in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kradljiva elita

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 11:35, 10.01.2013

ima domicil v kleptokraciji.
.
To je oblika vladavine ali vladajoče družbene skupine, ki ji je namen kraja za lastno dobrobit. Nasprotje je kleptofobija, ki pomeni strah pred tatovi ali pa kar strah pred tatvino. Manj uporabljan pa je pojem kleptolagnija, ki pomeni spolno izbiro – spolno slo, ki jo povzroči tatvina. Če gre za bolezensko nagnjenje do tatvine, je to kleptomanija, ki jo ima kleptoman.
.
Na nek način smo vsi podložniki, čim smo postali državljani in takoj potem, ko smo postali razslojeni. Smo v podrejenem odnosu do vladajoče elite, ki prenaša sadove trdega dela podložnikov – državljanov sebi. In zakaj zavraga podložniki dopuščajo prenos sadov svojega trdega dela h kleptokratom?
.
S tem sta se ubadala že Platon in Marx, pa še kakšne davne eminence, v današnjem času (in še posebej pred jutrišnjimi vseslovenskimi demonstracijami) pa si tudi volilci zastavljamo zgornje vprašanje, tudi v okolju demokracije in svobodnih volitev. Kleptokracije brez javne podpore ne obstajajo, strmoglavijo pač na volitvah preden rečeš keks. Torej, svobodna javnost jih podpira, nesporno dejstvo. Ne le zatirani podložniki, tudi novi zainteresirani kleptokrati jih strmoglavljajo. Slednji iščejo podporo iz mase z obljubami (pravilno brano!) o večjem deležu storitev v primerjavi z ukradenimi sadovi dela. Če obljubijo poleg še manj zatiranja, so zmagali.
.
Gre za merjenje moči. Bedo, ki jo živimo, povzroča v bistvu prav merjenje moči. Elita si želi pridobiti podporo ljudstva, hkrati pa želi ohraniti udobnejši življenjski slog od podložnikov. Pridobivanja podpore si elita v vsej človeški zgodovini loteva v glavnem po štirih pristopih, bolj ‘čistih’ ali pomešanih bolj ali manj med seboj.
.
Odlično pali razoroževanje raje in oboroževanje elite. V starih časih so sulice in gorjače izdelovali doma, vsakdo je to lahko vsak trenutek naredil doma. Zdaj orožje izdelujejo samo industrijske tovarne in ga elita lahkotno monopolizira, pa še za zmogljivejše in visokotehnološko orožje gre danes. Pred demonstracijami je treba le pravočasno odstraniti granitne kocke, kih zamalati v tla in pospraviti železne palice, pa ni oboroženih izgredov. Zbrano ljudstvo spominja na ujete v hodniku. zaprtega psihiatričnega oddelka.
.
Množice je mogoče osrečevati s prerazdelitvijo (salonskim kupčkanjem) večjega dela prejetih davkov, torej na priljubljene načine podkupovati množico. Tako danes deluje Amerika, ki je odličen zgled prekupčkavanja. Celo ves svet je mogoče obvladovati na tak način. Kako je že pisalo v tistih depešah …?
.
Monopol sile za ohranitev javnega miru in brzdanje nasilja je veliko orodje, gre za potencialno pomembno in ne zadosti cenjeno prednost centralizirane družbe v primerjavi z uporabo tega monopola sile v necentralizirani družbi. Lahko si zamislimo zgodovinsko hordo, kjer so umori v bistvu v miroljubnih plemenih pogosto prispevali v sprejetju centralizirane oblasti, še posebej potem, ko so združbe narasle.
.
Kleptokrati si morejo pridobiti javno podporo tudi z ustanovitvijo vere ali vsaj ideologije, ki kleptokracijo upravičuje. V nadnaravne sile so verjela ljudstva tako nekoč kot danes in ta verovanja zlahka služijo upravičenju osrednje oblasti, prenosu bogastva ali pa vsaj vzdrževanju miru med nesorodniki (naključno živeči na enem kraju). Zato poglavarstva vseh vrst toliko zbranih dajatev posvečajo gradnji javnih poslopij, templjev ipd., ki služijo kot vidni znak poglavarstva.
.
V centralizirani družbi institucionalizirana religija poleg upravičevanja prenosa bogastva h kleptokratski eliti prinaša še dvoje koristi. Ena je, da skupna ideologija poskrbi, da nesorodniki živijo skupaj, ne da bi se pobili med seboj – ker jim daje vez, ki ni temelječa na sorodstvu. Druga je, da ljudje kljub genski sebičnosti najdejo motiv, da žrtvujejo svoja življenja za druge.
.
Po zgledih iz zgodovine je videti, da je vse skupaj le vprašanje, koliko kleptokracije raja tolerira, do katere črte še najde zase nekaj vrednega pri vsem.

  • Share/Bookmark

Mariborska vstaja

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 15:33, 7.01.2013

Peta zapovrstjo. Prva letošnja.
.
Ne more biti lahko, mestnemu svetniku iz mariborske mestne občine, ko zagleda svoj obraz na lutki, ki visi s Starega mostu nad mrzlo Dravo. Srhljivo je, nabito s strahom za … denar najbrž, saj je v ozadju vsega in vsakogar tudi letos – denar. Napihljivost visečih lutk spominja na napihnjenost naših oblastnikov, tako občinarjev, kot državnih upravljalcev. Mariborska javnost vleče za vzvode strahu, tako kot je zadnje lanske mesece zastraševala naša vlada vseslovensko civilno družbo. Profesionalni plezalci so lutke že sneli.
.
Viseče lutke so dobro ogrevanje za ‘Pometimo jih vun’, kot pravijo Mariborčani in nedvomno jim bo uspelo. Za razpustitev mestnega sveta je potrebno le 23 (od 45) mestniških odstopov, 7 jih je že odstopilo, torej gre le še za 16 odstopov. Državljan se vpraša, kako da tisti ljudje ne spokajo, če jih narod ne mara? Kaj jih tako zelo lepi na stolčke? Protesti se začno tokrat ob pol petih popoldne, saj je logično, da jih je treba ‘vun pomest’, ker so mestni svetniki podpirali odstopljenega župana.
.
Opoldne bodo – so sejali sejo mariborskega mestnega sveta, prva seja po skoraj treh mesecih. Uradno bodo svetniki seznanjeni z županovim odstopom, ker jim dnevnih novic ni potrebno poslušati, zato novice uradno še ne vedo. So se pa imeli v vmesnem času spoprijeti s težavnostjo novonastalega položaja njihovih riti. Koliko časa bo še štel proračunski izgovor za vztrajanje na položajih? Na dnevnem redu te seje je poraba rezerve, poplave, mestni promet, o športu in prostorskih načrtih. O proračunu imajo namen razpravljati konec januarja. Odstopiti nimajo namena, so večinsko sklenili, napovedanih pa je še nekaj odstopov.
.
Mariborčanom bo nedvomno uspelo, Ljubljančani in ostala Slovenija se bomo pa švercali na njihovih uspehih. Nekako se ne moremo tudi ostali državljani Slovenije skupaj spraviti in udariti s pestjo po mizi. Vpijemo o zapufanosti, pa o bogatenju večinske cerkve, pa o navodilih iz Vatikana …, zgolj drhalske parole so to. Konkretno nekaj skupaj spraviti pa ne znamo ali ne moremo. Neetično je obešanje skrajnostnih parol, prenašanje mariborskih njihovih uspehov na Slovenijo. Le želimo si lahko vsi skupaj, da se Mariborčani ne bodo ustavili na domačem pragu in bodo vstajali še dalje, pometali vun tudi na višjih in najvišjih nivojih državne oblasti…
.
Odgovornost pred zakonom je treba udejaniti, zato ni dovolj uporniško nagnati položajnike, s katerimi narod ni zadovoljen. Denar se bo še pretakal zadaj za hrbti istih ljudi. Odstopi bodo konec koncev le odstopi, težave in beda pa ostanejo. Nacionalni interes bo še naprej lačen in transformacija bo še naprej kriza.
.
Uspavajoča je misel, da je treba obračunati z oblastjo. Sam obračun ne bo ničesar prinesel, potreben je obračun, tisti, ki so delali škodo državi, jo morajo povrniti, potem naj pa odstopijo. Od mahanja z demokracijo ne bo nič, treba je urediti tudi pufe in zasluge za zdajšnjo štalo.
.
Če se nam res dogaja ulica, če ne gre le za zlorabo javnosti po enih parih zainteresiranih grupah, je vprašljivo, če je mogoče pričakovati radikalno reševanje poti iz politične in gospodarske krize, prej kot ne bomo deležni le rošade enih in istih ljudi. Časa je bilo dovolj, da so se lahko pravočasno zmenili, kam bodo posedli po protestih in vstajah.
.
Ko bi bilo mogoče pokukati vsaj par let v prihodnost, bi se jasno videlo, ali je današnja ‘ulica’ ‘kukavičje jajce’ ali samosvoj organizem. Če je samosvoj organizem, gre za revolucijo ljudstva, ki bo dobila poleg zmagovalcev tudi poražence – predvsem tiste, ki se ne bodo znali pravi čas vnovčiti in izkoristiti vstajenskih lovorik.
.
Razmišljanja se stekajo v prihodnost, kako vnaprej, če zdaj rešujemo na ulicah probleme države, kaj ne pomeni to po svoje civilizacijski povratek, ko so se mladci skupaj vzeli in spodnesli poglavarja. Evolucija nam je res dovolila razvoj glasilk, nam dala ušesa in jezik, lahko bi se pogovorili in se zmenili. Tako bi se lahko zmenili, da bi ne bili rezultati kompromisov dobri le za peščico (zamenjanih), ampak bi bili sprejemljivi in dobri za ves narod. Kot kaže, je treba govoriti zelo naglas in veliko jih mora biti hkrati na kupu, da gre beseda naprej.
.

  • Share/Bookmark

Stavka javnega sektorja

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 07:09, 5.01.2013

Na čelu novic v mnogih medijih je novica o stavki javnega sektorja. Gre za pogumno odločitev, saj javnost javni sektor v glavnem smatra za požrešnega zajedalca. Težko je zavzeti jasno stališče do te stavke, saj so informacije podajane z vseh strani moderirane za mlin moderatorjev le-teh. Argumentirane so za enodnevno rabo.
.
Bati se je, da se bodo pozivi oz. vabila na pogajanja izgubili med obojimi zainteresirani ali malo manj zainteresiranimi, saj trenutno ni mogoče kaj dosti pogajati in izpogajati. Zakonov se bi radi držali tisti, ki imajo od tega korist, prelomastili bi jih tisti, ki ne bi dali – evrčkov pač. Če se oboji še tako trudijo zamegliti dogajanje s filozofiranjem, sklicevanjem na hudobne duhove ali celo mahajoči s svojim najboljšim nedeljskim šalom, na koncu najdemo le eno reč: okrog keša se vse vrti. Manj ko bo šlo evrčkov za proračunske uporabnike, več ga bo ostalo delilcem za lastno rabo, logično.
.
Šele letos je zaslediti v medijih zapažanje, da je vlada vzor za ravnanje oblastnikov tudi v gospodarskem, realnem sektorju. Če se vlada lahko privošči, da ne spoštuje zapisanih zakonov, seveda je to model ravnanja, ki paše tudi direktorjem v gospodarstvu. Ob tem spoznanju je pozabljeno, spregledano, da gospodarstvo že dolgo kupčka, izčrpava, počne z delavci kot svinje z mehom, jih zastrašuje in ponižuje. Pa država ni ukrepala kaj dosti, da bi z mehanizmi, ki so jih zaupali vladi prav ti delavci, kaj dosti naredila zanje.
.
Odločitev nove direktorice državnega zavoda za zaposlovanje je bolj ugotovitev, kot pa kakšen uporaben poslovni načrt: denarja za javna dela ni več, zato jih do konca leta ne bo več. Odpuščanja bodo, odpustila bo nekaj vodilnih delavcev. Nekateri bodo prerazporejeni v operativo. Vprašanje, ki ostaja nerešeno: njihovo početje v operativi bo le ponavljanje mantre: žal, prostih delovnih mest zaenkrat ni …
.
Minister je najavil, da bo vlada povabila sindikate na pogajanja, vendar je tudi napovedal, da bodo pogajanja mogoča le v segmentu, kako porabiti javni denar, ne koliko ga dobiti. Torej, nič o višini dodelitve proračunskih sredstev, zgolj o načinih zmanjšane porabe se lahko menijo.
.
Ker je vlada znižala plačno maso, je direktorjem javnega sektorja mogoče le odpuščati ali nižati plačne razrede. Možnosti, da bi sindikati privolili v nižanje plač, več ni. Direktorji bodo morali odločati o tem, kako z nižjim zneskom plačati zaposlene, tako je vlada prefrigano prevalila umazano delo na porabnike. V javnem sektorju se bo varčevalo, pa naj se vsi razpočijo, je ujeti med vrsticami gospoda ministra.
.
Edina možnost je torej: odpuščanje. Pa kdo v tej državi sploh razmišlja o tem, da če ne bo zaposlenih – pa naj bo v realnem ali javnem sektorju – ne bo denarja za nikogar? Družno bomo meditirali pod mostom vsi skupaj. Aja, vlade ne bo tam.
.

  • Share/Bookmark

Na rečni površini

Zapisano pod: Haiku Tagi: , — pohajalka ob 06:06, 5.01.2013

široka je pot
slepeče dragocena
od sonca oblita

  • Share/Bookmark

Naši moški

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 17:04, 3.01.2013

So naši moški pravi moški? Kakšni pa so pravi moški v teh razklanih časih?
(Jih gledam in vsake toliko si kakšnega fejst dedca zamišljam v različnih okoliščinah, pa me nekaj cukne nazaj in kar močno v levo.)
Če bi vprašali mene, itak, da vem! Ampak jaz tokrat niti nisem važna, ni važno moje mnenje, ker bi to pomenilo, da hočem govoriti o pravem moškem zame. Razmišljam pa o tem, kakšna so mnenja nekaterih moških o tem, kdo med njimi in nami je pravi moški. Ne morete si misliti, koliko prepričanj o pravem dedcu živi med moškimi.
(Spet in znova me cuka in vleče nazaj in malo v desno.)
Tradicionalni gospodje uporabljajo besede ‘da, gospod’, ‘ne, gospod’, odpirajo vrata gospem damam (ni raziskano, kdo jih zapre za obojimi), brez arogance shajajo ti gospodje in z veliko mero samozaupanja hodijo po svetu.
Ni več klasičnih moralnih in etičnih vrednot, recimo držanje besede, zaščitništvo do ženske in otrok, odgovornost.’ Ampak, ženska pa že nima zmeraj prav’, slišim iz gruče fantov. Ok, si mislim. Nekdaj je bila beseda moškega nekaj vredna.
(Vleče na levo, da je kaj! Da slučajno strici iz ozadja niso v akciji?!)
Mlad moški mora preživeti iniciacijski obred, ki ga izstreli iz družine v svet. Pri naših prednikih so ga izvajali srenjski modreci, še do nedavnega pa so naši fantje to iniciacijo doživljali v služenju vojaščine (tam so jih naučili skrbeti sami zase).
Veliko maminih sinčkov svoje iniciacije ne opravi niti do 35. leta, ko jim starši kupijo stanovanje. Mame v tretjem življenjskem obdobju, ko bi morali njihovi sinovi že dolgo samostojno in svobodno hoditi po svetu, imajo doma nezaposleno pokoro, ždečo na kavču vse dni in noči.
Matere gledajo v svojih sinovih bogove, zato ti dobivajo, kar si zaželijo. Postanejo sebični, nikoli ne razvijejo sočutja, ker se vse dogaja okrog njih in so najpomembnejša bitja v hiši. V naših krajih glede na svet nenavadno veliko moških srednjih let živi doma neporočenih. Drugje moški čutijo potrebo po tem, da odidejo od doma, odhod zdoma jemljejo kot svojo osnovno pravico. Imajo svoje stanovanje, svoj ponos, pravijo. Ko otrok konča srednjo šolo, mora od doma. Starši mu prvo leto še malce pomagajo, potem pa se postavi na svoje noge in poskrbi zase.
Zdrava moška agresivnost se mora izražati s kreativnim potencialom. Že celo generacijo, tam nekje 20 let, ustvarjalnost baje pri metroseksualcih upada. Hkrati ženske prevzemajo družbeno pobudo in moški kreativni libido je iz družbe izginil. Moški se umika iz tradicionalnih moških poklicev, zato jih zdaj zasedajo ženske. Pojavi mačizma, poniževanja in zasmehovanja drugih, hlastanje za bogastvom in užitki ali podobne maske kažejo na nizko samospoštovanje pri moških. Potlej pa gredo na strelske pohode, mi vsi pa gruntamo, kaj jih je za en hudič obsedel.
Potegne me v desno, kot bi me kdo hotel zvleči proč od moje poti.
Sodobni moški imajo v kopalnici polne police svoje kozmetike. Mnogi že se brijejo pod pazduhami ali si brijejo noge in celo (strahota!) svoje ljubezenske tepihe. Včasih pri svojih kozmetičnih posegih že ne spominjajo več na moške. Kozmetična industrija prinaša na trgovske police vedno nove izdelke, ki so namenjeni moškim, do nedavnega pa so jih uporabljale le ženske. Mogoče se na tak način človeška družba povrača v davnino. Pri večini živalskih vrst, recimo, so samci v svatbeni opravi mnogo lepši in vpadljivejši od samic in se jim neznansko dobrikajo in ugajajo … mogoče bomo znova ženske zavzele izbiro in prebirale.
Servilnost, brezbrižnost, hedonizem, prepričanje, da lahko krasno živimo brez dela, psihična in fizična lenoba, vse to vodi sodobne moške v uživaštvo, neodgovornost, blebetanje v tri dni … zafrkniti drugega, se povzpeti na račun drugega … izkoriščanje, manipulacija, nihče se ne zavzema za skupno stvar. 12-urni delovnik je prikladen preprosto zato, ker nimajo poguma, da bi se soočili s svojo družino. Zdrav moški princip nadomeščata družbeni razkroj in kriminal, le da sodobni lopovi kradejo izza zaslonov.
Pravi dedec se bo boril za svoj prav, in če bo treba, bo svoja čreva nesel v rokah. Ne bo rekel: Briga me! Pravi moški se je pripravljen bojevati za nekoga, za nekaj, za tisto, kar ima rad in vse to je pripravljen varovati. Ni mu vseeno za ženo, otroke, vas, državo. Za to je pripravljen zastaviti svoje življenje. A za vse to mu ni treba v vojno. Vojak slepo uboga, bojevnik pa ima vest, se bojuje. Ko moški izgublja tradicionalno vlogo, tudi ženska povleče kratko. Namesto žensko se vede ‘moško’.
Pravi dedec bo povsod znal uveljaviti svojo empatijo. K resničnemu moškemu sodi globoko čutenje samega sebe in drugih. Izvorni moški in izvorna ženska lahko rešita zapletenost sveta.
(Desnico mi skoraj izpuli, tako potegne, pesjanka, ko skoči v Ljubljanico za nutrijami.)
Dogaja se kastracija moškega, s kemičnim ‘orožjem’. Zadnjega pol stoletja je število spermijev zahodnega moškega padlo skoraj za 50 %, testosteron tudi. Ti biološki kazalci kažejo, da je nekaj zelo narobe, da so to velika biološka vprašanja prihodnosti. Malokdo ve, da je četrtina slovenskih fantov neplodnih. Padanje plodnosti evropskega moškega pa je na ravni 2 % letno. Tisto, kar se kaže na nivoju posameznika, pa se izkazuje tudi v družbi. Kar dobra polovica tistih parov, ki se trudijo z zanositvijo, imajo težave z zaploditvijo prvega otroka. Žrtve vsega tega so prav metroseksualci, ki pa ta ogromni problem pridno pometajo pod tepih.
Za oris težav s plodnostjo: v Ljubljanici so testirali ribe. Zaradi visoke prisotnosti hormonskih motilcev so najbolj prizadeti ribaki – dobra desetina njih ni niti moški niti ženska. V reki se dogaja feminizacija. Vse, kar se dogaja živalim, se dogaja tudi človeku, razlika v percepciji zaznave problema je le v tem, da ima človek v sto letih tri generacije in je zato zadeva bolj prikrita.
Večinoma smo ženske tiste, ki prve zaznamo problem, se organiziramo in začnemo borbo (na demonstracijah so bile ženske tiste, ki so delile policajem cvetje). A za uspeh pri skupni stvari smo potrebni oboji, moški in ženske, le potem so mogoče spremembe. Ženske na ženstven način pripomorejo h stvari.
Problem državljanov Slovenije je v grozljivem dejstvu, da tisti, ki najbolj potrebujejo dobro vizijo pred seboj, to smo navsezadnje večina nas – vojaki in kanonfuter – sledijo politikom, ki so se evolucijsko zataknili na stopnji zidanja gradov (v oblakih) v otroškem peskovniku. Ne bo dovolj, da oddidejo naši politiki, spremembe, ki so potrebne, so bolj široke in zajemajo vse ljudi.
Ko je nekoč moški stopil iz hiše, je bil podložnik, a da smo bili od nekdaj podjarmljeni, ni naš edini problem. Srž težave je v tem, da so se v totalitarizmih razvile manipulacije in je slovenski moški moral delovati podtalno, da je preživel. V nasprotnem primeru se je moral podrediti. In tako nekako deluje tudi naša politika. Ne bo dovolj le zamenjati liderje, spremembe so potrebne v vseh nas.
(Prav do doma me je cukala v levo, pa v desno, naprej, nazaj in spet znova od začetka v vse nebesne strani. Vsaka, četudi že zasušena pasja lužica ali le sled nje jo je privlačil, tako da je vsakokrat pozabila, da me ima na povodcu. Eh, kaj ‘čem – je pač moja najljubša pesa.)

  • Share/Bookmark

Za vse nas!

Zapisano pod: Misli Tagi: , , — pohajalka ob 06:56, 1.01.2013

Za vse nas, vsem nam želim enga-srečn’ga-pa-zdrav’ga! In ob tem še vse tisto, kar zraven paše. Leto bo še dolgo, celo kaj nemogočega se lahko zgodi, pa nas ujame nepripravljene.
O sreči so namreč mnenja deljena, nemalokrat je videti, da je prav sreča sama po sebi precenjena. Med ljudmi se je že daleč nazaj porodilo spoznanje, da sreča človeka le sreča, ujeti se pa ne da nikdar. Sprejeti je treba, da je ne moremo pospraviti na varno v žep ali odložiti na zgornjo polico, na zalogo. Možno je uživati zgolj in samo v občutenju sreče, se ji prepustiti v tistem trenutku v popolnosti, ker kdo ve kam jo bo ubrala naslednji trenutek. Namesto čakanja, da doživimo veliko srečo, tako vseživljenjsko, je bolje ugajati sebi in drugim z majhnimi srečicami. Samo zato je tako najbolje, ker sreče ne moremo zagrabiti in svojega posedovanja ne vpisati v zemljiško knjigo ali že kam.
Zdravje pa je vsem zaželeno in nujno potrebno, tudi bolje izgledamo, kadar smo zdravi. Od našega zdravja je odvisno tudi psihično počutje, ne le fizično (čeprav so tudi v tej zadevi mnenja deljena, kaj je bolj spredaj in prej, ali telo, ali je to psiha?). Želimo si fizičnega in duševnega zdravja, brez mozoljčkov ali napornih misli, tako bo najbolj prav za vse. Zdravje je včasih malce zanemarjeno v naših načrtih, takrat, ko smo zdravi. Med ljudmi se je tudi glede zdravja že porodilo spoznanje in se izkristaliziralo v reku: zdrav človek ima nešteto želja, bolni le eno.
Zato le za preigravanje na igrišču želja še namig, če slučajno niso Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz spodobno opravili svojega dela, pa jim gremo pomagat zdaj s skupnimi napori mi, da bodo v novem letu 2013 vsi še kaj dobili. Utihnili bomo za nekaj trenutkov in v mislih pohajali okrog vseh ljudi, ki jih poznamo. Se bomo potrudili, da se jim toliko približamo, da bodo njihove skrite želje privrele na površje, do naših ušes in naprej do naših src?

Ljubezni želim vsem, z ljubeznijo bo vse steklo prav! Srečno 2013, Slovenija!

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |