogočih položajih sva sodelovala, pa vendar se mi je na koncu zdelo, da moram prav vsako dlako zanj posebej pokonci postaviti in šele potlej je kaj skupaj spravil. Največkrat sem bila z njim kar na tleh, na kolenih in vsa zaripla v lica, kako se že reče … ‘nedojebena’. To je slabše kot ‘nejebena’ sploh, s tem se vendar lahko vsakdo strinja, naj bo moški ali ženska. Razočaranje je zares krepko čustvo in ni lahko opraviti z njim, pa še nepotešenost povzroča.

Prve položaje sva z novim zavzela povsem klasično, na moji francoski postelji. Ideja me je spreletela iznenada, med menjanjem posteljnine, in takoj sva jo izpeljala. Vse špranjice in luknjice so obdelane in za nekaj časa bom manj nevrotično pogledovala okrog sebe. Nekatere stvari so v življenju neizogibne in nekatere potrebe je prav jemati prednostno, ni v redu, če se jim dolgo izogibamo, problem je vsak dan večji, čeprav ga vsak dan znova prekrije svež prah. Počutim se dokončno osvobojeno prejšnjega in se pretkano predajam užitku z novim. Ja, ta je samo moj in tako bo ostalo še dolgo, dolgo.

Začuda nisem imela ne predsodkov niti neznanja, z novim sem brezkompromisno uvedla vse potrebne spremembe in izkoristila vse prednosti, ki jih ponuja moj novi model. Zastarele postopke sem v hipu pozabila in sprejela vse novo, tudi variacijam ne nasprotujem. Pa tako staromodna se včasih zdim sama sebi … morda pa klimakterij pomaga, kdo bi vedel zagotovo. Tako žgečkljivo je vse to!

Tako prevetreno se počutim, stanovanje je brez prahu (vsaj do jutri), zadovoljna sem s svojo zadnjo investicijo v gospodinjstvo. Prijetno utrujena se predajam sanjam o prihodnosti z odprtimi očmi in oprezam samozadovoljno za sončnimi žarki. Zdaj bom svoje opravila veliko prej in bolj učinkovito.

Tik pred vsem tem sem uspela samostojno in neodvisno življenje podaljšati še za eno leto, uspešno sem namreč izpeljala registracijo svojega prevoznega sredstva. Zdaj, ko imam doma še nov sesalec, sem odkljukana za nekaj časa. Avto ostane iz prejšnje dekade, starega sesalca pa se bom nemilostno znebila.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev

207

avtor LittleSweetie

3.02.2013 @ 10:07

Hehe, si me pa nasmejala s to objavo :) Čestitke ob novem sesalcu ;)

210

avtor pohajalka

3.02.2013 @ 11:24

LittleSweetie, prav to je bil namen pisanja, kajti veselje rada delim. :D

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |