in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

V megli in pod njo

Zapisano pod: Haiku Tagi: , , — pohajalka ob 07:00, 31.12.2012

skrivnost še zori
skrita radovednim očem
okrog krošenj ovita

  • Share/Bookmark

Kadar je posilstvo neizbežno …

Zapisano pod: Reaktivno Tagi: , — pohajalka ob 13:52, 30.12.2012

… lezi in uživaj. Sicer umreš, ženska, če ne takoj, pa potlej, ko jih gre cela horda čezte, če ne takrat, pa po tednu ali dveh, ko se telo ne bo več moglo upirati smrti – ali gre morda za duha, ki je ranjen do smrti?
Zelo črn humor je to, če je sploh humor. Saj batine ženske fašejo pogosto še za manj, kot je to, da ne dajo. Posebej v določenih okoljih, kot je recimo Indija. Dogaja pa se tudi pri nas, posilstva se dogajajo prav blizu naših domačih pragov. Celo posilstva otrok imamo doma, tamle čez cesto, pa dve ulici nazaj, pa v sosednjem mestu tudi.
Pa pravijo še, da je ženska kurba, če da, prav tako tudi, če ne da. Kdo zaboga je ob takih nagruntavščinah bornega duha, se vprašam!
Toliko leporečnega je slišati od vseh krajev, še od pradavnih Majev, da se prav te dni človeštvo dviga vsaj za eno stopnjo više v duhovnosti. Nam bo duh dvignil divjost v nas, ali jo bo potlačil po jungovsko, ali bo duh obvladal meseno strast po frojdovsko? Nikakor ne, duha imamo v sebi in vsak mora v sebi s svojim opraviti.
Ne morem si misliti drugače, kot da je moška sla posiljevalcev tam nekje na stopnji enoceličnega bitja. Oni kar bi, oni kar hočejo, pri tem ne izbirajo sredstev ne načina, ne mesa, če ni šlo zlepa, bo šlo zgrda. V Indiji tistih nedavnih posiljevalcev ni zmotila niti prisotnost izbranega moškega tiste posiljevane ženske. Spraznjevali so se dolgo, mučili dolgo, na smrt.
Zaradi posilstva umreti v tej naši poduhovljeni dobi je pa res dosežek visokega duhovnega nivoja človeštva. Tisoči protestirajo v Indiji. V deželi, kjer imajo mnoštvo bogov in boginj, religioznost na neznanski višini, tako visoko, da mi, ki nismo od tam, sploh doumeti ne moremo.
Indija je daleč, še s prstom po globusu morajo oči potrpežljivo slediti prstu do tja in kroglo je treba sukati. Bosna pa ni tako daleč, morda je vsak peti med nami doma od tam. Tudi tam se je dogajalo tako, a mi smo si mislili, da ni mogoče, da si ženske izmišljajo …
Ponekod v svetu obstajajo tudi smrtne obsodbe. Stvar lokalne percepcije torej, če se bo posiljevana ženska odločila vzeti pravico, pardon, kamen v roke, in posiljevalcu izbiti iz njegove buče posiljevanje enkrat za vselej. Stvar lokalne percepcije.
Morda pa se je Indijka zanašala na pomoč svojega izbranca, kdo bi vedel?
Ni čudno, da so bili tako korajžni, ko jih je bilo pa toliko! Vsak od tistih bi se usral, še preden bi pomislil na posilstvo, če bi bil sam takrat tam, v Indiji, v tistem busu.
Posiljena Indijka je umrla v bolnišnici.
.

  • Share/Bookmark

Vmesni čas

Zapisano pod: Misli Tagi: , , — pohajalka ob 20:11, 29.12.2012

med koncem in začetkom.

Skoraj tako je zdaj, kot bi človek sedel na dva stola hkrati, pa se mu zmakneta, ko prav nič ne pričakuje, in tresne z ritjo na tla – naj bo skupno ali posamezno, isto je vse to.

Mnogi se udinjajo malo tukaj, malo tam, kot smo nekoč že imeli, na slovenskem podeželju so šli bratje iz ene hiše v različne vojske … Tako je videti, da teh ziheraških delitev ne bo moč nikoli preseči. Znova in znova se vračamo med tista stola in cepamo na tla.

Vmesni čas so tudi demonstracije, toliko prežvečene, da so postale kot strgana ribiška mreža. Pa vendar je mogoče pričakovati spremembe prav zaradi pritiska javnosti, le na pravih mestih je treba pritiskati. Če državljani ne storijo nič, so krivi, ker mirno žakelj držijo. Tihi pristanek je to. Mozaik sprememb se bo sestavil s tistimi kamenčki, ki bodo tam in če bo izpadlo slabo, bodo krivi tudi tisti, ki jih ne bo poleg.

Vmesni čas je dober za iskanje ciljev. Če vemo, kam bi radi prišli, potem bomo hodili po tisti poti, ki pelje proti izbranemu cilju. Če ne vemo, kam bi radi prišli, potem je pa vsaka pot dobra in se lahko potolažimo, da ni važen cilj, važna je pot … Samo s svojimi dejanji lahko kaj naredimo, torej je treba dobrih in pozitivnih dejanj za ven iz krize.

Potrebujemo skupino posameznikov, ki so sposobni sesti skupaj za eno mizo in zastaviti pozitivno vizijo izhoda iz krize. Za življenje gre, osnova vsega je življenje, dokler je življenje, je še vse mogoče. A živo življenje, ne hiranje, pa saj je v ustavi zapisano, kako naj imamo, ne? Zato je vmesni čas dober tudi za takšne mantre, ki budijo upanje v srcih in dušah. Takšne, ki spodbujajo k uspehu, ne kritiziranju. Za kritiziranje je čas potekel.

Izkušnje je modro v vmesnem času vpeti v nove zamisli. So namreč v glavnem posledice slabih odločitev, za te pa ni več časa, odločitve morajo biti dobre. Zato je važen pogled v preteklost, v sedanjosti jasen cilj za izhod iz krize (vizualizacija uspeha bi rekel novodobni guru) in v prihodnosti gremo pač v paradiž, saj za to gre, da ne bo ves ‘matr’ brez veze. V nasprotnem primeru lahko mirno počakamo kar tukaj, kjer smo.

Heh, ker ni pričakovati deusa ex machina izpod neba, si že zamišljam, kako lepo nam bo prav kmalu. Moja odločitev je torej že odločena in, heh, svoje sem naredila. Zdaj pa še ostali, prosim. Mirno in sproščeno, eden za drugim spodobno v vrsti, ne prepočasi, ne prehitro, ravno prav, za vmesni čas.

  • Share/Bookmark

Pod mostom

Zapisano pod: Haiku Tagi: , — pohajalka ob 07:58, 28.12.2012

.
.
mlada labodka
mehko kima galebom
race spregleda
.
.

  • Share/Bookmark

Davno nekoč čas ni obstajal

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 17:27, 27.12.2012

Davno nekoč, ko čas še ni obstajal, je vso zemljo prekrivala slana voda. Ta se je zlagoma umaknila proti severu in vse odtlej je morje ostalo tam.

Zemlja je bila gola in ploska in na nebu še ni bilo ne sonca, ne meseca, ne zvezd. Prav počasi so se pod zemljo prebudili večni predniki in začeli tavati po površju. Spali so pod milim nebom in lovili, živeli, prepevali pesmi in sanjali.

Postopoma se je pod njihovimi stopinjami izoblikovala pokrajina, vsak dogodek je vanjo vtisnil svoj pečat – dolino, mlako, goro ali skalo nenavadne oblike. Vsak pečat ima svojo zgodbo. To so zgodbe o Času sanj. Sleherno njihovo dejanje je v pokrajini pustilo sled. Prostor in čas segata kot tanek fluid v naše duše, v našo notranjost. Zato ima danes mišljenje upravičeno v organskem toku prostora in časa prvo mesto.

Za zrncem materije, za zrnom življenja, se je oblikovalo še zrno mišljenja. V globinah časov, na kraju, kjer se je spočelo učlovečenje, se je tipajoče prebil človek in ohranil v boju za obstanek. Človeka ni mogoče ‘odkriti’ v njegovih zametkih, ampak šele v njegovi zrelosti, kot velja za posameznika, individualni embrio, prav tako velja za človeštvo kot celoto. Ne preostane nam drugega, kot da se sprijaznimo z mislijo, da je bil nastanek razuma v svojih začetkih prav tako malo očiten, kot je na stopnji razvoja posameznega bitja še danes pri vsakem novorojenčku.

Obstoj naše vrste, prve faze človeške evolucije so omejene na Afriko. Človeška zgodovina traja približno sedem milijonov let. V literaturi se najdejo ocene od pet do devet milijonov let, kar kaže, da je zgodovina en velik skupek različnih domnev. A vendar, pred sedmimi milijoni let naj bi se populacija velikih afriških opic razcepila na več ločenih populacij, iz teh pa so izšli današnja gorila, šimpanz in človek. Naši najbližji sorodniki so torej tri preživele vrste velike opice: gorila, navadni šimpanz in pritlikavi šimpanz.

Iz fosilov učenjaki sklepajo, da je človeška evolucijska linija dosegla pokončno držo pred približno štirimi milijoni let, milijon in pol let kasneje se je začela večati telesna velikost in sorazmerna velikost možganov.

Nešteti stripi prikazujejo praevrazijce – neandertalce kot jamske, opicam podobne suroveže, a imeli so večje možgane kot jih imamo mi, pokopavali so svoje mrtve in skrbeli za bolne.

Kromanjonci so bili nedvomno biološko in vedenjsko sodobnejši ljudje, saj so znali uporabljati materiale in orodja kompleksneje, iz več delov, ostanki njihovih hiš in šivane obleke pa pričajo o sposobnosti preživetja v hladnih podnebjih, ostanki nakita in skrbno zakopanih trupel pa kažejo na revolucionaren estetski in duhovni razvoj.

Najbolj prepričljivi dokazi za krajevno omejen izvor sodobnih ljudi (ki mu je nato sledilo širjenje in izpodrivanje drugih vrst ljudi), se zdijo v Evropi. Kromanjonci so prišli v Evropo pred približno 40.000 leti in v nekaj tisoč letih so neandertalci, ki so kot edini naseljenci Evrope tukaj živeli več sto tisoč let, popolnoma izginili. Sklepati je, da so kromanjonci s pomočjo svoje naprednejše tehnologije in jezikovnimi veščinami na nek način okužili, pobili ali pregnali neandertalce in za seboj niso pustili nobenih sledi križanja med njimi in neandertalci.

Danes najstarejši nesporni dokazi za prisotnost ljudi v Evropi (to smo mi!) izhajajo izpred približno pol milijona let, torej je naše evropejstvo relativno mlado. Pred šest tisoč leti je v Sredozemlju klilo in se oblikovalo tisto človeštvo, ki je danes nosilec zahodne kulture.

Nastajajo, rastejo in izginjajo rase, narodi in kulture. V neolitiku so se javljale težnje k organizaciji, pet velikih žarišč civilizacij je nastalo – Maji v Ameriki (njihova kultura je ugasnila baje zaradi izolacije), polinezijske civilizacije so žarele zaradi raztresenosti preveč v prazno, azijsko in severnoafriško žarišče pa sta imela približno enake možnosti. Kitajska ni kazala volje do novosti (še v 19. st. so bili na višini kamene kulture), Indija se je izgubila v metafiziki in religioznosti, zaradi odtrganosti od vsega zemeljskega je bila nesposobna obdelati zemljo.

Ob Evfratu in Tigrisu, ob Nilu in Sredozemlju – tam se je znal človeški razum spoprijazniti z dejstvi in religija z dejanji. Duhovni lik so vtisnili Evropi Mezopotamija, Egipt, helenski svet in pozneje Rim in čez vse to tudi judovsko krščanski kvas.
Dejansko se v tem trenutku nahajamo na prelomu zgodovine. Gospodarstvo se je spremenilo, dinamiziralo, posest je postala nekaj tekočega in neosebnega, spremembe v industriji so velikanske, saj je bil do 18. st. ogenj (kljub vsemu napredku) edina kemična energija, ki so jo poznali. In še vedno smo pri mehanski energiji – strojno povečani sili mišic. S spremembo v družbi zaradi francoske revolucije so se zgodile mase ljudstva, vstopamo v dobo velikih kolektivov. Če pogledamo torej v ne tako daljno preteklost, malo naprej od kamene dobe v zgodovinsko obdobje odkritij od 15. do 17. stoletja (takrat so Evropejci jadrali proti Novemu Svetu), smo šele razpeli krila oz. dvignili sidro.

Ko življenje kot enkratni pojav odluščimo od cele množice periodičnih, manj važnih dogodkov na Zemlji, nam to spoznanje daje smisel za boljše razlikovanje vrednot v svetovnem pogledu. Življenje se izkaže za enega glavnih parametrov razvoja zemeljske oble.
.

  • Share/Bookmark

Samostojno in neodvisno v nove čase

Zapisano pod: Ljudje Tagi: — pohajalka ob 10:07, 26.12.2012

Evo nas, tukaj smo, še vedno tlačimo našo zemljico in kljub nezavednemu potisku na višji duhovni nivo, še kar sanjamo, si želimo, upamo, iščemo nekaj več, hrepenimo po več ali vsaj po drugače.

Prvinsko smo še kar isti, kot smo bili pred apokalipso (čeprav nas mogoče vseeno še trefne, zaradi napačnega izračuna časa …), pa vse veselje božičnega duha smo prebožičili, darila odvili in že zgrinjamo skupaj znova nov nabor svežih želja.
Celo zadnje vstaje slovenskega naroda so za nami, zgodile so se z nami ali pa brez nas.

Treba bi bilo ene odkrite in poštene vstaje, če hočemo, da bo kaj drugače, a moja razočaranja so vzniknila ob fintah novih-starih vodij, ob čustvenih izsiljevanjih neimenovanih, pa tiste granitne kocke, pa feministke, pa ženske z otroci v prvih vrstah, pa iskanja levih in desnih polovic … celo o narodovem blagru je bilo govora in nacionalnem interesu … ampak to je že politika.

Za vsakogar nekaj je bilo, kot bi gledali pred seboj troglavega zmaja in se morali v duhu odločiti, komu najprej odsekati glavo. Iger je za nekaj časa dovolj, zdaj bi bilo prav še kaj kruha dati v ponudbo. Pa ne s prostovoljstvom namesto zasluženo plačanega dela, ali s humanitarnimi akcijami pomoči, kjer je država odpovedala. Ene par tisoč delovnih mest, pa bo.

Kaj bo, nas uči razen mame in ateja tudi zgodovina. Iz vseh koncev sveta še vedno prihajajo vesti o obstoju dežela blagostanja, kjer se cedita med in mleko in to iz zlatih kup in zlatih skled. Ker hitimo vsi od kraja v beli svet in svetlo prihodnost, se nudi izbira obljubljenih dežela na večih destinacijah. Na vseh celinah in mnogih literarnih zvrsti.

Timbuktu -
pomeni kraj, ki je zelo zelo daleč proč, tako daleč je, da sploh ne prideš do tja. A to je le rek, saj je Tibuktu resnično obstajal pred manj kot dvema stoletjema. Blizu reke Niger, obdan s severne, vzhodne in zahodne strani z nepremagljivo saharsko puščavo, južno pa so ga omejevali pragozdovi, bolezni, kanibali, ljudožerski krokodili in podobne neprilike.
Bil je dolga stoletja cvetoča metropola, pomembna trgovska postaja, učno in versko središče, najdragocenejši timbuktujski zakladi pa so bili – knjige in rokopisi, najstarejši iz 12. stoletja. Žblj, nič zlata. Saj navsezadnje mesto, čigar ulice naj bi bile tlakovane z zlatom, ni bilo nič drugega, kot malo večje naselje lesenih koč.

Vendar je bil Timbuktu že v davnih časih legenda, nekakšen afriški Eldorado. Še vedno je živa in še vedno je ta kraj tam nekje na robu neznanega in privlačnega.

Eldorado –
bajeslovno mesto zlata, ta pa že. Vsako leto si je inkovski kralj vse telo potresel z zlatim prahom in se okopal v jezeru, zato naj bi bilo njegovo dno na debelo prekrito z zlatom, pravzaprav z zlatim prahom. Veliko pogubljenih odprav španskih zavojevalcev je iskalo Eldorado, vendar ga ni nikoli našlo. Kar seveda še ne pomeni, da kraj ne obstaja, predvsem zaradi tistih velikih količin zlata …, tako priročno nasmetenega v prahu, le zajemati je treba …

Indija Koromandija –
skozi seneno kopico naj bi vodil tunel v deželo obilja, kjer se cedita med in mleko in kjer nisi nikoli povsem sit. Za ženske ni tako zelo prikladna dežela, saj bi se zredile do onemoglosti. A takšna mlečno-medena naj bi bila Indija Koromandija, o kateri govoroi srednjeveški mit iz časa hude lakote.

Mag Mell –
je kraljestvo pod vodno gladino, dežela obilja, ki pa je namenjena samo mrtvim. Vladajo ji Formori, rod velikanov, ki je nekdaj naseljeval Irsko. Bajeslovni svet je to, a človek ne more zagotovo vedeti, če ni morda to kraljestvo pa le le resnično. Na pomenu izgubi zato, ker je za mrtve.

Trapalanda –
je bajeslovno mesto v Južni Ameriki. Ustanovili naj bi ga mornarji, ki so preživeli brodolom. Krožile so govorice, da so njegove ulice tlakovane z zlatom, in da leži med dvema gorama: ena je iz zlata, druga iz diamnatov. Nikoli ga niso našli. Še dobro, saj bi bil to globok poseg v najboljše (največje?) ženske prijatelje.

Šambala –
neznana gorska kraljevina na pobočjih najvišjih gora na Zemlji, na Himalaji. Zapisi o njenem obstoju segajo skoraj 2500 let v zgodovino. Obstajal je vodnik do Šambale, ki so ga napisali že sredi 18. stoletja in v njem je zapisano, da je do kraljestva mogoče priti samo deloma peš. Preostanek poti je duhovne narave.
Osupljiva možnost obstoja skritega kraljestva v prostrani Himalaji je od nekdaj privabljala množice ljudi. Potemtakem je razumljivo, da so se mnogi lotili iskanja izgubljene dežele, vendar so se vsi vrnili praznih rok. Tudi novodobni iskalci prihajajo nazaj večinoma le dobro odprti za zeliščne zadeve, ki odpirajo duha.

Takole, iz vseh koncev sveta in v vseh mogočih pojavnih oblikah so ti zemeljski paradiži, moteče je zgolj opažanje, da gre za legende, bajke, mite, kraljestva mrtvih in podobne sanjske objekte. Morda se zato iskalcem sanje niso uresničile. Tudi kakšna bajeslovna bitja se najdejo ob takih bajkah, pa škratovski kovanci – a tem ne gre zaupati. Srebrni kovanci se vedno vrnejo k lastniku, zlati pa se spremenijo v listje in pepel.

Pa še eno zanimivo zapažanje: v vseh bajkah, legendah ali pravljicah gre za štacune z zlatom. Kaj pa ljubezen in duhovna rast in ideali in višje vrednote – skratka, tisto nekaj več, kar nas naredi dobre ljudi?!

Dlje ko živim, bolj prizemljena postajam. Verjamem vedno bolj, da je denar sveta vladar. Po eni plati je to tako. Po drugi plati pa denar res ni vse, ne moremo vsega kupiti z denarjem, a šment, ostaja spoznanje, da pomaga pa zelo. Vprašajte kakšnega lačnega, pa ne iščite ga v bankah, sodobnih štacunah zlata …

Življenje bo lepo. Moja domovina, samostojna in neodvisna.
.

  • Share/Bookmark

jutro še spi

Zapisano pod: Haiku Tagi: — pohajalka ob 05:33, 24.12.2012

včeraj še dremlje

jutri postaja danes

in odgovarja

  • Share/Bookmark

Do 150

Zapisano pod: nekategorizirano Tagi: — pohajalka ob 05:34, 21.12.2012

Kako delujemo, kakšne odnose imamo med seboj, to so stvari, ki so bile vedno pomembne – že od Adama in Eve naprej. Že po naravi stvari se združujemo pri podobnih interesih, ker se potrebujemo, ker skupina ljudi ni le seštevek posameznih članov v njej, nastane nov živ organizem.

Učenjaki, sodobni in prazgodovinski so proučevali skupine ljudi. Oboji so prihajali do zelo podobnih rezultatov ob odkritju naravne omejitve družbene pretočne zmogljivosti posameznikovih možganov. Drugače povedano: proučevanja o tem, koliko folka sfolgajo naši možgani za uspešno delovanje v skupini.

Kljub grozečemu iztekanju časa do najavljene apokalipse za danes je dobro vzeti v obzir nekaj matematike zaradi predvidene epidemije demonstracij po slovenskih mestih tik pred koncem sveta. Če bodo demonstracije uspele, bomo zares doživeli konec v obliki konca države, kakršno imamo še danes. Demonstrirali bomo namreč za eno lepo pravično državo, kakršno si zaslužimo vsi državljani, z izjemo tistih, ki so to pravično državo prostodušno zafurali ob pretiranem vživljanju v lastne interese in koristi. Kazen namreč mora biti, kazen je vzgojna, je povedal Zvezdici Zaspanki že boter Meseček.

Pomembno številčno izhodišče pri vsem dogajanju konca in povzročanja novega začetka je 150. Takole so ugotovili učenjaki. Ljudje se med vsemi primati družimo v največje skupine, ker smo edine živali z dovolj velikimi možgani za obvladovanje zapletenosti te družbene ureditve. Učeni britanski antropolog je razvil enačbo, v katero vstavi razmerje neokorteksa, ki se ukvarja z zapletenimi miselnimi procesi in presojanjem, v primerjavi z velikostjo možganov. Za vrsto Homo sapiensa dobimo število 147,8 ali na okroglo 150. Enačba je en lep primer sodelovanja različnih panog znanosti, zgled interdisciplinarnosti za visoke politične nivoje oblasti.

H.S. je z evolucijo pridobil razvitejše in večje možgane torej zato, da lahko obvladuje zapletenost večjih družbenih skupin. Mogoče je seveda, da so naši politiki v tistem evolucijskem obdobju špricali, ker popolnoma enaki vendar nismo vsi med seboj. Imamo možgane, ki odstopajo od povprečja glede razvitosti in velikosti.

Družbeni odnosi so zahtevni in zapleteni, kar je razvidno, ko poskušamo slediti dogajanju pri manjših številkah. Če pripadaš recimo skupini petih ljudi, moraš slediti desetim ločenim odnosom – svojim odnosom s štirimi drugimi v svojem krogu ter seveda še šestim drugim dvosmernim odnosom med ostalimi. Tako je to, ko rečemo, da poznamo vse v svojem krogu. Razumeti je treba osebno dinamiko skupine, obvladovati različne osebnosti, skrbeti, da so vsi srečni, zadovoljevati lastne zahteve … tako, kakor pričakujemo od ene lepe pravične države, ampak takrat gre že za neobvladljive cifre folka in se vse sfiži …

Če pripadaš skupini dvajsetih ljudi, se moraš ukvarjati že s 190 dvosmernimi odnosi – 19 je takih, v katere si sam vpleten, 171 pa je odnosov med drugimi člani skupine. Skupina je petkrat večja, količina obvladovanja informacij, ki je potrebna za to, da ‘poznaš’ ostale člane, pa se je povečala kar dvajsetkrat. Če znova primerjamo s cifro ljudstva v eni lepi in pravični državi, ko gre za mnogo večje povečanje skupine, je ustvarjeno občutno neskončno dodatno družbeno in intelektualno breme. Ni nenavadno torej, da se skupina na najvišjih nivojih rada in uspešno ukvarja s samo seboj, saj družbene pretočnosti v njihovih možganih ni več smiselno pričakovati ob dvomilijonski cifri.

V povzetku: zdi se, da število 150 predstavlja največje število posameznikov, s katerimi imamo lahko pravi družbeni odnos, kjer še vemo, s kom imamo opravka. Vemo, kdo so člani skupine in tudi to, kako so povezani z nami. To je število ljudi, ki se ti jim ne bi bilo nerodno nenapovedano pridružiti pri pijači, če bi v ‘štariji slučajno naletel nanje. Najbrž jih je v vladi več kot 150, pa jih stežka razumemo in jim moramo slediti z neštetimi inšpekcijskimi službami in podobnimi nadzornimi organi.

Za te ugotovitve obstajajo tudi trdni zgodovinski dokazi v antropološki literaturi iz celega sveta. Celo za vojaško organiziranost obstaja vzorec 150. Z izkušnjami so vojaški eksperti prihajali do spoznanj, da učinkovite vojaške enote ne morejo biti občutno večje od 200. Enote so trmasto zapikane v takšno številčnost verjetno zato, ker iz ozadja lahko generali lažje nadzorujejo in koordinirajo akcije, kljub napredku v komunikacijski tehnologiji, še danes.

Vojaški načrtovalci so v stoletnih izkušnjah odkrili, da je težko dovolj seznaniti med seboj večje število ljudi, da bi lahko med seboj delovali kot učinkovita enota. Za vsako področje skrbi čim manjše število ljudi, odgovornost za področja je stalna in nanjo okoliščine ne vplivajo. Državni aparat je podobno organiziran kot vojska, a naš se je razsul v klane po do 150 že davno nazaj in ga žingajo vsak klan po svoje in si podaja med seboj le eno ljudstvo.

Srečamo se končno s paradoksom epidemije: da lahko ustvariš nalezljivo gibanje, moraš najprej ustvariti mnogo majhnih gibanj. Kot bi stal za današnjimi demonstracijami en dober šolan in premeten organizator, potekale bodo po večih slovenskih mestih, po skupinah. Če bodo potekale na primerni ulični jakosti, se bomo slišali med seboj. Od posameznih skupinic je slišati zahteve po takojšnjem odstopu vladajočih, predčasnih volitvah, tehnični vladi – skratka: vlada v imenu ljudi in za njihovo blaginjo se zahteva. In kajpak ena lepa in pravična država!

Koliko vsega je naloženega v en sam dan, ki se mu že odštevajo minutke … In če dobimo jutri eno lepo pravično državo, kaj je ne bomo zafurali prav tako kot to, ki jo imamo zdaj? Ljudstvo, uporabniki te države, bomo ostali isti, le kroženje na ‘delovnih mestih’ bo steklo kot gladko namazan stroj izkušenj preteklih desetletij.

  • Share/Bookmark

Pretakanja

Zapisano pod: nekategorizirano Tagi: — pohajalka ob 10:38, 20.12.2012

Ljudje – o ljudeh so povedali učenjaki
Delovanje naših možganov je še kar velika skrivnost, pa čeprav jih učenjaki na mnogih področjih vneto in masovno proučujejo. A glavnina raziskovanj poteka s poskusi, testi, ali kakšnimi drugimi preverjanji posameznikov. Nemalokrat rezultate učenjaki primerjajo vzporedno s poskusi na živalih.
Zgodnji jutranji sprehodi prav kličejo po razmišljanjih vseh vrst in v spokojnem prebujajočem jutru je še najlaže vse informacije prejšnjega dne, tudi po sistemu jutro-je-pametnejše-od-večera, razvrščati in pospravljati po predalih.
Tudi kakšen naravni pojav, recimo deroča Ljubljanica po obilnejšem deževju, po stekanju skopnelega snega v njeno strugo, še ta lahko pojmovno poveže zaključek, kako zelo smo tudi sami naravni pojav. Kot ima svojo zmogljivost rečna struga, jo imamo tudi ljudje, jo imajo naši možgani. Če se v reko zlije v kratkem času veliko voda, gre voda čez rob, obrežje in bližnja sicer suha področja so nenadoma pod vodo.
Če v človeka v kratkem času zdere večja množica informacij, kot so jih možgani zmožni sproti predelati, se višek informacij izgubi, se prelije preko možganskih pretočnih zmogljivosti. Tako nam pobegne v svet mnogo uporabnih in v bistvu zelo potrebnih informacij za naše delovanje. Torej, z drugimi besedami: človeška bitja lahko hkrati obvladamo le določeno količino informacij.
A tudi informacije so različnih vrst in jih možgani različno jemljejo vase in jim odmerjajo pomembnost po prostoru, ki ga imajo na voljo. Gre za naravno omejitev in ne za napako v delovanju možganov. Tako je, kot bi v možgane prišla ta omejitev z učenjem ali pa je zgolj posledica zasnove našega živčnega sistema. Omejitev je pravzaprav dobra, saj skrbi, da ostaja naša pretočna zmogljivost v okvirih.
Sodobni digitalni telefonski aparati imajo množico prijaznih spominskih funkcij, pa nam ni treba veliko razmišljati o telefonskih številkah. Celo več, še tiste cifre, ki smo jih imeli še pred nedavnim v glavi, so izginile iz spomina. Težko se jih je domisliti, kot bi se jih morali učiti znova. Pomaga, če se s prsti in očmi sprehodimo po številčnici, pa si možgani za priklic številke pomagajo z zaporednjem gibov prstov, ki so morda ostali v spominu.
Že Bell je želel imeti čim daljšo telefonsko številko, zaradi možnosti skrajnega povečanja telefonske zmogljivosti, vendar pa številka ni smela biti daljša, kot si jo je še mogoče zapomniti. Običajni, povprečni ljudje si zapomnimo zaporedje zgolj sedmih številk, če jih je več, je presežena zmogljivost pomnenja in napačnih klicev je več.
Če bi gledali v ekran z naglo utripajočimi pikami in bi jih skušali prešteti, jih bomo najverjetneje pravilno prešteli le do največ sedem, vse kar je več, bo zgolj ugibanje. Če spijemo dvajset kozarcev enake pijače, vendar različno osladkane, jih bomo zmožni razdeliti zgolj v šest ali sedem kategorij, potem bodo ocene napačne. Tudi pri razvrščanju tonov je enako, večina ljudi lahko razdeli tone samo v približno šest različnih kategorij, potem pa začno tlačiti različne tone v isto kategorijo.
Ti primeri so s področja človekove intelektualne zmogljivosti; čeprav gre za enostavne teste, je govora o naši sposobnosti obvladovanja surovih informacij. Omejeni pa smo tudi v čustveni pretočnosti, čustveni zmogljivosti.
Ko si zadamo nalogo, da v eni minuti spišemo seznam vseh ljudi, ki jih poznamo, pa bi nas njihova smrt resnično prizadela, bomo zelo verjetno prišli do približno ducata imen. Tolikšen seznam je spisala večina testiranih ljudi, ki so morali odgovoriti na to vprašanje. Ljudje iz seznama bi v nas vzbudili sočutje, zato psihologi rečejo tej cifri skupina sočutja.
Te skupine niso večje v glavnem zaradi časa, ki ga namenjamo tem ljudem. Pozornost jim namenjamo po telefonu, osebno ali pa o njih veliko premišljujemo in nas skrbi zanje. Biti najboljši prijatelj zahteva čustveno energijo in gojitev globokih čustev je naporna.
Človek se je pač razvil že davno nekoč nazaj v zgodovini, razvil se je tako, da odlično obvladuje manjše število ljudi, kratke razdalje in kratka časovna obdobja. Ta življenjska razmerja so tudi danes še vedno najpomembnejša.

  • Share/Bookmark

Novo jutro, nov dan

Zapisano pod: nekategorizirano — pohajalka ob 06:22, 19.12.2012

Brez prestanka se nam dogaja življenje, ampak kakšna mala pavzica pa se le zgodi vmes. Pred dnevi sem imela operacijo, ki naj bi bila nezahtevna. Izkazala se je za malo zahtevnejšo, kot so bile obljube, in šmet, še spremljajoče zadeve niso bile nezahtevne – kot pri vsaki operaciji pač.

Ker sem dobila nekajdnevni time-out, sem bila današnje jutro prvič na daljšem sprehodu s svojo peso. Počakala sem do prvega svita, potem pa pot pod noge in kratke tačke moje jazbečarke. Počutim se zmagovalno, čeprav sem rabila po povratku kar večji dneva počitka. Hodili sva kar okroglo urico in pol, v glavnem ob Ljubljanici.

Jutro se je mehko in nežno prebujalo. Na sprehajalni poti so kolesarji vozili po peš-poti, midve s peso pa malo po tej, malo po kolesarski potki. Ker ni bilo gneče, se je vse lepo izšlo. Ljudje so so vozili z avti izpred svojih hiš v svoje službe. Videti je, da imajo delo, sicer ne bi tako zgodaj hodili zdoma. Pasji sprehajalci pa so še spali. Paše mi mir, sproščenost, čeprav sem bila nekaj dni zaprta v stanovanju.

V Ljubljanici sem pogrešila labode. Ko sem bila zadnjič tukaj s peso, jih je bilo skoraj nešteto. Same bele pikice, ki so nenehoma širile in dvigale krila pod mostom. Vmes še race in racaki, pa nutrije in na mostu golobi. Na polju tam daleč galebi in srake. V zraku spokojna jutranja tišina. Prav čarobno vzdušje, meni pa dano, da sem bila tam.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |