in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

All Hallows Eve = Halloween

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 19:18, 13.10.2020

Halloween izvira iz “All Hallows Eve”, po slovensko “večer vseh svetih”. Pred tisočletjem in pol je namreč angleška beseda “hallow” pomenila sveto osebo, navadno svetnika. Halloween so praznovali 31. oktobra, to je večer pred vsemi svetimi oz. današnjim dnevom mrtvih 1. novembra.

Kelti so bili tisti, z njimi se je začelo. V bistvu Kelti niso bili zanemarjeni suroveži, kot so jih nam prikazovali zadnja desetletja. Kot takšne so jih imeli zaradi zares pristranskih rimskih in grških zapisov o njih. Kelti niso imeli svoje pisave, zato seveda za seboj niso zapustili svojih zapisov oz. pisnih virov. Arheološki ostanki Keltov pa pripoveduje povsem drugo zgodbo o njih, kot zapisi njihovih sovražnikov. Tako je pač že od nekdaj, zgodovino pišejo zmagovalci …

Kelti so imeli napredno trgovsko mrežo in bili bogato ljudstvo, imeli svoj koledar in neverjetno natančno so napovedovali sončne in lunine cikle. Bili so odlični mojstri obdelovanja kovin, kar je koristilo obdelovanju polj in izdelavi orožja. Kot dobri trgovci so obvladali tudi gradnjo cest, saj so bile te predpogoj za trgovino, poznali so zdravila in imeli lasten zakonik.

Na področju verovanja so imeli več bogov in verjeli so v posmrtno življenje. Zdaj pridemo do 31. oktobra: po njihovem so lahko duše mrtvih prehajale iz onega sveta v tostranstvo le enkrat v letu, na praznik samhain, ki so ga praznovali 31. oktobra. Ta dan je pomenil konec rodnega obdobja in začetek zime, hrane je bilo v izobilju za praznovanje. Svečeniki – druidi so zakurili ogromen kres, ognjišča po hišah so pogasili. Ljudje so prihajali h kresu in odnašali ogenj v svoje domove in z njim na novo zakurili doma. Podobno pozna Katoliška cerkev, ko otroci dan pred veliko nočjo otroci po domovih raznašajo blagoslovljeni ogenj, s katerim pripravijo gospodinje velikonočne jedi.

Zaradi verjetja, da duše mrtvih potujejo med tem in onim svetom, so se pojavile legende o pošastih, demonih, in drugih nadnaravnih bitjih. Napovedovanje prihodnosti je tudi zbujalo domišljijo, pomagali so si z zeljem, lešniki. Na Irskem so izdelovali slamnate može, z njimi uganjali norčije in gospodarji so morali pred veseljaki poskriti svoje hčere. V tem mističnem času so našle svoje mesto tudi vile, ki niso vse prijazne.

Halloween so spremljale tradicionalne jedi, najznačilnejše je jabolko, ki je še keltskega izvora. Cerkev ga je uspešno pokristjanila, saj simbolizira drevo spoznanja, znanje, spoznanje. Z ljubeznijo je bilo povezano metanje lešnikov v ogenj, zelje pa so metali v različne tarče. Razširjeni so bili dušni kolački, ki jih poznamo še danes, o njih je pisal Cankar.

Sčasoma se je praznovanje obdržalo v Združenem kraljestvu le na podeželju, pred desetletji pa se je zgodba obrnila, ameriški vpliv je obudil že skoraj pozabljeno tradicijo, pristne angleške (keltske) tradicije pa je vedno manj. Mnogi Irci in Škoti so v času krompirjeve plesni zaradi lakote migrirali, množično v ZDA ter tja prenesli tudi praznovanje halloweena. Konec 19. stoletja so se tam začele v času praznovanja pojavljati izdolbene osvetljene buče.

Tradicija osvetljenih buč izvira iz izdolbenih rep in kolerab na Irskem, ki so jih uporabljali za svetilke. Če so jih postavili na okenske police, so odganjale zle duhove, ali pa so jih mladi fantje postavljali na neobičajna mesta, da so strašili mimoidoče. V Ameriki so v času halloweena prikladno dozorele oranžne buče, ko pa je W. Irving dodal knjižno podlago v Legendi o speči dolini, je smejoča oranžna buča postala kultna.

Še o čarovnicah, ki pa nimajo izvora pri Keltih. Britanci so halloween povezovali z mačkami in so verjeli, da jih čarovnice ta večer spremenijo v konje in jih nato jahajo. V ZDA pa izročilo govori o tem, da čarovnice za halloween mačke skuhajo in njihove kosti operejo v studencu, nato pa jih obišče hudič, ki jim podari čarovniško moč črne magije.

Norčavost ob halloweenu je počasi ušla čez rob dobrega okusa. V Kanadi se je začela tradicija s prosjačenjem otrok, “trick or treat” (dajte sladkarijo, če ne vas začaramo). Z razvojem industrije se je povečaj tudi nabor kostumov, kar je omogočilo vključevanje v praznovanje (beri: razgrajanje in izsiljevanje) mnogih marginalnih skupin. Halloween parada v New Yorku je ena najbolj množičnih na svetu, Disney v Parizu tudi namenja halloweenu veliko pozornosti, kulturni festival Calaveras e v času pred 1. novembrom ena od najpomembnejših tradicionalnih prireditev v Mehiki. Halloween je tako v poldrugem tisočletju z oplemenitenjem različnih kultur postal globalni praznik, ki ga je težko spregledati. Američanom predstavlja zabavo za otroke, Rusom možnost svobodnega izražanja, Skandinavcem pa zadnjo zabavo pred dolgo zimo.

Pred nekaj sto leti so halloween razumeli kot mešanico poganstva in krščanstva, čarovnije, meditacije in glasbe. Keltski druidi bi gotovo težko razumeli smisel ali pomen osebe, ki je našemljena v banano ali še kaj neumnejšega. Tudi irski katoliki iz 19. stoletja ne bi mogli verjeti svojem očem, ko bi videli deklico, napravljeno v krvavo šolarko, ali mladeniča, odetega v velikanski kondom. Brez dvoma se je stik s tradicijo povsem izgubil in je vse skupaj postalo globalno maškarada.

Srž praznika, in tega ne bi smeli pozabiti, je spomin na preminule svojce, prijatelje in znance – z molitvijo, mislijo ali svečko. Morda nam bodo sorodne duše, s katerimi se bomo morda nekoč srečali, hvaležne.

  • Share/Bookmark

Čas pred časom

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: — pohajalka ob 07:37, 15.12.2019

Po predkrščanskem izročilu je bil ves svet okrog zimskega solsticija odprt za vse dobro in vse slabo, duhovi so tiste dneve še posebej dejavni, zato naj bi bilo mogoče ne le uspešno napovedovati prihodnost v teh dneh, ampak izročilo prepričljivo obljublja prihodnost s čaranjem tudi spremeniti. Tako so obstajali mnogi obrazci in mantre za čaranje v predkrščanskem božičnem času, kot tudi danes lahko z molitvijo primolimo zase in za svoje drage kaj dobrega.

Krščanstvu ni uspelo popolnoma prekriti predkrščanskih šeg v obdobju najkrajših dnevov v letu. Delno so se ohranile ob nekaterih dneh krščanskega koledarja v obdobju od vseh svetih, 1. novembra, pa do pusta, ki je že na pragu pomladi.

Brez jaslic in božičnega drevca za božič ne gre danes in ni šlo v preteklih stoletjih. Prve jaslice so že leta 1560 postavili jezuiti na Portugalskem, zagotovo pa so jih imeli tudi v jezuitski cerkvi pri sv. Jakobu v Ljubljani že sredi 17. stoletja. Iz cerkva so se jaslice razširili po meščanskih domovih, v začetku 19. stoletja pa so prišle na podeželje.
Božično drevce so Slovenci prevzeli v 19. stoletju od Nemcev. Med slovenskim kmečkim prebivalstvom je božična smreka ostala neznana do 1. svetovne vojne. Najprej so smrečico obeščali pod strop, po drugi svetovni vojni pa je postalo božično drevo predvsem na javnih mestih novoletna jelka, postavili so jo po božiču in je bila znamenje socialističnega obdobja. Po osamosvojitvi so se vrnili stari časi z božičnim drevesom v javnosti.
Božično obdarovanje, kot ga pozna dediščina na slovenskem narodnostnem območju, je bilo nekoč skromno. Otrokom so na božični večer metali lešnike in orehe, temu so rekli božičnica in ta nima nič skupnega z božičnico, ki jo dandanes talajo bolje stoječa podjetja svojim zaposlenim, ne direktno njihovim otrokom. Ponekod so verjeli, da prinašalec darov v sveti noči daje darove v čevlje, ki so bili za ta namen nastavljeni na ognjišču. Drugje so verjeli, da na sveti večer nosi darila Jezušček, da je Jezušček tisti, ki obdaruje z božičnimi darili. Šele v obdobju med obema svetovnima vojnama se je pri nas, vsaj v mestnem okolju, uveljavilo tudi božično obdarovanje odraslih.
Vsaj do sredine 20. stoletja je bilo na božični večer v navadi vedeževanje o prihodnjem letu in čaranje. Po ljudskem verovanju naj bi bilo mogoče slišati živino, ki naj bi se med seboj pogovarjala o dogodkih v prihajajočem letu. Dekleta so si želela s tresenjem bezgovega grma pričarati ženina.
Na božični dan, 25. decembra, razen odhoda k maši ni bilo v navadi odhajati z doma. Tako tudi na obiske niso hodili, ker bi po ljudskem verovanju s tem prinesli nesrečo v obiskano hišo. Kosilo je moralo biti obilno. Ponekod so že na božični dan, drugje pa šele na novoletni dan ali na dan sv. treh kraljev, 6. januarja, načeli božični kruh, ponekod znan kot poprtnik. Ta obredni kruh v obdobju od božiča do sv. treh kraljev, ki so ga ponekod sestavljali trije hlebci, je bil “boljši kruh”, torej iz bele moke, masla in mleka, okrašen s testenimi kitkami in ptički ter letnico prihajajočega leta.
Položili so ga na božično mizo in pokrili s prtičkom, poleg pa pogosto dodali denimo skodelico z blagoslovljeno vodo, vejico iz cvetnonedeljske butare in razpelo. Verjeli so, da ima zdravilno ali magično moč. Prvi opis božičnega kruha na slovenskem narodnostnem območju je iz 17. stoletja, ponekod pa ga še vedno pečejo. Poprtnik je po drugi svetovni vojni izpodrinila potica, ki je bila na Kranjskem 17. stoletja kmečka, meščanska in plemiška božična jed z nadevom iz orehov in medu.
Božič je družinski praznik, praznik celotnega gospodinjstva. Na večer pred božičnem, na sveti večer, so molili ob jaslicah in peli božične pesmi. Obredno so kadili s kadilom in kropili z blagoslovljeno vodo hiše, gospodarska poslopja in polja. Ponekod, zlasti ob hrvaški in furlanski meji, so zanetili božični panj ali štor, o čemer je pisal tudi Valvasor. A je omenil tudi, da so duhovniki proti tej šegi, pri kateri so štoru celo dajali jesti. Do božičnega večera so bili domovi že okrašeni z božičnim okrasjem in jaslicami, od prehoda z 19. na 20. stoletje tudi z božičnim drevesom. Zlasti na podeželju je bila vsaj do 60. let 19. stoletja večerja postna, medtem ko so po vrnitvi s polnočnice pogosto jedli koline.

  • Share/Bookmark

Kazalniki dobrega življenja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , , , — pohajalka ob 07:10, 2.10.2018

Kazalniki dobrega življenja v ljubljanski občini po 12 letih Jankovićeve vladavine v najlepšem mestu se gibljejo od močno zgoraj do močno spodaj. Vsi kazalniki pa se seveda nanašajo na keš, dostopnost do keša in premoženja, do dela, stanja zdravja, o dostopnosti do zdravja pa pač nič v tem kontekstu.
Po številu prebivalcev je Ljubljana največja občina, po povprečni plači pa druga.
Po brezposelnosti so Ljubljančani na 156. mestu. 83 % Ljubljančanov dela v Ljubljani, kar je precej pri vrhu v slovenskem povprečju.
S povprečno plačo si Ljubljančan v Ljubljani lahko kupi le 0,54 m2 stanovanja (le še v šestih občinah je podobno). Povprečna uporabna površina stanovanja v Ljubljani je 68,4 m2, kar je v Sloveniji zelo malo glede na druge občine.
Ljubljana še vedno sodi med najbolj zapufane občine.

Kazalniki, več ali manj selektivno izbrani za delovno aktivno ljubljansko prebivalstvo, 12 izbranih:

Povprečna starost Ljubljančanov je 42, 5 let (64. mesto med slovenskimi občinami).
35,8 % Ljubljančanov je bolj izobraženih, z višjo in visoko izobrazbo (2. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna uporabna površina stanovanja je 68,4 m2 (203. mesto med slovenskimi občinami).
Delež naseljenih stanovanj brez kpl osnovne infrastrukture znaša 2,3 % (12. mesto med slovenskimi občinami).
Število osebnih avtomobilov na 100 prebivalcev znaša 52.057 (179. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna cena stanovanjske površine je 2.226 € (2. mesto med slovenskimi občinami).
Dostopnost stanovanj, 0,54 m2 stanovanja se dobi za povprečno ljubljansko plačo (206. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna plača je 1.208,19 € (2. mesto med slovenskimi občinami).
Stopnja registrirane brezposelnosti znaša 8,7 (156. mesto med slovenskimi občinami).
Prihodki gospodarskih družb na prebivalca so 124.532, 90 (5. mesto med slovenskimi občinami).
P rejemniki zdravil zaradi duševnih motenj 14,58 (70. mesto med slovenskimi občinami)
prejemniki zdravil zaradi sladkorne bolezni 4,6 (47. mesto med slovenskimi občinami)

Če bi … če bi čebula če ne imela, bi bila bula in prav to bi se zgodilo s kazalniki, ko bi merili po litrih mleka in kilah kruha iz ene penzije. Ali pa iz ene denarne socialne pomoči. Ali pa v zadnjem obdobju še posebej pereča problematika, kako si naj starostnik zagotovi plačilo oskrbe v domu ostarelih in nemočnih, s penzijo, ki doseže tretjino položnice!

Kako je mogoče, da nevladniki po upokojenskih društvih ne dajo na svetlo deležev, primerjav, dostopnosti in podobnikih kazalnikov posebej za starejše? Kje se skrivajo nevladne organizacije po Sloveniji, saj jih je nekaj tisoč? Kdo meri deleže dobrega življenja za ranljive skupine prebivalcev Slovenije?

Nevladne organizacije so tiste organizacije v Sloveniji, ki naj naredijo tisto, kar država ali lokalna skupnost ne naredi, pa bi morala. So tudi tiste, ki so kompetentne, da državo opozarjajo na nedelo, na pomanjkljivosti in druge felerje, ki državljanu ali meščanu ne omogoča pogojev za dostojno delo in dostojno ter varno starost. Dobro življenje … heh!

  • Share/Bookmark

Kvas, kruh naš vsakdanji

Zapisano pod: Narava Tagi: , , , — pohajalka ob 18:16, 19.09.2018

Kvas nedvomno v nas vzbuja močna čustva in občutek blagostanja, preskrbljenosti, sitosti. Pa so občutki kar upravičeni, kar prepričljivo povedo številke: odrasel Evropejec na dan zaužije povprečno 3,5 g svežega sisnjenega kvasa, ocena pa temelji na povprečni porabi 180 g kruha, pekovskih izdelkov in peciva dnevno. Na težo moke se namreč uporabi približno 3 % kvasa.

Brez kvasa ni kruha. Gre za proces fermentacije kruha, kvas je tisti, ki prispeva k nežnemu in prefinjenemu okusu ter vonju, hkrati pa poveča hranilno vrednost. Brez kvasa ne pride do fermentacije, zato ni mogoče pripraviti kruha brez njega. Tudi kruh, ki ga pripravimo s kislim testom vsebuje kvasovke.

Kvas in fermentacija sta del naše prehrambne dediščine že tisočletja. V vseh kulturah velja, da so fermentirana živila bistvena za človeštvo, ker so bolj hranilna, okusnejša, lažja za prebavo in varnejša.

Kvas so poznala že predneolitska ljudstva, zato imamo kvas lahko za človekov najstarejši ‘kultiviran’ mikroorganizem. Prav takšne kvasovke, ki jih uporabljamo danes za peko kruha, izdelavo vina in piva, so za pripravo kruha uporabljali že Babilonci in Egipčani pred več kot 5000 leti. Lastnosti kvasovk je ‘študiral’ tudi Pasteur sredi 19. stoletja in od takrat naprej so znanstveniki odkrili številne in različne prednosti kvasovk na področju varnosti hrane, prehranjevanja, okusov ipd.
Danes ga uporabljamo na različnih prehranskih področjih: fermentirane pijače, kot so pivo, vino ali žganje, solatni prelivi, začimbe, juhe in začinjene omake, probiotični izdelki, prehrambna dopolnila za ljudi in živali ipd.

Kvas prispeva 34 % pantotenske kisline, 15 % tiamina, 12 % cinka, 10 % folne kisline, 10 % kalija in 8 % vlaknin, ki se redno nahajajo v pečenem kruhu. Znano je tudi, da kvas vsebuje še številne vitamine, predvsem iz skupine B.

Pridelava kvasa je okolju prijazna: proizvodnja ne zahteva pesticidov, glavne surovine, ki se uporabljajo v procesu proizvodnje so kmetijskega porekla (sladkorna pesa in sladkorni trs), pridelovalci pa več ali manj dejavno spodbujajo razvoj novih načinov za varčevanje z vodo, energijo in odpadki. Tako trdijo prav pridelovalci kvasa.

Kvasovke spadajo med glive, zato je kvas dober tako za vegetarijance kot vegane – pa vse vsejedce seveda tudi. Postopek proizvodnje svežega kvasa baje ne vključuje nobenih živalskih izdelkov. Še posebej je kvas pomemben kot bogat vir beljakovin (vsebuje jih 45 do 55 %).

Danes peki po vsem svetu uporabljajo visoko specializirane kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae.

Kvas je živ. Kvasovka je živ enocelični organizem, ki je ni mogoče ustvariti kemično. Od nekdaj so prisotne v naravi okrog nas. Kvasovke so kultivirali pridelovalci kvasa z izbiro kvasovk in njegova naravnost je (zaenkrat še) ohranjena.

Končno pa še o kvasu kot prehranskem dopolnilu, ki pomembno prispeva k zdravju, predvsem zdravju nohtov in las, bogat je z beljakovinami, vlakninami, vitamini B in minerali. Prav zares na koncu pa še o živosti kvasovk: ko kvasovke ne proizvajajo več plina, ki povzroči vzhajanje testa, po peki kruha kvasovke umrejo, skratka niso več žive.

Pod črto še o kislem testu: kislo testo je zmes za pripravo kruha, ki prav tako vsebuje kvas. Nastane po dolgotrajnem postopku fermentacije zmesi moke in vode, kjer nastajajo kvasovke, mlečnokislinske in ocetnokislinske bakterije. Prisotnost in delovanje mlečnokislinskih bakterij prispeva k značilnemu rahlo kiselkastemu okusu končnega izdelka.

  • Share/Bookmark

Uredbe in kalkulacije za odpadno embalažo

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 07:27, 29.08.2018

Zgodba o embalaži se še ne bo končala. Centri za odpadke pokajo po šivih in ne vedo kam in kako z njo, še kar vztrajamo pri ločenem zbiranju odpadkov, težave z odpadki pa politika rešuje z novimi uredbami, ki potegnejo iz žepov državljanov vedno več denarja.

Prihodnje leto tako pride s 1. julijem pride nova sprememba v zbiranju odpadkov, ki jo predpisuje država. Odpadno embalažo bomo zbirali od vrat do vrat, zato se bodo slovenski zbiralci odpadkov soočili z izzivom obvladovanja stroškov logistike zbiranja, na katere logično centri za pripravo sekundarnih surovin ne morejo vplivati.

Ukrep, ki sledi, je podražitev zbiranja odpadne embalaže, tega ni mogoče uganiti. Kdo bo plačal, pa tudi ne. Vsake toliko se pač pojavi v medijih članek o težavnih odpadkih in težavnem zbiranju, kar služi počasnemu (s)kuhanju državljanov v velikem državnem loncu segrevajoče vode.

Uveljavitve novih cen ne bodo mogoče brez občinskih svetov, brez predhodnih potrditev občinskih svetov. Pred nami so letos lokalne volitve, na katerih moremo občani vplivati na izbor tistih, ki bodo sestavljali občinske svete. Čigav oz. čigava je kandidat oz. kandidatka za svetnika, je le obrobnega pomena, manj pomemben kriterij za izbiro na lokalnih volitvah. Kdor ne bo volil, kdor se ne bo odločal za svojo prihodnost v svojem lokalnem okolju, velja zanj, da se strinja, da daje tihi pristanek s svojo ‘nemočjo’.

Povprečna položnica za ravnanje z odpadki v Ljubljani znaša 8 € na gospodinjstvo in je trenutno najnižja v Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Vsi trije stebri niso dovolj

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:36, 27.12.2017

Stebri za varno starost bi morali biti po fizikalnih zakonih štirje. Vsak vogal bajte je treba podpreti, sicer govorimo o ‘šantavosti’.

Zgraditi jih moramo sami, ker država nima ali pa ne more uspešno sfinancirati starosti ljudem, ki so v tretjem življenjskem obdobju – starost je to. Stara pa je tudi slovenska družba. Od osamosvojitve do zdaj je šele dobro iz pubertete, stari smo po rojstnih datumih večine državljanov. Demografski podatki pač ne lažejo.

Dočakati zrela leta, upokojitev, starost, tretje obdobje življenja … danes niti ni tako težko, saj živimo tako rekoč v zlatem obdobju človeške zgodovine. Seveda je za preživetje treba delati, delati je bilo treba v vseh zgodovinskih obdobjih, a so dobrine za preživetje družine ali posameznika dostopnejše kot kadarkoli.

V moji mladosti je bilo normalno, da otroci niso šli na morje, če družina ni imela denarja za to. Da nismo imeli vsi učenci vseh šolskih potrebščin, sem izkusila na svoji koži. Danes imamo nebroj ‘humanitarnih’ akcij, takih ad hoc in takih, ko se humanitarec obveže sofinancirati otroka do polnoletnosti.

Po mnogih kazalcih lahko sklepamo, da so humanitarnih akcij danes vedno bolj potrebni starci, tisti državljani, ki so delali, dokler so lahko, tisti, ki so se zaupljivo (ali butasto, pardon, naivno) zanašali na medgeneracijsko finančno sodelovanje do smrti. Zdaj večina pokojnin v naši državi ne preseže izračuna za prag revščine. S starostjo smo danes mnogo bolj obremenjeni kot nekoč.

Kako naj bi bilo v starosti? Starostnik naj bi trošil fatamorganskih 80 % po zadnji plači kar pomeni takole preko palca, da ima skoraj za polovico premajhne skupne dohodke (torej penzijo). Nekdo se prav nesramno in brezbrižno dela norca iz starcev … V delovni dobi bi bilo treba dajati polovico dohodkov na stran za starost, da bi približno prilezli do varne starosti, bi bili pa pod pragom revščine ob ostanku za sprotno preživljanje!

Nekaj ne štima: ali so bile in so plače prenizke, ali je penzijska politika postala karikatura sebe same? Res, nekaj ne štima. Politiki in zavarovalničarji predlagajo stebre:

- prvi steber je klasika, temelji na medgeneracijski pogodbi; je obvezen in pri večini upokojencev edini vir dohodkov;

- drugi steber se štuka iz obveznega dodatnega zavarovanja, kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki ga regulira država;

- tretji pokojninski steber se flika iz raznovrstnih možnosti individualnega pokojninskega zavarovanja v različnih naložbenih produktih (obveznice, delnice, vzajemni skladi, investicijska zavarovanja …) brez regulacije države.

Zanka varne starosti za večino baby-boom generacije je zadrgnjena na prvem stebru, ker ‘bejbumarji’ preprosto nismo vstopili pravi čas na vlak drugega in tretjega stebra, bili smo že prestari za učinkovite donose. Ujeti smo nekje vmes, v globočini pokojninske vrzeli.

Na mladih naj bi svet stal – pa ne bo, če ne bodo imeli zaposlitve, če ne bodo imeli zaposlitve z dovolj veliko osnovno plačo, od katere se odmerjajo prispevki – dodatki pač ne dajo varnosti v starosti, ne mladim ne starim.

Zadnji, četrti steber je delati do smrti. Kajpak delati za denar, ker prostovoljstva in humanitarjenja ni mogoče menjati v bližnji štacuni za ‘med in mleko’ … za kruh in sol.

  • Share/Bookmark

Prenos znanja in denarja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:02, 21.12.2017

Veseli december je sinonim za zapravljanje, morda je zato slovenska vlada podlegla potrošništvu in ne daje le obljub (ki je nič ne stanejo), ampak ustanavlja novo firmo (ki bo veliko stala davkoplačevalce). Ustanovitev slovenske čebelarske akademije je upravičena zaradi povpraševanja po čebelarskem znanju iz tujine (Bangladeš …) in prenosa znanja po navodilih Sporočila Evropske komisije o prihodnosti preskrbe s hrano in kmetijstva. Prenos znanja, pravzaprav prenos navodil fura Svet za kmetijstvo in podeželje*.

Pri predstavitvi mehanizmov nove SKP je Komisija dala na prvo mesto znanje in inovacije v podporo trajnostnemu kmetijstvu – http://www.mkgp.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12447/9730/

Sporočilo tako odraža tudi novo usmeritev evropske kmetijske politike, ki spodbuja odpiranje zunanje trgovine ter možnosti za nadaljnji razvoj evropskega kmetijstva. Komisija pa daje prihodnji SKP tudi novo vlogo na področju migracijske politike. V regijah izvora migrantov je treba okrepiti tudi naložbe in prenos znanja v kmetijstvu, da bi zadržali oz. dali nove perspektive tamkajšnjemu prebivalstvu (mišljena je predvsem Afrika).

Vlada je potrdila predlog novele zakona o kmetijstvu, ki prinaša tudi ustanovitev slovenske čebelarske akademije. Slovenska čebelarska akademija bo delovala kot oddelek Kmetijskega inštituta Slovenije, delovala pa bo na Brdu pri Lukovici, na sedežu ČZS. Morda bo domicil akademije potolažil mnoge čebelarje, ki so ‘darovali’ in ‘prispevali’ delo in finance za izgradnjo čebelarskega centra, ki naj bi bil po prvotnem konceptu izključno izobraževalni.

Namen akademije je prenos znanja in kompetenc drugim, mi itak vse znamo, še posebej čebelarji, ki so po svojem bistvu multipraktiki. Preprosto povedano bomo Slovenci lahko tržili čebelarsko znanje preko akademije. Zanka je, da bomo tržili čebelarsko paviljonsko tehnologijo AŽ panja, svet pa v glavnem čebelari v nakladnih sistemih …, kar daje slutiti, da bomo izobraževali novo formo čebelarjev v tujini – ljubiteljske čebelarje. Da bi šlo na bodoči akademiji za recikliranje starih praks mešanja megle (proračunskega denarja), bi bilo pa vendar bogokletno razmišljati že zdaj.

Minimalna distanca do v-luft-skakanja ob razglasitvi ustanovitve čebelarske akademije rodi kritično misel o zaščiti slovenskega znanja – tujina, prekaljeni podjetniki, dobri gospodarji … svoje znanje čuvajo kot punčico očesa, prodajajo pa nam produkte za naš denar … tujci praviloma iz naših naravnih virov … zakaj že je zamišljeno učiti tujce, kako bodo (še) konkurenčnejši od nas?

Slovenci bomo potegnili kratko pri tem kongresnem čebelarskem turizmu. O čebelarski šoli na poklicnem nivoju iz javnih sredstev ni govora ob slavnostni razglasitvi svetovnega dneva čebel. Pa saj imamo znanstveno in drugačno strokovno čebelarsko srenjo, na Biotehnični fakulteti in ad hoc predavatelje iz čebelarskih vrst za permanentno čebelarsko izobraževanje iz proračuna. Poučevanje na osnovi praktičnih izkušenj je lahko dvorezno (vsak čebelar fura svojo unikatno tehnologijo) in drago (vsi gor plačamo).

Konkretno, kako bo z gradnjo: akademija bo delno financirana iz proračuna, delno pa iz plačanih pristojbin; vsa dejavnost, ki jo bodo izkoriščali tujci, bo plačljiva. Polovico sredstev za njeno gradnjo bo prispevalo ministrstvo za kmetijstvo, pa nekaj promocije morda tudi, tako je najlaže zakonito zapravljati zaslužek nekoga drugega.

Pomembnost akademije je po besedah kmetijskega ministra v njenem programskem odboru. Sestavljali ga bodo predstavniki kmetijskega inštituta, ljubljanske biotehnične fakultete in veterinarske fakultete ter mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede – dodatni zaslužki za uporabnike proračuna kajpak. V odboru bodo sedeli tudi predstavniki srednjih šol, predstavnik kmetijskega ministrstva in ministrstva za izobraževanje (do tukaj še vedno uporabniki proračuna), trije predstavniki čebelarske zveze in predstavnik javne čebelarske službe (štirje ljudje iz ČZS in JSSČ, ki je v trenutni formi eno in isto, brez jasne razmejitve so bolj proračunski kot nevladni).

In še nekaj besed k svetovnem dnevu čebel – ustanovitev akademije je vlada izpeljala teden dni pred razglasitvijo svetovnega dneva čebel, na vladi pa so se lotili tudi organizacije ministrskega srečanja o pomenu čebel, čebelarji pa bodo imeli strokovni mednarodni posvet. Piskrčkov bo kar velika reč, gneča bo … in vsi, ki kaj dajo nase in na svoje podjetniške ideje, promocijo in te karierne reči, bodo takrat zraven! Kdor bo manjkal, bo mrtev nekaj časa.

Za kratek čas in zaradi pomembnosti informacije pa še malo h kmetijski noveli: sprememba zakona opredeljuje tudi, kaj je začasno in občasno delo v kmetijstvu. V kmetijstvu imamo značilnosti intenzivnosti del, ki so po času kratkotrajna – ob pravem času je treba opraviti veliko količino raznovrstnih del. Zakonska opredelitev začasnosti in občasnosti v kmetijstvu bi zmanjšala pogodbenost in jo spremenila v pravo delo, kjer se plačujejo prispevki. Uvaja se tudi pripravništvo v javnih službah za potrebe kmetijstva.

——-
* Svet za kmetijstvo in podeželje je posvetovalno telo ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ustanovljen na podlagi Zakona o kmetijstvu. Člani sveta so: dr. Emil Erjavec (predsednik; Biotehniška fakulteta v Ljubljani), Cvetko Zupančič in Franc Režonja (KGZS), Peter Vrisk (Zadružna zveza Slovenije), Boštjan Noč (Čebelarska zveza Slovenije), dr. Tatjana Zagorc (GZS), Marjan Vindiš (Sindikat delavcev v kmetijstvu), Anton Medved (Sindikat kmetov Slovenije), prof. dr. Branko Kramberger (Fakulteta za kmetijstvo Maribor), dr. Andrej Simončič (Kmetijski inštitut Slovenije), Tone Hrovat (Konzorcij biotehniških šol Slovenije), Irena Ule (Zveza kmetic Slovenije), Rok Damijan (Zveza slovenske podeželske mladine).

  • Share/Bookmark

Socialno podjetništvo, tudi socialna ekonomija

Zapisano pod: Domovina, Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 06:12, 25.11.2017

Slovenija je začasno dobila korak prednosti v socialnem podjetništvu, saj bo naslednje leto (2018) predsedovala manjši skupini članic EU na področju socialne ekonomije. Kaj imajo lahko od tega predsedništva prikrajšane in ranljive skupine posameznikov na trgu dela v Sloveniji? Vprašanje je še kako na mestu, saj je bistvo socialnega podjetništva prav zaposlovanje.

Obstaja Socialni vrh držav članic Evropske Unije, ki je potekal sredi novembra na Švedskem. Vrh je bil delovno poimenovan “Za pravična delovna mesta in rast”, Slovenija pa je dobila enoletni mandat za predsednikovanje Nadzornemu odboru Luksemburške deklaracije, ki je bila sprejeta še ne tako daljnega leta 2015. Maribor bo tako postal Evropska prestolnica socialne ekonomije za naslednje leto.

Pred začetkom Socialnega vrha se je odvila konferenca o vlogi socialne ekonomije v prihodnosti dela, predstavljen je bil panel »Ugodni ekosistemi za socialno ekonomijo«, pa tudi aktivnosti Slovenije v sklopu vzpostavitve in krepitve ekosistema socialne ekonomije v Sloveniji ter v navezavi na zeleno in krožno gospodarstvo ter blockchain tehnologije in distribuirano ekonomijo.

Na zasedanju Nadzornega odbora, ki je potekal v sklopu konference, so ministri in državni sekretarji držav članic nadzornega odbora na predlog Španije soglasno podprli državnega sekretarja v Kabinetu predsednika Vlade RS Tadeja Slapnika, državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade za predsednika nadzornega odbora in s tem tudi Republiko Slovenijo za predsedovanje in vodenje nadzornega odbora v letu 2018. Republika Slovenija bo v letu 2018 vodila povezavo 14 držav EU aktivih na področju razvoja socialne ekonomije na nacionalni in Evropski ravni. Vodenje nadzornega odbora bo Slovenija prevzela od Španije, ki je nadzorni odbor Luksemburške deklaracije vodila v letu 2017. Operativne in tehnične aktivnosti predsedovanja bo prevzel tehnični sekretariat predsednika, ki ga bo opravljalo nacionalno Združenje Socialna ekonomija Slovenije.

V Evropi se v zadnjih letih pomen in število teh podjetij precej povečuje. Po zadnjih podatkih je v tem sektorju zaposlenih deset odstotkov vse delovne sile. Delež slovenskih socialnih podjetij je tudi v porastu, v zadnji petletki bolj na SV naše države, žal pa mnoga po zaključku sofinanciranih projektov žalostno životarijo ali celo prenehajo z dejavnostjo. Tudi v socialnem podjetništvu in nič zastonj in nekdo jih mora pravično plačati, da bodo zagotovljene tudi pravične plače zaposlenih.

Socialno podjetništvo v teoriji: Socialno podjetništvo je inovativna oblika podjetništva z velikim čutom odgovornosti za družbo in ljudi. Za socialno podjetništvo je značilno, da so motivi poslovanja v razreševanju socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov družbe na inovativen način. Osnovni namen te alternativne oblike podjetništva je tržno delovanje ob upoštevanju načel socialnega podjetništva. Ustvarja nova delovna mesta za ranljive skupine oseb ter opravlja družbeno koristne dejavnosti. Tako kot klasična podjetja tudi socialna podjetja nastopajo na trgu, s to razliko, da dobička praviloma ne delijo, temveč ga vračajo nazaj v podjetje. Socialno podjetništvo je povezovalno, saj spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, ter na ta način krepi solidarnost v družbi.

Primer dobre prakse v osrednji Sloveniji: Zavod Eneja iz Ljubljane.

  • Share/Bookmark

Upor – tovarištvo – svoboda

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 08:05, 27.04.2016

Linijski politični manager, predsednik DZ, zapaža bistvo slovenskega naroda v uporu, tovarištvu in svobodi. Praznik 27. aprila praznujemo prav zaradi udejanjenja teh vrednot pred 75 leti.

Vendar med ljudmi se danes pripoveduje drugače, ljudje so se predvsem bali drug drugega – tako kot danes. Žalostno je, da vrednot upora, tovarištva in svobode ne živimo, zgolj praznujemo jih, kot bi se spominjali nečesa nepreklicno preminulega v nostalgiji prazničnih govorov.

Nesrečno dejstvo, da se upor udejani v vojni s pomočjo tovarištva zaradi pričakovane svobode, je kar spregledan. Vojna je namreč ubijanje, vojaki ubijajo, zato so tam. Kot prostovoljci ali mus-prostovoljci – v vseh vojnah se strelja v hrbet tiste, ki se ustavijo in nočejo naprej nad imaginarnega sovražnika v političnih glavah.

Danes, ko menimo, da živimo v miru, ni dosti drugače, še bolj je treba paziti na zaledje, na svoj hrbet. Upor je sprejemljiv, če se narod upre nasprotnim silam, jih je pa iz dneva v dan težje definirati, preobleke in parole se v hipu spremene v bližnji okolici.

Tovarištvo je zaželeno in sprejemljivo le do trenutka, ko tovarišev tovariš ne dvigne preveč glave, dokler si ne opomore preveč v svoji stiski. Potem v trenutku postane nasprotnik in tovariš poišče novega nemočnega tovariša.

Svoboda je danes bolj kot kdajkoli v zgodovini stvar dometa duha. Ljudje nismo v stanju razpolagati s tistim, kar dobimo, ker nam postopoma vse zmolzejo nazaj, ostane le za skromno ‘drek štukanje’.

V dneh do kurjenja prvomajskih kresov, pripadajočih čevapov in pirov, se bodo vrednote stopnjevale do občutenja svobode ali vsaj v pričakovanju svobode. Revščine pa ni več moč spregledati, ni je mogoče odpraviti, zato svobode naroda ni moč obljubiti.

Danes bi upor pomenil novo vojno in vračanje v stare zamere, zato bi bilo bolj prav promovirati inovativnejše načine udejanjanja svobode in tovarištva. Žal slednje pogojuje vsaj dovoljenje politkomisariata za sprejemljivost hotenj po svobodi in tovarištvu.

  • Share/Bookmark

Moj najljubši ali moja najljubša?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:17, 9.04.2016

Kateri med njima je tisti, ki ga imam raje? Enega bi morala imeti raje, že zato, da bi lepo ’sedli’ jaz in moja otroka v sociološko raziskavo, katere rezultati potrjujejo nasprotje trditev vseh staršev sveta, da imamo vse otroke enako radi. Še več, raziskava izpostavlja dejstvo, da starši lažemo svojim otrokom.

V razmišljanjih se najprej ustavimo pri bolj splošnih rečeh: čreda ovc je in ena med njimi je ovčarju še prav posebno pri srcu, cvetoč travnik je in en regratov cvet je še prikupnejši od drugih, solate v vrtu so enako oskrbovane, pa vendar je ena res presegla vrtnarjeva pričakovanja in mu je bolj všeč, vse arhitektove hiše so krasne, še najbolj arhitektu samemu, a ena mu vendar pomeni več kot druge, v ulici živi cel kup družin, ena bolj družinska od druge, pa vendar nam je z eno edino od njih najlepše, vrt se šibi od prelepih cvetočih tulipanov, eden pa nam bolj seže v dušo …

Če se premaknemo bolj k posameznemu, so nam motivi izbire za lepše, boljše in rajši imeti bolj jasni in precizni. Problem nastane, ko bi morali izbirati med lastnimi otroki, kateri je bolj vreden za rajši ga imeti v odnosu do ostalih. Nikoli niso vsi enako pridni, enako delovni, se ne trudijo enako, ker so pač različni. Otroci iz istega gnezda so med seboj tako različni, kot bi jih vse od kraja že v porodnišnici premešali.

Otroci staršem nemalokrat očitajo, da ima mama raje njega, da ima ati raje njo med sorojenci – ali kako drugače. Sumničenja tlijo v neskončnost še davno potem, ko staršev ni več na svetu, še posebej, če zapuščina ni razdeljena in porabljena tako, kot bi vsakomur posebej pasalo.

Sociološka raziskava se je ukvarjala z nekaj sto pari bratov in sester z do štirimi leti starostne razlike in živečimi pri starših. Raziskava je bila izvedena v obliki spraševanja – kako otroci občutijo odnos staršev do njih, ali se jim zdi, da so oni ali sorojenci privilegirani in kako vse to odnošajstvo znotraj družine vpliva na njihovo samozavest. Potem pa so spraševali podobno še starše.

Ljubljenčki obstajajo, saj se že prvorojencem zdi, da jih imajo starši raje kot njihove sorojence, morda pa se jim to dozdeva, ker so bili prvi ne samo rojeni, ampak so bili tudi prvi, ki so domov iz zunanjega sveta prinašali uspehe. Orali so ledino in ostali privilegirani še potem, ko so dobili brate ali sestre.

Mlajši otroci praviloma pokasirajo več strogosti in starši od njih zahtevajo več kot od prvorojencev. Starši jim posvečajo manj pozornosti kot prvorojencem, mlajšim otrokom se zdi, da so do prvorojencev pristranski, in s tem dokazujejo upravičenost svoje zmanjšane samozavesti. Raziskava torej tako, dosedanje hipoteze pa so bile, da se prikrajšane počutijo starejši otroci.

Najbolj nenavadno je bilo, da je velik delež staršev priznal, da ima najljubšega otroka. V odgovorih v raziskavi so bili bolj odkriti kot do svojih otrok; 70 % očetov in 74 % mater je odgovarjalo, da so enega od otrok bolj razvajali in ga privilegirali v odnosu do sorojencev.

Kot pribito drži, da imam najljubšo hči in najljubšega sina in oba imam najraje na svetu. Vekomaj bosta ostala moja najljubša, moje ljubezni pa bosta udejanila toliko, kot si bosta vzela. Tudi ljubezen med starši in otroki je dvosmerna cesta in kdo od njiju bo z menoj sklenil boljšo kupčijo, bo vedno le v njunih glavah.

Dobro je, da imata oba eno mamo in enega očeta, pa jima ni treba preferirati enega ali drugega. Najbolje od vsega pa je, da se hočemo imeti radi – tako predpostavljam, ker si nočem nabirati sekerancije na zalogo iz naslova ‘kdo koga bolj’. Navsezadnje daje samozavest še najbolj uspešno shajanje s samim seboj in sprejemanje lastne nepopolnosti.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |