in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Novo jutro, nov dan

Zapisano pod: nekategorizirano — pohajalka ob 06:22, 19.12.2012

Brez prestanka se nam dogaja življenje, ampak kakšna mala pavzica pa se le zgodi vmes. Pred dnevi sem imela operacijo, ki naj bi bila nezahtevna. Izkazala se je za malo zahtevnejšo, kot so bile obljube, in šmet, še spremljajoče zadeve niso bile nezahtevne – kot pri vsaki operaciji pač.

Ker sem dobila nekajdnevni time-out, sem bila današnje jutro prvič na daljšem sprehodu s svojo peso. Počakala sem do prvega svita, potem pa pot pod noge in kratke tačke moje jazbečarke. Počutim se zmagovalno, čeprav sem rabila po povratku kar večji dneva počitka. Hodili sva kar okroglo urico in pol, v glavnem ob Ljubljanici.

Jutro se je mehko in nežno prebujalo. Na sprehajalni poti so kolesarji vozili po peš-poti, midve s peso pa malo po tej, malo po kolesarski potki. Ker ni bilo gneče, se je vse lepo izšlo. Ljudje so so vozili z avti izpred svojih hiš v svoje službe. Videti je, da imajo delo, sicer ne bi tako zgodaj hodili zdoma. Pasji sprehajalci pa so še spali. Paše mi mir, sproščenost, čeprav sem bila nekaj dni zaprta v stanovanju.

V Ljubljanici sem pogrešila labode. Ko sem bila zadnjič tukaj s peso, jih je bilo skoraj nešteto. Same bele pikice, ki so nenehoma širile in dvigale krila pod mostom. Vmes še race in racaki, pa nutrije in na mostu golobi. Na polju tam daleč galebi in srake. V zraku spokojna jutranja tišina. Prav čarobno vzdušje, meni pa dano, da sem bila tam.

  • Share/Bookmark
 

Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |