in continuo

Starejša ko sem, bolj se moram strinjati z delitvijo po spolu, ker je tako potrebno in tako ogledano. Ženske in moški si pač nismo enaki in nikoli ne bomo. Razlike so biološke, pa tudi psihološke, v dušah smo ženske drugačne od moških. Nimam v mislih spolnih skrajnosti, ampak razmišljam v sivih odtenkih vsakdanjega življenja, ko se v trenutku pokaže potreba po spontanem ženskem odzivu, v drugem trenutku potreba po spontanem in naravnem moškem odzivu.

Neprestano nas življenje sili v stroje, multipraktike, pa vendar ni nobene potrebe, da bi vsi vse počeli. Nekaj naravne spolne delitve pač vedno bo in dostikrat razmišljam o spolni delitvi v večgeneracijskih zadevah. Starejše ženske v penziji kar samodejno prevzemajo klasične ženske vloge, četudi so se sicer prej uspele izviti iz spolnega primeža. Življenjske spremembe so nas prignale v situacije, ko moramo storiti nekaj, kar nam ne leži, a okoliščine terjajo odzivnost in delujemo vsaj v polni življenjski dobi dvospolno.

Ko bi vsi bili radi uspešni na vseh področjih, posegamo ženske v moške resorje, moški pa posledično vskočijo na prazna mesta v ženskih resorjih in obratno. Do tukaj gre, je fino. Zaplete se, če se recimo skupaj najdeta moški, ki je uspešen v karieri in je vanjo že veliko vložil, pa ženska, ki je tudi uspešna v karieri, pa bi ji bilo žal zanemariti ves čas in denar, napore, ki jih je morala vložiti. Lahko sta uspešna oba še naprej, v karieri, a verjetneje se bosta odločila za psa ali več psov, namesto otrok(a). Ker vesta, po koliko je denar, izračunata, da je sprehajanje psov po dostopnejši ceni, kot znesejo stroški za tujo roko pri otrocih.

V poslovnem svetu se ženske še vedno srečujemo s seksizmom na eni strani in prepričanjem, da naj bi bila ženska predvsem mati in naj bi skrbela za družinsko ‘ognjišče’. Na trgu dela se sicer po malem uveljavljajo ženske kvote, a zaradi tega ženskam ni laže, ker so kvote navsezadnje prisila na svet moških. Obstaja v teh zadevah pa pravica, ki se ji reče očetovski dopust in vzame si jo dobrih 70 % vseh očetov pri nas v zadnjem času. Moški se še danes težko sprijazni z ženinim višjim položajem, višjimi dohodki, ker jih v njihovi moški duši ogroža ženina popolna finančna neodvisnost in jih spravlja v podrejen položaj. Po koncu očetovskega dopusta si vzamejo dopust ali morda celo oddidejo.

Torej smo v dušah še kar ostali enaki, ženske smo ženske, moški so moški v vsakdanjem življenju. Poskusimo se v obeh vlogah in mnogi med nami odnehajo in zaživijo polno življenje v svojem spolu. Kar ne bi smelo biti narobe, kaj? Zakaj ne bi šteli uspešno mamo za karierni uspeh? Saj tudi danes spremlja uspešno žensko tihi očitek, da je slaba mama, če je uspešna v poslovnem svetu.

Družina je še danes prostor, kamor se umaknemo pred problemi in se zatečemo po pomoč. Otroci in odrasli jo še vedno tako doživljamo in prav je tako. Ne moremo biti neprestano zgolj uspešni multipraktiki, ampak potrebujemo tudi človeško ramo in prostor, kjer se lahko odkrito pokažemo tudi v svojih stiskah in težavah. Če to imamo, se laže spoprijemamo z življenjskimi izzivi.

Doživljamo pluralizacijo družinskih oblik, a redko si obliko svoje družine načrtujemo in izberemo sami, življenje nas postavi v položaje, in si domišljamo, da je izbira naša. Moški realizirajo pojav tako rečenega novega očetovstva tako, da se vključujejo v vzgojo in skrb za otroke in postopoma prevzemajo tudi nekatera gospodinjska dela. Žal večinoma delujejo le kot pomočniki žensk, delo doma pa še vedno ni simetrično porazdeljeno, odgovornost pa tudi ne.

Moški večinoma sesajo prah, se igrajo z otroki, opravljajo dela, ki niso časovno vezana ali delujejo sproščujoče. Kuhajo, ko jim zapaše, in takrat naredijo v kuhinji čudež, pomivanje posode in kuhinjske oprave pa … No, ja, še vedno je rutina kuhanja in pomivanja v ženskem resorju. Ženska poleg službe opravi večino rutinskega in nujnega dela in je običajno dvakrat ali trikrat bolj obremenjena od svojega moškega.

Zaposlenost pač ne vpliva le na ekonomsko stanje, ampak pomeni tudi družbeni ugled in moč. Tega se zavedamo ženske vedno bolj. Med stotimi najuspešnejšimi slovenskimi podjetji je deset let nazaj vodstvene direktorske položaje zasedalo 99 moških in le 3 direktorice. Ženska je še vedno v položaju, ko se mora dokazovati dopoldne v službi in popoldne doma in raziskave potrjujejo, da raven stresnega hormona pri moških doma upade, ženskam pa ne, ker še vedno žive pritiskom odgovornosti do družinskih obveznosti.

Tudi ženske bi si rade po moško odpočile in sprostile, a niso le družbeni pritiski in pričakovanja tisto, kar nas pri tem onemogoča. V duši smo drugačne.

Tako močno smo v vseh mogočih peripetijah (levo-desno, javni sektor, zniževanja vseh vrst od bonitetnih ocen do plač, psihološki politični profili, odstopi, zamenjave, zdravje žena in otrok, korupcije in protikorupcije …), da smo večinoma kar spregledali, da bo treba napolniti državno blagajno, sicer preprosto ne bomo imeli politikov, ne vlade, ker za slab denar ne bo nihče hotel delati.

Že prvega januarja so brez veliko bobnanja stopile v veljavo številne zakonske spremembe. Največ teh izhaja iz ‘varčevalnega zakona’, ki je bil sprejet že lani poleti. Spremembe pa bodo seveda udarile po naših že itak spraznjenih tošlnih. Država pač lahko dobi denar v svojo javno malho kvečjemu od državljanov, ker pufov iz tujine bo vedno manj in manjših. V luči pozitivnega pesimizma bo koledarska prelomnica prinesla tudi pozitivne novitete, malo v avtomobilizmu, nekaj na knjižnih policah, pa še kje drugje po malem. Najbolj pa izstopajo novi davki.

Prvi ukrep države je uvedba novih državnih Marija-gelt prazničnih dni, to je novih davkov. Če država nima, vzame tam, kjer je. Davki so zanesljiv priliv predvsem zato, ker se odmerjajo od dejanskih in zaresnih dohodkov, dobičkov, premoženja …, torej pomenijo za državo veliko stopnjo varnosti. Plače je mogoče nižati le do neke meje, če je ta nevidna še sprejemljiva meja prekoračena, ljudje rečejo, da se ne splača delati, da je bolje doma drgniti kavč ob socialni podpori. Nižanje plač služi okleščenju kadrovskega sestava, ki se je preveč namnožil, tako, da se najbolj odvisni od denarja spokajo sami od sebe. O varčevanju na tem področju ni realnih pričakovanj.

Novim davkom država reče ’sveži denar’. Letos ga mora nabrati v svojo pušco (cerkven izraz, vlečenje prostovoljnih fičnikov iz žepov prisotnih v gotovini) skoraj devet milijard evrov, od davkoplačevalcev ga bo s starimi in novimi davki dobila skoraj sedem milijard. Sumim, da niti ne znam prešteti do tako neznanskih številk!

Prejšnji davki seveda ostajajo, po novem pa bodo več davkoplačevali tisti z najvišjimi plačami (cca šest tisoč mesečno in več). Kapitalski dobički bodo šli iz 20 na 25 odstotkov državi. Lastniki nepremičnine, ki bo vredna več kot pol milijona, bodo plačevali do enega procenta davka. Letos bodo od lastnikov plovil največ kasirali državi tisti, ki imajo več kot 12-metrska plovila, drugi pa manj, odvisno od dolžine in moči (motorja, plovila, da ne bi kdo narobe razumel). Letos bodo višje tudi okoljske dajatve in koncesije, pri energentih bo država višala trošarine, trošarine pri tobačnih izdelkih in alkoholu pa tudi. Sladke pijače in srečke so tudi v igri.

O lačnih otrocih nas bombardirajo od vseh koncev, malo mediji, veliko se vidi (če kdo sploh gleda) na hodnikih socialnih in humanitarnih institucij, ki nadomeščajo izpad države. Mnogo staršev resnično ne zmore plačevati malice in kosil svojim otrokom, tako je država vrnila subvencijo za šolsko prehrano, ampak le za šolsko leto 2013 in 2014. Očitno se je država vendarle začela zavedati ne le svoje krize, ampak tudi revščine.

Vsi smo že izkusili, da vsaka bolezen kljub zdravstvenemu zavarovanju stane, če ne direktno v kešu, požre pa gotovo veliko časa in živcev. Uravnoteženjski zakon je usekal z nižanjem cenovnih standardov in tisti, ki potrebujejo medicinske pripomočke za zdravljenje sladkorne bolezni in inkotinence na domu, se bodo za ustrezne pripomočke morali znatno bolj potruditi v času in denarju. Treba bo doplačevati, še prej pa najti lekarno, ki bo te reči prodajala. Tudi glede poškodb pri delu so se pojavile spremembe; za poškodbo pri delu po novem šteje le, če jo zavarovanec utrpi na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, kadar prevoz organizira delodajalec, ali če jo utrpi zavarovanec na službeni poti. Ta sprememba vpliva na višino nadomestila plače, pravico do zdravstvenih storitev, pravico do potnih stroškov ipd. (pravice se manjšajo, seveda).

Kriza gor ali dol, recesija pa tudi – še vedno najdemo toliko denarja, da si lahko kupimo dober avto (pa čeprav na puf), lahko pa si privoščimo tudi dobro knjigo. Vsaj pri tem dvojem ne bomo razočarani. Pri Oplu se splača ogledati za adama, dočakali bomo najbolj luksuznega mercedesa razreda S, ki mu pravijo kar admiralska ladja. Mladinska knjiga je dala na trg nekaj knjig za ljubitelje psihologije in ljubezenskih romanov – o razliki med ljubeznijo in zaljubljenostjo, o brezpogojni ljubezni, sorodni duši, privlačnosti nasprotij, o prevarah in prebolevanju le-te … Pa še jih je nekaj podobnih …

Letos bomo torej lahko preračunavali, bodo plusi in bodo minusi – a ne za vse, ne pri vseh državljanih. Kleč je v tem, da nismo vsi davkoplačevalci. Bi bilo pa močno fino, ko bi se vsi skupaj začeli učiti pojma ‘pozitivna nula’ – pomeni vsaj to, da ne zapravimo več kot imamo (ali več kot lahko odplačamo).

V Uragvaju so lani le z enim glasom več po dolgotrajni razpravi kongresa legalizirali splav. Urugvajski senat je kasneje zakon tesno potrdil, ki ženskam, starejšim od 18 let, pod določenimi pogoji daje pravico do splava v prvem trimesečju nosečnosti. Urugvaj je šele druga država Latinske Amerike, kjer je splav dovoljen ne le v primeru incesta, ogrožanja zdravja nosečnice in posilstva. Te izjeme je mogoče vleči narazen ali stiskati skupaj, po razpoloženju razsodnika in je zato lahko z vidika diskrecijske pravice problematično. Težko je še posebej v tistih državah, ki so močno pod vplivom katolicizma.

Vsekakor se označuje za liberalno tisto državo, ki uzakoni pravico do splava, čeprav z diskrecijskimi omejitvami.

Lahko je pa tudi drugače. V primerih posilstev je po svetu večinoma ženskam omogočena pravica do splava, lahko pa se bo zgodilo nasprotno v Novi Mehiki in bo prav zaradi posilstva splav prepovedan, ker se splav prekvalificira v poseg v dokazno gradivo, prav tako v Ameriki.

Tako se je domislila gospa republikanka iz Nove Mehike, ki pripravlja zakonski predlog, ki bi žrtve posilstva preimenoval v zločinke, če bi splavile in tako posegale v dokazno gradivo, dobesedno zarodek. Enako bi bili obtoženi tudi tisti, ki bi sodelovali pri posegu. Besedna zveza ’spolni napad’ pa v predlogu zakona ostaja, tudi ‘posledica kriminalne spolne penetracije ali incesta’ .

Kazen za uničenje dokaznega gradiva je predvidena do treh let, a zakon vendarle še ni sprejet, možnosti pa tudi ni veliko, da bi bil, ker nimajo večine tisti z republikansko filozofijo. Navsezadnje bi šlo v primeru uzakonjene prepovedi splava za prisilo v nosečnost in porod, legitimno posiljene ženske bi bile prisiljene donositi zarodek, da dokažejo svoj prav na sodišču. Kako bo, bo pokazala prihodnost.

Ja, predlog zakona je pripravila ženska in ga tudi vneto zagovarja. Opcija za žrtve posilstva je, da pač posilstva ne prijavijo …

8. februar leta 2013 ne bo navaden dan. Po zakonu je dela prost dan, ker je na ta dan leta 1849 v Kranju umrl veliki slovenski pesnik. Veliko se je zadrževal v oštariji in pod okni lepih deklet. Znal je z verzi, zato ga slavimo, Slovenci smo mu v slavo obletnic njegove smrti poklonili ves dan za praznik in zato takrat ne gremo v službo delat. Ja, znal je v verzih proslaviti tudi svojo rojstno vas, odvetniški poklic, svobodo tudi v splošnem pomenu, ne le za boemske potrebe in celo del njegove nazdravitve iz oštarije pojemo stoje v slovenski himni.

Morbidnost slovenskega naroda se izraža prav v slavljenju človeka za dan njegove smrti. Simbolično morda je postavljen dan zadnje vstaje slovenskega naroda prav tako na ta dan, slavljen v koledarju za državni dan kulture. Nekako ven sili ugotovitev, da imamo Slovenci najraje od vseh rojstev prav smrti, ki jih znamo lepo proslaviti. Kulture pa, tako je sklepati, imamo v enem dnevu dovolj za vse dni v letu.

Večina Slovencev je še dandanašnji kmečkega ali polkmečkega porekla, če ne v roke, pa v glavo. (Ja, itak, ti in jaz v roke, drugi pa …) Vrednote in moralo torej črpamo iz kmečkega okolja, iz okolja, kjer so nekoč lavfale motike, zdaj pa bolj traktorji. Kmet se danes na svojo njivo odpelje, ne hodi več peš. Ker je že vožnja do njive kar draga, zaradi nafte, kmet trdi, da se delo na zemlji ne izplača. Mogoče imamo zato tako veliko bank (štacun za nakup keša), za vsak kredit drugo. Tudi France Prešeren je bil iz kmečke družine, ampak znal je dobro sukati besede, prodajati jih pa ni znal.

Letošnji 8. februar bo res nenavaden dan. V glavnem slovenskem mestu, ki mu županuje politično zamrznjeno (ne)opredeljen gospod z veliko količino premoženja, se bo zbralo več politično (ne)opredeljenih formacij, formacij, ki si ideološko nasprotujejo v slovenski demokraciji. Skup zna biti zanimiv za zunanje (ne)zainteresirane opazovalce, za udeležence pa nevaren, ker bo težko najti pravi plac za izražanje državljanske politične volje.

Zgolj za oris pomena izbire pravega placa se spominjam navijaške zgodbe, stare nekaj desetletij. Bilo je na košarki, prav tisto tekmo je Papič (se ga kdo še spominja?) dal v zadnjih sekundah krasen koš čez celo igrišče in naši so zmagali. Mene bi pa nasprotni navijači skoraj pretepli, samo zato, ker sem sredi njih glasno navijala za naše, locirala sem se tako nespametno, da sem vpila sredi njihove večje skupine; če bi ne utihnila zadnji hip, bi me tudi blond frizura ne rešila urgence. Me je izučilo za večji del življenja, a povsem iz svoje kože nisem šla nikoli.

Takole torej, ker smo v glavnem vsi bolj ali manj kmečkega porekla, se znajo zgoditi čreva na planke, prav po opevani slovenski kmečki folklori. To pa zna zelo boleti, odprti vampi pa so podležni okužbi in zastrupitvi in smrti osebka. Slovencev, veščih retorike ali pesnjenja je malo. Največji pesnik je že davno pod zemljo, največjega retorika pa ne slavimo. 8. februarja mnogo Slovencev ne bo imelo več kaj izgubiti.

Stari ljudje pripovedujejo, da so dali skozi revščino, bolezni, a najhujša je vojna, te, pravijo, se bojmo, ker izginjajo živi ljudje in jih ni več, vzame jih vojna. Ustvarjamo vzdušje izrednih razmer, nekatere politične formacije bolj kot druge, izredne razmere pa že smrdijo po vojni. Vojne se je pa treba bati, pravijo mnogi tisti, ki so jo preživeli.

Šment, kaj vse si dado opraviti fantje, da bi ostali na oblasti … ali pa jo dobili!

To smo že gledali! Kakšen dolgčas! Ali pa tudi ne, saj ima vsaka medalja vsaj dve plati.

Da je gledanje že gledanega koristno, so ugotovili ameriški znanstveniki, ko so proučevali in raziskovali odvisnosti. V kratkem gre za obnovo zmogljivosti naših možganov.

Krizno menežeriranje krize v naši državi tudi ponuja vedno ena in ista ponavljanja preigravanj, igralska zasedba pa se spreminja bolj v položajih kot imenih. Enkrat so eni zgoraj, drugič drugi. V zadnjih dneh so ‘novice’ v glavnem na področju izumljanja novih besed za stare predmete, recimo projektna vlada in še kakšna vlada, vedno pa ‘vlada’ pač, pa naj bo v zakonu zapisana beseda ali ne.

Zakonito torej naša vladna elita s ponovitvami medsebojnih političnih zdrah permanentno skrbi za duševno zdravje državljanov in za to delo je dobro plačana z davkoplačevalskim denarjem. Morali bi bili hvaležni političnemu establišmentu za skrb, ki jo namenja nam vsem. Saj vlada bo zamenjana slej ko prej, gre za kulminacijo doživljanja napetosti v senzaciji.
Jezica ob ponujeni ponovitvi enega in istega filma z igralsko zasedbo, ki ji že brada rase okrog miznih nog, ni na mestu, če nam je mar lastnega dušnega miru. Tudi televizijske hiše v resnici skrbijo za nas vse. Znanstveniki so proučevali, raziskovali, testirali in vse to … ter prišli do ugotovitve, da spremljanje že znane vsebine pomiri naše možgane, ki so utrujeni od vsakodnevnih težkih nalog, omogoči jim, da hitreje obnovijo samonadzor in voljo (kar bi itak, le počasneje).
Ob zahtevnih nalogah se to dvoje orodij – samonadzor in volja – precej izčrpa, ob opravljanju blagodejne dejavnosti v obliki gledanja že gledanega pa se obnovi hitro in temeljito. Ob taki dejavnosti ni potrebe po nadzoru mišljenja, govora ali dejanj, ker ne porabljamo mentalne energije, hkrati pa se zabavamo ob interakciji z znanimi igralci in vnaprej znanimi dialogi, to pa nas napolni z energijo.

Znanstveniki so tudi ugotovili, da se za ogledovanje že gledanega odločajo večinoma ljudje, ki so čez dan opravljali miselno izčrpljujoče dejavnosti. Opozarjajo pa na vegetiranje pred zasloni, ki tudi slučajno nima željenega učinka. Preden si možgani lahko opomorejo, morajo pred tem vendar delati.

Pomisleki glede poneumljanja človeka torej na osnovi ugotovitev ameriških znanstvenikov niso tako črno-beli.

V Sloveniji je evtanazija še vedno tabu tema. Koliko življenja je ravno prav, koliko bolečine je ravno prav še prenesti?

V mnogih filozofijah je življenje sveto, tudi religije ga poveličujejo. A včasih se zgodi živemu človeku, da mu ni več živeti. Če je sicer zdrav, recimo, da ne le fizično ampak tudi mentalno, lahko izpelje lasten umor, torej samomor. Če gre za hudo trpljenje v bolezni, za odločitev o evtanaziji, so teorije razcepljene, kolikor le morejo biti. Nihanja so med pomočjo pri umoru, pomočjo pri samomoru, saj gre za odvzem življenja, za smrt, iz katere ni več vrnitve, in se človek seveda ne more več svobodno odločati za vrnitev v življenje.

Nenavadno je, da pogosto zelo zagovarjajo svetost življenja ljudje, pri katerih ždi zadaj nekje v njihovih malih možnih latentna želja, po odhodu iz življenja. Olajša jim lastno odločitev za življenje zelo elegantno, s prepovedjo, za katero niso oni odgovorni. Ljudje, ki nimajo kakšnega posebnega ekstremnega mnenja o evtanaziji ali samomoru, so večinoma radoživi ljudje, jim niti ni mar o vsem tem.

Kdor se hoče odločiti po svoji vesti in svoje ‘trpljenje’ zaključiti z evtanazijo, iz Slovenije večinoma odpotuje na tuje, v Švici recimo plača za uslugo medicinske evtanazije približno šest tisoč evrov. Imamo pa pri nas že od leta 2008 uzakonjeno pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje, za možnost vnaprejšnje zavrnitve zdravstvene oskrbe. Obstaja tudi uzakonjen formular, ki ga zainteresirani izpolni pri svojem osebnem zdravniku. Ni mogoče prezreti dejstva, da gre pri tem za težko osebno odločitev, saj gre dejansko za pasivno evtanazijo.

Kljub mahanju s strpnostjo do vsega mogočega drugačnega, se še danes malokdo upa izraziti svoje mnenje o evtanaziji. Smo pač konzervativno okolje, upamo se pljuvati in kritizirati, osebnega mnenja o posameznih stvareh pa vendar ne izražamo radi, ker se bojimo odziva okolja. Seveda pa obstaja tudi velika možnost zlorab, česarne bi smeli zanemariti.

V Belgiji sta se odločila umreti dvojčka pri petinštiridesetih, ki sta bila gluha že od rojstva, grozila pa jima je slepota. Zanju je bilo nesprejemljivo, da se ne bosta mogla sporazumevati in skrbeti drug za drugega in sama zase, saj sta živela skupaj vse življenje, oba sta bila brez družine.

V domačem kraju so jima odklonili evtanazijo, ker nista trpela zaradi nevzdržnih telesnih bolečin kot posledice neozdravljive bolezni, kar bi bilo po zakonu, na bruseljskem univerzitetnem kliničnem centru pa so njuno trpljenje okarakterizirali kot duševno, a ravno tako neznosno. Celo njuna starša sta opustila odvračanje od smrti, v spoznanju, da jima tako le podaljšujeta trpljenje.

V Belgiji je evtanazija dopustna za polnoletne, tudi za zapornike, pričakujejo pa se novosti – medicinsko usmrtitev naj bi odobrili tudi mladoletnikom in obolelim za alzheimerjevo. Slednja je že v velikem porastu med slovenskimi starostniki in celo pri moških v srednjih letih. Liberalna Nizozemska je evtanazijo uvedla prva, dopušča pa jo tudi za mladoletne, starejše od 12 let, do 16. leta potrebujejo soglasje staršev, pomoč medicine pri umiranju podpirajo še v Švici in Luksemburgu ter v ameriških zveznih državah Oregon, Washington in Montana.

Dilem je nešteto, vsaka pa se dotika na nek način božjega: dajanje življenja, jemanje življenja – ga smemo vzeti v svoje roke? In tam, kako je tam … čez? Je res brez bolečin?

V zadnjem času je vzniknila med tisočerimi že obstoječimi nova super hrana: zeleno rastlinje.

Govori se o velikih količinah zdravja, ki ga lahko konzumiramo preko zelenega rastlinja, použiti je treba tudi temno zelene liste glavnatega ohrovta, recimo, ne le mehke svetle sredice. Pa trave iz voda so super, torej alge, čeprav so tudi kakšne strupene med njimi, torej ne kar vseh po vrsti na krožnik dajati. Ječmen je krasen za ričet, a kdo bi si mislil, da je tuda ječmenova trava neznansko zdrava in hranilna za človeka?!

Pri vsem skupaj pa gre za klorofil, ki ga vsebujejo ne le travice na suhem, ampak ga imajo tudi alge v morju in sladkih vodah. Alge so bile pred tremi in pol milijardami let prve rastline fotosintetične oblike življenja na Zemlji. Njihovo darilo planetu je bilo ustvarjanje kisikovega ozračja, potrebnega za ravoj vseh višjih oblik življenja. Alge so danes v priporočilih za izboljšanje odpornosti, ob psihičnih in fizičnih naporih, ob pomanjkanju energije. Skratka, vsak dan današnji pride v poštev.

Klorofil je v stvari rastlinska kri, ki je zelo podobna človeški krvi. Presenetljiva je podobnost med klorofilom in našim krvnim barvilom, kar so ugotovili ob raziskovanju zelene barve v rastlinah. Razlika med obema snovema je v molekuli klorofila magnezij, v molekuli hemoglobina v človeški krvi pa atom železa. In kako zelo je pomemben tisti kanček železa v krvi, je med nami že marsikdo izkusil, v razočaranju nad neučinkovitostjo medicinskih železovih preparatov.

Če bi rastline zgolj gnojili brez neposrednega vpliva sončne svetlobe, bi ne dosegli želenega rezultata, ker bi rastline ne tvorile klorofila. Tudi ‘gnojenje’ človeškega telesa s prehranskimi dodatki ne pomaga, če ne bo izpostavljeno tudi sončni svetlobi. Ena možnih bližnjic za dobro kri je po novem znova bolj propagirano uživanje sveže stisnjenih sadnih in zelenjavnih sokov, absolutno brez sladkorjev. V sokovnike je mogoče stlačiti vse zeleno, grenkobo zelo zelenih travic in listov pa se da prekriti s sadjem agresivnega okusa.

Pred koncem vseh koncev bomo pojedli in popili prav vse, kar zrase okrog nas, prav tako, kot je bilo na začetku vseh začetkov. In morda bo takrat krog res sklenjen.

Naravni viri – sončna energija (rastline in klorofil, ljudje in življenje).

Če si zamislimo celoten vek našega sveta kot bi trajalo vse skupaj eno leto, predpostavimo veliki pok na 1. januar in pojav prvih ljudi v kvartarju na 31. december istega leta – se je fotosinteza udejanila 12. novembra, tudi istega leta. V takem vesoljskem koledarju traja ena sekunda 500 let.

V novembru (ko se je pojavil klorofil) je ponavadi že kar zima, čeprav se tolažimo z jesenjo in se veselimo vsakega dne indijanskega poletja. Zima je povezana s snegom, ki vse prekrije, kar je grdega in omogoči počitek naši zemljici, da se znova prebudi konec zime v vsej svoji rodnosti. A nikakor tega ne more storiti kar sama, ampak za to potrebuje sončno energijo, svetlobo sonca, ki je eden manj opevanih naravnih virov. Sončni žarki, pa toplota, pa upanje in vse to že navežemo na sonce, a da bi se zavedali ob skledi zelene solate, da nam jo je še v največji meri dalo sonce z našega vrta na njivo, tega pa se ne spominjamo često.

Kemijsko gre takole: fotosinteza je asimilacija CO2 s pomočjo svetlobne energije, ki poteka v zelenih rastlinah; organske snovi pri tem so hrana za živa bitja.

Sonce je veliko in svetlo in zelo žareče, ima neskončne količine energije – ups … nima! Je zgolj eden od naravnih virov, ki nam še kako prav pride, še več, je nujen za človeka, še najbolj zaradi svetlobne energije. Le na prvo žogo se morda zdi, da imamo preskrbo s sončno energijo do neskončnosti brezplačno zakupljeno. Udobno varna je misel, da lahko tudi pridelek in divje rastline na Zemlji rastejo v neskončnost.

Znanstveniki so žal že pred desetletji ugotovili, da te zgoraj imenovane neskončnosti ni. V resnici ne le zato, ker rastline slabo rastejo v arktičnih predelih sveta, tudi v puščavah ne rastejo ravno na polno, če ne poskrbimo za vodo in toploto. Količina sončne energije, ki jo porabljajo rastline na nekki površini zemlji, je odvisna od temperature in količine padavin.
Za globalno segrevanje napovedujejo v pol stoletja ali morda že prej, da bo doseglo Celzijevo stopinjo ali več. Ker tako hitro napredujemo po tej neobnovljivi poti, se bodo svetovni okoljski problemi razrešili tako ali drugače še za časa življenja današnjih otrok.

Ob vsaki dani temperaturi in ob vsaki dani količini padavin, je rast rastlin ob sončni svetlobi, ki pada na neko dano površino zemlje, omejena z geometrijo in biokemijo rastlin. To drži tudi v primeru, če rastline srkajo sončno svetlobo tako učinkovito, da niti en sam sončni foton ne doseže tal.

V osemdesetih so izvedli izračun fotosintetične zgornje meje, ta pa je pokazal, da so ljudje že takrat porabljali za pridelek, nasade dreves ali parke ter tudi preusmerili ali potratili na betonskih cestah in stavbah približno polovico Zemljine fotosintetične zmogljivosti.

Pri takšni stopnji rasti svetovnega prebivalstva, kot jo pač imamo in takšno pričakujemo tudi v prihodnosti, pa še z ozirom na vpliv človeških populacij na okolje, kar je danes približno sedem milijard ljudi, bomo do sredine tega stoletja uporabljali večino svetovne fotosintetične zmogljivosti, zato je bo ostal le manjši del za spodbujanje naravnega rastlinja, recimo gozdov.

To pa pomeni, da smo že tudi izkoriščanje sonca kot naravnega vira prignali tik do skrajne meje. Človeštvo oz. cifra le-tega samo po sebi še ne predstavlja problema, ko bi bilo recimo zapakirano v lep celofan in zamrznjeno, bi ne jedlo, niti dihalo, ne bi presnavljalo, sploh pa ne bi povzročalo nobenih okoljskih problemov. Največji problem je povečanje skupnega vpliva ljudi na okolje, ki je rezultat višanja življenjskega standarda v tretjem svetu, preseljevanje iz tretjega sveta v razvite države in prevzemanje njihovega življenjskega sloga. Mi smo tam in tam …

O fotosintezi po osnovni šoli res ne govorimo dosti, tudi pišemo ne, pa vendar je osnovni pogoj za obstoj življenja. V bistvu gre za asimilacijo, spreminjanje hranilnih snovi v sestavine, ki jih nek organizem lahko uporabi za svoj obstoj. Asimilacija ogljikovega dioksida s pomočjo sončne svetlobne energije je kompliciran kemijski proces, vezan na zelene rastline. Te pretvarjajo svetlobno energijo v kemično.

Izhodni substanci, tvarini, snovi, sta ogljikov dioksid in voda. Iz teh dveh po mnogih vmesnih stopnjah nastane z energijo bogata glukoza, grozdni sladkor. Klorofil v kloroplastih služi kot pretvornik energije. Svetlobna energija je potrebna tudi za cepitev vode, fotolizo. Pri tem nastaneta energetsko bogati substanci, v naslednji fazi pride do redukcije ogljikovega dioksida v ogljikov hidrat. Org. substance, ki nastanejo pri fotosintezi, so glavna prehrambna sestavina za vsa živa bitja in osnovni pogoj za življenje.

Še bolj preprosto je fotosinteza izraba svetlobne energije skupaj s klorofilom za tvorbo ogljikovih hidratov in kisika iz ogljikovega dioksida in vode.

Sončno sevanje je elektromagnetno valovanje (ja, to so romantični sončni žarki), v višini zgornje meje atmosfere je padajoča sevalna energija solarna konstanta. Zaradi oslabitve sevanja pri prehodu skozi različne snovi, odbijanja in razprševanja sončnega sevanja pride na zemeljsko površino veliko manjša količina energije. Od vse sončne energije, ki prispe do zemlje, se najprej približno polovica odbije od oblakov, 15 % je odbijejo tla, dobrih 5 % pa je tla vsrkajo. Od ostanka, slabih 30 %, je dobi morsko rastlinstvo 1,7 % in 0,2 % rastlinstvo na kopnem, preostanek se porablja za uparjanje vode in njeno dvigovanje v ozračje.

Če tole ni izjava tedna, kaj tedna, meseca januarja vsaj:
…
naloga cerkve je izvajanje pritiska na javno mnenje
…
s spremno trditvijo, da koferanje jj in natikanje mnenja javnosti sploh ni vtikanje v državo!
…
Temu se reče, malo smeha za lepšo sredo – ali pač ne?