in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Vmesni čas

Zapisano pod: Misli Tagi: , , — pohajalka ob 20:11, 29.12.2012

med koncem in začetkom.

Skoraj tako je zdaj, kot bi človek sedel na dva stola hkrati, pa se mu zmakneta, ko prav nič ne pričakuje, in tresne z ritjo na tla – naj bo skupno ali posamezno, isto je vse to.

Mnogi se udinjajo malo tukaj, malo tam, kot smo nekoč že imeli, na slovenskem podeželju so šli bratje iz ene hiše v različne vojske … Tako je videti, da teh ziheraških delitev ne bo moč nikoli preseči. Znova in znova se vračamo med tista stola in cepamo na tla.

Vmesni čas so tudi demonstracije, toliko prežvečene, da so postale kot strgana ribiška mreža. Pa vendar je mogoče pričakovati spremembe prav zaradi pritiska javnosti, le na pravih mestih je treba pritiskati. Če državljani ne storijo nič, so krivi, ker mirno žakelj držijo. Tihi pristanek je to. Mozaik sprememb se bo sestavil s tistimi kamenčki, ki bodo tam in če bo izpadlo slabo, bodo krivi tudi tisti, ki jih ne bo poleg.

Vmesni čas je dober za iskanje ciljev. Če vemo, kam bi radi prišli, potem bomo hodili po tisti poti, ki pelje proti izbranemu cilju. Če ne vemo, kam bi radi prišli, potem je pa vsaka pot dobra in se lahko potolažimo, da ni važen cilj, važna je pot … Samo s svojimi dejanji lahko kaj naredimo, torej je treba dobrih in pozitivnih dejanj za ven iz krize.

Potrebujemo skupino posameznikov, ki so sposobni sesti skupaj za eno mizo in zastaviti pozitivno vizijo izhoda iz krize. Za življenje gre, osnova vsega je življenje, dokler je življenje, je še vse mogoče. A živo življenje, ne hiranje, pa saj je v ustavi zapisano, kako naj imamo, ne? Zato je vmesni čas dober tudi za takšne mantre, ki budijo upanje v srcih in dušah. Takšne, ki spodbujajo k uspehu, ne kritiziranju. Za kritiziranje je čas potekel.

Izkušnje je modro v vmesnem času vpeti v nove zamisli. So namreč v glavnem posledice slabih odločitev, za te pa ni več časa, odločitve morajo biti dobre. Zato je važen pogled v preteklost, v sedanjosti jasen cilj za izhod iz krize (vizualizacija uspeha bi rekel novodobni guru) in v prihodnosti gremo pač v paradiž, saj za to gre, da ne bo ves ‘matr’ brez veze. V nasprotnem primeru lahko mirno počakamo kar tukaj, kjer smo.

Heh, ker ni pričakovati deusa ex machina izpod neba, si že zamišljam, kako lepo nam bo prav kmalu. Moja odločitev je torej že odločena in, heh, svoje sem naredila. Zdaj pa še ostali, prosim. Mirno in sproščeno, eden za drugim spodobno v vrsti, ne prepočasi, ne prehitro, ravno prav, za vmesni čas.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev

33

avtor Stric Marč

30.12.2012 @ 11:37

Ne toliko za končni cilj, za etapne cilje na tej poti gre. Vendar je za visokimi besedami dostikrat zelo pritlehen namen zgrabiti oblast. Zato se bodo vedno našli razočaranci, ki bodo trdili, da se za to, kar imamo, niso borili. To sem poslušal od osvoboditeljev, to poslušam od samoosvojiteljev. In zato ni skupine, ki bi v revolucijah definirala tudi etapne cilje. Zemljo tistemu, ki jo obdeluje; tovarne delavcem, niso vsi razumeli, kot prisilno kolektivizacijo in nacionaliziranje tudi drobnih podjetnikov.
Seveda pa zrušenje Janševe vlade večini nič ne spremeni. Spremeni se položaj delu elite, ki bo ohranila svoje previlegije in se ponovno usedla v sedlo oblasti.

34

avtor pohajalka

30.12.2012 @ 12:34

Na krajše roke gre seveda za etapne cilje. A končni cilj je vendar merodajen, da se ne zaganjamo v vse mogoče, potem pa ‘zainteresirana javnost’ pobaše dosežke. Ve se, da gre vedno za hlepenje po oblasti, a to hlepenje je mogoče usmerjati s pritiskom javnosti, ljudstva.
Dobri dve desetletji nazaj smo dobili kvaliteten štof – samostojno in neodvisno državo. Mi vsi smo jo naredili takšno, kot je sedaj. Upali smo, da se bodo tisti zgoraj med seboj bili, mi pa bomo vsake toliko kaj izmaknili zase … Ljudstvo se ne spremeni, če se zamenja ime države, šment.
Etapno je dobro demonstrirat in vstajat in gotofovat, dolgoročno pa je le treba spraviti skupaj, kaj bi sploh radi, to je cilj. Če rečemo po starem: zemljo tistemu, ki jo obdeluje, bo to bolj žalostno. Zemljo moraš imeti rad, v tem je bistvo.
Tudi svojo domovino je treba imeti rad, sicer spremembe bodo, a dobre le posameznikom, ki znajo kšeftat, za domovino pa ne. Zato je modro vedeti, kaj na dolgi rok hočemo, to je osnova, da se najdejo ljudje, ki znajo speljati kar hočemo. Sicer so dobri tudi ti, ki jih imamo zdaj.

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |