in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Vreme in nočna kronika v Sloveniji

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 06:26, 28.02.2013

O vremenu so povedali vremenarji, da ’se bo zjasnilo in postopoma otoplilo’. Kar se vremena tiče, je torej v smislu pozitivne naravnanosti verjeti v sončne dneve, ki bodo prišli tudi k nam slej ko prej. Zemlja se vrti še naprej. Cigani radostno plešejo v dežju in se veselijo, ker vedo, da za vsakim dežjem pride sonce. Torej pričakujmo lepo pomlad, lahko se je brezskrbno veselimo en malček že vnaprej. Saj bodo pričakovanja izpolnjena, pomlad je do zdaj prišla še vsako leto.

Kar se kronike tiče, predvsem nočne, pa smo Slovenci izgubili prejšnjo vlado. Mogoče tudi zato, ker je imel Janez Janša v parlamentu včeraj premalo časa na razpolago za svoje zagovore. Konstruktivne nezaupnice se je skušal ubraniti z blatenjem in zaničevanjem svojih političnih kolegov in kolegic, pa je pozabil kaj lepega povedati o sebi. Najbrž tudi sam sebe ne spoštuje dovolj, da bi sebe videl kaj lepše od žrtve in žrtvenika. Po določenem času šele narod drugače vidi stvari, kot takrat, ko se dogodek zgodi, nikoli ni vse zanič, in vsak plameneče rumen lesket še ne sije iz pozlate, čas izgradi resnico nekje vmes.

Mu pa gredo, Janezu Janši oni posli ‘na pol viagre’ odlično, torej se ni bati, da bo nova mandatarka zabluzila, krepko bo pod drobnogledom tako glede zunanje obličnosti (dolžine krila), kot koalicijske notranjosti (program) in tudi rezultati bodo vnaprej in sproti podkladani. Slovenci pač rabimo enega JJ, da ni treba narodu voditi državne politike in se vtikati v vse politične posle, jih tehtati in ocenjevati, paziti, da ne bi kakšen predsenik zafural naše male državice čisto do konca. Čez dva tedna, če uspe ministrski nabor vsaj v dveh tretjinah, gremo končno državljani lahko v miru spat.

Pogajanja o novi vladi bodo že danes, naši politiki bodo od včeraj na danes bolj malo spali. Pred pogajanji se bodo verjetno v posameznih strankah še malo ‘dol usedli’ in se poskušali poenotiti znotraj sebe, urediti lastna stališča in nastop. Saj dosti se zmeniti več ne morejo, kar so si naredili v zadnjih tednih štale, bodo morali dol požreti, ampak vtis na državni ravni bo pa le močnejši in hkrati finejši, če bodo prav usklajeni.

Tako je zdaj, ja, imamo pač mandatarko, če nam je prav ali ne, če smo razočarani skupaj z JJ, ali če smo polni veselja in delimo zmagoslavje z Bratuškovo. Svoje bodoče kolege, kandidate za ministrske resorje je že vnaprej nagovorila, da v koalicijskem partnerstvu ni več čas za politična preigravanja, ne bo okopov (in barikad) in bo treba delat v dobro Slovenije. Mandatarka nima (še) programa, ministrov, koalicijske zaveze, nič še ni rekla dokončnega o slabi banki, pa o holdingu in kar je resnično velik problem tudi nove vlade: kje bomo dobili denar. A Pahor pravi, da bo znala v najtežjih trenutkih odločati najbolje, kako bo, bomo itak videli in doživeli.

Slovenci nismo različni le med seboj, tudi parlamentarizem imamo malo po svoje urejen. Slovenska ustava uvaja t.i. dvofazni postopek pri imenovanju vlade, zato naše ministre imenuje državni zbor, predlaga pa jih predsednik vlade. Vladni zakon pa uvaja še termine: vladna ekipa mora postati popolna najkasneje v treh mesecih, sicer pade, od tod so izšle najave še bivše kandidatke za mandatarko, da se bo po treh mesecih pogledalo, kako naprej.

Če bo šla potrjevat svoj mandat po enem letu znova v državni zbor, bo pa res treba počakati na razplet političnih dogodkov, če ga bo sploh obdržala – je še toliko če-jev in kako-jev in s čim-jev, da glava peče ne le njo, tudi vse tiste v drugi vrsti, pa tretji, pa … do zadnje parlamentarne vrste. Na programu, mimo konstruktivne nezaupnice, mimo padle vlade, mimo začasnega mandata po rokih, mimo sindikatov, zadenjskih stricev in tet, morda celo mimo dejstva, da je zdaj mandatarstvo v rokah ženske – je za soboto razpisana še četrta vseslovenska vstaja.

Časa za razmišljanje res ni več dosti, za veliko potrošnjo lepih besed ga tudi ni več, kljub temu, da je politika prvinsko besedičenje, je nastopil čas, da besede ‘meso postanejo’. Treba bo pokazati rezultate, ki se bodo realno izmerili v številkah – toliko imamo, toliko lahko porabimo. Le vprašanje časa je, koliko jih ne bo imelo pokazati rezultatov in bodo morali oditi. Dnevna politika se moti, če meni, da si je kupila čas. Ni dovolj, da se politika zjasni in otopli, to zadošča za boljše vremensko počutje, za državljansko dobro počutje bo pa treba takoj in veliko delati. Še vedno namreč visi v zraku ‘dol z vso politično elito’ …

  • Share/Bookmark

Akademska odličnost na Slovenskem, pravzaprav površnost

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 19:58, 26.02.2013

Kot kandidatka se je Alenka Bratušek izkazala, to ji že moramo priznati. Počasi in zanesljivo je prodrla na podij, ko smo večina nas dvomili, da gre za zaresno kandidaturo. Nekako smo pričakovali razkritje nečesa … še bolj neverjetnega in prikritega. Še preden pa je osvojila gol (ker brez dobre brce in preciznega ciljanja gotovo ne bo šlo), jej, so že na delu nepridipravi in vandali bodočih uspešnih politikov in političark: spletno ji uničujejo njeno magistrsko delo. Tega so se lotili premeteno in bistro, plagiatorstva ji ne očitajo naravnost, oporekajo le v citiranju in virih.

Spletna anonimka ji torej očita površnost, anonimko pa so prav hitro povzela vsa medijska poročila. Znova je razkrita goljufiva in barabinska politična osebica! Recenzent je anonimen, mentor pa je V. Rus. Tisto nekaj evrov, ki jih je zaslužil, se mu bo povračalo prav narobe – namesto šopirjenja v cehovski srenji bo štala med kolegi.

S sodobno znanostjo je nekaj zelo narobe, pa ne zaradi Alenke Bratušek, ampak zaradi štancanja znanstvenih ali magistrskih del v Sloveniji. Kot bi bilo s Slovenci nekaj zelo narobe, kot bi ne znali več skupaj spraviti nekaj pomembnega avtorskega, nekaj takšnega, ki bi bilo pomembno za stroko, pa ne le stroko, da bi bilo pomembno za slovensko družbeno skupnost. Pa vendar imamo med nami obilico znanstvenikov, izumiteljev in cenjenih strokovnjakov, res pa je, da bolj zunaj, kot doma. Nihče pač ni prerok v domači deželi.

Bodoči magistrski in doktorski kandidati naj natančno pazijo, da bodo točno navajali vire, citati naj bodo lepo opremljeni in bo vse prav. Naslov jim ne uide. Pa tudi natolcevanja in oporekanja avtorstva ne bodo doživljali, ker prepisovanje ni prepovedano, prepoved je omejena le na pomanjkljivo citiranje virov ali opuščanje le-teh.

Porajaja se vprašanje Virantove doslednosti glede odstopov plagiatorjev – ker ima tudi on spet eno zbrko v stranki z novim plagiatorjem? Alenka Bratušek bo znala preko prepreke, spotoma pa se bo morda tolažila z ljubimcem, kakor ga ji je v šali napovedal njen strankarski tajnik.

Magistrski preprisovalni študij je Bratuškovi znesel v štirih letih plačanega študija z davkoplačevalskim denarjem, dosegla je približno cifro 11,5 jurjev evrov. Vsota za prepisovanje je kar precejšnja, bi bilo pa to dovolj denarja za kakšno leto ali dve za brezposelno osebo ali dve na javnih delih.

  • Share/Bookmark

Nepotizem

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 17:54, 26.02.2013

Pojem ‘nepotizem’ izhaja iz latinščine, iz latinske besede nepos, ki pomeni nečak. Začetki nepotizma se zgodovinsko gledano povezujejo s plemstvom in duhovščino, še bolj natančno z nepotizmom in korupcijo v renesansi, v papeški državi. Takrat je nepotizem pridobil današnji negativni pomen, ko so papeži na visoke cerkvene položaje imenovali svoje nečake brez potrebnih kvalifikacij.

Gre torej za favoriziranje nečakov in drugih sorodnikov, s podeljevanjem položajev zaradi sorodstvenih vezi in ne zaradi njihovih zaslug. Dejansko je govora o prenosu lastnine, znanja in pristojnosti z ene generacije na drugo.

»Korupcija v Sloveniji je vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oz. zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.«

V Sloveniji nepotizma ni! To je prva misel, ki prežame državljana naše domovine, ko sliši ali bere o korupciji ali njeni izpeljanki – nepotizmu. Beseda ima slab prizvok, pomeni nekaj grdega in nedopustnega. Kvečjemu včasih državljan ločuje tiste zgoraj in sebe spodaj; oni zgoraj to delajo, on pa ne, a zavedanje pojava zgoraj državljanu še ne pomeni, da gre za državo.

Finta je v tem, da Slovenci nepotizma ne dojemamo kot koruptivnega ali nezakonitega. Pridobitev delovnega mesta preko sorodstvenih vezi – to je nepotizem – je del našega vsakdana. Javnost pa ga večinoma dojema kot običajen način delovanja družbe, kar je po eni strani rezultat nacionalnega karakterja, oblikovanega z zgodovinskim mešanjem etničnih in kulturnih viharjev, po drugi strani pa rezultira v majhnosti Slovenije in posledično družinske povezanosti. Posameznik pri nas ima širok nabor poznanstev in sorodstva, tudi v institucijah in podjetjih.

Teoretiki trdijo, da se nepotizem pojavlja v vseh človeških skupnostih, da je prisoten celo pri živalih, kar pomeni, da nima le kulturne podlage, ampak tudi biološko. Slovenija se ne ukvarja dosti s problematiko nepotizma, kljub temu, da se v resnici pojavlja na vseh nivojih naše družbe. Eden možnih razlogov je ta, da pač vsakdo želi dobro poskrbeti za svoje družinske člane, ker je to njegova prvinska človeška – in večinoma tudi krščanska – dolžnost.

V stiski se človek zateče po pomoč k tistim ljudem, s katerimi si je blizu, ki ga sprejemajo brezpogojno. To so družina in prijatelji. Ena največjih življenjskih stisk je lahko brezposelnost, zato je logično, da bo tak človek iskal pomoč pri ’svojih’. Ti njegovi pa že zaradi občutka dolžnosti pomagajo članu tropa tudi pri zaposlitvi. Kot rodovna solidarnost je to, opevana v literaturi, obsojana pa od tistega, ki mu ‘ni bilo dano’.

Družbeni sistem poskrbi za tekoče delovanje z uravnavanjem svojih členom. Družina je ključni mehanizem v tem procesu, ker posameznika oblikuje v člana družbenega sistema, mu dodeli predpisano vlogo ter poskrbi za njegovo preživetje in vključenost v pravila igre.

Nepotizem je odnos v sklopu daru – med nepotistom (tistim, ki obdaruje) in nepotom (tistim, ki je obdarovan). Ne gre za privilegij ampak za pravico; tudi ni prisila, temveč izbira. V tem sklopu obstaja obveza recipročnosti, pokroviteljeva radodarnost mora biti poplačana (vsaj) s spoštovanjem in hvaležnostjo.

V demokraciji velja enakost za vse, zato mora tisti, ki ima privilegij sorodstvenih vezi, dokazati, da si ta privilegij zasluži. Potruditi se mora bolj kot drugi, če ne želi postati tarča obrekovanja in sumničenja. Njegovi sodelavci so bili presojeni pred sprejemom na delovno mesto, on pa se mora dokazati z delom.

Osnova nepotizma je predaja nečesa svojim otrokom oz. sorodnikom. Njihova dolžnost pa je, da podarjeno, prevzeto obdržijo in poskrbijo, da bo prešlo tudi v naslednje generacije. Ničesar torej ne moreš v resnici vrniti pokrovitelju, ampak moraš poskrbeti, da boš vrnil družini.

Naša okolica pričakuje in podpira nepotistično delovanje, obrambni mehanizem in ogorčenje se pojavi šele takrat, ko se nepotizem zgodi na visokih javnih položajih, ali tam, kjer so ljudje prepričani, da je veliko moči in denarja, nadzora nad tem dvojim pa po njihovem mnenju nima nihče, vsekakor pa nihče tak, ki bi mu zaupali. Delovanje nepotizma pač oblikuje skupnost in v njej zasidrana fovšija.

Vendar je v resnici nepotizem v biološki osnovi tudi kulturno pogojen, tako v svetu, kot pri nas. Le obravnavana je v različnih kulturah različno, od popolnega sprejemanja, do popolnega obsojanja. Pri nas ga kot del korupcije zaznavamo kot problem družbe, ne nas samih, zato reševanje tega problema prelagamo na druge. Organi, ki so zadolženi za boj proti korupciji so več ali manj neučinkoviti, zato so glavni akterji v boju proti nepotizmu mediji.

Kitajci pravijo: Kdor je dober sin, je tudi dober brat, dober mož in dober sorodnik, dober prijatelj in dober državljan.

  • Share/Bookmark

Boj za obstanek

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 06:58, 23.02.2013

Pred dnevi so se vrstila različna srečanja strank, strankarskih liderjev, kandidatov, vse v enem samem boju za obstanek (pravzaprav za oblast). Tokrat se je premier sam ujel v resnično past žrtve, opozicija in koalicija diha in dela vse za njegov odhod. Da bodo ostali vsi, razen njega in biankiranega liderja stranke, je več ali manj že jasno. Ministrska mesta so že skoraj razdeljena, službice po eu pa tudi za tiste, ki jim je pošla sapa v boju za obstanek.

Zadostna politična podpora se je tudi ujela v zanko, kajti če ne bodo speljali stvari do novega premierstva, bo vse skupaj padlo v vodo. Ne glede na to, ali stvar uspe ali ne uspe, politični veljaki dobijo plačo, tudi vse dodatke in ugodnosti, ki jim pripadajo, saj država ne bo v stečaju, le vladajoče osebe rotirajo, rotacija pa bo delovala po starih pravilih. Za državljane torej nič novega.

Že nekaj dni nazaj se je začutil boj za politični prestiž z leve strani. Tudi ideja projektne vlade se je še kar prodajala, vsaj uradno, medtem ko so v zakulisjih tekli že novi dogovori, nova paktiranja o medsebojnem nenapadanju in podpori pri skupnem cilju, enem in edinem. Koliko Slovencem pomeni ev. nova konsolidacija, ni zanemarljivo vprašanje, saj smo večina že kar utrujeni od vseh političnih spletk, služb pa ni, tudi občasnega dela je vedno manj, ker vse čaka, kdaj bo počilo in kako dolge bodo razpoke.

Tudi strahovi nekaterih, da bi Pozitivni Sloveniji uspelo, se kažejo kot realni. Zakaj ta kombinacija ni več tako zelo strašljiva, je mogoče ugotoviti le v skupni borbi za preživetje, za obstanek, ampak zgolj politične elite, vsi drugi pa gremo lahko pesniti nove scenarije. Celo vlada, ki naj bi bila zamišljena za krajšo dobo, potem za malo daljšo, je zdaj zamišiljena za eno leto z možnostjo podaljšanja vse do rednih volitev. Zamrznitveni štosi in igranje žrtve res niso politika, odslužijo pa dobro v namenu obstanka.

Trojček se je zadnje dni iz javnosti umaknil v ozadje, se je pa takoj odzval na bianko varianto. Neformalno na hodnikih se je več dogovarjalo kot v javnosti, izjave strankarskih liderjev so bile bolj cirkusantske, za kanaliziranje javnega mnenja, za zavajanje javnosti. Bratuškova pa od vsega začetka v javnosti igra vlogo velike povezovalke, v zakulisju pa lobira zase.

Volja ljudstva v obstoječem političnem vzdušju ni zaobsežena, če se upošteva javno izražene zahteve državljanov na vstajah in demonstracijah. Janez Janša ne bo odstopil kot premier, mu bodo morali kolegi in kolegice reči, da naj gre, da bodo vsaj oni preživeli na oblasti. Politična elita nima namena odstopiti, ampak vneto paktira s sebi podobnimi za obstanek v ligi prvakov. Oblast pripada ljudstvu na papirju, v resnici je nima, ker nima finančne zmožnosti, ni delovnih mest. Pravična in socialna država je še vedno parola za na ulice, udejanja se ne in se tudi v pripravljenih scenarijih boja za obstanek še ne bo. Hitrega in učinkovitega sojenja lopovom v garnituri politikov in gospodarstvenikov ni videti zametkov in ni realnih obetov, prej bodo vsi podurhali v široki svet. Uničevanje skupnega dobra se bo še naprej vleklo, ker se nekaj keša potrebuje za tekoče vladne stroške.

Vlada še kar kadruje in zapravlja, kljub negotovi lastni usodi se zaganja v nove in nove razrešitve in imenovanja. Res vsi akterji hočejo, da Janez Janša odide, a pod prste mu nihče še ne gleda. Še vedno se ukvarja vsak najbolj s samim seboj in svojimi koristmi, ki jih nekateri bolj uspešno, drugi manj, navezujejo na svoje bodoče stolčke. Kot bi bili v prvi svetovni vojni, vkopavajo se jarki in bijejo fronte, pešadijo pa se preriva od leve frontne linije proti desni in spet nazaj.

  • Share/Bookmark

Pa jo imamo, skoraj, novo vlado!

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 18:31, 22.02.2013

Konstruktivna nezaupnica vladi Janeza Janše je bila danes popoldne vložena, za mandatarko pa je predlagana Alenka Bratušek, takole je šlo:

- nezaupnice niso vložili zato, da bi dobili slamnatega predsednika vlade, ampak zato, da dobijo vlado;
- Slovenija se je znašla v največji politični kriti v zgodovini samostojne države / korupcijsko poročilo, koalicijski partnerji so začeli odhajati iz vlade;
- agonijo so se odločili pripeljati h koncu, tako, da največja parlamentarna stranka krizo zaustavi in najde pot k oblikovanju nove večine v DZ;
- Bratuškova je v svoji politični stranki ocenjena za več kot kompetentno osebo za vodenje izvršne veje oblasti;
- Bratuškova je baje vsem skorajšnjim koalicijskim strankam predlagala, da se nova vlada po enem letu vrne v DZ po zaupnico;
- v sredo bodo na seji DZ imeli poleg nove vlade imeli tudi izvolitev predsednika DZ in tako bo zagotovljeno normalno delo parlamenta;
- vsega tega ne bi bilo, če bi Janković ne sprejel odločitve, da ponudi bianco odstopno izjavo z vrha PS, izjava pa bo datum dobila, ko bo imenovana nova vlada.

Bratuškova bo pripravila program vlade, stranke se strinjajo, da bo kultura spet pod ločenim ministrstvom, tožilstvo pa ne več v pristojnosti notranjega ministrstva. Razdelitve resorjev še ni. Stranke v novi vladi želijo ustaviti razprodajo državnega premoženja in spremeniti zakon o holdingu in slabi banki. Namigovanja o predčasni vladi so še opcija, prvenstveno pa je na programu konstruktivna nezaupnica in poskus, da se na tak način pride do močne vlade.

Kakorkoli že obračamo močne besede in močne akcije bodoče nove močne vlade, je jasno, da smo in bomo še naprej v Sloveniji talci, če ne obeh gospodov Janše in Jankovića, imamo zgolj na novo pregrupirane politikante. Po nezaupnici mora biti seja DZ sklicana v najprej v 48 urah in najkasneje v sedmih dneh po vložitvi nezaupnice, torej bo glasovanje verjetno res že naslednji teden. In naredili so si takole na izi še eno leto!

Veliko mlatenja prazne slame in veliko prepiha, zdaj pa prav na tiho, v nekaj dneh bo tako, kot da je vse v redu in prav. Je vse tole res novica? Sčasoma se bomo počutili vsi skupaj precej kravje, zaradi prežvekovanja enih in istih zgodb. Je naključje, da želijo naši novi-stari politikantki speljati vso stvar v naslednjem tednu, v petek je namreč bivši AFŽ praznik, v soboto pa 4. vseslovenska vstaja.

  • Share/Bookmark

Neuradno

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 17:22, 21.02.2013

Še vedno neuradno in čeprav še vedno zabavno in hecno, bo baje optimistična stranka za mandatarko predlagalo go. Začasno. Mnogi viri neuradno poročajo, da bi gospa lahko postala mandatarka po vloženi konstruktivni nezaupnici, za ta akt pa baje obstaja resna večina. Ali bi gospe uspelo sestaviti vlado, pa je uganka, o kateri še ni niti ugibanj. Itak na tako vprašanje še ni mogoče odgovoriti, ker ga uradno še ne more biti. Niti ni nobene programske opcije, saj so mnenja uradno in neuradno deljena celo o tem, ali naj bo prej mandatar(ka) ali naj bo prej program.

Iz velike stranke poročajo, da so o kandidaturah obveščeni preko medijev, torej smo si vsaj v nečem podobni, mi državljani in odločujoči politiki, pa medijska ponesrečenost gor ali dol! Je pa priročno za politiko, da se ji ni treba opredeljevati, saj uradno nič ne vedo. Ja, imajo pa vsi radi že vnaprej vsakega kandidata, ki bi prispeval k razrešitvi krize. In tudi predčasnim volitvam so večinoma kar naklonjeni. Za vsak slučaj. Čeprav bi pa najraje tako, kot je, le dogovoriti se je treba, ne?

Politiki pa radi svojo ev. bodočo udeležbo v koaliciji pogojujejo z otroškimi zahtevami, češ, če bo oni ali ona v vladi, potlej mene ne bo zraven. Obratne zahteve še ni bilo zaslediti, da bi nekoga nujno hoteli recimo, ampak to itak lahko dosežejo z mandatarstvom, gre v kompletu.

Nekateri politiki in političarke celo upajo potrditi, da tečejo pogovori, kar je pravzaprav čudno, če se še pri sebi ne morejo odločiti kaj od vsega mogočega bi pravzaprav radi. Mogoče pa jim je vseeno, katero opcijo bi v pogovorih podprli, saj je več kot očitno, da jim paše takšno šiš-miš stanje. Lahko govorijo in počnejo kar se jim sprdne, pa ne bo nikomur dosti mar, celo državljanom je mar vedno manj. Važno je, da opravljajo svoje delo in se pogovarjajo, da bi ne izpadlo navzven, kot da se ne morejo!

Konstruktivno nezaupnico nekateri politiki upajo izglasovati že v začetku marca, a odločitev o tem bi prepustili recimo največji stranki. Katera je ta hip največja stranka, je težko zanesljivo pošteti, ker so nekateri v odhodu, nekaterih še ni noter, nekaterim še ni potekel najavljeni rok odhoda, nekateri bi še nekaj časa ostali, ker še čakajo, kako se bodo stvari zasukale, nekateri so suspenzirani … skratka, težko je šteti v takšni zmešnjavi.

Nekateri naših politikov nimajo dobre predstave glede nezaupnice, v tistem delu, ko si nekako ne predstavljajo, da nezaupnice ne bi podprli, ampak imajo odprto skratka. Tudi konkretno o imenih ne morejo imeti mnenja, ker se sicer pogovarjajo, ampak se še niso pogovorili. Imajo veliko igro imen, to je razlog, da še nimajo mnenja.

Najlepše pa je kakšnemu politiku nadaljevati tako, da se opredeli, da tako kot je zdaj, ne more iti naprej. Orehovo piškavost navlečejo kar na lastno vrednost. Ali je to sporno ali mogoče nezakonito, ni še mnenja, ker v koaliciji še niso govorili o tem. Verjetno še ni prišlo na dnevni red. Konkretno je v tem primeru govora o lastni diskretizaciji, zakon privleka in horoskopi.

Zanesljivo pa pri zgornjih še ni izpolnjen kriterij resničnostnega odhoda zamrznjenega liderja, zato je oblikovanje vlade s tako stranko ocenjeno za še ne. Nihče se ob tem še ne vpraša, kako je s programom te stranke, strici, župani, pa tudi ni še izpolnjen pogoj ‘do zasedbe delovnega mesta’. Dokler nekdo sedi, pač sedi, takrat kandidati pač lahko edinole stoje čakajo v vrsti. Prerivanje je zaželjeno.

Pomembno pa je, da se spodobno zgražamo zaradi dolžine krila in nadzorništva. Čeprav sedaj še ni mogoče zaslutiti – niti neuradno – v kakšni politični zvezi je dolžina krila, saj krila ženske nosimo različnih dolžin in krojev, oblačimo tudi hlače in tudi hlačna krila so nobl. Kakšno zvezo ima torej prav določeno krilo egzaktno določene gospe, saj nadzorništvo te iste gospe pravzaprav ne odstopa od splošno uveljavljenega slovenskega vzorca.

Kar bi bilo lahko nespodobno, pa ne more biti, ker je bolno, bolezen pa ni nespodobnost sama po sebi, je shizofrenična scena slovenske politike, ki milo rečeno leze in miga epidemično izpod postelj in omar. A tudi tovrstno zapažanje je popolnoma neuradno, torej ga je treba prebrati in razumeti zgolj med vrsticami, ne zares.

Samo vprašam: če politiki ne vedo, če nimajo mnenja, če ni še izpolnjenih pogojev in te reči v smislu kako naprej in kako ven iz krize – zakaj ne preberejo kakšne bukle, ali pa na net bi tudi lahko pogledali in se naučili? Vprašam samo neuradno, uradno itak nimam mnenja.

  • Share/Bookmark

Modrost in pogum oz. pogum in modrost

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 09:38, 17.02.2013

Predsednik naše države je včeraj govoril v Kočevju na slovesnosti Slovenske vojske. Pripadnikom specialne brigade Moris in prvi generaciji nabornikov Teritorialne obrambe v letih 1990 in 1991 so podeljevali so spominske in bojne znake. Takšne slovesnosti so idealne za pogled v preteklost v navezi z razgledom po današnjosti in zazrtjem v prihodnost. Predsednik je namreč omenil tudi modrost in pogum.

Prvi postroj slovenske vojske je brez dvoma vplival na osamosvojitveno dogajanje, pa tudi narodna enotnost je takrat bila in ni prišla čez noč in ni padla z neba – je v govoru povedal predsednik države. V devetdesetih je narodno enotnost sproduciral intelektualni zalet, zato meni, da bo projekt Slovenija 2030 potreben za zdajšnjo opredelitev vizije in razvoja Slovenije v takšno družbo, ki jo želimo zaupati svojim otrokom.

Torej je rešitev krize, politične in gospodarske, v rokah modrosti – slovenskih intelektualcev in nedvomno je treba pogumnih mladcev in mladenk (vsaj po duhu, tukaj ni mesta za mlačne), ki se jo bodo upali uvesti. Brez sodelovanja mladosti in starosti se take spremembe ne zgodijo, brez upoštevanja različnosti ne gre. Če to povezovanje uspe našemu predsedniku države, bo narejen velik korak.

Lahko pa ima v mislih le nekaj pisateljev, ki raje politizirajo kot pišejo, tudi to je mogoče, a potem se bo projekt sfižil, pa zagonska ideja pred tem seveda tudi. Če bodo v projektu sodelovali fosilni osebki levih in desnih in oportunistov, tudi ni realno pričakovati zdravih političnih idej. Čas je za spremembe, s tem se je treba sprijazniti, jih sprejeti in ponotranjiti, narediti okoliščine in ljudi presegajoče dnevno politiko.

Slovenski intelektualni potencial za reševanje težav ne more biti uspešen, če mu doprinosa ne prizna vladajoča politika, kajti ta je tista, ki odloča. Verjetnost, da bi politika prikimala intelektualnim rešitvam je milo rečeno nizka, vsaj če je soditi po nedavni preteklosti, ko je podobno poskušal razreševati probleme nekdanji predsednik Drnovšek, za njim pa Turk niti ni nadaljeval Drnovškovega projekta iz 2003 in 2005, Pogovori o prihodnosti Slovenije.

Vsekakor pa je pogovarjanje in dogovarjanje – izgovarjanje ali zapisovanje besed – osnovno in glavno orodje politike. Tukaj, v komunikaciji lahko predsednik države veliko naredi, v duhu njegove pripravljenosti, da bi bil »povezovalna institucija, ki bo navdihovala različno misleče ljudi«. Navsezadnje se bo vendar treba skupaj usesti, povedati, prešteti in se dogovorjenega držati, sicer to sploh ni politika, niti ni demokracija, ampak samodržno divjanje.

SAZU oz. predsednik sazuja je vabilo predsednika države sprejel, da bi »skupaj pomagali Sloveniji pri intelektualnem zaletu in reševanju problematik, ki gredo čez mandate vlade, parlamenta oziroma predsednika«. Začuda nikomer ne pride na misel, da bi v takšne pogovore pritegnili kakšnega vseslovenskega vstajnika, saj udeleženci vstaj jasno in na glas izkazujejo interes. Smiselno in koristno ni le mnenje akademije kot »nepristransko in ni v konfliktu interesov«, ampak naveza vseh zainteresiranih. Če niso vsi zainteresirani zraven v pogovorih, je brž lahko zelo podobno nedavnemu dopoldanskemu shodu, t.j. prepričevanju prepričanih.

Vse tako kaže, da čas za modrost in pogum trka na domača vrata.

  • Share/Bookmark

Nikoli ni tako hudo, da bi ne moglo biti še huje

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 09:20, 16.02.2013

Nikoli tudi ne zmanjka pomagačev, ki pomorejo Murphyju, da fura tisto svoje: od slabega na slabše. Tako nekako na naslovni rek sovpadajo tudi figure, ki padajo z neba. Ja, v Rusiji veliki kamni in skale, pri nas najnovejši mučenec politične oblasti oz. političnega sistema, ki smo ga požegnali na volitvah (?), ali pa je za vse skupaj krivo vesolje in ni predsednik vlade nič kriv, je le medij, orodje v rokah vesoljcev.

Največje zgodovinske svetovne bitke so bile izvojevane do zmage zgolj zato, ker je od zgoraj padel ukaz: do zadnjega moža! Ali pa je poveljujoči samo tako razumel znamenja, ki jih je pošiljal nekdo od zgoraj. Jeh, nismo samo Slovenci dobri vojaki (le oglejte si kakšen legionarski stalež, koliko naših prednikov in sodobnikov je v seznamih), videti je, da gre za svetovni pojav velikih razsežnosti. Celo sodobnemu terorizmu ali verskim pohodom moremo potegniti vzporednice glede prepovedi predaje. Kot bi šlo za resnični trend žrtvovanja, če se kdo od starcev še spomni japonskih kamikaz …, trend pa še raste in dobiva vesoljske razsežnosti, mogoče bo naš najnovejši model dobil ime na že opaženi -izem.

Najbolj nore ideologije se morejo prodajati ljudstvom prav v obdobjih ’slabih časov’, v krizah vseh sort, najlepše pa gre voditi ljudi žejne preko vode v izrednih razmerah. Nemogoče se je izogniti opaženju, da se že vsi naši vrhovni politiki norca delajo ne le iz ljudstva, ampak že tudi iz sebe. Kako drugače je še mogoče razumeti nasmeške in pripravljenost za sodelovanje, potem pa furati vsak svoje dalje? Koliko sploh lahko grabežljivec, goljuf ali navaden lump spoštuje samega sebe? Najbrž nič, ampak je res tudi to, da mu ni več mar samega sebe vesti.

Znova in znova se ljudstvo vdaja zapeljevanju različnim interesnim bitkam, ni videti ne konca ne kraja. Voljnost vladanja namreč spominja na pijančke, džankije, ipd. odvisnosti, ki se jim ljudje predajamo, ker drugače ne moremo (več). Za odmerke je odvisnež pripravljen narediti prav vse, celo svoje otroke prodati. Obvlada iniciacijo in prva doza je vedno brezplačna, potem, med zasvojenimi, pa je res težko najti junaka brez greha, da bo vrgel prvi kamen.

Dokler je življenje, je tudi upanje. Drži tudi nasprotna trditev naslovni: nikoli ni tako dobro, da bi ne moglo biti še bolje. Obe trditvi pa spremljajo spremembe, te so neizogibne, sicer ostaja zatečeno stanje še kar zatečeno. Spremembe naredimo ljudje, ko začutimo gotovost in prepričanje v sebi, da globlje pa res nočemo, takrat tudi vidimo, da zaradi mahanja na pomagaj le še hitreje ponikamo v živi pesek. Lahko pa počakamo, da bo vesolje kakšno tirnico spremenilo.

  • Share/Bookmark

Na volišča bo spet treba, smo pripravljeni?

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 16:16, 14.02.2013

In to samo zaradi denarcev, a žal tistih, ki jih (še) ni. Denarce bomo najbrž kupili, za obresti, ampak na koncu jih bo treba oddelati in poplačati, na tem svetu ni nič zastonj. Če kdo še misli, da bodo volitve kar same od sebe naredile tako, da ne bo treba delati in pufe vrniti z obrestmi, je v strašanski zmoti.

Boniteta nam baje strmo upada, ker se je Slovenija ujela v spiralo zaradi bank, pa smo spet pri denarjih. Zaradi nemočnih domačih bank nam tudi javni dolg še naprej energično raste. Banke naše so krive tudi tega, da se v Sloveniji premalo dela, ker se zaradi bank gospodarstvu ne splača proizvajati. Ustvarjanje delovnih mest, znižanje davkov za pridne in zagnane, večanje naložb so temelj lepe prihodnosti, a žal nam naše lastne banke tega ne dajo! Politika in vlada nimata nič s tem?

Resnično so denarci ključ rešitev vseh problemov, s katerimi se krizno otepamo Slovenci. Namesto dogovora o nujnih ukrepih sanacije bank politikanti stopnjujejo politično krizo in razpihujejo zarote. O odgovornosti ni ne duha, ne sluha, politikanti furajo ekskurzije po slovenskih pokrajinah (na Štajersko jih najbrž ne bo), izgovarjajo velike in lepe besede, se celo pošalijo na pustne teme in slovensko kulturno dediščino, skratka, zapravljajo do zadnjega diha. Ja, ključ za rešitev tudi politikantskih problemov in težav so denarci, zato jih vnemarno trošijo.

V resnici bi morali znati uporabljati pravo terminologijo, zapravljanju v odhodu se reče izčrpavanje firme za zasebni interes, pa čeprav to morda zapazimo le gospodinje. Ker tudi Slovenija ni le otok, kljub majhnosti, smo del evropske celine in del sveta, bo kazen za izčrpavanje plačalo ljudstvo, davkoplačevalci. Tisti, ki odločajo, tisti, ki imajo škarje in platno v rokah, ne plačujejo. Imamo izkušnje stečajev in prisilnih poravnav, kjer so preživeli nekateri, vsi pa ne. Lepše se je steklo tistim, ki so se znali pametno priklopiti na javni interes, še bolj pa tistim, ki so bili do bridkega konca vehementno prepričujoči neuko delavstvo, da delajo v njihovem interesu.

Zdaj je vse tako utečeno, da nihče ne more zanesljivo predvideti, kaj se bo zgodilo in kako hitro bo šlo vse še bolj nizdol. V medsebojnih obračunavanjih spregledujemo množico dolgoprstnežev, ki ribarijo v kalnem, šele po njihovem dokončnem odhodu se bo namreč pokazalo, koliko so spravili podse. O integriteti in preprečevanju korupcije se je lušno meniti, saj gre za vnemarne napake, ki jih je mogoče dokazati, pa še z velikimi številkami ni potrebno znati, do treh jurjev le.

Večinsko slovensko mnenje je, da so predčasne volitve edina rešitev za Slovenijo. Problem je, ker večina ljudstva nima ponudbe, kdo bi bil junak, ki bi nas zmogel rešiti. Ne le junak, celo stvarnik bi bilo najbolje, če bi bil, ker je veliko vsega, kar se rabi za rešitev iz krize šele ustvariti. Mnogočesa še nimamo, še ne znamo, še nismo usvojili za svoje, za slovensko.

Najnevarnejša je ranjena zver, zato bi bilo modro pohiteti z volitvami, a ljudstvo, to so ljudje z volilno pravico, se mora zavedati, da s tem, ko obkroži kandidata, podaja svojo osebno voljo koliko in komu – denarja in oblasti. Veliko področij človekovega življenja se ureja z najvišje državne ravni: ključna so gospodarska vprašanja, ker se tukaj tenstajo plače in pokojnine. Uravnotežiti je potrebno nujne projekte: zagon gospodarstva, konsolidacija javnih financ, reformo trga dela, pa še nova finančna perspektiva se lepo politično prebere, ali rešitev bančnega sistema tudi spada v rešilno mantro.

Za pravo ukrepanje pa potrebujemo pravega, pametnega in delovnega človeka, ne lutko na vrvicah kogar si že bodi, takega, ki mu osebna odgornost lepo zveni in jo hoče prakticirati. Sanje o pravni, politično in moralni državni avtoriteti pozabimo do boljših časov, zdaj je treba delati. Prepričljivo dejstvo krize je, da je bilo do zdaj veliko vsega narobe in bo treba od zdaj naprej drugače in z drugimi ljudmi. V nasprotnem ne rabimo predčasnih volitev niti volitev sploh.

  • Share/Bookmark

Koliko in komu

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 06:40, 13.02.2013

Konec prejšnjega meseca je bilo v Uradnem listu RS objavljeno:

V skladu s pogoji, določenimi v 23. členu Zakona o političnih strankah, pripadajo posameznim političnim strankam mesečno sredstva iz državnega proračuna v naslednji višini:

Mesečni zneski za leto 2013
2.741.823,00 skupaj
228.485,25 dvanajstina
10 %: 22.848,53 fiksno na eno stranko: › 2.284,8525
90 %: 205.636,73 variabilni del sorazmerno rezultatu

+—-+————————————-+——————————-+
| | Poročilo o izidu predčasnih |Mesečni znesek na stranko (v |
| |volitev poslancev v Državni zbor | EUR) |
| | (Uradni list RS, št. 103/11) | |
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
|Zap.|stranka|glasovi | delež | |variabilni| fiksni | SKUPAJ |
| št.| | |volilcev|delež pri | del | del | mesečno |
| | | | |razdelitvi| (90 % | (10 % | |
| | | | |sredstev |sredstev) |sredstev)| |
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 1 | LZJ – |314.273 | 28,51 %| 29,46 % |60.586,24 | 2.284,85| 62.871,09|
| | PS | | | | | | |
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 2 | SDS |288.719 | 26,19 %| 27,07 % |55.659,88 | 2.284,85| 57.944,74|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 3 | SD |115.952 | 10,52 %| 10,87 % |22.353,48 | 2.284,85| 24.638,34|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 4 | DL | 92.282 | 8,37 %| 8,65 % |17.790,33 | 2.284,85| 20.075,18|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 5 | DeSUS | 76.853 | 6,97 %| 7,20 % |14.815,89 | 2.284,85| 17.100,74|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 6 | SLS | 75.311 | 6,83 %| 7,06 % |14.518,62 | 2.284,85| 16.803,47|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 7 | NSi | 53.758 | 4,88 %| 5,04 % |10.363,59 | 2.284,85| 12.648,44|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 8 | SNS | 19.786 | 1,80 %| 1,85 % | 3.814,39 | 2.284,85| 6.099,24|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 9 | LDS | 16.268 | 1,48 %| 1,53 % | 3.136,18 | 2.284,85| 5.421,04|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 10 | TRS | 13.477 | 1,22 %| 1,26 % | 2.598,13 | 2.284,85| 4.882,98|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| | SKUPAJ|1.066.679| | 100,00 % |205.636,73|22.848,50|228.485,25|
+—-+———————————————————————+
|Op.:|Skupaj je v sprejetem proračunu za leto 2013 na proračunski |
| |postavki 4324 pri Generalnem sekretariatu Vlade na razpolago |
| |2.741.823,00 EUR. |
+—-+———————————————————————+

Tabela se je s prenosom malček zamaknila, a bistvu je mogoče slediti. Gre za to, da je na razpolago slovenskim političnim strankam kupček skoraj 3 mio, potlej pa še, da obstaja fiksni del in variabilni del glede na volilne rezultate. Gre za gotov denar, zanj se ni treba prav nič truditi, se prijavljati na razpis in ni potreben dober političen program za leto 2013. Ker smo ga že volilci potrdili.

Tabela pripoveduje o tem, kako smo Slovenci volili in da je pravzaprav vsakogaršnji glas pomemben. Z našimi glasovi dajemo strankam v zapravljanje naš denar in zapravijo ga lahko dokaj fleksibilno in neobvezujoče. Niso stranke krive, da dobijo, politične stranke pač vzamejo, kolikor lahko dobijo. Kaj naj z denarjem delajo, pa ni več v rokah volilcev.

Da tega ni mogoče spremeniti, da je dogovorno urejeno? Ok. Pa spremenimo vendar! Naj postane trošenje državnega proračuna podpisano z osebno odgovornostjo posameznika, kajti kolektivno odgovornost smo že pred osamosvojitvijo baje odložili na smetišče zgodovine. Naj se zakoni udejanijo, naj kontrolni mehanizmi delujejo, naj revizorji osebno odgovarjajo s svojimi podpisani potrditvami.

Ko gremo na volitve, obkrožimo recimo enega kandidata, ki ga navidez poznamo, o njem ne vemo slabega, ima v sebi nekaj … pa ga izvolimo. Ob tem zanemarimo, da v bistvu v našem volilnem okraju zastopa, predstavlja eno firmo, neko politično stranko. Prva klofuta je, da je človek poniknil tisti hip, ko je bila stranka izvoljena in se vsi podredijo enemu vodji. Druga klofuta je, da smo si tako sami skuhali, ker smo dali glas takemu načinu izvajanja demokracije. Tretja klofuta je, da nič ne moremo za to, da bi kakšnega politika spravili z oblasti do naslednjih volitev. Kot bi z obkrožitvijo imena prijetnega nepomembneža iz našega sosedstva podelili diplomatsko imuniteto nekemu političnemu fosilu.

Deli in vladaj varianta ne pride več skozi. Korenček-palica tudi ne. Do fundamenta skregat narod med sabo je sicer uspelo na precej dolgi črti, a črta vedno bolj bledi in postaja migetajoča. Podoba čebeljega panja nastaja, kjer delavke mahajo s krili, da bi panj ohladile, da bi se ne skurile od prevelike vročine, ki nastaja znotraj panja. V rokah navadnih in povprečnih državljanov je tista moč, ki se imenuje javni pritisk za izbiro oblike delitve skupnega denarja in podelitve političnega mandata. Tako se delajo spremembe v družbenih sistemih.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |